DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ

 
Stran   1   2   3   4   5  
Prikaz: 1 - 30 od 142 zapisov
Iskanje
  
 
08.12.2017 Katja, Gregor, Sašo, Špela, Brane, Polona, Zaključek 2017

Pretekli vikend smo na odseku zaključili sezono. Kot se spodobi v hribih, manjkal ni sprejem članov, obiskali so nas tudi Miklavž, Parkelj in Angelček. Ob prijetnem druženju je večer (pre)hitro minil.

 

Še več fotografij si lako ogledate na naši Facebook strani.

15.11.2017 Marjeta Brežnik, Ama Dablam

Naša člana Marjeta Brežnik in Matej Knez ter Aco Pepevnik (PK Rifnik) so v oktobru odšli v Nepal. Njihov glavni cilj je bil vrh najlepše gore na svetu -Ama Dablama (6812 m.n.v.). Marjeta in Aco sta novembra ob 6.30 zjutraj po nepalskem času stala na vrhu Ama Dablama, za vzpon sta v težkih razmerah potrebovala osem ur in pol. Vsi člani odprave so se že vrnili domov. Objavljamo nekaj fotografij vzpona.

12.11.2017 fotografije Sašo Sotlar, Gregor Šipoš, Jesenska Paklenica

Sezona letnega plezanja se je pri nas že skoraj poslovila, pa smo se odpravili v Paklenico izkoristiti lepo sončno ter toplo vreme. Vreme nam je res služilo, temperature so bile idealne, včasih pa je malo popihljalo. Imeli smo tudi dva pogumna fanta Jureta in Roka, ki sta se odločila za spanje v šotoru, ostali smo rajši uživali v lagodju postelje ter dobrega pogleda na morje. Po plezanju smo se družili pri Dinkotu, kjer smo okušali dobro hrano, Žiga je spoznal tudi spretno muco, ki si zna priloviti tudi kakšno poli klobaso sestradanega plezalca. Dan pa smo zaključili v dobri družbi spolezalcev ter dobrem pivu, tudi Danijelovem.


Nekateri so začeli že v petek; Stina, Jan in Vid so splezali Water song (6a+), Urša in Katja (AO Grmada) pa Cirkus (6a). Prvi plezalni dan so Danijel, Alja, ter Sašo, Patricija, splezali Bračni smjer (5c); Danijel in Sašo Zobatec (4a); Brane in Polona Flex in Rex (5a) in Dr. Frankenstin (5b); Gregor in Žiga ter Rok in Jure Centralni kamin (5a+); Jan, Stina in Vid pa Velebitaško (6a+); Urša in Katja sta se tokrat podali v smer Kamasutra (5b).


V nedeljo sta se Brane in Polona podala v Severno rebro (4b) in Danajo (5b); Danijel, Alja, Patricija v Centralni kamin (5a+); Sašo in Gregor v Barba Antin (5b); Stina in Jan v Capitan Pelinkovac (6b+); Urša in Katja (AO Grmada) sta po treh raztežajih Water songa izplezali na varijanto Centralnega kamina; Žiga in Vid v Šaleško (5b); Jure in Rok v Cirkus (6a). Pred temo pa smo se Danijel, Urša, Gregor, Alja, Sašo, Patricija podali še v Oprosti mi pape (4a), kjer smo trenirali gibanje naveze in izdelavo sidrišč.


V ponedeljek smo si nekateri vzeli dan za počitek ter obiskali Planinski dom Paklenica in Zoljin kuk, ostali so plezali. Sašo, Alja in Urša Trik (5a) ter Danajo (5b); Danijel in Gregor Danajo (5b) in Tinin (4b+); Brane in Polona Nosoroga (4b) ter Ča je od Draga je od Draga (6b); Žiga in Vid Catch the Rainbow (5a); Rok in Jure sta počivala v Tinin smeri (4b+). Za konec smo odšli v bližnjo steno in do teme trenirali sidrišča, uporabo metuljev, ter zatičev. Brane in Polona pa sta nas pogostila kar pod steno.


Dan pred odhodom smo Sašo, Gregor, Patricija izkoristili za Izduženo rebro (4b) ter smer Josipa Debeljaka (4a); Danijel in Alja za Zgrešeni (5b) in Sjeverno rebro (4b); Brane in Polona Tinin smer desna varijanta (5a+) in Prijatelju moj (4a); Rok in Urša Sjeverno rebro (4b) in Zgrešeni (5b); Stina in Jan Show must go on (6c); Žiga in Vid pa Akademski (5a).


Da pa smo zares dobro izkoristili vreme in čas smo Danijel, Sašo in Patricija odplezali Flex & Rex (5a), Žiga in Vid smer Danaja (5b); Brane in Polona pa kar dve, Oprosti mi pape (4a) in Oliver Dragojević (3). Alja in Sašo še vedno uživata na toplem in sta v četrtek plezala smer Aigor (5b+) in Dr. Frankenstin (5b).


Udeleženci tabora: Danijel Žagar, Brane Povše, Polona Povše, Sašo Sotlar, Alja Čuvam, Jan Strmole, Stina Hedžet, Vid Karner, Žiga Kobale, Jure Tiselj, Rok Volovlek, Urša Košir, Gregor Šipoš, Patricija Verdev

Patricija Verdev

 

 

… in ostala sva sama. Na toplem soncu ob obali. Ob mirnem morju in brez žive duše okoli naju. Nič nama ni manjkalo, občutek pa je bil vseeno skorajda malo čuden. Po petih dneh skupnega plezanja, druženja, po vseh urah smeha, veselja, zanimivih zgodb, pogovorov, se potem kar vprašaš, kaj bova pa sedaj počela sama? Aaahhh…počitek! In pa vse skupaj malo bolj na easy. Pa bova prebrala kakšno knjigo. Pa šla na sprehod. Tako da ne, lenarila vsekakor nisva, sva se pa vseeno bolje naspala. Ko si skupaj z družbo si ne moreš, v bistvu niti ne želiš, privoščiti spanca ob 20h zvečer, ko pa veš, da te na mizi čaka hladno pivo, pogovor o tem ali onem pa že teče. Tako sem bil v sredo že res zelo hitro v meževi dolini, kljub temu da me je popoldne hladno (in še vedno slano :) ) morje dodobra predramilo. V četrtek sva si za najin cilj izbrala Aigor in Doktor Frankenstiina. Smeri, s katerimi sem imel (vsaj z eno izmed njih) še neporavnane račune – Aigor je bila namreč ena izmed prvih smeri v Paklenici, ki sem jo lansko leto plezal z Danijem in Špelo. Izkazalo se je, da smo smer na polovici tudi zgrešili in smo zadnja dva raztežaja plezali v smeri Doktor Frankenstiin, v kateri me je zadnji raztežaj takrat »premagal«. No, letos z nobeno izmed njih ni bilo nikakršnih težav, je pa res, da te pri orientaciji Aigor lahko hitro zavede v Frankenstiina, saj se temni svedrovci za drevesi po tretjem raztežaju slabo vidijo. Super. Še en dan dober dan. Pa naj bo še jutri.


A temu ni bilo tako. Že ponoči je padal dež, zjutraj pa tudi ni ponehal vse do 10 ure, ko sva rekla, da se raje kar odpraviva proti Krku. Tam sem imel željo si pogledati plezališče Portafortuna, ki leži med Baško in Punatom. Podala sva se Jadranski magistrali navzgor, v upanju da slabemu vremenu uideva. Pa ni hotelo sodelovati. Kislo vreme naju je spremljalo več ali manj vso pot proti severu, ter tudi na Krku, kjer se je ta kislost poznala tudi pri meni. Že sem želel obrniti proti domu, pa me je Alja prepričala da vseeno ostaneva. Še dobro. Kakšno uro kasneje so se tudi oblaki razkadili, po dobrem kosilu sredi mesta Krk pa sva si v sončku to mesto še malo na hitro ogledala (no ja, to je bil bolj špancir po starem mestnem jedru oz. ob obali). Dan sva zaključila v Baški, ki v tem času deluje kot veliko, prazno, umetno apartmajsko naselje. Odprta ena trgovina, en lokalček. To je več ali manj vse. Neki francoz, ki naju je najprej z optimizmom povprašal »kaj je tu za početi?«, nama je kasneje, ko smo se zopet srečali, sporočil, da je najbolj zanimiva stvar, ki jo je videl, polna luna, ki je tisti čas vzhajala iznad severnega Velebita.


Jutro je bilo pa čudovito. Toplo sonce, brez oblačka. Hitro pod steno, da ujameva še nekaj sončnih žarkov, saj je stena bolj obrnjena na sever kot na vzhod. Po lepem, krajšem dostopu sva prišla do še lepše stene, kjer je navrtanih že kar veliko število smeri – več kot 70. Najprej sva se napotila v lažji, D sektor, kjer prevladujejo lažje, platkaste smeri, nato pa še v eno smer v C in pa dve smeri v B sektorju. Vse smeri imajo na vstopu napis s svojim imenom, za vse (po videnem) pa velja, da so zelo »prijazno« navrtane (mogoče dejstvu »prijazno« pripomore tudi to, da so že na dostopu in tudi v marsikateri smeri prisotni tudi keramični palčki? :) ). Mnenja sem bil, da bova bila v tem plezališču sama (glede na to je Baška bila zvečer čisti »ghost town«), pa so se nama pridružile še 4 druge naveze. Slovenci kakopak. :) Po desetih preplezanih smereh sem bil, kljub dnevu počitka, kar dobro, prijetno utrujen, hkrati pa sem sklenil, da bom to plezališče sigurno še obiskal.


Ni da ni, plezalni dopust je odlično uspel, komaj pa čakam(o) naslednjega.

Sašo Sotlar

14.09.2017 Rok Dečman, Adventure race ob 80. obletnici odseka

Trasa je vsebovala vse, kar pustolovska tekma mora. Torej kolesarjenje po asfaltu, makadamu, gozdnih vlakah in poteh, nato plezanje (tu bi lahko vključili kakšno smer več, nenazadnje smo plezalci 😊), hojo oz. tek na vrh Kamnika, nato pa povratek s kolesom do izhodišča pri Geriju v Peklu. Menda sem kot domačinka imela nekaj prednosti, no, pa sem na enem mestu vseeno izgubila pravo smer, česar se hudo sramujem.
Pričakujem, da enako ponovimo tudi naslednje leto, s to željo in povabilom vsem, ki se letos niste udeležili tekme in vsaj piknika, da se naslednje leto vidimo. Malce več ženske konkurence bi tudi prijalo, predvsem zato, da fantom večkrat pokažemo, da z nami ni češenj zobat.
Sicer pa  overall super, fajn, krasno, zabavno in prijateljsko. 

Katja Petrovec

Lahko si ogledate tudi kratek VIDEO, ki je nastal med samim tekmovanjem, in POTEK TRASE, še enkrat pa pohvale Roku za organizacijo tekmovanja in vsem tekmovalcem za pogum in udeležbo. 
06.09.2017 Matija Jošt, Rangtik 2017

10.07.2017 Sašo Sotlar, Paklenica 2017

Možgani na off in … hja no, na plaži (vsaj nekateri) nismo veliko ležali, smo pa zato dosti plezali!

 

Paklenica, kljub manjšemi udeležbi kot je sicer običajno, ni razočarala. Manjša udeležba pa letos ni bila le iz naše, ferajnovske strani, temveč tudi iz strani preostalih plezalcev oziroma obiskovalcev, ki jih razen zadnje sobote, ni bilo ravno veliko. In to manjšo udeležbo smo si obrnili sebi v prid: v lahkih smereh ni bilo nikogar in smo tako zares lahko uživali v Pakleniški plezariji, v kampu pa smo se nato lahko zares spočili. Seveda izjema potrjuje pravilo in ta se je zgodila v torek, 27.6, ko smo se vse tri naše naveze podale v Centralni kamin, tam pa so nas že pred vstopom prehitele vsaj tri druge naveze, še dve pa sta se nam v smeri priključili iz Severnega rebra, kamor smo tudi mi nato delali varianto.

 

Tabor je tudi letos ponudil z vsem, kar lahko ponudi: dobro voljo, smehom, druženjem, kopanjem, odlično hrano v skupni kuhinji, po-plezalnih in popoldanskih pivih pri Dinku, »moškem popoldnevu/večeru« (ki se ga sicer udeleženci ne spomnemo najbolje), nepričakovanih obiskih in jasno – s plezanjem.

 

Sedaj pa nestrpno čakamo naslednji junij, da Paklenico znova zasedemo!

 


Vzponi

Sobota, 24. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan...................................Tinin smjer (desna varianta), 4b+, Kuk od Skradelin
Jan Strmole, Stina Hedžet.....................................................Slovenski (PIPS), 6a+, Debeli kuk

 

Nedelja, 25. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan.......................................................Oprosti mi pape, 4a, Veliki Vitrenik
Jan Strmole, Stina Hedžet..............................................Kava kod Dinka, 6b+, Aniča kuk – Stup
Marjan Hajshen, Zdravko Polutnik...........................................Flex & Rex, 5a, Kuk od Skradelin

 

Ponedeljek, 26. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan..........................................................Nosorog, 4b+, Kukovi izpod Vlake
Marjan Hajshen, Zdravko Polutnik..........................................Nosorog, 4b+, Kukovi izpod Vlake
Jan Strmole, Stina Hedžet....................................................Leva Tržiška, 6a+, Aniča kuk- Stup

 

Torek, 27. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan.......................Centralni kamin (varianta na Severno rebro), 4c, Veliki čuk
Marjan Hajshen, Zdravko Polutnik.......Centralni kamin (varianta na Severno rebro), 4c, Veliki čuk
Maja Železnik, Urša Rožanski..............Centralni kamin (varianta na Severno rebro), 4c, Veliki čuk

 

Sreda, 28. 6.
Maja Železnik, Urša Rožanski , Aleš Zorko..................................Severno Rebro, 4b+, Veliki čuk

 

Četrtek, 29. 6.
Maja Železnik, Alja Čuvan....................................................Pixie & Dixie, 5a, Kuk od Skradelin
Sašo Sotlar, Zdravko Polutnik................................................Pixie & Dixie, 5a, Kuk od Skradelin

 

Petek, 30. 6.
Maja Železnik, Sotlar Sašo..........................................................Šaleška, 5b, Aniča kuk – Stup
Zdravko Polutnik, Alja Čuvan................................................Tinin smjer, 4b+, Kuk od Skradelin

 

Sobota, 1. 7.
Sotlar Sašo, Alja Čuvan..........................................................Flex & Rex, 5a, Kuk od Skradelin

17.06.2017 Sašo Sotlar, Danijel Žagar, Kovinarska

Bam, bam, bam ... »dobro, klin lahko spustim iz rok«, si mislim, »in ga zabijem tako kakor je treba«. Bam...klin odfrči iz razpoke, mimo mene, globoko v dolino. Dobro. To mora bit, si rečem. Pri naslednjem bom že bolje vedel. In res, nisem ga spustil iz roke, dokler nisem bil absolutno prepričan da ga bo razpoka zares zagrabila in bo začel lepo zveneti. Po nekaj minutah pride za menoj moj mentor, Dani. »Uf, si ga dobro zabil; ta bo pa res zdržal...« Občutek zadovoljstva, mogoče celo ponosa – vseeno je šlo za moj prvi zabit klin v resni smeri. In res je zdržal – tudi izbil sem ga težko. Ko se je sicer že dobro majal sem si rekel »super, v steni ga ne bo potrebno pustiti«. In res... še en močan udarec...in klin zleti in razpoke, v velikem loku mimo mene, da sem ga lahko pospremil, kako se je pridružil svojemu bratu v dolini. Še dobro da sem jih dva meseca prej nabavil v večji količini...

 

Vstajanje ob pol petih zjutraj, vožnja do Vršiča in nato slaba ura dostopa do stene. Med dostopom sva par ljudi prehitela, pa tudi naju je prehitela ena naveza, ki pa se je kasneje malo uštela pri iskanju izhodišča smeri v steni pod Veliko Mojstrovko. Najino izhodišče, pod belim prusikom, ki je visel slabih 15 metrov nad nama, sva našla brez večjih težav, je pa bilo ... mrzlo. Direktno za ostankom snežene plate, ki me je tako »prijetno« hladila pri varovanju Danija v prvem raztežaju. Še dobro da je bil kratek, a to vseeno ni pomagalo mojim, niti Danijevim prstom na rokah, ki so obema »zanohtali«. Še en »prvič«. Dejansko še nisem nikoli poprej plezal skalne smeri s prsti, ki jih ne čutiš. Čuden občutek, ko skale ne čutiš in nisi čisto prepričan ali si dobro prijel oprimek ali ne. Po dveh raztežajih pa zaslišim tisto vprašanje, ki sem si ga dejansko želel slišati: »Bi šel kaj lezit naprej?«. »No...pa bi šel...« sem odvrnil diplomatsko, v meni pa je vrel koktejl navdušenja, vzhičenja, pa tudi nekaj skrbi, mogoče (dobrega?) strahu. Saj veš... to ni plezališče in tudi Mihelič je v opisu smeri rekel, da smer ni opremljena. A temu ni bilo tako, stari klini so bili prisotni, ampak jih je vseeno bilo potrebno dobro iskati. Pa saj ravno to je tisto, ki da čar takšnemu plezanju - iskanje poteka smeri, dejansko stopinj, po katerih stopaš za tistim, ki jo je prvi preplezal. Sicer nama je to iskanje poteka smeri delalo kar nekaj težav, saj se skice in opisi smeri niso ravno ujemali z nekaterimi zabitimi klini in tako ni bilo povsod čisto logično, kam naj bi smer zavila. Ne bi sicer rekel da je Kovinarska smer ena izmed najlepših, kar sem jih preplezal, a vseeno dovolj lepa, da sem v njej užival, predvsem v težjih raztežajih, četudi teh nisem plezal naprej. Poleg zgornjega dejstva je celoten vtis malce pokvarila tudi zelo krušljiva skala in polno grušča, oboje le v lažjih raztežajih, po drugi strani pa je to za pričakovati v smeri, ki ni veliko plezana.

 

Izstop in sestop sva naredila že skoraj pozno popoldne, odgovor na Danijevo vprašanje »ali bi šel jutri še eno takšno turo?« pa je bil sicer sprva povsem instinktno »da«, ampak so po parih sekundah možgani rekli »ne«.

 

Sicer pa Paklenica že čaka...

21.05.2017 Rok Dečman, Plezalni dan v Graškem pogorju

Zopet eden od dobro preživetih dni, kljub slabši vremenski napovedi. Zbrali smo se tečajniki, pripravniki in inštruktorji plezanja, ter se odpeljali do Graškega pogorja - Rotewand. Naj povem, da smo se imeli odlično, zame je bilo to prvo plezanje, vendar ob tako dobrih in predanih vodičih je bil cilj lahko dosežen. Ker ni dobrega zaključka brez  postanka v vaškem hramu, smo to naredili in na hitro izmenjali nekaj besed o poteku dneva in naših vtisih. Sprejeli smo odločitev, da se kaj kmalu ponovno snidemo in obnovimo ter še poglobimo alpinistično znanje. Naj se na koncu zahvalim Alpinističnemu odseku Celje Matica in inštruktorjem za podajanje znanja in izkušenj. Se vidimo ob naslednjih vzponih!

Luigi Ninovski

 

 

Dostop je bil moker, nekoliko spolzek. Trajal je malo več kot 20 minut. Malo pred prihodom pod steno smo ugotovili, da imamo samo eno varovalno napravo. Tako smo varovali na riverso in polbič. Vstop v steno ob 9.54 uri, prvih nekaj metrov smeri smo zaplezali v športno smer, sledil je spust in ponoven vstop. Smer je bila na nakaterih delih mokra. Posledično so bile šalce - oprimki ponekod polni vode. Ime smer popolnoma opiše. Na vrh smo prispeli ob 13.35. Sestop je bil opravljen brez pripomočkov. Potrebno je bilo nekaj malega plezanja in sestopanja po lestvah. Sestop je dokaj dobro označen, vendar je bilo nekaj lestev polomljenih. Za označevanje smo postavili enega možiclja in jih nekaj popravili. Dani je odlično vodil, hvala pa tudi za njegovo potrpežljivost in spodbudne besede.

 

Kraj: Graško pogorje, Rampenwulst, zahodna stena

Smer: Graströterdiagonal

Dolžina: 250 m
Ocena smeri: V-/IV ali 5-/4+
Vreme: dostop oblačen, druga polovica vzpona in sestop sončen
Plezalci: Danijel Žagar (vodja/alpinist) in tečajnici Patricija Verdev in Simona Kropec

Simona Kropec

 

24.04.2017 foto Sašo Sotlar, besedilo Sebastjan Bezgovšek, Prvi moški tabor

Prvi vikend v aprilu se nas je šest članov AO Matica Celje odpravilo na 1. moški plezalni tabor v Paklenico, ki ga je organiziral Sašo Ocvirk. Pridružil se nam je še Rokov brat Gregor, The Bike Man. V petek po službi smo nabasali sebe in robo v Rokov kombi in se lepo zloženi kot sardelice na čudovito sončno popoldne odpravili proti morju. Čas ob pogovoru, msmehu in pivu je hitro tekel.

 

Nekaj kilometrov od slovenske meje so se hrabri umi in kot se je kasneje izkazalo resnični ljubitelji ozkih poči in kaminov Sašo O., Matjaž in Marko dodatno opogumljeni z ječmenovim zvarkom odločili, da naslednji dan naskočijo Funkcijo. V redu. Pa naj bo, smo rekli Rok, Sašo S. in jaz. Na temo, v katero smer se bomo zagnali mi naslednji dan, bomo še pa kako rekli, smo se odločili.

 

Pot smo nadaljevali z vedno pogostejšimi postanki na počivališčih, kakor da se je peljalo na tabor ein haufen nosečnic v zadnjem tromesečju. Večer se je že prevesil v noč, ko smo prispeli v Paklenico. “Mimo Dinkota ne moremo jet”, so se odločili fantje vedrega rapoloženja, zato je padlo obvezno pivo. Dobrodošlica Paklenici, nagrada za srečen prihod.

 

Sonce prvoaprilskega jutra je v pozdrav že obsijalo Pakleniške nize vrhov, ko smo se prebudili. Ti veličastni med seboj tesno povezani nemi velikani kakor debelo kamnito obzidje varljivo, neprebojno varujejo najlepše jadransko plezališče. Svetloba je vse jasneje odstirala senco iz brezobličnih sten, ko smo se pričeli vzpenjati po kamniti potki proti smerem v Anića kuka. Po nekajminutnem sopihanju smo jih tudi dosegli. Sašo O., Matjaž in Marko so pri gozdnem poseku, ki je posledica nedavnega podora, zavili proti Funkciji, mi pa smo pot nadaljevali. Ker sem bil najšibkejši člen, sta se mi soplezalca morala prilagoditi, zato smo jo pičili naprej proti Kamasutri. Ime smeri mi je bilo všeč. Obetalo je. Stoječ pod smerjo in hiter pogled na prvi cug, sem bil prepričan, da bo šel The Visitor skozi brez problema. Zmota in A0 način. Drugi in tretji cug pa sta bila čisti užitek. Četrtega se je pa Sašo S. ojunačil in jo spičil na vrh kot prvi. Na vrhu smo si privoščili kratek oddih, malo počvekali, občudovali neverjeten razgled, padla je tudi kakšna fotka, nato pa smo jo mahnili po kot britev ostri skali nazaj v dolino.

 

Med potjo je Rok predlagal, da bi poskusili še Zgrešeno. Ok. Pa dajmo. Tebe pa zagotovo zgrizem, sem si rekel. Smer se začne čudovito in kar prelepo, da bi trajalo. Kaj hitro se mi pogled zoža na dober meter detajla med poličkama na prečki. Stopov, na katerih bi lahko zaupal nogama, ne najdem. Vem, da so, ker sta se pred mano Rok in Sašo sprehodila čez, tudi pokažeta mi jih iz bližnjega sidrišča, vendar so za mojo izkušenost premajhni. Navit in jezen obvisim v prečki, na enem in edinem detajlu v celotni smeri. V prvem cugu. Grrrr. Ampak v vsaki oviri leži priložnost za učenje in napredovanje. S pomočjo Rokovih navodil, prusika in matičarke, izpnem komplete in kontrolirano zaniham pod prečko ter nato s hop-zategn metodo tudi na sidrišče. Ostali cugi, super fajni, res luštna plezarija. Za konec pa še eleganten abzajl. Dnevno izkušnjo sem zaključil s par modricami, za katere ne vem, kje sem jih staknil, in nekaj odrgninami. Njih se pa spomnim.

 

Dobro. Dovolj bo za danes. Ura je 17h. Dinko ima hladno pivo z našimi imeni. Ravno dobro smo se namestili, pretegnili utrujene ude, ko nirvano zmotijo trije heroji, ki so potrebovali prevoz. Rok se je takoj odzval njihovi prošnji kljub nevarnosti segretega piva. Nekaj minut kasneje je Funkcijska trojka bodro razpoložena, vidno izžeta, ampak prešerno nasmejana prirobantila kod Dinkota. Jasno, na pivo. Fantje so bili pošteno dehidrirani.

 

Btw, Gregor je medtem naredil 170 km luštne turce čez Pag. Pridružil se nam je še Luka Krajnc, ki si je v Paklenici zadal občudovanja vreden projekt. Ob pivu se ljudje povezujejo, delajo se analize, izmenjujejo se izkušnje, postavljajo se cilji, izpostavljajo se problemi in najdejo se rešitve nanje. Down side takšne intelektualne razprave ob pivu je popolna izguba občutka za čas.

 

V nedeljo zjutraj je zapihal veter, ki je prinesel hladnejši zrak iz Velebita, kajti redke vrhove še kar krasijo bele kapice. S sabo smo spakirali dodatne kose oblačil, just in case, in premešali karte. Sašo O. in Rok sta šla pozirat v smer Paparazzi. Matjaž se je že prejšnji večer odločil, da greva v Centralni kamin s prehodom na Sjeverno rebro, Marko in Sašo S. pa sta se nama pridružila. Po prvem cugu je bilo slišati od Matjaževih ukazov le še nekakšno šepetanje, ki ga je vetrič v naslednjem cugu dokončno odnesel proti morju. Tako da sva komunicirala preko štrika.

 

Aleluja. Končno ena smer, ki sem jo zlezel. In to suvereno brez problema. Ponosen sam nase zrem na Debeli Kuk, ki se sedaj kopa v opoldanskem soncu, kar od vetrovnega jutra res nismo pričakovali, in na Zgrešeno. Tebe pa spičim naslednjič, si postavim cilj. Ker imam čas, saj z Matjažem čakava Saša S. in Marka, da se prikažeta na vrhu, se razgledam še po kanjonu. Potok Paklenica se kakor modra kača vijuga med prepadnimi stenami polnimi zajed in redkega zelenja. Po tlakovani potki se počasi vzpenjajo pisani človečki, nič večji kot so mravljice, v spremstvu otrok in/ali štirinožnih prijateljev. Res rajski prizor. Človek je hvaležen in zadovoljen, da takšnih dni ne preživi z daljincem v roki udobno zleknjen na kavču v zatohli sobi. Za to bo še čas brez dvoma.

 

Moja zasanjanost je morala kar trajati, saj sta Marko in Sašo S. medtem že priplezala na vrh. Odločila sta se, da napadeta še Danajo, midva z Matjažem pa sva sestopila in na štop, kam drugam, kot pa kod Dinkota na pivo. Tale gostilna mora imeti hudo velik hladilnik nekje zadaj in res redno dobavo, ker ni odstavka, kjer nisem omenil piva. Počasi smo se vsi zbrali. Kruljenje želodca smo ukrotili s poznim kosilom, kajti čakala nas je še dolga pot nazaj. Sledilo je bliskovito pakiranje in via Velebit za Celje.

 

Prijetne stvari hitro minejo in ta vikend je prav tako zdrvel mimo prehitro. Pakla je zakon. Se vidimo naslednjič v večjem številu.

 

Sebastjan B.

30.03.2017  Vzhodna smer v Mali Rinki

Vsako zimo smo opazovali vzhodno smer, če bi se le nabralo dovolj snega ... Letos mati narava ni bila tako radodarna s snegom kot leta 2010, ampak ker se nam ni več dalo čakati na razmere, smo pač zarili... Vstopili smo okoli 8:30. Prve tri raztežaje smo imeli opravka z južnim snegom, ki si ga s cepinom lahko samo bezal, držal pa ni nič. Je bilo potrebno zatikati cepine, pa tudi dlani so prišle prav. Dereze so kmalu postale ovira, zato smo jih po drugem raztežaju pospravili in plezali s cepini in čevlji. Plezanje je bilo počasno, zato smo že imeli prebliske o sestopu, ampak so bili naši obrazi še vedno obrnjeni navzgor in vsakič je pač nekdo priletel z idejo "gremo pogledat sam še do raza, do plat, do gape...".

Pa smo šli do plat, ki so obetale pomladansko plezanje v skali. Čevlje so zamenjale plezalke, ki so se v kombinaciji s cepini tudi odlično izkazale v južnem, mokrem snegu na poličkah. Sneg in led sta se že začela topiti, zato tudi skala ni bila več suha in nam je tu pa tam kapljalo za rokav. Posledica so bile rahlo pomrznjene plezalke ... in topi prsti na nogah....

Plate bi lahko ocenili kot skalno - snežni del, grapo za njimi pa kot snežno - sklani del. Podobno kot v spodnjem delu je bil sneg bolj za zgago. Nazaj smo si obuli čevlje in prsti na nogah so nam bili hvaležni.

Zagodel nam jo je zadnji kamin. Po levi je napihan z nepredelanim snegom naklona 80 -85°, po desni pa je bil rahlo požleden. Po levi je bilo brezupno, zato smo morali po desni varianti, ki nam je spet vzela kar nekaj časa. Nato pa v sneg z ledeno skalo za podlago...

Izstopili smo po desni varianti smeri. Do stika z Igličevo smerjo nekaj časa ni bilo ne duha ne sluha o snegu. Potem pa v izstopni grapi končno lahko uporabili dereze in cepine. Pričakal nas je ravno prav južen sneg, po katerem smo lahko odpikali do roba stene... Iz smeri smo izstopili ob 19:40 uri, sestopili pa po Turskem žlebu.

 

Avtorji besedila: Danijel Žagar, Martina Aplinc, Aleš Volf

Fotografije: Martina in Aleš

29.03.2017 Aleš Zorko, Izpiti zimske tehnike

Na Vršiču smo zadnji vikend v februarju izvedli izpite zimske tehnike. Poglejte si utrinke v fotogaleriji.

23.02.2017 Aleš, Zdravko, Peter, Zimski tečaj

V nedeljo, 19. 2. 2017, smo ubežali meglenemu vremenu v dolini in nad sončnim Okrešljem s tečajniki izvedli zimski tečaj, ki smo ga podaljšali v turo skozi Sestopno grapo na Ledinski vrh.

18.01.2017  Tečaj lednega plezanja

Po nekaj letih so končno nizke temperature spet zamrznile slapove. Razmere smo hitri izkoristili in v soboto, 14. 1. izvedli tečaj lednega plezanja. Udeležba je bila velika, greli smo se ob kuhanem vinu, popoldne pa smo novo pridobljeno oz. obnovljeno znanje izkoristili.

11.12.2016  Zaključek 2016

Letošnji zaključek oz. zbor članov so zelo uspešno organizirali tečajniki. Potekal je na Erjavčevi koči na Vršiču v soboto 3. 12. 2016. V soboto dopoldne so nekateri popravljali svoje stare grehe in opravljali izpite, nekateri pa so lep sončen dan izkoristili za turo. Ob petih popoldne je sledil uradni del zaključka, ob debetih zvečer pa manj uradni. Smile Nedelja je ponovno postregla s krasnim vremenom in najbolj zagnani so odšli prezračit glave na okoliške vrhove.

11.12.2016  Zaključek 2016, drugi del

Še drugi del fotografij dogajanja z 3. in 4. decembra letos. Smile

27.10.2016 udeleženci, Plezalni dan v pogorju Rote Wand

V nedeljo, 23. 10. 2016, se je devet tečajnikov in pet alpinistov odpravilo k sosedom v Rote Wand. Vtise si preberite tukaj.

30.09.2016 udeleženci, Tabor v zahodnih Julijskih Alpah

V soboto in nedeljo, 24. in 25. septembra, smo se člani AO Celje Matica odpravili plezat v zahodne Julijske Alpe, v dolino Belega potoka in v stene nad kočo Corsi. Preživeli smo lep vikend, ogromno preplezali, pravzaprav je ta vikend po Belem potoku in nad Corsijem odmevala le savinjščina, veliko novega smo videli, spoznali, se naučili in podučili. Vreme nam je bilo naklonjeno, še posebej v nedeljo, ko smo nekateri bolj, drugi manj izkoristili tudi plažo pred kočo ali na vrhu samih smeri. Osebje na koči je bilo prijazno, prihajajoči vikend pa smo vsi vabljeni na zaključni žur, saj se koča Corsi do naslednjega leta zapira.

Poročilo z vtisi je na voljo tukaj, več fotografij pa si lahko pogledate na naši facebook strani.

19.09.2016 Meta Meh, Meta na Mera Peaku, prvi del

Z zamudo objavljamo fotografije z Metinega spomladanskega potepanja po Nepalu.

19.09.2016 Meta Meh, Meta na Mera Peaku, drugi del

Še drugi del fotografij z Metinega potovanja po Nepalu.

13.09.2016 Katja Petrovec, Katja, Romana, Simon in Marko v Karnijcih

Prvi vikend v septembru so se Katja, Romana, Simon in Marko odpravili plezat v Karnijske alpe. Fotografije govorijo same zase, njihovo doživetje pa je v članku opisal Simon.

30.07.2016 udeleženci, Castor in Pollux z ledeniškim tečajem, prvi del

Sredi julija smo člani Alpinističnega odseka Celje izvedli ledeniški tečajv Peninskih Alpah, pod izjemno kuliso štiritisočakov, Castorjem, Polluxom in Breithornom, z razgledom na nacionalni park Gran Paradiso in pod mogočnimi seraki, ki so se dvigali nad temno skalo in se ob pomoči sončnih žarkov občasno lomili in bobneli, kot da bi sredi jasnega dne grmelo. Napolnjeni z znanjem smo se povzpeli na oba vrhova,ki nosita ime po grških dvojčkih Castorju in Polluxu oziroma dveh svetlih zvezdah na našem nebu. Gori sta se res izkazali za pravi zvezdi.

Nadaljevanje preberite v Katjinem podrobnem poročilu.

30.07.2016  Castor in Pollux z ledeniškim tečajem, drugi del

Drugi del fotografij z ledeniškega tečaja na Castorju in Polluxu, ki je potekal od 17. do 17. 7. 2016.

Kako smo uživali, preberite v Katjinem članku.

20.07.2016 udeleženci, Plezalni dan na Korošici

V nedeljo, 10. julija smo imeli plezalni dan na Korošici, za katerega smo se nekateri odločili, da bo ta dan trajal kar dva dni in smo plezali že v soboto.

13.07.2016 udeleženci, Tradicionalni tabor v Paklenici - plezarija

Tudi letos smo zadnji teden v juniju izvedli tabor v Paklenici. Kako smo se imeli in kaj smo splezali, je na kratko opisal Sašo v poročilu, ostalo naj povedo fotografije.

13.07.2016 udeleženci, Tradicionalni tabor v Paklenici - vse ostalo :)

Drug del fotografij iz Paklenice - dogajanje v kampu, na plaži, pri Dinkotu, na sprehodih in še kaj.

11.07.2016  Gorsko kolesarjenje na Šmohor

Matej Knez se je odločil, da ostalim članom malo bolj predstavi gorsko kolesarjenje, zato je organiziral turo na Šmohor. Pridružila sta se mu Martina in Aleš. Imeli so se tako fino, da so pozabili fotografirati. Smile

29.05.2016 udeleženci, Majska Paklenica s tečajniki

Prejšnji vikend smo peljali tečajnike v Paklenico, udeležba je bila visoka, blo nas je kar 21. Vrvna tehnika, plezanje in druženje. :)

23.05.2016 Jan Strmole, Peter Uršič, Grossvenediger

Fotoutrinki z Grossvenedigerja 7. in 8. maja 2016. Reportažo s turne smuke je prispevala Stina.

15.05.2016 Zdravko Polutnik , Bela peč

Z malo zamude objavljamo fotografije s plezalnega tabora v Beli peči, ki ga je organiziral Zdravko 16. 4.

09.05.2016 Gregor Knez, en Polutnik in 3je Knezi

EN POLUTNIK IN 3JE KNEZI V KLEMENČI PEČI

Glede na to, da je bilo plezanje v Rotewandu prestavljeno na nedeljo, katerega se žal nekateri nismo mogli udeležiti smo se dogovorili da gremo plezati v soboto. Vprašanje je bilo kam? Glede na vremensko napoved, ki ni bila ravno obetavna in se je kasneje tudi izkazala za resnično, smo se dogovorili, da gremo plezat v Klemenčo Peč, saj je dostop pod steno kratek in bomo lahko v primeru dežja hitro zgasnili v dolino. Plezat smo se odpravili mi 4je, od tega en Polutnik in 3je Knezi. Iz Laškega smo jo mahnili malo čez 6to uro, kljub dolgi čakalni vrsti v Mišmašu in debati od kavi smo bil pod steno pred pol 9to uro. Kaj hitro smo se dogovorili, da greva midva G & G najprej plezati smer Sarti VI/IV+, 110 m, Zdravko in Mato pa Snorky VI-/IV, 100 m, potem pa se bomo  zamenjali. Smeri so kratke zato smo bili na vrhu, kot bi trenil, morda pa so k temu pripomogli še črni oblaki, ki so se pričeli kaj hitro približevati Logarski dolini. Z abzajlom nazaj pod steno, zamenjamo smeri in še enkrat, plezanje je zopet uživancija, ki kar prehitro mine, v tem času se je nad nami ustavil oblak, iz katerega je ušlo nekaj kapljic, a ni bilo sile. Zopet z abzajlom pod steno. Ob ideji, če gremo še eno, je bilo glede na oblake nad nami vse tiho in ni bilo navdušenja. Je pa bilo navdušenje toliko večje, ob ideji, da gremo raje v dolino na hidracijo. Opremo smo pospravili v nahrbtnik, pri avtu smo bili, kot bi mignil in tudi vreme je zdržalo, dokler se nismo pričeli vozit. Aja, po poti domov smo se vsi strinjali, da je blo fajn in da bomo še kdaj šli skupaj plazat, torej en Polutnik in 3je Knezi.

Gregor Knez  


 
Stran:   1   2   3   4   5  
Prikaz: 1 - 30 od 142 zapisov
 
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah