DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ

 
Stran   1   2   3   4   5   6  
Prikaz: 1 - 30 od 153 zapisov
Iskanje
  
 
08.05.2018 Sašo Sotlar, Biokovo – Brela

 

Proti koncu meseca aprila se vedno znova poraja vprašanje: kam se odpraviti za praznike oz. čez prvi Maj? Tudi na ferajnu jasnega odgovora vse do zadnjega tedna nismo imeli, strinjali smo se le eno – v izogib preveliki gužvi bomo letos izpustili Paklenico, saj se v tem času vanjo tre res veliko ljudi. Vedno bolj smo se poigravali z mislijo, da bi šli pogledat severnejši del Biokovega – področje v okolici Brele, ki se nahaja slabih 30km južneje od Omiša.

 

V petek popoldne smo se jaz, Alja, Dani in Meta odpravili na pot proti Dalmaciji. Tja je že en dan prej odrinila še ena skupina in sicer v postavi Simona, Romane, Urše in Katje (Jurjovec, AO Grmada). Razen manjšega zastoja pri Lučkem (zaradi nesreče na Zagrebški obvoznici) ni bilo na poti nobenih težav ali gužve – kar presenetljivo, sem si mislil, saj sem vseeno pričakoval večji naval. Ob pozni uri prihoda v Brelo, nas je naša lastnica aparatmaja, v katerem smo bili nastanjeni prihodnjih 5 dni, prijazno sprejela, nato pa so zakrulili lačni želodčki in prvo se je bilo potrebno posvetiti njim. Nato pa sva z Danijem naredila bojni plan za prvi dan plezalnega dopusta.

 

Sonce je bilo hitro pokonci, kar pa ne morem reči tudi za nas – nekako 'penzionersko' smo se spravili iz postelj šele okoli 7:30 in predno smo zagrizli v hrib proti Vrisovim glavicam, je bilo sonce že res visoko nad našimi glavami. Med krajšim dostopom smo v steni opazili Uršo in Romano, ki sta že bili na polovici svoje (in v bistvu, tudi naše) prve smeri. 'Bodri morning', 100m dolgi 5b bo za ogrevanje ravno pravšnji – res je bil. Lepa, uživantska smer, ki takoj na začetku ponudi manjši problem, ki ga je potrebno rešiti. Po spustu po vrvi na drugi konec hriba in hitrem sestopu smo na izhodišču naleteli na Uršo in Romano, ki sta se po steni spustila drugje kot mi - stena je na južni strani na nekaterih mestih kar zelo poraščena in imaš lahko nemalo težav pri spustih. Na severni strani teh problemov ni toliko, pa tudi sestop po melišču je nato kratek. Kljub žgočemu soncu in pozni uri smo se vsi razen Mete odločili še za eno smer – jaz, Dani in Alja smo se podali v GRB #1 (4c), Urša in Romana pa v sosednji GBR #2 (5c). Na vrhu se mi je zgodilo neprijetno presenečenje – pri vstopu v smer sem pozabil za pas obesiti pohodne čevelje in tako sem sestop po melišču moral tokrat opraviti kar v plezalnikih. Tisti dan sta se Katja in Simon borila v smeri Dalmatinski san – 450m visoka in 600m dolga 6b smer v Bukovcu – hribom desno od 'naših' Vrisovih glavic.

 

Naslednji dan smo se znova podali nasproti Vrisovim glavicam, tokrat v 300m smer 'Sretan put'. Smer, meni, razen prvega raztežaja, ki postreže z gladko (5c) plato – ni bila kaj pretirano všeč – vseeno je bila na trenutke preveč poraščena. Seveda po sestopu na obvezno pivo (ali dva), nato pa – skok v morje. Voda – perfektna in osvežujoča.

 

V nedeljo sta se Meta in Alja odločili, da bosta počivali, z Danijem pa sva se želela podati v Bukovac v smer 'Kamene orgulje'. Po dobri uri dostopa do začetka stene sva pričela z iskanjem vstopa v smer, ki naj bi bil označen z modrim napisom. Žal, najine smeri po slabih 2h urah iskanja v vročem dopoldanskem soncu nisva našla (sva sicer našla vse preostale J ), za kakšno 'prvenstveno' se pa tudi nisva odločila, tako da sva sestopila nazaj proti vasici Topići, kjer sva se v konobi 'Panorama' odžejala s hladnim pivom, ter okrepčala z zelo dobrim narezkom: pršut, ovčji sir in domače olive – za prste obliznit! Zvečer smo se vsi skupaj dobili na vepiju (večerno pivo), po druženju smo drugi skupini zaželeli srečno pot domov, sami pa smo nato skovali načrt še za preostala dva dneva.

 

Urša, Romana, Simon in Katja so se naslednji dan lotili smeri 'Forma piva' (200m, 6a+) v Omišu, mi smo pa zagrizli v naslednji hrib na spisku: Križ nad vasico Bast. Tam smo preplezali dve smeri: Klondike (170m, 6a), nato pa nadaljevali še po smeri 'Zimsko sunce' (200m, 6a) na sam vrh Križa, od koder je nato sledil dolgotrajni sestop – vročina, seveda, ni pri tem prav nič pomagala. Seveda, bolj ali manj utrujeni od preteklih dni, si ta večer nismo preveč 'začinili', poleg tega nas pa je naslednji dan čakala še dolga pot domov.

 

A predno smo malo pred 13. uro zavili na avtocesto in nazaj proti Sloveniji, smo se tudi mi zjutraj zapeljali do Omiša. Tam smo se jaz, Alja in Dani lotili smeri Rambo (230m, 6a), ki mi je bila res zelo všeč, posebej tretji raztežaj. Sicer sem se v predzadnjem raztežaju pri izpenjanju kompleta le za tega tudi prijel, tako da me prosta ponovitev še čaka, a bom to smer z veseljem še šel plezat.

 

Tako smo sklenili podaljšani plezalni vikend v Dalmaciji. Lepi kraji, lepe stene in lepe smeri, katere se resnično splača obiskati – morda znova že v Novembru. J

 

Fotografije: Sašo Sotlar, Katja Jurjovec

24.04.2018 Brane Povše, Matej Knez, Slovenska smer v Triglavu

V soboto, 20. aprila so Marjeta, Dani, Matej in Brane plezali Slovensko smer v Triglavu ter s Kredarice odsmučali navzdol za Cmirom.

10.04.2018 Gregor Šipoš, Turni vikend

Ta vikend smo imeli dve turno smučarski turi. V soboto smo se odpravili proti Pokljuki, naš cilj je bil spust iz Velikega Draškega vrha. Pot smo začeli na parkirišču na Pokljuki v smeri konca ceste na Pokljuki. Na koncu ceste nas je pričakalo presenečenje, saj je bilo drevje podrto od novembrskega snegoloma tako, da smo opravili "rodeo" s smučmi na ramenih. Pot je bila sicer mimo Konjščice pa vse do vrha zelo lepa, pravzaprav bilo je skoraj prevroče. Mene je malo zdelovala kondicija, ampak trud na vrhu je bil poplačan. Spust do Jezerc je bil zelo lep, sneg je bil dokaj kompakten, malenkost južen. Na Jezercih smo se razdelili. Brane, Pero P, Marjeta in Gašper so šli čez Srenski preval, Polona, Maja in jaz pa smo odsmučali do planine Konjščice, si tam nadeli pse in potem po Kačjem robu oddrsali proti Pokljuki. Druženje smo zaključili ob pivu. Maja, Gašper in Pero P. so se odpravili proti domu, ostali pa smo se zapeljali do Erjavčeve koče, kjer smo prespali in splanirali naslednji dan.

 

V nedeljo zjutraj so se nam pridružili Mato, ki je šel z nami smučat, Dani, Sašo in Pero U. pa so šli plezat Zupančičevo grapo in Pripravniško grapo v Mali Mojstrovki. Mi smo šli smučat z Šitne glave. Čeprav je na Vršiču bila temperatura nad 0 je sneg bil pomrznjen, ampak že po uri hoje se je malenkost ojužil. Poloni se je na koncu najstrmejšega dela odlepila koža, ki je več ni mogla nalepiti na smučko, zato je kar smuče dala na rukzak in odpeketala proti vrhu. Na vrhu smo malo posedeli, ker je bil še en lep sončen dan, vendar vseeno je pihal kar močen veter. Spust je bil ponovno lep kot prejšnji dan. V prvem delu je bil sneg rahlo "putrsast", v spodnjem delu pa precej južen. Me je pa vseskozi skrbela ravno druga povica spusta, ker je bil sneg zelo mehek, povrhu vsega pa še strmo. Ugotovil sem, da moram še kar nagruntat tehniko smučanja. No, malo za našim prihodom pa so prišli tudi fantje iz grap, ki pa so bili najbolj zadovoljni s Pripravniško grapo, saj je sneg bil kompakten in leden, dočim Zupančičeva grapa pa je bila precej južna. Naš obisk gora se je končal ob 12.00 tako, da smo se počasi odpravili proti štajerski. Minil je lep vikend, katerega se je res splačalao izkoristiti za hribe pa čeprav je vročina "odlimala pese" s smuči. :)

06.04.2018 Gregor Šipoš, Turna smuka iz Veške kope

Na velikonočni ponedeljek smo se odpravili na avstrijsko stran Pece, kjer smo štartali z gondolo do končne postaje, naprej pa prečili proti Veški kopi. Na nekaterih mestih je hojo oteževala ledena podlaga, ampak je bilo še v redu za hoditi. Po uri in pol smo prišli do vrha, kjer smo se pripravili na spust. Prvi del spusta do Veške planine (okrog 500 v.m.) je bil odličen suh/prhek sneg na trdi podlagi. Tam smo imeli malico, ki je bila sestavljena iz preostanka velikonočnega zajtrka in je v takem lepem okolju še bolj teknila. Po martinčkanju na pomladanskem soncu in malici smo se odpravili na drugi del smučarije, ki pa je bila po gozdu in večino po gozdni poti. Tukaj je sneg bil leden ali spet čisto južen. Za konec smo zadnjih 20 min morali smuči nesti, saj je bilo do spodnje postaje gondole že kopno. Sosmučarjem se zahvaljujem, da so me vzeli s sabo in da sem doživel ta prvi pravi turni smuk, ki je bil res v idealnih razmerah.

 

Gregor Šipoš

13.03.2018 Sašo Sotlar, Izkoriščanje slabega vremena

Cel teden je moje razpoloženje kvarila vremenska napoved za vikend – na vseh vremenskih portalih so namesto tistih malih sončnih ikonic bili čez celo miniaturno Slovenijo izrisani mali sivo-črni oblački, pod njimi pa črtice, kapljice. Ob nenadno (pre)visokih temperaturah, ki so se pojavile ta teden, tudi v visokogorju, vikend tako ni obetal. Pa kljub temu sem razmišljal, kaj bi se vseeno dalo početi. Zunaj. Vsaj za soboto dopoldne je izgledalo, da bo vreme na vzhodu zdržalo. Ni drugega - drytooling. Dejansko je bila ta ideja res najbolj optimalna glede na vremenske razmere, manj optimalna pa glede na dejstvo, da tega še nisem počel. Rookie. Dobro, pa poskusimo pridobiti sotrpine. V petek dopoldne v trenutku ko želim poslati sporočilo Katy (Katja Jurjovec, AO Grmada), dobim sporočilo od nje: jutri start pri vama ob 9h. Zakon! Takoj sem vedel, da je to 'Gregorjevo maslo' (da ne bo pomote – se še priporočam. :) ), saj je bil eden izmed redkih iz prejšnjega večera, ki je izkazal zanimanje. Sporočim še Matjažu, ki ga je zadeva prav tako zanimala, nato sta se še v petek zvečer, prav tako nezadovoljna z vremenom, oglasila Martina in Aleš. Sobota je (že) sedaj izgledala bolje.

Zjutraj smo se namenili v Dol pri Hrastniku, kjer je Vili Guček slaba dva meseca nazaj odprl novo plezališče za drytooling. Od parkirišča hop čez most, nato preko potočka, slabih 50 metrov višje pa plezališče. Vsa oprema ven iz nahrbtnikov, na nas in že smo bili v steni. Ker nas je liho število, sem si za začetek izbral mesto opazovalca ter si ogledoval tehniko plezanja z derezami in cepini v sami skali. No, ko opazuješ Katy, Aleša, Martino... to vse izgleda presneto lahko. A je bil moj prvi poskus na toprope precej klavern. Prva napaka: 'saj bo toplo, rokavic ne potrebujem'. Jebiga, po treh odpetih kompletih sem imel na desni roki toliko prask, da mi je cepin v tisti roki zaradi krvi dejansko polzel iz rok. Čudno postavljanje, 'praskanje' z derezami, vlečenje na roke, kadarkoli sem bil prepričan da je cepin zagrabil (kar se ni zgodilo velikokrat), visenje na štriku...za prvič je bilo vse prej kot prijetno. Znova sem si ogledoval boljše: preprijemaj cepine, primi enega z obema rokama, drugega na ramo, če ne gre drugače, ga zagrabi z zobmi, cepinov ne križaj, najdi 'vzvod' za cepin v razpoki, bolje postavljaj noge, ... drugi poskus je šel bolje – zahvala na tem mestu znova Gregu, ki mi je posodil rokavice. :) Z vsakim nadaljnim poskusom pa sem se toliko opogumil, da sem na koncu za zadnjo smer dneva izbral tisto prvo – le da tokrat – naprej. Pa je šla.

Čeprav je bila stena zelo mokra, pa so oblaki nad nami ostali suhi. Ta 'suhost' se je poznala tudi pri nas, zato smo si pri nas doma naročili pice, nato pa ob pivu nazdravili na super dan – ki pa se vseeno še ni nič kaj hitro končal. :)

Plan za nedeljo je bil (zaradi napovedanega vremena, kakopak) – plastika v Ljubljani – a me je Katjin SMS zjutraj, ko sem bil še v postelji, presenetil. Kaj dlje od roba postelje takrat še nisem pogledal, tako da sem kar malo dvomil o 'vremenu, ki ga je potrebno izkoristiti' in tudi kasnejši pogled skozi okno je dal mešane občutke – na vzhodu zlato jutranje sonce, na zahodu gosti, temni, grozeči oblaki. Pa vendarle – gremo ven! Podobna klapa kot prejšnji dan – Matjaža je zamenjala Urša – je odrinila izpred parkirišča pri Obiju proti Planini. Tam se nam je pridružil še Peter (Robič, AO Grmada) – namenjeni smo bili namreč v njegovo 'igrišče' – plezališče za drytooling Mlake. Sicer nas je pot do Mlak oz. Planine kar malce prestrašila, v smislu, da bomo pa danes vendarle mokri, a so se strahovi izkazali za neupravičene. Celo sonce je pokukalo izza oblakov, ko smo se pripravljali na novo rundo 'hookanja' in 'kraspanja' po lepo opremljeni steni. Z Aljo sva se na začetku mudila v lažjih, krajših smereh, vsake toliko pa sva zamenjala štrike z drugimi navezami, da sva lahko poskusila na toprope katere izmed težjih smeri. Tako sva poskusila tudi 'Šentviško' smer – D5, a je smer doooolga kot špaget. Res je, da je bila to moja zadnja smer in ko sem bil (šele) na polovici sem le še gledal, kje za hudiča je vrh. Naslednjič – naprej!

Peter nas je vmes, zaradi dela, moral zapustiti, sami pa smo šele pozno popoldne prenehali z 'mučenjem' stene s svojimi aluminijastimi orodji. Pri avtu seveda ni manjkalo obvezno pivo, zaobljuba da zadevo ponovimo in zahvala predvsem – slabemu vremenu – brez tega se vikend nikakor ne bi iztekel tako super, kot se je.

07.03.2018 Sašo Sotlar, Led(e)ni teden - razlog za veselje!

Ledeno mrzli ponedeljek, torek, sreda. Kot (bodoči) alpinisti si takšnih dni lahko le želimo in jih komaj čakamo – nekaj obetajo. Danijev klic v torek zvečer je bil eden izmed takšnih – sicer nisem bil prepričan ali bo v sredo dejansko uspelo, a sem vseeno uspešno uredil zgodnejši odhod iz službe ter prevoz do Šentruperta, kjer sva se nato z Danijem odpravila v Logarsko dolino preveriti kakšne so razmere slapov in jasno, kakšnega tudi splezati. Sicer čudovitemu vremenu in soncu nisva ušla, sta se pa oba počasi poslavljala. Zaradi kratkega preostanka dneva in hitrega dostopa sva si za cilj izbrala slap Palenk – sicer sem ga že plezal prejšnje leto, a nisem bil nič pretirano manj vzhičen tudi letos. Vendar je ta vzhičenost po začetnem raztežaju dokaj hitro minila, saj razmere niso bile takšne kakršnih sem se spomnil iz lanskega leta. Po sestopu sva si rekla, da imava še dovolj časa in da se zaradi bližine odpraviva še na Solzo. Očitno je do takrat še nihče ni poskušal, saj gazi skozi gozd do nje ni bilo, pa tudi sama sva potrebovala nekaj časa da sva našla vstop. Na čeladi sva namestila svetilke in znova začela zamahovati cepine in z nogami zabijati dereze v dokaj mehak led, ki ga tudi tu ni bilo ravno na pretek. Tudi Solza že med začetnim raztežajem ni postregla s posebno uživancijo, kar je nato potrdil konec drugega raztežaja, ki naju je prislil da izstopiva – naslednji raztežaj je bil namreč povsem 'suh' – in se odpraviva proti domu.

 

 

Nedelja. Že tako znana pot do Logarske doline je med pogovorom z Gregorjem minila resnično hitro. Namenjeni smo bili na tečaj ledne tehnike pod slap Sušica, ki naj bi bil dovolj dobro narejen za njegovo izvedbo. Zbrali smo se ob 8 uri zjutraj pri Domu planincev, kjer so nekateri že čakali, nekateri (Gašper in Gregor) pa so tisti dan že imeli 'en slap za seboj'. Po 'preštetju' in ko smo bili sigurni, da nismo koga pozabili, smo se odpravili čez dobro shojeno gaz proti Sušici. Lansko leto mi do nje ni uspelo priti, zato je bil pogled letos še toliko bolj impresiven, predvsem ko sem primerjal izkušnje iz srede. Sicer so rekli, da je bila tudi Sušica neprimerno manj 'narejena' kakor je bila lansko leto, a vseeno je izgledala veliko bolje kakor Palenk oz. Solza. Sledila je delitev v skupine in vsak inštruktor je dodobra razložil svoje znanje dela v ledu bodočim alpinistom. Obdelali smo vse: od sidrišč v ledu, tehnike plezanja, rokovanja s cepini, dela z derezami pa do spustov. Seveda pa je potem vse to novo pridobljeno znanje bilo potrebno prikazati še v praksi. Razdelili smo se po navezah in se odpravili na različne konce Logarske doline, kjer smo si vsak izbrali svoje cilje. Ker sam tudi nisem toliko izkušen in suveren, sva si z Gregorjem raje izbrala Palenk, kjer so nama družbo delali še Matjaž z Aljo in Patricijo, ter Brane s Simono. 'Laška naveza' (bolj 'Rimsko-topliška' :) ) v postavi Gašperja, Gregorja K. in Bogdana je preplezala Sušico, vanjo pa so prav tako zagrizli Dani z Rokom in Petrom, ter Martina z Uršo in Alešem. Zadnji dve navezi sta bili malo bolj zagnani: prva se je kasneje odpravila še v Palenk, druga pa v Rastočki slap. Preostali smo pri Razpotju uživali v soncu, pivu in razgledu na vršace Kamniško Savinjskih alp ter čakali 'bolj pridne'. Vseh nismo takoj dočakali, zato smo dan v Logarski dolini sklenili, ter šli narest analizo v Šempeter k Privošniku – analiza je povedala, da je bil dan lep in predvsem, zelo uspešen!

 

Fotografije: Gregor Knez, Urša Košir, Peter Uršič

31.01.2018 Sašo, Gregor, Jure, Bogdan, Špela, Grape nad Okrešljem

V nedeljo, smo se zbrali ob 7. uri na Okrešlju. Že samo jutro je napovedovalo prečudovit, topel dan. Počasi smo se odpravili proti Savinjskemu sedlu. Brane in Gregor sta mahnila pod Mrzlo goro, kjer sta opravila vzpon po Dopoldanski grapi, sestopila pa sta po Sestopni grapi iz Križa. Ostali smo zavili pod Tursko goro in plezali po smeri Bela piramida. Kjer smo ponovili izdelavo sidrišč in varovanja. Jure in Rok pa sta jo pogumno mahnila naprej po Tschadovi smeri, kjer niso bile razmere nič kaj ugodne. Na koncu smo se zbrali v Frischaufovem domu in izmenjali dogodivščine preteklega dne.

Patricija

 

Smer me je pozitivno presentila. Razmere so relativno dobre. Od idelanega škripavca, do krajših odstavkov ledu pa do mestoma pomrznjene skorje. V prečki je malo manj snega, kot bi si ga želel, in tako tudi nudi malce psihične telovadbe. Se pa da lepo varovovati na kline v steni. Vreme je blo super, samo veter na vrhu Turske gore bi izključil, če bi lahko. :) Sicer pa izkoristite še te razmere, kmalu bo junij.

Jure

21.01.2018  Plezalni dan - Črni Kal

Iz Istrskega tabora je nastal poltabor oziroma enodnevni plezalni izlet v Črni Kal.  Recimo, da smo glede vremena delovali slovenceljsko zadržano: bolje vrabec v roki kot golob na strehi, in v nedeljo smo zares dobili vrabca, medtem ko nam je golob v soboto odletel. In recimo, ker v resnici nismo prav nič slovenceljsko zadržani, da je bil ta izlet le uvertura na spomladanski plezalni juriš. Obeti so namreč dobri in kažejo se že januarja. Bilo nas je 12, najmlajši je imel menda le štiri leta in kakšen mesec več, o najstarejšem se ne ve podatkov. Preplezali smo okoli sto smeri, začeli zarana (zarana v frikovskem pomenu in ne alpinističnem), ko so se nad Črnim Kalom še zgrinjali oblaki z zahoda. Tako smo občutili nekaj mrzle skale in ozračja, a potem se je nebo nad nami popolnoma razjasnilo in občutek je bil zelo devitaminski, zlizana skala pa prav tako ni preveč motila ob tako dobrih razmerah v zraku. 

Da se ne hvalimo ponovno o dobri družbi in fajn dnevu, ker drugače s tako zasedbo pač ne gre. Gneče res ni bilo, delali smo si jo večinoma le sami.

Bili smo Simon, Romana, Sašo S., Alja, Sašo O., Tina, Miha, Vid, Matjaž, Urša, Damjan, Katja

 

Katja Petrovec

31.12.2017  Skupna zimska tura na Viševnik

Zadnja skupna zimska tura na Tursko goro je lepo uspela, zato smo takšno turo želeli čim prej zopet ponoviti. Spet se nas je 13 članov celjskega AO-ja in kolegica iz Primorske zbralo že čez dva dni na praznik, 26. decembra. Razporedili smo se v avtomobile in se odpeljali v smeri proti Gorenjski. Naš tokratni cilj sta bila Viševnik in Mali Draški vrh v Julijskih Alpah. Prvi postanek smo imeli v Voklem, nato pa vožnjo nadaljevali do Rudnega polja na Pokljuki, kjer smo parkirali in se peš odpravili proti Viševniku. Pot do enega v zimskem času bolj obleganih dvatisočakov je bila dobro shojena, zato se nam tokrat pod nogami skoraj ni ugrezalo. Vreme ni bilo najbolj optimalno, saj je bilo ves čas oblačno, malo pod vrhom Viševnika pa je potegnil še oster veter. Vrh smo dosegli vsi, nismo pa tokrat mogli z njega občudovati razgledov, saj je bila vidljivost zaradi oblačnosti in megle močno zmanjšana. Sklenili smo, da bomo turo do Malega Draškega vrha podaljšali ob drugi priliki, nato pa smo po isti poti sestopili nazaj. Na koncu smo se ob pokljuškem smučišču preizkusili še v iskanju v sneg zakopanih žoln, pri čemer smo bili kar uspešni. Sledil je še obvezen postanek na pivu Pr' Jagru in vožnja domov. Na turi smo se kljub nekoliko turobnemu vremenu znova imeli fino, nabrali pa smo si tudi nekaj kondicije, ki nam bo prišla prav pri zahtevnejših podvigih.

 

Janja Jedlovčnik

30.12.2017 fotografije Brane Povše, Gregor Šipoš, Zimski tečaj in skupna tura

ZIMSKI TEČAJ 2017

V soboto, 23. decembra 2017, se nas je 22 članov AO Celje-Matica zbralo na zasneženem Okrešlju, kjer je bil pod mogočnimi ostenji Turske gore, Rink in Mrzle gore organiziran letošnji zimski tečaj. Udeleženci tečaja smo se na prizorišču razdelili v štiri manjše skupine in pričeli s spoznavanjem (ali obnavljanjem) veščin zimske tehnike. Gašper nam je predstavil značilnosti snežnega plazu, delovanje žolne in uporabo sonde, Marjeta izdelavo sidrišč s cepinoma in spust ob vrvi, Dani pa gibanje naveze v zimskih razmerah. Ko nas je v dopoldanski senci že začelo malo zebsti, smo se vsi pošteno ogreli pri Branetu, saj je bil vsak primoran v sneg izkopati večjo luknjo in v njej preveriti kakovost snežnih plasti. Potem, ko so se na vseh štirih točkah izmenjale vse skupine, nas je o pravilni hoji z derezami in zaustavljanju padcev s cepinom nazadnje poučil še Juš. Našo pozornost in zavzetost pri praktičnem usvajanju veščin so občasno prekinjali le manjši snežni plazovi, ki so se prožili s soncem obsijanih pobočij Mrzle gore. Po formalnem zaključku tečaja v zgodnjih popoldanskih urah smo se nato radi skupaj podali v toplo zavetje Frischaufovega doma, kjer smo se okrepčali in v prijetnem vzdušju nadaljevali naše druženje. Čas je naglo mineval, nekaj članov se je poslovilo in se odpravilo v dolino, ostali pa smo v koči prespali z željo, da osvojeno znanje preizkusimo naslednji dan še na skupni turi. Zimski tečaj 2017 je odlično uspel, za kar gre zahvala vsem udeležencem, še posebno pa prizadevnim »mentorjem« in izkušenim alpinistom Branetu, Daniju, Gašperju, Jušu in Marjeti.

 

SKUPNA ZIMSKA TURA NA TURSKO GORO

Letošnja skupna zimska tura AO Celje-Matica je bila organizirana na predpraznično nedeljo, 24. decembra. Obetal se je lep, a skoraj pretopel dan za ta čas. Malo pred osmo zjutraj se nas je devet članov celjskega AO-ja iz Okrešlja odpravilo proti Turski gori. Sneg na poti je bil precej mehak, zato se nam je večkrat vdrlo do kolen, kar je oteževalo naše napredovanje. Ko smo naposled prigazili do vhoda v Turski žleb, smo si namestili dereze in čelade, pohodne palice pa zamenjali za cepin. Previdno smo nadaljevali in se počasi vzpenjali. Ob tem so nas večkrat zadeli padajoči zbiti kosi snega, ki so se kotalili po pobočju. Po izstopu iz temnega žleba nas je obsijalo sonce, prijetna toplota pa je vabila, da smo si na tem mestu najprej odpočili in se okrepčali, nato pa pot nadaljevali do vrha 2251 m visoke Turske gore. Tu smo se navkljub čudovitim razgledom, ki so se je ponujali na vseh straneh, zaradi mrzlega vetra le na kratko pomudili. Nazaj proti Okrešlju smo sestopili po isti poti, ob tem pa uspešno premostili tako posamezne ledene zaplate kot tudi omehčan sneg; na poti smo srečali tudi več smučarjev, ki so dan izkoristili za turno smuko. Naše skupno druženje tega dne smo popoldne zaključili v zavetišču GRS na Okrešlju, nato je sledil povratek v dolino do Logarskega kota, kjer smo parkirali avtomobile. Dobro izkoriščen dan smo sklenili kar se da hitro ponoviti.

 

Janja Jedlovčnik

19.12.2017 fotografije Maja Dobrotinšek, Drytooling z AO Grmada

V nedeljo 8. 12. 2017 sva se z Uršo udeležila spoznavnega tečaja plezanja z orodji oziroma drytoolinga v plezališču Mlake na Planini pri Sevnici, ki ga je organiziral AO Grmada Celje. Na začetku je Peter Robič povedal nekaj besed o opremi in prikazal nekaj načinov tehnike za lažje plezanje, potem smo pa tudi ostali preizkusili v drytoolingu. Kljub precej hladnemu in vetrovnemu dnevu smo se imeli zelo lepo, zahvala pa gre AO Grmada Celje za organizacijo, ter Petru in Mateji Robič za pogostitev na koncu plezalnega dneva. Hvala za povabilo in upam, da se naslednje leto spet vidimo.

 

Gregor Šipoš

08.12.2017 Katja, Gregor, Sašo, Špela, Brane, Polona, Zaključek 2017

Pretekli vikend smo na odseku zaključili sezono. Kot se spodobi v hribih, manjkal ni sprejem članov, obiskali so nas tudi Miklavž, Parkelj in Angelček. Ob prijetnem druženju je večer (pre)hitro minil.

 

Še več fotografij si lako ogledate na naši Facebook strani.

15.11.2017 Marjeta Brežnik, Ama Dablam

Naša člana Marjeta Brežnik in Matej Knez ter Aco Pepevnik (PK Rifnik) so v oktobru odšli v Nepal. Njihov glavni cilj je bil vrh najlepše gore na svetu -Ama Dablama (6812 m.n.v.). Marjeta in Aco sta novembra ob 6.30 zjutraj po nepalskem času stala na vrhu Ama Dablama, za vzpon sta v težkih razmerah potrebovala osem ur in pol. Vsi člani odprave so se že vrnili domov. Objavljamo nekaj fotografij vzpona.

12.11.2017 fotografije Sašo Sotlar, Gregor Šipoš, Jesenska Paklenica

Sezona letnega plezanja se je pri nas že skoraj poslovila, pa smo se odpravili v Paklenico izkoristiti lepo sončno ter toplo vreme. Vreme nam je res služilo, temperature so bile idealne, včasih pa je malo popihljalo. Imeli smo tudi dva pogumna fanta Jureta in Roka, ki sta se odločila za spanje v šotoru, ostali smo rajši uživali v lagodju postelje ter dobrega pogleda na morje. Po plezanju smo se družili pri Dinkotu, kjer smo okušali dobro hrano, Žiga je spoznal tudi spretno muco, ki si zna priloviti tudi kakšno poli klobaso sestradanega plezalca. Dan pa smo zaključili v dobri družbi spolezalcev ter dobrem pivu, tudi Danijelovem.


Nekateri so začeli že v petek; Stina, Jan in Vid so splezali Water song (6a+), Urša in Katja (AO Grmada) pa Cirkus (6a). Prvi plezalni dan so Danijel, Alja, ter Sašo, Patricija, splezali Bračni smjer (5c); Danijel in Sašo Zobatec (4a); Brane in Polona Flex in Rex (5a) in Dr. Frankenstin (5b); Gregor in Žiga ter Rok in Jure Centralni kamin (5a+); Jan, Stina in Vid pa Velebitaško (6a+); Urša in Katja sta se tokrat podali v smer Kamasutra (5b).


V nedeljo sta se Brane in Polona podala v Severno rebro (4b) in Danajo (5b); Danijel, Alja, Patricija v Centralni kamin (5a+); Sašo in Gregor v Barba Antin (5b); Stina in Jan v Capitan Pelinkovac (6b+); Urša in Katja (AO Grmada) sta po treh raztežajih Water songa izplezali na varijanto Centralnega kamina; Žiga in Vid v Šaleško (5b); Jure in Rok v Cirkus (6a). Pred temo pa smo se Danijel, Urša, Gregor, Alja, Sašo, Patricija podali še v Oprosti mi pape (4a), kjer smo trenirali gibanje naveze in izdelavo sidrišč.


V ponedeljek smo si nekateri vzeli dan za počitek ter obiskali Planinski dom Paklenica in Zoljin kuk, ostali so plezali. Sašo, Alja in Urša Trik (5a) ter Danajo (5b); Danijel in Gregor Danajo (5b) in Tinin (4b+); Brane in Polona Nosoroga (4b) ter Ča je od Draga je od Draga (6b); Žiga in Vid Catch the Rainbow (5a); Rok in Jure sta počivala v Tinin smeri (4b+). Za konec smo odšli v bližnjo steno in do teme trenirali sidrišča, uporabo metuljev, ter zatičev. Brane in Polona pa sta nas pogostila kar pod steno.


Dan pred odhodom smo Sašo, Gregor, Patricija izkoristili za Izduženo rebro (4b) ter smer Josipa Debeljaka (4a); Danijel in Alja za Zgrešeni (5b) in Sjeverno rebro (4b); Brane in Polona Tinin smer desna varijanta (5a+) in Prijatelju moj (4a); Rok in Urša Sjeverno rebro (4b) in Zgrešeni (5b); Stina in Jan Show must go on (6c); Žiga in Vid pa Akademski (5a).


Da pa smo zares dobro izkoristili vreme in čas smo Danijel, Sašo in Patricija odplezali Flex & Rex (5a), Žiga in Vid smer Danaja (5b); Brane in Polona pa kar dve, Oprosti mi pape (4a) in Oliver Dragojević (3). Alja in Sašo še vedno uživata na toplem in sta v četrtek plezala smer Aigor (5b+) in Dr. Frankenstin (5b).


Udeleženci tabora: Danijel Žagar, Brane Povše, Polona Povše, Sašo Sotlar, Alja Čuvam, Jan Strmole, Stina Hedžet, Vid Karner, Žiga Kobale, Jure Tiselj, Rok Volovlek, Urša Košir, Gregor Šipoš, Patricija Verdev

Patricija Verdev

 

 

… in ostala sva sama. Na toplem soncu ob obali. Ob mirnem morju in brez žive duše okoli naju. Nič nama ni manjkalo, občutek pa je bil vseeno skorajda malo čuden. Po petih dneh skupnega plezanja, druženja, po vseh urah smeha, veselja, zanimivih zgodb, pogovorov, se potem kar vprašaš, kaj bova pa sedaj počela sama? Aaahhh…počitek! In pa vse skupaj malo bolj na easy. Pa bova prebrala kakšno knjigo. Pa šla na sprehod. Tako da ne, lenarila vsekakor nisva, sva se pa vseeno bolje naspala. Ko si skupaj z družbo si ne moreš, v bistvu niti ne želiš, privoščiti spanca ob 20h zvečer, ko pa veš, da te na mizi čaka hladno pivo, pogovor o tem ali onem pa že teče. Tako sem bil v sredo že res zelo hitro v meževi dolini, kljub temu da me je popoldne hladno (in še vedno slano :) ) morje dodobra predramilo. V četrtek sva si za najin cilj izbrala Aigor in Doktor Frankenstiina. Smeri, s katerimi sem imel (vsaj z eno izmed njih) še neporavnane račune – Aigor je bila namreč ena izmed prvih smeri v Paklenici, ki sem jo lansko leto plezal z Danijem in Špelo. Izkazalo se je, da smo smer na polovici tudi zgrešili in smo zadnja dva raztežaja plezali v smeri Doktor Frankenstiin, v kateri me je zadnji raztežaj takrat »premagal«. No, letos z nobeno izmed njih ni bilo nikakršnih težav, je pa res, da te pri orientaciji Aigor lahko hitro zavede v Frankenstiina, saj se temni svedrovci za drevesi po tretjem raztežaju slabo vidijo. Super. Še en dan dober dan. Pa naj bo še jutri.


A temu ni bilo tako. Že ponoči je padal dež, zjutraj pa tudi ni ponehal vse do 10 ure, ko sva rekla, da se raje kar odpraviva proti Krku. Tam sem imel željo si pogledati plezališče Portafortuna, ki leži med Baško in Punatom. Podala sva se Jadranski magistrali navzgor, v upanju da slabemu vremenu uideva. Pa ni hotelo sodelovati. Kislo vreme naju je spremljalo več ali manj vso pot proti severu, ter tudi na Krku, kjer se je ta kislost poznala tudi pri meni. Že sem želel obrniti proti domu, pa me je Alja prepričala da vseeno ostaneva. Še dobro. Kakšno uro kasneje so se tudi oblaki razkadili, po dobrem kosilu sredi mesta Krk pa sva si v sončku to mesto še malo na hitro ogledala (no ja, to je bil bolj špancir po starem mestnem jedru oz. ob obali). Dan sva zaključila v Baški, ki v tem času deluje kot veliko, prazno, umetno apartmajsko naselje. Odprta ena trgovina, en lokalček. To je več ali manj vse. Neki francoz, ki naju je najprej z optimizmom povprašal »kaj je tu za početi?«, nama je kasneje, ko smo se zopet srečali, sporočil, da je najbolj zanimiva stvar, ki jo je videl, polna luna, ki je tisti čas vzhajala iznad severnega Velebita.


Jutro je bilo pa čudovito. Toplo sonce, brez oblačka. Hitro pod steno, da ujameva še nekaj sončnih žarkov, saj je stena bolj obrnjena na sever kot na vzhod. Po lepem, krajšem dostopu sva prišla do še lepše stene, kjer je navrtanih že kar veliko število smeri – več kot 70. Najprej sva se napotila v lažji, D sektor, kjer prevladujejo lažje, platkaste smeri, nato pa še v eno smer v C in pa dve smeri v B sektorju. Vse smeri imajo na vstopu napis s svojim imenom, za vse (po videnem) pa velja, da so zelo »prijazno« navrtane (mogoče dejstvu »prijazno« pripomore tudi to, da so že na dostopu in tudi v marsikateri smeri prisotni tudi keramični palčki? :) ). Mnenja sem bil, da bova bila v tem plezališču sama (glede na to je Baška bila zvečer čisti »ghost town«), pa so se nama pridružile še 4 druge naveze. Slovenci kakopak. :) Po desetih preplezanih smereh sem bil, kljub dnevu počitka, kar dobro, prijetno utrujen, hkrati pa sem sklenil, da bom to plezališče sigurno še obiskal.


Ni da ni, plezalni dopust je odlično uspel, komaj pa čakam(o) naslednjega.

Sašo Sotlar

14.09.2017 Rok Dečman, Adventure race ob 80. obletnici odseka

Trasa je vsebovala vse, kar pustolovska tekma mora. Torej kolesarjenje po asfaltu, makadamu, gozdnih vlakah in poteh, nato plezanje (tu bi lahko vključili kakšno smer več, nenazadnje smo plezalci 😊), hojo oz. tek na vrh Kamnika, nato pa povratek s kolesom do izhodišča pri Geriju v Peklu. Menda sem kot domačinka imela nekaj prednosti, no, pa sem na enem mestu vseeno izgubila pravo smer, česar se hudo sramujem.
Pričakujem, da enako ponovimo tudi naslednje leto, s to željo in povabilom vsem, ki se letos niste udeležili tekme in vsaj piknika, da se naslednje leto vidimo. Malce več ženske konkurence bi tudi prijalo, predvsem zato, da fantom večkrat pokažemo, da z nami ni češenj zobat.
Sicer pa  overall super, fajn, krasno, zabavno in prijateljsko. 

Katja Petrovec

Lahko si ogledate tudi kratek VIDEO, ki je nastal med samim tekmovanjem, in POTEK TRASE, še enkrat pa pohvale Roku za organizacijo tekmovanja in vsem tekmovalcem za pogum in udeležbo. 
06.09.2017 Matija Jošt, Rangtik 2017

10.07.2017 Sašo Sotlar, Paklenica 2017

Možgani na off in … hja no, na plaži (vsaj nekateri) nismo veliko ležali, smo pa zato dosti plezali!

 

Paklenica, kljub manjšemi udeležbi kot je sicer običajno, ni razočarala. Manjša udeležba pa letos ni bila le iz naše, ferajnovske strani, temveč tudi iz strani preostalih plezalcev oziroma obiskovalcev, ki jih razen zadnje sobote, ni bilo ravno veliko. In to manjšo udeležbo smo si obrnili sebi v prid: v lahkih smereh ni bilo nikogar in smo tako zares lahko uživali v Pakleniški plezariji, v kampu pa smo se nato lahko zares spočili. Seveda izjema potrjuje pravilo in ta se je zgodila v torek, 27.6, ko smo se vse tri naše naveze podale v Centralni kamin, tam pa so nas že pred vstopom prehitele vsaj tri druge naveze, še dve pa sta se nam v smeri priključili iz Severnega rebra, kamor smo tudi mi nato delali varianto.

 

Tabor je tudi letos ponudil z vsem, kar lahko ponudi: dobro voljo, smehom, druženjem, kopanjem, odlično hrano v skupni kuhinji, po-plezalnih in popoldanskih pivih pri Dinku, »moškem popoldnevu/večeru« (ki se ga sicer udeleženci ne spomnemo najbolje), nepričakovanih obiskih in jasno – s plezanjem.

 

Sedaj pa nestrpno čakamo naslednji junij, da Paklenico znova zasedemo!

 


Vzponi

Sobota, 24. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan...................................Tinin smjer (desna varianta), 4b+, Kuk od Skradelin
Jan Strmole, Stina Hedžet.....................................................Slovenski (PIPS), 6a+, Debeli kuk

 

Nedelja, 25. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan.......................................................Oprosti mi pape, 4a, Veliki Vitrenik
Jan Strmole, Stina Hedžet..............................................Kava kod Dinka, 6b+, Aniča kuk – Stup
Marjan Hajshen, Zdravko Polutnik...........................................Flex & Rex, 5a, Kuk od Skradelin

 

Ponedeljek, 26. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan..........................................................Nosorog, 4b+, Kukovi izpod Vlake
Marjan Hajshen, Zdravko Polutnik..........................................Nosorog, 4b+, Kukovi izpod Vlake
Jan Strmole, Stina Hedžet....................................................Leva Tržiška, 6a+, Aniča kuk- Stup

 

Torek, 27. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan.......................Centralni kamin (varianta na Severno rebro), 4c, Veliki čuk
Marjan Hajshen, Zdravko Polutnik.......Centralni kamin (varianta na Severno rebro), 4c, Veliki čuk
Maja Železnik, Urša Rožanski..............Centralni kamin (varianta na Severno rebro), 4c, Veliki čuk

 

Sreda, 28. 6.
Maja Železnik, Urša Rožanski , Aleš Zorko..................................Severno Rebro, 4b+, Veliki čuk

 

Četrtek, 29. 6.
Maja Železnik, Alja Čuvan....................................................Pixie & Dixie, 5a, Kuk od Skradelin
Sašo Sotlar, Zdravko Polutnik................................................Pixie & Dixie, 5a, Kuk od Skradelin

 

Petek, 30. 6.
Maja Železnik, Sotlar Sašo..........................................................Šaleška, 5b, Aniča kuk – Stup
Zdravko Polutnik, Alja Čuvan................................................Tinin smjer, 4b+, Kuk od Skradelin

 

Sobota, 1. 7.
Sotlar Sašo, Alja Čuvan..........................................................Flex & Rex, 5a, Kuk od Skradelin

17.06.2017 Sašo Sotlar, Danijel Žagar, Kovinarska

Bam, bam, bam ... »dobro, klin lahko spustim iz rok«, si mislim, »in ga zabijem tako kakor je treba«. Bam...klin odfrči iz razpoke, mimo mene, globoko v dolino. Dobro. To mora bit, si rečem. Pri naslednjem bom že bolje vedel. In res, nisem ga spustil iz roke, dokler nisem bil absolutno prepričan da ga bo razpoka zares zagrabila in bo začel lepo zveneti. Po nekaj minutah pride za menoj moj mentor, Dani. »Uf, si ga dobro zabil; ta bo pa res zdržal...« Občutek zadovoljstva, mogoče celo ponosa – vseeno je šlo za moj prvi zabit klin v resni smeri. In res je zdržal – tudi izbil sem ga težko. Ko se je sicer že dobro majal sem si rekel »super, v steni ga ne bo potrebno pustiti«. In res... še en močan udarec...in klin zleti in razpoke, v velikem loku mimo mene, da sem ga lahko pospremil, kako se je pridružil svojemu bratu v dolini. Še dobro da sem jih dva meseca prej nabavil v večji količini...

 

Vstajanje ob pol petih zjutraj, vožnja do Vršiča in nato slaba ura dostopa do stene. Med dostopom sva par ljudi prehitela, pa tudi naju je prehitela ena naveza, ki pa se je kasneje malo uštela pri iskanju izhodišča smeri v steni pod Veliko Mojstrovko. Najino izhodišče, pod belim prusikom, ki je visel slabih 15 metrov nad nama, sva našla brez večjih težav, je pa bilo ... mrzlo. Direktno za ostankom snežene plate, ki me je tako »prijetno« hladila pri varovanju Danija v prvem raztežaju. Še dobro da je bil kratek, a to vseeno ni pomagalo mojim, niti Danijevim prstom na rokah, ki so obema »zanohtali«. Še en »prvič«. Dejansko še nisem nikoli poprej plezal skalne smeri s prsti, ki jih ne čutiš. Čuden občutek, ko skale ne čutiš in nisi čisto prepričan ali si dobro prijel oprimek ali ne. Po dveh raztežajih pa zaslišim tisto vprašanje, ki sem si ga dejansko želel slišati: »Bi šel kaj lezit naprej?«. »No...pa bi šel...« sem odvrnil diplomatsko, v meni pa je vrel koktejl navdušenja, vzhičenja, pa tudi nekaj skrbi, mogoče (dobrega?) strahu. Saj veš... to ni plezališče in tudi Mihelič je v opisu smeri rekel, da smer ni opremljena. A temu ni bilo tako, stari klini so bili prisotni, ampak jih je vseeno bilo potrebno dobro iskati. Pa saj ravno to je tisto, ki da čar takšnemu plezanju - iskanje poteka smeri, dejansko stopinj, po katerih stopaš za tistim, ki jo je prvi preplezal. Sicer nama je to iskanje poteka smeri delalo kar nekaj težav, saj se skice in opisi smeri niso ravno ujemali z nekaterimi zabitimi klini in tako ni bilo povsod čisto logično, kam naj bi smer zavila. Ne bi sicer rekel da je Kovinarska smer ena izmed najlepših, kar sem jih preplezal, a vseeno dovolj lepa, da sem v njej užival, predvsem v težjih raztežajih, četudi teh nisem plezal naprej. Poleg zgornjega dejstva je celoten vtis malce pokvarila tudi zelo krušljiva skala in polno grušča, oboje le v lažjih raztežajih, po drugi strani pa je to za pričakovati v smeri, ki ni veliko plezana.

 

Izstop in sestop sva naredila že skoraj pozno popoldne, odgovor na Danijevo vprašanje »ali bi šel jutri še eno takšno turo?« pa je bil sicer sprva povsem instinktno »da«, ampak so po parih sekundah možgani rekli »ne«.

 

Sicer pa Paklenica že čaka...

21.05.2017 Rok Dečman, Plezalni dan v Graškem pogorju

Zopet eden od dobro preživetih dni, kljub slabši vremenski napovedi. Zbrali smo se tečajniki, pripravniki in inštruktorji plezanja, ter se odpeljali do Graškega pogorja - Rotewand. Naj povem, da smo se imeli odlično, zame je bilo to prvo plezanje, vendar ob tako dobrih in predanih vodičih je bil cilj lahko dosežen. Ker ni dobrega zaključka brez  postanka v vaškem hramu, smo to naredili in na hitro izmenjali nekaj besed o poteku dneva in naših vtisih. Sprejeli smo odločitev, da se kaj kmalu ponovno snidemo in obnovimo ter še poglobimo alpinistično znanje. Naj se na koncu zahvalim Alpinističnemu odseku Celje Matica in inštruktorjem za podajanje znanja in izkušenj. Se vidimo ob naslednjih vzponih!

Luigi Ninovski

 

 

Dostop je bil moker, nekoliko spolzek. Trajal je malo več kot 20 minut. Malo pred prihodom pod steno smo ugotovili, da imamo samo eno varovalno napravo. Tako smo varovali na riverso in polbič. Vstop v steno ob 9.54 uri, prvih nekaj metrov smeri smo zaplezali v športno smer, sledil je spust in ponoven vstop. Smer je bila na nakaterih delih mokra. Posledično so bile šalce - oprimki ponekod polni vode. Ime smer popolnoma opiše. Na vrh smo prispeli ob 13.35. Sestop je bil opravljen brez pripomočkov. Potrebno je bilo nekaj malega plezanja in sestopanja po lestvah. Sestop je dokaj dobro označen, vendar je bilo nekaj lestev polomljenih. Za označevanje smo postavili enega možiclja in jih nekaj popravili. Dani je odlično vodil, hvala pa tudi za njegovo potrpežljivost in spodbudne besede.

 

Kraj: Graško pogorje, Rampenwulst, zahodna stena

Smer: Graströterdiagonal

Dolžina: 250 m
Ocena smeri: V-/IV ali 5-/4+
Vreme: dostop oblačen, druga polovica vzpona in sestop sončen
Plezalci: Danijel Žagar (vodja/alpinist) in tečajnici Patricija Verdev in Simona Kropec

Simona Kropec

 

24.04.2017 foto Sašo Sotlar, besedilo Sebastjan Bezgovšek, Prvi moški tabor

Prvi vikend v aprilu se nas je šest članov AO Matica Celje odpravilo na 1. moški plezalni tabor v Paklenico, ki ga je organiziral Sašo Ocvirk. Pridružil se nam je še Rokov brat Gregor, The Bike Man. V petek po službi smo nabasali sebe in robo v Rokov kombi in se lepo zloženi kot sardelice na čudovito sončno popoldne odpravili proti morju. Čas ob pogovoru, msmehu in pivu je hitro tekel.

 

Nekaj kilometrov od slovenske meje so se hrabri umi in kot se je kasneje izkazalo resnični ljubitelji ozkih poči in kaminov Sašo O., Matjaž in Marko dodatno opogumljeni z ječmenovim zvarkom odločili, da naslednji dan naskočijo Funkcijo. V redu. Pa naj bo, smo rekli Rok, Sašo S. in jaz. Na temo, v katero smer se bomo zagnali mi naslednji dan, bomo še pa kako rekli, smo se odločili.

 

Pot smo nadaljevali z vedno pogostejšimi postanki na počivališčih, kakor da se je peljalo na tabor ein haufen nosečnic v zadnjem tromesečju. Večer se je že prevesil v noč, ko smo prispeli v Paklenico. “Mimo Dinkota ne moremo jet”, so se odločili fantje vedrega rapoloženja, zato je padlo obvezno pivo. Dobrodošlica Paklenici, nagrada za srečen prihod.

 

Sonce prvoaprilskega jutra je v pozdrav že obsijalo Pakleniške nize vrhov, ko smo se prebudili. Ti veličastni med seboj tesno povezani nemi velikani kakor debelo kamnito obzidje varljivo, neprebojno varujejo najlepše jadransko plezališče. Svetloba je vse jasneje odstirala senco iz brezobličnih sten, ko smo se pričeli vzpenjati po kamniti potki proti smerem v Anića kuka. Po nekajminutnem sopihanju smo jih tudi dosegli. Sašo O., Matjaž in Marko so pri gozdnem poseku, ki je posledica nedavnega podora, zavili proti Funkciji, mi pa smo pot nadaljevali. Ker sem bil najšibkejši člen, sta se mi soplezalca morala prilagoditi, zato smo jo pičili naprej proti Kamasutri. Ime smeri mi je bilo všeč. Obetalo je. Stoječ pod smerjo in hiter pogled na prvi cug, sem bil prepričan, da bo šel The Visitor skozi brez problema. Zmota in A0 način. Drugi in tretji cug pa sta bila čisti užitek. Četrtega se je pa Sašo S. ojunačil in jo spičil na vrh kot prvi. Na vrhu smo si privoščili kratek oddih, malo počvekali, občudovali neverjeten razgled, padla je tudi kakšna fotka, nato pa smo jo mahnili po kot britev ostri skali nazaj v dolino.

 

Med potjo je Rok predlagal, da bi poskusili še Zgrešeno. Ok. Pa dajmo. Tebe pa zagotovo zgrizem, sem si rekel. Smer se začne čudovito in kar prelepo, da bi trajalo. Kaj hitro se mi pogled zoža na dober meter detajla med poličkama na prečki. Stopov, na katerih bi lahko zaupal nogama, ne najdem. Vem, da so, ker sta se pred mano Rok in Sašo sprehodila čez, tudi pokažeta mi jih iz bližnjega sidrišča, vendar so za mojo izkušenost premajhni. Navit in jezen obvisim v prečki, na enem in edinem detajlu v celotni smeri. V prvem cugu. Grrrr. Ampak v vsaki oviri leži priložnost za učenje in napredovanje. S pomočjo Rokovih navodil, prusika in matičarke, izpnem komplete in kontrolirano zaniham pod prečko ter nato s hop-zategn metodo tudi na sidrišče. Ostali cugi, super fajni, res luštna plezarija. Za konec pa še eleganten abzajl. Dnevno izkušnjo sem zaključil s par modricami, za katere ne vem, kje sem jih staknil, in nekaj odrgninami. Njih se pa spomnim.

 

Dobro. Dovolj bo za danes. Ura je 17h. Dinko ima hladno pivo z našimi imeni. Ravno dobro smo se namestili, pretegnili utrujene ude, ko nirvano zmotijo trije heroji, ki so potrebovali prevoz. Rok se je takoj odzval njihovi prošnji kljub nevarnosti segretega piva. Nekaj minut kasneje je Funkcijska trojka bodro razpoložena, vidno izžeta, ampak prešerno nasmejana prirobantila kod Dinkota. Jasno, na pivo. Fantje so bili pošteno dehidrirani.

 

Btw, Gregor je medtem naredil 170 km luštne turce čez Pag. Pridružil se nam je še Luka Krajnc, ki si je v Paklenici zadal občudovanja vreden projekt. Ob pivu se ljudje povezujejo, delajo se analize, izmenjujejo se izkušnje, postavljajo se cilji, izpostavljajo se problemi in najdejo se rešitve nanje. Down side takšne intelektualne razprave ob pivu je popolna izguba občutka za čas.

 

V nedeljo zjutraj je zapihal veter, ki je prinesel hladnejši zrak iz Velebita, kajti redke vrhove še kar krasijo bele kapice. S sabo smo spakirali dodatne kose oblačil, just in case, in premešali karte. Sašo O. in Rok sta šla pozirat v smer Paparazzi. Matjaž se je že prejšnji večer odločil, da greva v Centralni kamin s prehodom na Sjeverno rebro, Marko in Sašo S. pa sta se nama pridružila. Po prvem cugu je bilo slišati od Matjaževih ukazov le še nekakšno šepetanje, ki ga je vetrič v naslednjem cugu dokončno odnesel proti morju. Tako da sva komunicirala preko štrika.

 

Aleluja. Končno ena smer, ki sem jo zlezel. In to suvereno brez problema. Ponosen sam nase zrem na Debeli Kuk, ki se sedaj kopa v opoldanskem soncu, kar od vetrovnega jutra res nismo pričakovali, in na Zgrešeno. Tebe pa spičim naslednjič, si postavim cilj. Ker imam čas, saj z Matjažem čakava Saša S. in Marka, da se prikažeta na vrhu, se razgledam še po kanjonu. Potok Paklenica se kakor modra kača vijuga med prepadnimi stenami polnimi zajed in redkega zelenja. Po tlakovani potki se počasi vzpenjajo pisani človečki, nič večji kot so mravljice, v spremstvu otrok in/ali štirinožnih prijateljev. Res rajski prizor. Človek je hvaležen in zadovoljen, da takšnih dni ne preživi z daljincem v roki udobno zleknjen na kavču v zatohli sobi. Za to bo še čas brez dvoma.

 

Moja zasanjanost je morala kar trajati, saj sta Marko in Sašo S. medtem že priplezala na vrh. Odločila sta se, da napadeta še Danajo, midva z Matjažem pa sva sestopila in na štop, kam drugam, kot pa kod Dinkota na pivo. Tale gostilna mora imeti hudo velik hladilnik nekje zadaj in res redno dobavo, ker ni odstavka, kjer nisem omenil piva. Počasi smo se vsi zbrali. Kruljenje želodca smo ukrotili s poznim kosilom, kajti čakala nas je še dolga pot nazaj. Sledilo je bliskovito pakiranje in via Velebit za Celje.

 

Prijetne stvari hitro minejo in ta vikend je prav tako zdrvel mimo prehitro. Pakla je zakon. Se vidimo naslednjič v večjem številu.

 

Sebastjan B.

30.03.2017  Vzhodna smer v Mali Rinki

Vsako zimo smo opazovali vzhodno smer, če bi se le nabralo dovolj snega ... Letos mati narava ni bila tako radodarna s snegom kot leta 2010, ampak ker se nam ni več dalo čakati na razmere, smo pač zarili... Vstopili smo okoli 8:30. Prve tri raztežaje smo imeli opravka z južnim snegom, ki si ga s cepinom lahko samo bezal, držal pa ni nič. Je bilo potrebno zatikati cepine, pa tudi dlani so prišle prav. Dereze so kmalu postale ovira, zato smo jih po drugem raztežaju pospravili in plezali s cepini in čevlji. Plezanje je bilo počasno, zato smo že imeli prebliske o sestopu, ampak so bili naši obrazi še vedno obrnjeni navzgor in vsakič je pač nekdo priletel z idejo "gremo pogledat sam še do raza, do plat, do gape...".

Pa smo šli do plat, ki so obetale pomladansko plezanje v skali. Čevlje so zamenjale plezalke, ki so se v kombinaciji s cepini tudi odlično izkazale v južnem, mokrem snegu na poličkah. Sneg in led sta se že začela topiti, zato tudi skala ni bila več suha in nam je tu pa tam kapljalo za rokav. Posledica so bile rahlo pomrznjene plezalke ... in topi prsti na nogah....

Plate bi lahko ocenili kot skalno - snežni del, grapo za njimi pa kot snežno - sklani del. Podobno kot v spodnjem delu je bil sneg bolj za zgago. Nazaj smo si obuli čevlje in prsti na nogah so nam bili hvaležni.

Zagodel nam jo je zadnji kamin. Po levi je napihan z nepredelanim snegom naklona 80 -85°, po desni pa je bil rahlo požleden. Po levi je bilo brezupno, zato smo morali po desni varianti, ki nam je spet vzela kar nekaj časa. Nato pa v sneg z ledeno skalo za podlago...

Izstopili smo po desni varianti smeri. Do stika z Igličevo smerjo nekaj časa ni bilo ne duha ne sluha o snegu. Potem pa v izstopni grapi končno lahko uporabili dereze in cepine. Pričakal nas je ravno prav južen sneg, po katerem smo lahko odpikali do roba stene... Iz smeri smo izstopili ob 19:40 uri, sestopili pa po Turskem žlebu.

 

Avtorji besedila: Danijel Žagar, Martina Aplinc, Aleš Volf

Fotografije: Martina in Aleš

29.03.2017 Aleš Zorko, Izpiti zimske tehnike

Na Vršiču smo zadnji vikend v februarju izvedli izpite zimske tehnike. Poglejte si utrinke v fotogaleriji.

23.02.2017 Aleš, Zdravko, Peter, Zimski tečaj

V nedeljo, 19. 2. 2017, smo ubežali meglenemu vremenu v dolini in nad sončnim Okrešljem s tečajniki izvedli zimski tečaj, ki smo ga podaljšali v turo skozi Sestopno grapo na Ledinski vrh.

18.01.2017  Tečaj lednega plezanja

Po nekaj letih so končno nizke temperature spet zamrznile slapove. Razmere smo hitri izkoristili in v soboto, 14. 1. izvedli tečaj lednega plezanja. Udeležba je bila velika, greli smo se ob kuhanem vinu, popoldne pa smo novo pridobljeno oz. obnovljeno znanje izkoristili.

11.12.2016  Zaključek 2016

Letošnji zaključek oz. zbor članov so zelo uspešno organizirali tečajniki. Potekal je na Erjavčevi koči na Vršiču v soboto 3. 12. 2016. V soboto dopoldne so nekateri popravljali svoje stare grehe in opravljali izpite, nekateri pa so lep sončen dan izkoristili za turo. Ob petih popoldne je sledil uradni del zaključka, ob debetih zvečer pa manj uradni. Smile Nedelja je ponovno postregla s krasnim vremenom in najbolj zagnani so odšli prezračit glave na okoliške vrhove.

11.12.2016  Zaključek 2016, drugi del

Še drugi del fotografij dogajanja z 3. in 4. decembra letos. Smile

27.10.2016 udeleženci, Plezalni dan v pogorju Rote Wand

V nedeljo, 23. 10. 2016, se je devet tečajnikov in pet alpinistov odpravilo k sosedom v Rote Wand. Vtise si preberite tukaj.

30.09.2016 udeleženci, Tabor v zahodnih Julijskih Alpah

V soboto in nedeljo, 24. in 25. septembra, smo se člani AO Celje Matica odpravili plezat v zahodne Julijske Alpe, v dolino Belega potoka in v stene nad kočo Corsi. Preživeli smo lep vikend, ogromno preplezali, pravzaprav je ta vikend po Belem potoku in nad Corsijem odmevala le savinjščina, veliko novega smo videli, spoznali, se naučili in podučili. Vreme nam je bilo naklonjeno, še posebej v nedeljo, ko smo nekateri bolj, drugi manj izkoristili tudi plažo pred kočo ali na vrhu samih smeri. Osebje na koči je bilo prijazno, prihajajoči vikend pa smo vsi vabljeni na zaključni žur, saj se koča Corsi do naslednjega leta zapira.

Poročilo z vtisi je na voljo tukaj, več fotografij pa si lahko pogledate na naši facebook strani.

19.09.2016 Meta Meh, Meta na Mera Peaku, prvi del

Z zamudo objavljamo fotografije z Metinega spomladanskega potepanja po Nepalu.

19.09.2016 Meta Meh, Meta na Mera Peaku, drugi del

Še drugi del fotografij z Metinega potovanja po Nepalu.


 
Stran:   1   2   3   4   5   6  
Prikaz: 1 - 30 od 153 zapisov
 
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah