DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ

 
Stran   1   2   3   4   5   6   7  
Prikaz: 1 - 30 od 204 zapisov
Iskanje
  
 
08.10.2021  Ženski tabor na Korošici

Prvi vikend v oktobru smo imele ženski tabor. V petek zvečer smo se Polona, Patricija, Nika, Katja, Eva, Anja, Alja, Valerija in jaz odpravile proti Korošici. Mraz, ki nas je tam pričakal, smo preganjale s pogovori o vroči savni, spomini na švicanje v Paklenici, zavijanjem v deke, porovo juhico, čajem s smrekovčkom in kurjenjem ognja. Od tega je bilo sicer več dima kot toplote, je bilo pa romantično.

 

Noč je bila, presenetljivo, prav tako mrzla in tudi v soboto zjutraj nas je še malo zeblo. Ob kavici in dobrem zajtrku - Filip, oskrbnik, nas je razvajal s pečenimi jajčki - smo dočakale sonček, ki nas je malo ogrel. Pridružili sta se nam še Teja in Lucija (AO Grmada Celje).

 

V soboto smo plezale. Patricija in Anja sta splezali Črnomaljsko smer (IV-/III+, III, II, 220 m). Po izstopu iz smeri sta pot nadaljevali proti vrhu Velike Brane in prehod na vrh poiskali po skritem kaminu in sestopili preko Ojstrice. Katja, Polona in Valerija so se grele na sončku v smeri Pepi Žbaradorija (6a, 110 m). Jaz, Eva in Nika pa smo šle v Smer mimo votline (IV-III, 100 m). Eva je po tej smeri šla frikat z Aljo, z Niko pa sva šli še v novo smer v Vršičih Naša (me končno razume) (6a +, 140 m), kjer sva med abzajlom ulovili Tejo in Lucijo. Po uspešnem plezalskem dnevu nas je Filip postregel z ričetom in štrudlom. Možakar nas je res razvajal kot kraljice.

 

V soboto zvečer nas je na Korošici ostalo le še 6, saj vremenska prognoza iz doline za nedeljo ni obetala. Sobotni večer, ki je bil malo manj mrzel kot petkov, ampak še vedno ne dovolj ugoden, da bi šle bivakirat na Dedca, smo si krajšale s petjem. Ugotovile smo, da na pamet ne znamo nobenega besedila v celoti, tako da smo se bolj matrale z refreni in sklenile, da na naslednji tabor nujno vzamemo (še) kitaro in pesmarico. Po viharni noči smo se zbudile v megleno in mrzlo jutro, zato smo se složno odločile, da jo mahnemo proti dolini.

 

Napovedanega dežja v dolini ni bilo in tako smo analizo tabora opravile na sončni terasi pri Privošniku. Ob osvežilni solati smo ugotovile, da se nismo ravno naplezale in sklenile tabor zaključiti z bolderiranjem. Topel tuš in postelja ni premamila le Patricije in Polone, ki sta šli zvečer še v Klajmberja.

 

Tabor je bil PREsežek v vseh pogledih! V PREtežkih nahrbtnikih smo pretovorile PREveč robe, PREveč štrikov, PREveč hrane in PREveč pira. Ja, tudi v sposobnosti pitja piva v PREmrzlih razmerah smo se PREcenile. Ker sem nagnjena k PREtiravanju, je možno, da moj pogled na presežke ni realen, zato poročilo zaključujem z vtisom organizatorke tabora, Patricije: Bilo je fantastično! Iz srca hvala vsem udeleženkam in kmalu spet!

 

Urša

 

 

01.10.2021  Trenta tabor, 10. - 12. 9.

Valerija in Polona sta bili tokrat organizatorki tabora. Odločili sta se, da nas povabita v slovenske najlepše kraje, zato smo preko vikenda odšli v Trento. No, kampirali smo v Bovcu, saj drugje v kampih niso sprejemali organiziranih skupin. V petek popoldne se s Polono odpeljeva v Posočje. Prispeva šele okrog devete ure zvečer, a ugotoviva, da sva pravzaprav prva. Postaviva šotor in počasi se nama pridružijo še nekateri drugi člani AOCM.

 

Zjutraj se nekateri odpravijo plezat v steno Mojstrovke in NŠG, dve navezi smo odšli v Mangart, nekateri v Italijo. Pravo druženje se je začelo šele v soboto popoldne v kampu, ko smo se končno zbrali vsi na kupu. Popoldne in večer smo preživeli ob pogovoru in hladnem pivu. Druženje se je nadaljevalo ob igri drinking joga, kjer smo ugotovili, da je od vseh mladcev Brane še najbolj gibčen. Po zaključku igre smo še malo vztrajali ob pogovoru, nato pa se počasi razgubili vsak v svoj šotor.

 

Za nedeljo je imel vsak pripravljen svoj načrt. Tokrat se je v Mangartski raz zagnala naveza Dani, Nika, Blaž, s Polono greva pogledat bovško Klemenčo peč – Javoršček, Brane in Vasja pa sta plezala v Stadorju. Največ članov je šlo balvanirat k Plajerju, ostali pa smo se jim pridružili kasneje. Druženje je bilo potrebno zaključiti prekmalu, saj nas je do doma čakalo še nekaj vožnje. Sklepna misel tabora je, da je bilo pozen poletni vikend prijetno preživeti s prijatelji in da bi nam malo več gibčnosti prišlo zelo prav.

 

Marko Es

10.09.2021  Tabor Triglav

Bavarska smer + Izstop Zimmer-Jahn.

Po tem ko sem na sestanku odseka zasledila da se organizira tabor plezanja v Triglavu se mi je prebudila želja, da to pa res moram okusit še letos. Že zadnji vikend avgusta bi morali v to klasiko Triglavske stene, vendar vreme ni bilo naklonjeno, zato smo prestavili za teden dni, kar se je izkazalo, da je to bila najboljša poteza.

 

V četrtek na ˝ferajnu˝ sem že skoraj mislila da ne bom dobila naveze, a se je izkazalo da je potrebno samo na glas izustit a me ˝peleš˝ plezat? In že sem lahko pripravila opremo. V petek smo prispeli v dolino Vrat kjer smo prenočili in zjutraj zakorakali proti steni. Sklenili smo da ne bomo prezgodni, saj bi lahko imeli prenizke temperature in mokro skalo. A ko smo iz daljave opazovali smo videli da to ni bila najboljša odločitev, saj so bile pod steno pred nami že tri naveze, a čez čas se je izkazalo da nas niso ovirale in upočasnjevale.

 

Pod vstopom v steno smo razvili štrike in pričeli lesti začetne metre smeri. Sama smer je ponujala tako lepo plezarijo, kompaktno skalo, prijetne previse, kamine, prečudovite razglede, na koncu smeri še plato ki postreže z odličnimi prijemi. Raztežaji so dokaj kratki, opremljeni s klini, kljub temu pa sva zabila kakšen štant, kjer se nama je le ta skril. Kljub navezam pred nama, pozdravov iz višin ni bilo pretirano veliko oz sva se jim odlično izmikala. Tudi z orientacijo v steni ni bilo težav, saj sva odlično sledila navezi pred nama. Po ne še 6 h sva izstopila na prečki kjer sva zvila štrik in se preobula. Na travi malo višje naju je že čakala naveza Dani in Lev, počakali smo še Vasjo in Valerijo ter nadaljevali v izstop Zimmer-Jahn.

 

Le tu smo si privoščili malo malice in nadaljevali čez pode do doline Vrat. Sam sestop sploh ni bil tako dolg, bila sem presrečna, z nasmehom na obrazu, polna nepozabnih doživetij in novih želja kaj je še vredno prelezit. Moram priznat, da v trenutku, ko sem dobila navezo so se mi pričela zastavljati vprašanja: sem dovolj pripravljena, bom zmogla, kako bo z orientacijo? Ampak me je soplezalec pomiril, da je smer označena s puščicami, kar se je izkazalo da je na delu smeri resnično puščica, ki te vodijo naravnost v previs, da morebiti ne zgrešiš detajla smeri. In ob dejstvo da imam dobrega soplezalca, sem sklenila, da je strah povsem odveč in lahko grem samo še uživat. In točno tako je tudi bilo. Hvala organizatorju in soplezalcu Luigiju za tako prijetno pležnjo.

 

tečajnica Anja

 

Tabor, prvotno planiran zadnji vikend avgusta, smo zaradi slabega vremena prestavili za en teden. Tako smo se v petek zvečer, 3. 9. 2021, odpravili v Vrata. Po (za nekatere) slabo prespani noči smo se zjutraj odpravili v Steno. Tri naveze smo vstopile v Bavarsko smer in dve navezi v Nemško. Kljub gneči v smereh ni bilo veliko čakanja in izkušnja prve preplezane smeri v Steni je bila odlična. Zvečer smo se vsi zbrali v Aljaževem domu in odrinili proti Kranjski Gori, kjer smo še zadnji hip lahko dobili večerjo. Siti smo se nato odpeljali na Vršič in prespali v Tičarjevem domu. Le redki pa smo se imeli čast stiskati na podstrešju. Naslednji dan( nedeljo) smo se odpravili V Nad Šitom glava. Jaz, Dani in Luigi smo preplezali Stoletje, Anja in Sašo pa Juševo. Tako smo lepo zaključili tabor Triglav, ki je pod vodstvom Danija potekal kot po maslu.

Lev Podbregar

Fotografije: Anja Ulaga

 

 

07.07.2021  Tabor Paklenica, AO Celje Matica (18.06.2021-27.06.2021, kamp Vesna)

Kaj nam pa morejo! Kot vsako leto do sedaj je bil tudi letos organiziran tradicionalni družinski tabor v Paklenici. Najbolj zagnani so pričeli dopustovati že s petkom, nekaj padalcev pa nas je prišlo čez teden in kasneje za podaljšan praznični vikend. Kljub vročini nas je 37 negativcev (hehe C-19) v ranih jutranjih urah pridno nabiralo smeri – skupno 77, nato pa smo se hladili v tolmunčkih, pri Dinkotu in v morju (kar v tem zaporedju). Komarji so bili letos do nas usmiljeni, prav tako tudi Vesna, ki je na peč naložila kakšno drvo več in nas razvajala s toplo vodo. Skupna kuhinja je pokala od dobrot, voda v morju je bila slana, ob večerih pa smo s petjem pridno kratili spanec drugim v kampu. Pridobili smo nekaj modric, si odplezali blazinice na prstih, se smejali na vsa usta, napenjali možgane pri reševanju križank, domov pa odnesli veliko lepih spominov, novih izkušenj in željo po še!

 

Hvala Patriciji za uspešno organizacijo in tudi vsem članom, ki so poskrbeli da smo se tečajniki dobro naplezali.

 

Katja Podpečan

avtorji fotografij: Anja Ulaga, Katja Podpečan, Blaž Hribar, Luka Krajnc, Peter Burger, Rok Dečman

 

Vtisi tečajnikov

Katja Podpečan: Paklenica 2021 … Ufff, kje naj začnem? Paklenica se je za nas tečajnike slišala kot obljubljena dežela. Plezanje, druženje, morje, Dinko. Ko so drugi z navdušenjem pripovedovali o taborih preteklih let si je bilo kar težko predstavljati kaj Pakla dejansko pomeni – vse dokler je nisem doživela sama. Dnevi se med sabo niso kaj preveč razlikovali. Začetek dneva je zaradi visokih temperatur predstavljalo zgodnje vstajanje, pripravo opreme in odhod v park, vstopanje v smer, plezanje, sestop, vstop v novo smer, sestop, pivo ter hlajenje v tolmunčkih. Sledila je vrnitev v kamp, skupno kosilo, deljenje vtisov o preplezanih smereh ter odhod na plažo. Ob večerih še kratek sestanek, kjer smo zapisali preplezane smeri, določili naveze za naslednji dan in se organizirali za kosilo, nato pa klepet, ki ga je po navadi prekinilo igranje na kitaro in petje (tega so seveda bili deležni tudi prebivalci sosednjih kampov). Če bi morala ob koncu tedna potegniti črto s plusi in minusi bi se del s pozitivo napolnil v hipu. Družba, smeh, lepe smeri, razgledi, Dinko, topla voda v kampu (!!!), plaža, morje, škržati, … skratka vse kar potrebuješ za popoln dopust. Kar najbolj obžalujem pa je le to, da se mi tabora ni uspelo udeležiti vseh deset dni. Popravim naslednje leto! Wink

 

Anja Ulaga: Izpiti iz vrvne tehnike so narejeni in napočil je čas za Paklenico in plezalno atmosfero. Malo s cmokom v grlu in z vprašanjem kaj bom sploh delala toliko dni v Paklenici, si preventivno spakiram kolo in tekaške copate, da mi le ne bo dolgčas. Za odlično uverturo in spoznavanje s Pakleniško skalo sta poskrbela Nika in Blaž, v Tinin smeri in Flex & Rex. Že naslednji dan sem skupaj z Uršo iskala nezlizane stopke in oprimke po smeri Karabore, na plati pa sem spoznala kako odletiš, če se ti zatrese noga. Za več brezskrbne uživancije pa je nato poskrbela Danaja. In že je bil tukaj petek ter srečanje s kaminskim plezanje v Centralnem kaminom za Branetom in Polono, kar naenkrat spoznam, da je že tretji dan plezarije za mano in kar ni mi še do počivanja in poganjanja pedal kolesa - no razen iz kampa do parkirišča Paklenice. Po prepeti noči se v soboto zjutraj odpravimo v Aigor skupaj z Antonom in Matejem Artnakom, večer pa zaključim z Laško navezo z Matejem Knezom, Antonom Drolecem v smeri Oprosti mi pape ob zahajajočem soncu, pogledu na morje in z nasmehom na obrazu kako vse lepo prehitro mine. Paklenica me je prevzela tako s plezarijo, tolmunčkanjem, morjem in plavanjem ter odlično motivirano družbo, ki ti da energije. Ostajajo prekrasni spomini.

 

Peter Burger: Prvič v paklenici, ni razočarala. Vsi so govorili da je nora plezarija, niso pretiravali. Res je bilo fajn. Super družba, fajna skala, tolmunčki za rehabilitacijo po plezanju so čisto na mestu. Popoldan malo lenarjenja, plaža, morje, Dinko.... se kar hitro privadiš. Iz skupne kuhinje so vsak dan prihajale dobrote, tako da lačni tudi nismo bili. Rahlo nas je presenetila vročina, ampak tudi to smo rešili z zgodnejšimi odhodi v kanjon. Res dober, in plezalno uspešen dopust.

 

 

08.06.2021 Ana Mlačnik, Izpiti iz zimske tehnike 2021

Pa smo jih le dočakali, letošnje izpite iz zimske tehnike. Po nekaj jutranjega godrnjanja zakaj nam je treba tako zgodaj vstajat, smo se odpravili proti Logarski dolini. Rukzaki so kipeli od vrvi, matičark, derez, cepinov, prusikov, gurten, toplih oblačil, čelade in okrepčil. Potem pa še te večne dileme, a vzeti s sabo še sixpack zelenega zlata. In tako smo se natovorjeni s težkimi rukzaki povzpeli mimo ikoničnega slapu Rinka vse do GRS koče na Okrešlju, kjer smo imeli zbor ob 8 uri zjutraj. 

 

Vsi zbrani smo se podali v smer Savinjskega sedla, v iskanje primernega prostora, kjer bi bilo dovolj snega. Razporedili smo se v skupine in šli veselo na delo. Na različnih točkah so nas že čakali inštruktorji. Opravili smo prerez snežne odeje in preizkus trdnosti, gibanje naveze v snežnih razmerah, opravili spust na dveh cepinih, pokazali uporabo derez in cepina ter zaustavljanje s cepinom, izdelali smo snežni krožnik ter na njem izvedli spust, pripravili smo ledeniško navezo in prikazali reševanje iz ledeniške razpoke, za češnjico na vrhu torte pa smo opravili še iskanje zasutega v snežnem plazu (na srečo samo zasuto vrečko) s pomočjo lavinskega trojčka. Med izvajanjem nas je ves čas obiskoval sonček in poskrbel, da nam je bilo vroče in da nam je mokri sneg odlično močil oblačila. 

 

Po treh parih premočenih rokavic, smo se z nasmeškom na obrazu podali nazaj proti Okrešlju, kjer smo dogodek sklenili še s krajšim poročilom in golažem izpod rok pridnih punc. Na poti nazaj v dolino pa nas je pospremil še rahel dežek in bili smo sveže očedeni ter pripravljeni na zaključek dneva v priljubljeni okrepčevalnici. 

 

Foto: Iris Polutnik, Sašo Sotlar, Marko Mavri

15.02.2021 Nika Mlinarič, Sezona 2019/20 skozi oči mlajše pripravnice (2. del)

Poletje – dvig forme in prve samostojne ture

 

V tednih, ki so sledili Paklenici, mi je končno uspelo vsaj 1x čez teden popoldne frikat. Ponavadi se nas je nabrala kar lepa skupina, moja forma pa je tudi lepo napredovala.

Eden od razlogov za to je, da sem prvič, od kar je na tečaju za športno plezanje Vili rekel, da je »padec sestavni del športnega plezanja« to dejansko ponotranjila in se lotila težjih smeri. Ko sem dobila slab občutek, sem nehala plezati, tapnila po steni, in se spustila. Enkrat, dvakrat, trikrat, pa tisto mesto ni bilo več problem in sem ga lahko plezala sproščeno. Koristilo mi je tudi Rokovo opažanje, da »greš najprej na top, pa splezaš, pol greš pa vpenjat pa si že zmatrana. Morš it kr vpenjat.« In spomnim se trenutka, ko sem šla na Čreti že malo navita kr vpenjat en 6b+, v pričakovanju, da bom vadila padanje, pa sem ga flashnila. Sicer me je navilo do konca, samo feeling je bil pa fenomenalen.

 

Prva smer v hribih po Pakli je bila Ogrin-Omersa v Ojstrici. Kaj je plezal Mihelič, ne vem, mi nismo videli prav veliko 'skoraj idealne skale'. V eni prečki (ocenjeni s IV) me je presenetilo mesto, ki rahlo visi ven. Spomnila sem se mantre, da 'če je lahko pa previsno/izpostavljeno, pol morjo bit šalce', pa mi vseeno ni najbolj dišalo, da bi šla tam čez. Zato sem iznašla svoj način, kako se stlačiti mimo po zgornji strani, pa se potem spustiti dol na roke. Moja soplezalca sta se ob tem kar precej zabavala.

Ogrin-Omersa, V-, 450 m, Ojstrica, 4.7., druga, Žagar in Hribar

 

Sledil je vikend v Dolomitih, ki sem jih prej poznala samo pozimi, in najbolj me je presenetilo, da je bilo res mrzlo. Ko pogledaš nadmorsko višino, ti sicer postane jasno, zakaj. Prvi dan smo že pod smerjo naleteli na hudo gnečo, drugi dan pa nas je izučilo, in smo na dostopu divje prehitevali ostale naveze. Splezali smo tri smeri, vse tri z odlično skalo in precej možnostmi za varovanje, kar sva z Blažem s pridom izkoristila za plezanje naprej, Dani pa naju je z veliko mero potrpežljivosti prenašal. Julij smo zaključili z mojo prvo smerjo v Triglavski steni. Ko je Dani predlagal Kratko nemško s Zimmer-Jahnom, sem z veseljem ugotovila, da se počutim popolnoma kos takšni turi, in ob nečloveški uri sredi noči, ker smo Patricijo pobrali direktno po službi, smo krenili proti Vratom. Z Blažem sva nekje nad Nemškim turncom sicer imela manjši komunikacijski šum, ampak nama ga je uspelo relativno hitro razrešiti, in tura je bila popoln uspeh.

Cobertaldo-Pezzoti, IV, 210 m, Sasso di Stria, 18.7., izmenično, Hribar in Žagar

Comici-Torso-Varale, V-, 210 m, Torre piccola di Falzarego, 19.7., izmenično, Hribar in Žagar

? smer v zahodni steni, IV+/IV, 110 m, Torre piccola di Falzarego, 19.7., druga, Žagar in Hribar

Kratka nemška s Zimmer-Jahnom, IV/II-III, 800 m, Triglav, 26.7., izmenično, Hribar

 

Potem pa je prišel avgust in prva tura, na katero sva se podala povsem samostojno. Tokrat ne bo nobene poznane naveze v isti steni, kaj šele v isti smeri. Izbrala sva si Raduho, ker jo poznava, Dani nama je pofotkal in poslal vodniček, pa sva šla. Rekla sva si, da bova štartala z Loke, ker je bliže. Pa sva nekje zgrešila odcep, in ugotovila, da sva se do Durc odpravila čez Lanež. Ups. Sva si pa vsaj nagledala teren za zimo. Izbrala sva si eno smer na kline (da bo štela za napredovanje) in eno na svedre (da bo lepa za plezat). Dani naju je sicer opozoril, da sta obe navrtani, ampak sva šla vseeno pogledat. In ja, par 10 metrov v Mihovo smer sem našla prvi sveder. S to turo sva nekako prerezala popkovino in ugotovila, da se lahko lotiva kakih lahkih samostojnih tur.

Mihova smer, IV+/III, 175 m, Mala Raduha, 1.8., izmenično, Hribar

Kamin pri Durcah, V/III-IV, 100 m, Mala Raduha, 1.8., izmenično, Hribar

 

En vikend kasneje naju kliče Dani. Greva zraven v Hudičev steber? Približno sem vedela, za kakšno smer gre, saj sta jo z Balohom omenjala zadnja dva ferajna. Vesela sva povabila in seveda greva, take klasike se sama še ne bi lotila, bi jo pa z veseljem plezala. Malo se pozanimam o smeri, in izvem, da naj bi bila težka V-, kar me ne skrbi pretirano. Če mi ni treba plezati naprej, je lahko zaradi mene tudi VI, pa bom imela še vedno rezervo. Bolj me skrbi opis v Slovenskih stenah, da je smer 'primerna le za zrelo navezo, vajeno dolgih, napornih tur.' V tem opisu se pa ne najdem preveč. Ja, Dani bo plezal naprej, tako da pri plezalnem delu ne pričakujem težav, ampak v dolgo naporno turo je vključen tudi sestop. Lazenje navzdol po kakšnih nezavarovanih poličkah, me po celem dnevu plezanja prav nič ne veseli. In zato skico smeri bolj kot ne samo ošvrknem, veliko več časa pa posvetim opisu Hanzove poti na hribi.net, iskanje slik tistega snežišča, in ugotavljanje, ali bi bila varianta sestopiti čez vrh po lažji poti. Izkaže se, da ne. Zato turo pričakam z zdravo mero spoštovanja.

Štartamo ponoči in prva svetloba nas najde že na poti. V spodnjem delu je treba mimo enega slapu, ki veselo šumi, in ki se mu na ozki poti ne moremo popolnoma izogniti, in en rokav in eno hlačnico imam lepo premočeno. Odličen začetek. Tam nekje pri Hanzovi steni se nam začnejo odpirati pogledi na to, kar bomo plezali, in zgleda kar precej mogočno. Spustimo se do snežišča, ki ima na tej strani malo zoprno krajno zev, ga prečimo, in smo na vstopu. Oblečem puhovko, ki jo obdržim na sebi dobršen del smeri. Ogledujemo si vstop. Ne zgleda nič kaj prijazno. Vsa čast Daniju, da bo šel naprej. Ko začnem plezati, potrebujem ene pol prvega raztežaja, da se ogrejem in da začutim prste. Klini so tako narazen, da lahko brez težav plezaš bolj levo ali bolj desno, in previdno si izbiram prehode. Vmes vseeno zaplezam v ene nepotrebne težave, ker me premamijo oprimki, ki od blizu niso tako dobri, kot zgledajo. Plezanje je izpostavljeno in lepo, ves čas približno konstantne težavnosti, in zložno napredujemo. Na Hanzovem turncu malicamo in spustimo naprej navezo Avstrijcev. Za nami je že kar nekaj smeri, pa se nad nami pne še precej konkretna stena.

Okrepčani smo pripravljeni na nadaljevanje, prve pol cuga je v nekem lažjem svetu, pa vseeno ostanemo navezani, in Blaž hiti podajati. Ob tem se mu plezalka, ki jo ima samo nataknjeno, zaplete v vrv in se prav počasi zakotali proti robu. Vsi jo opazujemo kako se kot v počasnem posnetku prevali čez rob, nato pa slišimo tup-tup-tup, kako se odbija po skalah proti Hudičevemu grabnu in nam izgine iz dogleda. Hja, to pa ni najboljše. Sploh, ker je ta težji del smeri še pred nami. Dani se odloči, da se bo spustil malo nižje, po položnem svetu, če se je plezalka slučajno kje ustavila. Po parih metrih najde eno, sicer ne Blaževo, drugačen model, ampak ista noga in ista številka. Za silo bi bila uporabna. Spusti se še malo nižje in zagleda Blažev čevelj na zadnji polički preden se stena zalomi in se v strmem skoku spusti v graben. Včasih pa ima človek srečo.

Nadaljujemo s plezanjem in nekaj izpostavljenih raztežajev nas pripelje pod kamin. Počasi napredujemo in preklinjamo navezo nad nami, ki nam vsake toliko pošlje pošiljko kamenja. Plezanje po kaminu postaja vse bolj konkretno, kamin pa vse manj prijazen, saj je mestoma moker in sluzast. Dohitimo navezo pred nami in jo čakamo, da bo čez detajl. Nato ji sledimo in štejemo zagozdene balvane, da ne bomo zgrešili mesta, kjer je treba iz kamina v levo. Pri prestopu iščem najboljšo kombinacijo, poskusim obrnjena v kamin, pa iz kamina in se vrtim kot vrtavka, Blaž pa se zabava in fotografira. V zgornjem delu postane kvaliteta skale precej slabša, izstop iz smeri pa kljub opisu preseneti, saj se ti zdi rob stene še daleč, pa splezaš čez neko luknjo, in si kar naenkrat v ravnem svetu. Tik preden pa te stena izpusti, čaka še zadnja uganka, bolder detail, ki je malo na moč. Ob opazovanju Danija in Blaža sem se odločila, da bi ga plezala brez nahrbtnika, zato mi je Blaž z vrha spustil prusik in nahrbtnik potegnil čez, jaz pa se plezanja lotim malo drugače kot fanta (beri z več tehnike in manj brute-force-a), in ga v svoje zadovoljstvo precej hitro premagam.

Na vrhu pospravimo opremo in se (jaz predvsem psihično) pripravimo na sestop. Smer nam je vzela dobršen del dneva, in če se bomo preveč obirali, nas bo ujela tema. Ves čas navzdol ostajam skoncentrirana in se zavedam prepadov na eni in na drugi strani. Snežišče prečimo še po svetlem, na izstopu iz plezalne poti prižgemo čelke. Ko pod nogami začutim asfalt, me prevzame zadovoljstvo ob zaključeni turi in osvojenem dosežku. Sledi pijača na Mihovem domu, kjer se začnem zavedati, da sem za naslednji dan, do katerega ne manjka veliko, zmenjena za na kolo. Začnem lobirati, če mogoče ne bi šli, ampak Blaž ostane neomajen. Danija pustiva pod Vršičem z Valerijo in Vasjo, midva pa sva kakih 23 ur po tem, ko sva zjutraj štartala, nazaj doma. Še par kratkih uric, pa naju bo zbudila budilka.

Hudičev steber, V-, 500 m, Prisojnik, 8.8., druga, Žagar in Hribar

 

Zjutraj se počutim, kot da bi me povozil buldožer, malo čutim roke in hrbet, bolijo me prsti na nogah (brcanje v stope, da preveriš, če držijo, v tako dolgi smeri ni dobra taktika), najhujši pa je glavobol, ki je, ko imam odprte oči, skoraj neznosen, in ki je znak, da sem prejšnji dan premalo pila (vode, da se razumemo ;) ). Ampak obljuba dela dolg, glavobol ukrotim s tableto in sončnimi očali, in že smo na poti proti Bike parku na Kopah. Na flow line-u še nekako gre, na drugi progi, ki ima same korenine, pa kar konkretno trpim, zverinski glavobol pa uide nadzoru tablete. Odločim se, da rabim pavzo, in grem v avto, kjer dve uri odspim. Potem pa sem skoraj kot nova.

 

Naslednji vikend smo v Lienških dolomitih, kjer z Blažem spet plezava v samostojni navezi. Prvi dan greva skupaj s še par navezami v Gamsplate, ki so suhe, in kjer kljub kompaktni skali po nama ves čas leti neki šoder, ki ga prožijo naveze pred nama. V nedeljo sva odločena, da greva nekam po svoje, najraje proti Lasserzwandu, kjer naju mikajo neke šestke, samo malo omahujeva, ker se bo popoldne mudilo nazaj proti Sloveniji, pa nočeva biti predolgo v steni. Zato se odločiva za Bügeleisenkante, preko katere kar zdrviva, in ki je skoraj malo prelahka, je pa orientacijsko nezahtevna, kompaktna (dobra za ego), pa še nagledava si tiste šestke za naslednjič. Na vrhu se sončiva in uživava in dan je kljub lahki smeri odlično izkoriščen.

Gamsplatte, V-, 270 m, Kleine Gamswiesenspitze, 15.8., izmenično, Hribar

Bügeleisenkante, IV/III+, 330 m, Kleine Lasserzwand, 16.8., izmenično, Hribar

 

Počasi dobivava veselje za samostojne ture in oprezava za primerno lahkimi stenami. Pravijo, da je ena taka v Velikem vrhu na Dleskovški planoti. Veva, da bi bilo glede na vreme boljše v kako severno steno, ampak nočeva čakati do jeseni, zato poleg plezalne opreme napakirava sončno kremo in kratke hlače (prav prija mi oddih od puhovke), pa sva pripravljena. Ko prideva do vznožja, in so vsepovsod trave in borovci, resno dvomiva o svoji odločitvi, in če bi imela s sabo vodniček, bi potegnila do Korošice in šla v Vršiče. Ampak ga nimava, zato se zapodiva v zaplate skale. Po dveh lahkih smereh v prijazni kompaktni skali, kjer imaš na vse strani možen pobeg v zavetje borovcev, se Blaž odloči, da bova šla v najtežjo, ki jo stena ponuja.  To je ravno obratno kot ponavadi, ko izbirava najlažje smeri. In greva Zlato maturantko. Detajl je lepo naklinan, je pa bistveno lažji za velike ljudi, ker nikakor ne dosežem ključnega oprimka in rabim nekaj iskanja pravih stopov, da ga zlezem. Z izkupičkom dneva sva zadovoljna – 4 smeri na kline in predvsem nova samostojna tura, ki sva ji bila zlahka kos. Sestopava nasmejana, pa malo opečena, kljub temu, da sva se ves čas mazala s kremo.

Smer nad breznom, IV/III-IV, 120 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., izmenično, Hribar

Steber, V-/III-IV, 130 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., izmenično, Hribar

Zlata maturantka, VI+/V, 130 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., izmenično, Hribar

Grapa, III/II, 100 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., sestop

 

Misel na Korošico ostane v najinih glavah, in odločiva se za vikend bivakiranje. Nisva bila prepričana, ali je zavetišče odprto, pa niti nisva preverjala, ker sva dobila namig, da se da fajn spati na strehi kontejnerja. Namenjena sva v Vršiče, cilj pa so lažje smeri na kline. Na Korošici naju z odprtimi rokami sprejme Čajz, in takoj izveva, da je gor pol ferajna. Za prespati je sicer kar gužva, ampak Matjaž pravi, da naju lahko kam stlači, pa odkloniva saj imava s sabo spalke. Splezava dve lahki smeri, večer pa preživiva v živahni družbi. V nedeljo se odločiva za Frančkovo Zavozlano smer, ki vijuga po steni in ki v spodnjih dveh raztežajih ni prav nič opremljena, ima pa zelo lep detajl, kamin. Ko v zgornjem delu drugega raztežaja v lažjem svetu naletiva na kline, nama je jasno, da sva verjetno v eni od sosednih smeri, ampak se s tem ne obremenjujeva preveč. Sledi sestop, hitro pakiranje in vračanje do avta, saj je za popoldne napovedan dež.

Smer mimo votline, IV/III, 100 m, Vršiči, 5.9., izmenično, Hribar

Lepa smer, IV/III, 130 m, Vršiči, 5.9., izmenično, Hribar

Zavozlana smer, IV+/III, 140 m, Vršiči, 6.9., izmenično, Hribar

 

Za naslednji vikend si izbereva Severni raz v Mali Mojstrovki, ki je malenkost daljša od ostalih, ki sva jih plezala sama, je pa navrtana. Meni je všeč, ker postopoma stopnjujeva težavnost samostojnih tur, Blaž pa ob tem malo zavija z očmi, ker se mu zdi, da bi ta postopnost lahko šla tudi hitreje. Ampak tudi za to bo še čas, tura pa je odlična. Varovanje je ravno na pravih mestih, orientacija nama gre super, smer pa nama je všeč, in jo potegneva po razu do konca, še tri raztežaje po tem, kjer Mihelič opiše izstop na plezalno pot. Svedrov v teh raztežajih ni več, je pa nekaj klinov. Mislim, da sem v tej sezoni dobila grif za iskanje le-teh. Ko iščem logične prehode se mi dogaja, da ravno ko se začnem razgledovati za primernim mestom, da bi namestila kako varovanje, najdem klin. Ob tem se mi kar smeji, Blaž pa tudi nič ne poroča, da sem kakšnega spustila, tako da sem kar zadovoljna sama s sabo. Zadnji raztežaj hočem potegniti do konca, in ves čas preverjam, koliko vrvi še imam. Smer gre izmenično čez bolj položne in bolj strme dele, in malo zavija, in pred enim strmejšim odstavkom si rečem, da bo trenja preveč, in se začnem ozirati za primernim mestom za sidrišče. Naklonina je položna, da lahko stojim in imam proste roke, razpok je kar nekaj, problem pa je, da so široke, meni pa je v tem lahkem terenu skoraj škoda puščati noter profilce. Malo iščem in najdem en velik balvan z ožjo razpoko, ki je sicer malo visoko, tako da dva klina zabijem med tem, ko telovadim na prstih in visim na roki, ampak sem zelo zadovoljna z rezultatom, ker oba lepo zapojeta. Ko Blaž spleza do mene, mu rečem, da se mi zdi, da ne more biti več veliko, in res ni, ker je kakih 5 metrov nad mojim stojiščem, takoj na naslednji izravnavi, smeri konec. Ko bi to vsaj prej vedela, 5 metrov bi pa res še šlo… Časa imava še veliko, zato si preostanek ture vzameva bolj na izi, malicava, se nastavljava sončnim žarkom in uživava v razgledu.

Severni raz, IV/III-IV, 300 m, Mala Mojstrovka, 12.9., izmenično, Hribar

 

Jesensko frikanje in spoznavanje svoje občine

Za jesen imava kopico načrtov, pa nama nekaj vikendov vzamejo Okrešelj, vreme in druge nepredvidene okoliščine, potem pa pride nov val korone, in naše gibanje se zopet omeji na občine. Ugotavljava, da Hrastnik niti ni najslabša možnost, saj imava  na voljo športno plezališče, več drajtulišč, in celo dolge smeri. Pod Škalo sva prej vedno skočila samo na hitro, kadar se nama ni dalo kam dlje, je bilo vreme slabo, ali pa nisva imela veliko časa, zato sva po navadi plezala ene in iste lahke smeri. Ker je najina forma zaradi rednega frikanja čez poletje kar v redu, imava na voljo kup šestk, v katerih se do takrat še nisva preizkusila. In se jih lotiva. Projektirava, letiva po zraku, in eno za drugo obkljukava. Hudič je samo v tem, da se pri oceni 6c začnejo kar konkretni previsi, ki meni res ne ležijo. V Kotečniku je 7a, za katerega se mi je zdelo, da mi ne manjka veliko, tu pa je 6c+, v katerem se mi nekaj gibov zdi popolnoma nemogočih.

 

Odkrivava tudi Kopitnik. Od kolegov z Dola dobiva nekaj informacij, in si rečeva, da greva probat. Za začetek se nameniva v nekaj navrtanega, kar naj bi bilo tam okrog 5c. Izveva, da lahko abzajlava z vrha, in da se s 70 metrskimi polovičkami ravno izide, ampak so najine 10 metrov krajše, zato se peš spustiva okrog. Teren je kar strm, predvsem pa je polno listja, zato se veliko ukvarjava s tem, kam stopava, in malo manj s tem, ali so kje v steni kaki svedri, in posledično se spustiva prenizko. Nič zato, si rečeva, bo pa smer malo daljša. Itak mava s seboj kline. Se bova priključila navrtani smeri nekje više. S plezanjem začneva na najnižji točki stebra, in med tem, ko varujem Blaža, opazujem dva gamsa, ki me z ne tako velike razdalje opazujeta, se občasno zaženeta malo vstran, in pihata. Mislim, da jima ni preveč všeč, da ju motiva. Blaž občasno zakolne in vmes iz stene vrže kak večji kamen, zato ko začnem plezati, ne pričakujem najboljše skale. Tisto, kar me čaka pa je še precej slabše, saj je vse preperelo. Še dobro, da je vsaj lahko. Na sidrišču, ki ga je Blaž naredil na drevesu, ugotoviva, da v desno, kjer gre navrtana smer, ne moreva, in da bo treba narediti še en obvoz. Začetek je po polici v levo, potem je vmes en platast odstavek, potem pa se nama zdi, da je zopet neka širša polica. Mene ne mika preveč naprej, zato gre Blaž. Napreduje počasi, ogleduje si skalo, iz njegovih ust pa slišim kar nekaj kletvic, ki jih še nisem. Ko začne varovati, se sprašujem, ali ne bi bilo mogoče bolje kar abzajlati. Pa grem vseeno poskusit, saj bom na top rope, ne? V bistvu ne, ker je Blaž čez plate potegnil prečko, v kateri ni nobenega varovanja. Pred njo je vpel dva grma, za robom, na naslednji polici, pa je zabil dva dobra klina, ki mi prav malo koristita. V mislih se mi odvrti posnetek, ki ga je Blaž našel na neki fail kompilaciji, ker plezalec pade tako, da vrv drsi po ostrem razu, in se ob tem strga. Rob nad plato tudi zgleda kar oster, in če padem, bo nihaj dooolg.

 

Študiram, kako bi se lotila plat, in se odločim, da bom šla malo nižje kot Blaž, kjer je sicer malo bolj pokonci, ampak se mi zdi, da vidim dovolj oprimkov, da bo šlo. Če pa ne, bo pa vsaj nihaj krajši. Prerinem se skozi veje zadnjega vpetega grma, da dobim ven komplet, in sem pripravljena na poskus. Navzgor in proti desni. Stegnem se na lep oprimek, stopim na robček, preprimem in sežem naprej na nekaj, kar bi morala bit šalca. Kvaliteta skale je nekoliko boljša kot spodaj, še vedno pa ni dobra, zato s tolčenjem preverim vsak oprimek in stop. Ta lepa šalca je povsem votla. Nič zato, saj imam še druge opcije. Preverim eno za drugo in se vse bolj mrščim, saj vse zvenijo votlo. Kot da večja luska samo čaka, da bo padla stran. To pa ne bo okej. Naredim dva giba nazaj in spet stojim na polički in iščem novo možnost.

 

Fast forward kake pol ure naprej – veliko sprehajanja po polički, ogledovanja, poskušanja in trkanja po oprimkih in preklinjanja, brez kakega želenega rezultata. Par gibov naprej in par gibov nazaj. Igram se z mislijo, da bi splezala navzdol do prejšnjega štanta, in šla dol. Pustiva noter par klinov in verjetno kak komplet. Ni velika materialna žrtev. Ampak če naredim to, pomeni, da sem se predala. In tega res nočem narediti, sploh ker, če bi bila skala dobra, niti ne bi bilo tako težko. A je res moral rinit tu čez? Ko bi vsaj kaj vpel v tisti prečki, pa bi šla čez tam kot on! Tako pa imam tle to j* lusko, ki je tako velika kot jaz, in, ki bo verjetno padla stran, če jo obremenim z vso težo. Tako besna sem na vso situacijo, predvsem pa nase, da ne najdem rešitve, da mi na oči privrejo solze. Vzamem si trenutek, ko ne mislim na nič, in pustim solzam, da se razlijejo. Potem pa si jih obrišem in si rečem, nič, zdaj pa najdi rešitev. In če ne bi abzajlala, je pač treba nekako pridit čez.

 

Odločim se, da si bom uredila varovanje s prusikom na drevo na polici, in poskusila splezati čez lusko, ter si pomagala z vrvjo, če bo treba. Zvežem oba prusika, da bom imela več dolžine, naredim nekaj zank, ju namestim okrog drevesa in na drugi strani vpnem v pas. Blažu skomuniciram, kaj hočem od njega, in se lotim tiste luske, malo po skali, malo po vrvi in pazim, da je ne obremenim s celo težo. Dejansko zdrži. Sproti popuščam prusik. Ko imam do roba police še nekaj gibov po podrti skali, ga zmanjka. Point of no return. Odpnem en konec prusika in ga potegnem za sabo ter previdno splezam na široko gredino. Sprehodim se do sidrišča in Blažu povem, da naj si za naslednje podvige najde novega soplezalca, ker jaz z njim ne grem več plezat. Vpnem se z bičem, se usedem in naslonim na drevo ter sezujem plezalke. Ozrem se v krošnje dreves in v slab raztežaj oddaljena tla.

Po čokoladi svet zgleda lepše, nimam pa nobene želje plezati naprej. Blaž za robom najde svedre in nadaljuje po smeri. Še en štant in potem po zajedi do vrha. Skala v smeri je odlična in strinjava se, da prideva v kratkem splezati še spodnji del.

Krušljive prečke + desna varianta, VI A0/III-IV, 5c, 120 m, Kopitnik, 31.10., druga, Hribar

 

Naslednji vikend naju mika, da bi izpolnila to obljubo, ampak naju premami kamin, ki ga še nisva plezala. Baje je Frančkova petka, ampak sva prepričana, da mu bova kos. Najdeva vstop in se razgledujeva. Po prejšnjem vikendu mene še vedno nič ne mika naprej, zato prvi raztežaj z veseljem prepustim Blažu. Kamin je kar širok, pa odpira se na ven, ampak mu gre dobro. Med zabijanjem klina mi pove, da ga bom verjetno težko izbila, in da naj ga kar pustim. V bistvu lahko vse kar pustim, ker mu je smer všeč in jo bova ziher še plezala. Smer je res lepa, skala dobra, problem je samo v tem, da imam jaz očitno refleks se tlačit noter v kamine, kljub temu, da vem, da to po navadi ni dobra praksa. In ko je treba prestopit bolj na ven, ker se noter ne da več, je kar komplicirano. Kline res pustim, ob izpenjanju kompletov pa ugotavljam, da tako daleč ven, kot je plezal Blaž, jaz sploh ne morem, ker sta steni že preveč narazen. Cel raztežaj je lepo plezanje, stojišče na vrhu pa udobno na drevesu. Sledi še en krajši in lažji raztežaj, ki sem ga mislila pustiti Blažu, ker je realno itak splezal ta težji del, pa pravi, naj grem kar jaz naprej. Na vrhu se nastavljava toplim žarkom in opazujeva jesensko pokrajino. Verjetno je to eden zadnjih vikendov, ki bodo dovolj topli za skalo.

Kamin, V, 70 m, Kopitnik, 7.11., izmenično, Hribar

 

Dolgih smeri se po tem ne lotiva več, frikanje izkoristiva do zadnjega, ko pa postane zares premrzlo, zamenjava na plezanje z orodji. Z veseljem ugotavljam, da so novi okli, ki sva jih nabavila, odlični. Prvih parkrat toolam v plezalkah, nato pa v lahkih gojzarjih, na katerih imam pritrjeno sprednjo derezo. Odlično se obnesejo. Z veseljem opazujem Blažev napredek od lani, ki je ogromen. Tudi meni gre kar okej, občutki so večinoma pravi, se pa še izogibam vpenjanju.

 

Če potegnem črto, mislim, da sem imela kar dobro sezono. Od lepih zimskih plezalnih vzponov, do prvih začetkov plezanja naprej v navrtanih smereh, nato še v smereh na premična varovala. Z Blažem sva si ponovno dokazala, da dobro funkcionirava skupaj, in da se zmoreva odgovorno lotiti samostojnih tur. Kriza, ki sem jo imela v Paklenici, je bila na dolgi rok verjetno ena bolj prelomnih in boljših stvari, ki so se mi zgodile od kar plezam. Odločila sem se, da si v plezanju želim več, in potem je vse skupaj samo stvar prioritet, da si za plezanje vzamem čas, in discipline, da treniram tudi kadar se mi ne da in so pogoji slabi. Zaenkrat mislim, da mi je kar šlo.

 

In za naprej? Komaj čakam, da bo dovolj toplo za skalo. Ker imam zmenek s par smerni, za katere mi je jeseni zmanjkalo poskusov. (Pa ne me zdaj vsi napast, da imate nove turne smučke in da naj bo dolga zima. ;) )

 

Fotografije: Nika Mlinarič, Blaž Hribar

02.02.2021  Sezona 2019/20 skozi oči mlajše pripravnice (1. del)

Pretekla sezona je bila zame kar precej zanimiva, saj sem šla skozi transformacijo od neizkušene tečajnice, ki ji je vse novo in ki pleza kot druga, do nekoga, ki nabira izkušnje na različnih področjih, se spoprijema s plezanjem naprej, in se začenja lotevati samostojnih tur v enakovredni navezi.

 

Zima in plezalni vzponi

V sezoni 2018/2019 sem med alpinistično šolo po vrsti obkljukala vse stvari, za katere sem bila še malo pred tem prepričana, da jih pa res ne bom počela. Kot na primer zimske grape in dolge smeri v hribih. Ja, eni smo na alpinistično šolo prišli zaradi štiritisočakov, športno smo plezali pa že od prej. Ampak nekako so šle stvari dovolj postopno, moja cona udobja se je z vsako osvojeno kljukico večala, moje navdušenje nad alpinizmom pa še bolj. V začetku leta 2020 je ostala samo še ena taka neobkljukana stvar, plezanje slapov in zimskih smeri. Po nekaj uvodnih pristopih in grapah so se začeli delati slapovi in z Danijem sem bila zmenjena, da greva po službi v Logarsko splezat en lahek slap. Že prejšnji večer sem si pripravila vso opremo in med službo se mi je kar smejalo, ko sem pomislila, da imam v prtljažniku cepine in dereze. Potem pa je okrog malice enkrat začelo deževati, in načrt je dobesedno padel v vodo.

 

Nato pa je prišel vikend in Dani je imel v načrtu Sinji slap in Teranovo. A greva z Blažem zraven? Bila sem kar malo razdvojena – po eni strani me je res res res mikalo iti, po drugi strani pa nisem bila povsem prepričana, če bi šla kar prvič na tako resno turo. Ampak sem rekla ja, take prilike pač ne moreš izpustiti. In bilo je ZAKON. Cepini so super grabili, feeling je bil neskončno boljši kot pri drajtoolingu, samo plezanje v slapu pa mi je tudi kar šlo. V predzadnjem raztežaju, ko se postavi malo bolj pokonci, sem s spodnjega štanta tisti del opazovala z nekaj rešpekta, ampak je šlo čez brez težav, in sem šele tam začela zares plezati. Potem pa malica, malo sestopa in v Teranovo. Tudi tu je bilo plezanje z izjemo enega dela, kjer je bil led čisto tanek, in je bilo treba popraskati po skali, čisti užitek. Ambient je bil pa itak nor. Za vriskat, bi rekli nekateri. ;) Malo sitna se mi je zdela samo zadnja prečka, po mojem zato, ker je Dani, preden je izginil za robom, nekaj omenjal, da je strmo in da je sneg, in sem bila prepričana, da ima zanič sidrišče, zato sem plezala 100 % na ziher, sneg pa je bil mehek in cepini niso prijemali. Ko sem priplezala čez rob sem sicer ugotovila, da se nismo prav razumeli, in da z varovanjem ni bilo nič narobe. Ah ja. Nazaj do avta smo prišli z lučkami. Bila sem utrujena, ampak navdušena nad pravkar zaključeno turo in nad novo vrsto plezanja (malo pa tudi nad sabo, ker sem si dokazala, da zmorem tudi to). Komaj sem čakala na naslednjo plezarijo in upala, da sem se odrezala dovolj dobro, da me bo Dani vzel še v kak slap.

Sinji slap, WI3, 150 m, Ravenska Kočna, 2.2., druga, Žagar in Hribar

Teranova smer, III/3, M, 350 m, Dolgi hrbet, 2.2., druga, Žagar in Hribar

 

In očitno povsem slabega vtisa nisem pustila, saj smo se kmalu za tem podali v smer Modec-Režek v Turski gori. Bilo nas je ene 5 navez, 3 naše, ena trojka pred nami, ki se je skoraj izgubila že na vstopu, in dva Grmadnika, ki sta sicer prišla pod steno za nami, ampak sta potem nekaj prehitevala po strani. Z Danijem in Blažem nas je že pod steno totalno nazeblo. V senci in v polni plezalni opravi smo se kaki dve uri prestopali po mini polički in si želeli, da bi se naveza spredaj že nekam premaknila. Ugotovila sem, da mogoče v praksi potrebujem še eno res toplo dodatno puhovko, ki bo šla čez tisto, ki jo že imam. Ko smo končno začeli, nas je pozdravil odličen prvi raztežaj, razgled pod nogami pa je bil z vsakim metrom boljši. Potem pa se je zgodil preobrat (dobesedno). V drugem raztežaju smo šli preveč desno, kar smo kompenzirali s prečko v levo, v kateri je bil sam pršič in kjer sem ledni vijak s kompletom vred potegnila iz snega. Ni bil najboljši feeling. Sledilo je še nekaj 'WTF a mi je tega res treba?' trenutkov na naslednjih dveh štantih, ki sem jih lepo zadržala zase, ker jamranje sredi stene pač ne pomaga, najlažja pot ven pa je bila itak navzgor. Ko sem priplezala na rob stene, kjer me je objel sonček, se mi je zdelo, kot da sem se vrnila v življenje.

Smer Modec-Režek, III/3, 220 m, Turska gora, 8.2., druga, Žagar in Hribar

 

Drugi slap v Krnici nam je ponudil prijazen ambient z veliko borovci, ledu pa je bilo na mestih bolj malo, in na eni točki so me obhajali resni dvomi, da bomo sploh prišli čez. Ampak smo in od blizu niti ni bilo tako slabo, kot je zgledalo od spodaj. Potem pa smo skočili še pod Prisojnik, pogledat Slap pod Hanzovo steno. Ob njegovem vznožju smo si ogledovali navezo, ki je plezala, pa vodo v desnem slapu, in pa kose ledu, ki so vsake toliko leteli po zraku. Zdelo se mi je, da sem bolj za ne, zato mi je prav odleglo, ko se je enako odločil tudi Dani.

Drugi slap, II, WI4-, 200 m, Krnica, 23.2., druga, Žagar in Hribar

 

Na vseh teh turah sem ugotavljala to, kar se mi je zdelo že prej v grapah – da imam v snegu oziroma ledu kar dober občutek, poleg tega pa sem bila z vsako novo izkušnjo bolj navdušena nad svojimi derezami in cepini. In tako je prišel trenutek, ko sem se počutila dovolj suvereno, da bi plezala naprej, kar sem se odločila že, ko smo turo načrtovali. Pa smo šli, midva z Blažem v eni in Dani z Valerijo v drugi navezi z lučkami po službi v slap na Klemenči jami. Razmere so bile odlične, slap lahek, Dani pa je ves čas plezal vzporedno z mano ali Blažem, tako da sva imela malo pomoči pri nameščanju varovanja. Včasih se splača doma naštudirat smer in pobrati dva od treh raztežajev (sori Blaž). Skratka, super plezarija.

Slap na Klemenči jami, WI3, 130 m, Rjavički vrh, 24.2., izmenično, Hribar

 

Potem pa je prišel ledni tečaj in ponovno smo se znašli pod Prisojnikom. Z Danijem in Blažem smo bili enotni, da tokrat pa pade Slap pod Hanzovo steno. Čeprav so bile razmere popolno nasprotje tistim s Klemenče. Saj smo že na tleh vedeli, da ne bodo najboljše, ker je po sosednjem slapu prav po sredini spet konkretno teklo, ampak se nam je zdelo, da če bomo prišli čez ta prvi del, kjer je 'malo' vode, bo potem zgoraj okej. Yea right. Če bi drugi raztežaj opisala z eno besedo, bi bila to 'krožnik'. Kamorkoli si piknil cepin, je vse letelo stran, in ko si na isto mesto še enkrat piknil, je padel stran nov sloj, in verjetno bi šlo tako do skale, pa tega raje nisem preizkušala, ker je bil pod mano Blaž. Za nameček je bil teren konkretno pokonci, tako da me je vmes prav zaskrbelo, da me bo navilo in bila sem super srečna, da plezam na top rope. Potlačila sem slabe občutke in prešla v en racionalen način delovanja, ter zelo nežno naslanjala cepine in res previdno stopala in nekako priplezala do vrha. Še dobro, da ima slap samo dva raztežaja. Po n-tem preverjanju sidrišča za abzajl in po drugem abzajlu, kjer dobiš lep vpogled v brezno pod slapom, sem si stoječ nazaj na tleh in izpenjajoč reverso rekla, da take ture pa tudi če ne ponovim več.

Slap pod Hanzovo steno, WI3, 80 m, Prisojnik, 29.2., druga, Žagar in Hribar

 

Ko tole pišem in razmišljam za nazaj, se mi zdijo te zimske ture že neskončno daleč, toliko stvari se je še zgodilo med takrat in zdaj. All in all pa bi rekla, da je bila moja zimska sezona kar lepa za mlajšo pripravnico, in je predstavljala prvo stopničko, uvod v ledno plezanje, ki si ga želim v prihodnosti še bolje spoznati.

 

Pomlad, korona in plezanje v vodstvu

Zimsko sezono je končalo obdobje korone, ki je krepko zaznamovalo tudi pomlad. Z Blažem sva marca nameravala izkoristiti popust v Igluju in nabaviti novega enojčka in pa polovičke, in spomnim se trenutka, ko sva razmišljala, ali se nama v to sploh splača investirati, saj sva bila povsem prepričana, da je sezona izgubljena. Pa sva se potem vseeno odločila za nakup, kar se je izkazalo za odlično odločitev.

 

Čas v izolaciji sva sicer izkoristila za projekte, za katere ponavadi nikoli ni časa, vzdrževala sva kondicijo po okoliških hribčkih, plezala pa praktično nisva, zato sem sezono v skali začela z eno najslabših fizičnih form v zadnjih letih. Po drugi strani pa sem imela v glavi enega bolj ambicioznih planov za sezono, in sicer, da končno začnem projektirat malo težje športnoplezalne smeri.

 

Problem je bil samo v tem, da mi je enostavno zmanjkalo časa, da bi fizično formo dvignila v udobnih plezališčih, ker smo se zapodili v večraztežajne smeri, kjer, tudi če so navrtane, plezaš z rezervo. Vsaj jaz. In sploh zato, ker nama je bilo z Bažem kristalno jasno, da bova ob 15 novih tečajnikih morala plezati sama (beri naprej). Ampak saj bova plezala skupaj, pa bo šlo.

 

Malo morgen. Ko smo šli prvič v Vipavo sem jaz lepo vzela enega tečajnika - Vasjo, Blaž pa dva, ker je bila sicer alternativa, da jih Dani vzame pet. Šli smo v iste smeri, se mi pa Dani nikakor ni pustil prepričati, da bi šli najprej plezat Veselega Matička, ki je IV-, ampak smo kar štartali s petko. Sicer se je potem izkazalo, da je lepo navrtana, ampak se mi je vseeno zdel kar konkreten preskok iz tega, da sem imela zjutraj v planu plezati v enakovredni navezi s plezalcem, ki ga dobro poznam, do tega, da sem imela na vrvi tečajnika, ki je prvič plezal večraztežajne smeri v skali.

Steber + zgornja varianta, V-/III, 160 m, Gradiška tura, 17.5, prva, V. Povše

Veseli Matiček, IV-/III, 105 m, Gradiška tura, 17.5., prva, V. Povše

Skriti raz, V/IV, 130 m, Gradiška tura, 17.5., prva, V. Povše

 

V Klemenči peči pa sva z Blažem plezala skupaj, izmenično, Sartija in Snorkiya. In sem kar konkretno klela, ker sem imela zanič občutek, navrtano pa tudi ni ravno tako na skupaj, da bi si človek zelo želel pasti. Se mi zdi, da je bil Dani edini, ki je imel tisti dan v platah dober feeling. V navezi je imel Evo in Simona, ki sta imela popoldne obveznosti, in sta šla prej domov, ostali pa smo se v združeni navezi podali še v Sivega Volka, ki sem ga lani že plezala, pa se mi sploh ni zdel težek. Verjetno zato, ker sem ga plezala kot druga in se nisem obremenjevala z varovanjem. Tokrat pa sem ga doživljala v precej drugačni luči, z na novo odkritim darom za ocenjevanje razdalje do naslednjega svedra in stopov in oprimkov na poti do tja. In sem bila kar vesela, da mi ni bilo treba nič naprej.

Snorky, VI-, 80 m, Klemenča peč, 23.3., izmenično, Hribar

Sarti, VI/V+-, 110 m, Klemenča peč, 23.3., izmenično, Hribar

Sivi volk, VI-/V, 220 m, Klemenča peč, 23.3., druga, Žagar in Hribar

 

Konec maja smo šli še enkrat v Vipavo, in z Blažem sva tudi tokrat dobila zraven tečajnico - Iris, sva pa vsaj ostala v isti navezi in sva se potem midva izmenjevala v vodstvu. Dan je sicer zaznamovalo menjavanje navez 'on the fly', kar je bila zanimiva izkušnja. Dobila pa sem tudi priložnost za malo refleksije, in precej neresnično se mi je zdelo dejstvo, da sem na podobnem vikendu eno leto prej prvič plezala večraztežajne smeri.

Varianta Prvomajske + Tu in tam + zavarovana plezalna pot, 5 neki?, 120 m, Gradiška tura, 31.5., druga, menjavanje navez

Jesenska, IV, 110 m, Gradiška Tura, 31.5., izmenično, Hribar

 

Pomlad se je zaključila z Memorialom na Okrešlju. Z Blažem sva imela v načrtu, da bova plezala skupaj (opažate vzorec?), šla pa bova v isto smer kot Dani, kot druga naveza. Na ta način se nama ne bo treba ukvarjati z iskanjem smeri, poleg tega pa se nama je zdelo, da imava nek backup, da ne bova čisto sama. V soboto smo se podali v Vzhodno smer v Mali Rinki, ki je potrdila svoj sloves, da je lepa smer s kompaktno skalo. Z Blažem sva se tekoče izmenjevala, težavnost plezanja je bila znotraj najine cone udobja, klinov in sidrišč pa nama ni bilo treba iskati, ker sva videla, kje sta jih Valerija in Vasja izpenjala. Cela izkušnja je bila prijetna, malo jo je pokvaril samo sestop po Turskem žlebu, ker se mi ni dalo vleči rokavic iz dna nahrbtnika, in nekje na polovici, ko smo ritensko po vseh štirih lezli navzdol po snežišču nisem več prav dobro čutila prstov.

Vzhodna smer, IV/III, 350 m, Mala Rinka, 13.6., izmenično, Hribar

 

Zato, in pa tudi, ker je bila vremenska napoved malo slabša, smo za nedeljo tisti, ki smo šli plezat, izbrali smeri v Mrzli gori. In ker ni ravno neskončno mnogo lahkih smeri (poleg tega pa smo vsaj nekateri kalkulirali, da bi šli plezat nekaj, da ne bomo čisto sami) smo se vsi namenili v Avrikelj. In se kot kača raztegnili po celi smeri. Že na vstopu smo z Alenko in Aljažem opazovali oblake in ugotavljali, da se nebo zapira, ampak smo se tolažili s tem, da je smer kratka in lahka, in da bomo en, dva, tri čez. Morala bi vedeti, da ta matematika odpove, če je v smeri več (5?) navez. V zadnjem raztežaju, ki sem ga plezala naprej, se je z neba ulilo in plate so v trenutku postale drsalnica. Previdno sem splezala do konca skale, kjer so mi pot zaprli borovci. Po levi ali desni, kje je sidrišče? Zdelo se mi je, da mora biti blizu, zato sem poklicala, in Dorotejin glas mi je odgovoril nekje z leve. Ko sem se prebila in prevlekla skozi vejevje, sem jo zagledala kak meter pred sabo. Z Balohom sta se že pripravljala na abzajl. Ostala sem sama in med varovanjem Blaža so se dežne kaplje začele spreminjati v ledene kroglice. Shit, na to pa na vstopu nismo pomislili. V tankem flisu sem bila itak premočena do kože, skriti se ni dalo nikamor, zeblo me je, najslabše pa je bilo to, da je toča tolkla po mojih premraženih prstih, ki so se oklepali vrvi, jaz pa nisem vedela, koliko večje bodo kroglice še postale. Po nekaj časa, ko sem se poskušala narediti karseda majhno, se je potem naliv začel umirjati in do sidrišča sta priplezala najprej Blaž, za njim pa še Aljaž. Ne spomnim se, ali sem počakala še Alenko, ali sem že prej odabzajlala navzdol, se pa spomnim, da sem bila presenečena, ko sem eno sidrišče niže, na totalno izpostavljenem mestu naletela na Dorotejo in Baloha (in Davida?). Bila sem namreč prepričana, da so se uspeli spustiti nižje dol.

 

Pri naslednjem spustu sem po nesreči sprožila nekaj kamenja, in ob mojem vpitju 'Pazi kamen!' me je oblila živa groza, srce pa se mi je po mojem vsaj za kak trenutek ustavilo. Ampak hvala bogu ta večji kosi niso nikogar zadeli… Na zadnjem 'štantu' pa me je pričakal Dani, premočen in premražen, vendar srčno odločen, da bo šel zadnji iz stene. Sledil je sestop, kratek pogovor z GRS ekipo, ki je od grabna z daljnogledom nadzorovala dogajanje, ter topel sprejem na GRS koči, kjer sem v roke od nekoga najprej dobila čaj, nato pa od Juša še žganje. Ta tura me je naučila par stvari. Predvsem tega, kar mi naj bi bilo v teoriji jasno že prej, da se z vremenom v hribih RES ne smeš igrati. In tega, kako super ljudje so na AO-ju. (Pa tudi tega, da so moji čevlji dejansko nepremočljivi, saj je luža, ki se je vanje natekla med nalivom po mojih gležnjih navzdol, v čevljih ostala vse do koče, kjer sem jo zlila ven.)

Avrikelj, IV+/III-IV, 150 m, Mrzla gora, 14.6., izmenično, Hribar

Tekom pomladi sem skozi preplezane smeri nabirala samozavest za plezanje naprej, in po Memorialu se mi je zdelo, da sem v dobri formi pred poletno sezono. Potem pa je prišla Paklenica.

 

Poletje prvi del – kriza

Paklenica. Moja druga. Zaradi že omenjenega velikega števila tečajnikov sva imela z Blažem zopet deal, da bova načeloma plezala skupaj, narazen pa samo v primeru, če oba dobiva soplezalce. Bolje plezati lahke smeri, kot ne plezati. Prvi dan tako res plezamo nekaj lahkega in z Blažem vzameva v navezo Mateja. Na vrhu smeri sedimo in čakamo, Dani se gre s preostalimi tečajniki nek piramidni sistem. Čakamo in klepetamo. Čakamo in se kuhamo. … Še vedno čakamo… Kličemo navzdol, kje so, pa ni odgovora. A so šli dol? Ma ne. Čakamo… (Saj bi abzajlali, pa si nihče ni pogledal, kje gre sestop.) … še malo čakamo. In končno se pojavi Danijeva glava. Izvemo, da so nekaj zavozlali z vrvmi, zato jim gre tako počasi. Po abzajlu se odločimo še za eno smer. Z Blažem se spogledujeva. A bi vzela vsak kakega tečajnika? Matej mi obljubi, da v smeri ne bo kadil, Blaž vzame Evo in Simona, in v treh normalnih navezah preplezamo smer brez zavozlanih zapletov.

 

Okej, naslednji dan pa kaj bolj resnega. Bora-Bora. Blaž je smer že plezal in pravi, da je lepa. Pred tem pa Centralne kamine. Dani z Valerijo in Matejem gre v iste smeri, kar nekako postane stalnica do konca tedna. Zjutraj imam pred plezanjem malenkost spoštovanja do Bora-Bore, je le 6a. Ampak začnemo najprej s kamini, prvi cug pripade meni, lotim se ga previdno, ampak brez težav. Naslednji je Blažev, potem spet moj – prečka v desno. Blažu pripade detajl, ki ga spleza kot nič. Saj plezanje ni težko, varovanje je pa tako, da bolj kot ga gledam, manj mi je všeč. Se mi zdi, ali res da vidim neko leseno kajlo? Zadnji cug je spet moj. Lahek, lep, sprehod, ampak fuuuul narazen navrtan. Če se ne motim, je razdalja med svedri nekje 9 m. Če padeš je to 18 m, plus raztezek zaradi elastičnosti. Po ostri pakleniški skali. In kar naenkrat plezam zakrčeno, dvakrat preverim vsak stop, nagledam si vsak naslednji oprimek, preden izpustim prejšnjega. 120 % na ziher. In naenkrat to ni več tisto plezanje, v katerega sem se zaljubila pred desetimi leti, ampak nekaj čisto drugega.

 

Na vrhu smeri opustimo misel na Bora-Boro, ker se nabirajo oblaki, ki zgledajo, kot da bi iz njih lahko deževalo. Danijeva naveza se odloči za neko drugo smer, ko bi morala midva vstopiti, pa začnejo z neba padati prve kaplje. Spomin na Avrikelj je še zelo živ, zato pospraviva štrik in zaključiva plezalni dan.

 

Naslednji dan gremo spet Bora-Boro. Do tja pa Sjeverno rebro. Ne vem, ali res nismo pogledali vremenske napovedi za veter, ampak prva smer je borba, da te ne odpihne, zato v drugo seveda ne gremo. To spet ni bilo plezanje. Na sestopu se ustavimo pri Katji in Damjanu, ki vstopata v Pero. To pa zgleda boljše navrtano, kot vse, kar smo mi do zdaj lezli. Rečem Blažu, da morava začeti plezati težje smeri. Ko bi bila vsaj v malo boljši formi... Naslednji dan gremo v Kamasutro, ki mi je všeč, in v Trik, ki mi je všeč malo manj. Spet se vlečem od svedra do svedra in to spet ni plezanje, ampak kar nekaj. Že četrti dan plezamo, pa imam občutek, da še nisem nič splezala. Smeri so v glavnem sprehod, s kratkim plezalnim mestom, navrtane pa so tako, da ni všeč moji psihi, zato nočem v kaj težjega, za vsak slučaj, da ne trofim kake štirke, v kateri ne bo nobenega varovanja. Pa saj imam frende in jebice na pasu, ampak mi ni okej. Razmišljam celo, da bi šla frikat, da dejansko kaj splezam, in mogoče celo dobim malo občutka. Ampak vem, da v enem dnevu pač ne moreš nadoknaditi parih mesecev. In tako padem v en začaran krog, oziroma bolj spuščajočo se spiralo, moje razpoloženje je iz dneva v dan slabše, psiha pa tudi.

Piksi & Diksi, 5a, 100 m, Kuk od Skradelin, 20.6., druga, Hribar in Artnak

Tinin smjer – desna varianta, 4b+, 110 m, Kuk od Skradelin, 20.6., prva, Artnak

Centralni kamin + zgornja varianta, 5a, 150 m, Veliki ćuk, 21.6., izmenično, Hribar

Sjeverno rebro, 4b+, 170 m, Veliki ćuk, 22.6., druga, Hribar

Kamasutra, 5b, 150 m,Anića kuk, 24.6., izmenično, Hribar

Trik, 5a, 125 m, Anića Kuk - Stup, 24.6., izmenično, Hribar

 

Mislim, da je nekdo to vedel, ali pa se mu je dozdevalo, ker naslednji dan po večerji slišim: »Nika, jutri plezaš s Krajncem.« Ne vem, ali se je to zmenil Dani ali Blaž ali oba ali pa nekdo tretji, se pa spomnim, da sem bila prepričana, da se zafrkavata, ker sem bila pred tem zatopljena v pogovor s puncami, in nisem poslušala, kaj se menijo o plezanju. Ampak ne, očitno je res, ker me Luka dejansko vpraša nekaj v stilu »A ti greš z mano?« In moj odgovor je ja (seveda je ja, kolikokrat v življenju imaš pa priložnost plezati z vrhunskim alpinistom!?). Naslednja misel, ki se mi utrne, pa je, kakšna potrata priložnosti je to, lahko bi šla plezat kako kul težko smer, moja forma je pa tako zanič, da si v kaj težjega, kot je 6a, ne upam. Nekje za njo pride še ena misel, in sicer, da imava z Blažem deal, da ne bova drug drugega pustila brez naveze, Luka se strinja, da gremo lahko trije, Blaž se sicer nekaj upira, ampak na koncu je odločeno, da gremo zjutraj v Velebitaški.

 

Luka pravi, da rabiva samo reverso in vponko, drugega pa popolnoma nič, ker obtežen ne moreš plezati. Kar hecno je, ko na pasu nimam nobenega prusika, in jasno mi je, da je pred mano dan, ki bo precej drugačen od parih prej. Na vstopu nama da Luka nasvet, naj prvega cuga, ki je 5b ne podcenjujeva, ampak naj si raje rečeva, da je ocenjen težje, recimo 6a, pa se nama bo potem zdel lahek. In nasvet je odličen, saj se vmes resnično najde nekaj gibov, ob katerih bi človek pomislil, da je to kar konkretna petka, in ni ravno motivacijsko, če se ti to zgodi v prvem raztežaju, detajl pa naj bi bil še par ocen težji. Luka kar odbrzi po steni navzgor, in že je na štantu in varuje. To je to, zdaj bo pa treba plezati. Po začetnih počasnih metrih se vplezam in začnem resnično uživati. Lukatu je smer enostavna in se lahkotno in s tekočimi gibi sprehaja po steni, nič se ne ustavlja, nič ne išče, kam naprej, samo pleza, in pravi užitek ga je gledati. Njegova suverenost se očitno prelije tudi name, saj imam prvič po parih dneh končno dober občutek. Večji lok, s katerim varuje, mi dopušča popolno svobodo gibanja, in svet okrog mene se poenostavi. Nič več zakrčenosti in vlečenja od svedra do svedra. Ostanejo samo oprimki in PLEZANJE. Tako, ki me je zasvojilo pred dobrim desetletjem. Luka vleče dvojne raztežaje, saj točno ve, kako se izidejo sidrišča, in zdi se mi, da čez štirice kar zdrsimo.

 

Z vsakim raztežajem sem bolj navdušena nad potekom smeri, ki postreže z norimi prehodi. Recimo raztežaj, ko štartaš proti levi in navzgor, nato pa se smer zalomi in se proti naslednjemu štantu spustiš. Tam nekje, kjer je ta velika luska. Nato pa navzgor po kaminu (?) in desno okrog. Tam smo prehiteli navezo Čehov (Madžarov?), ki se kar ni mogla načuditi Lukovi hitrosti. Skoraj mi je bilo žal, da jima nismo povedali, kdo jih je prehitel. V naslednjem raztežaju se stena postavi bolj pokonci in vstopiš v del, v katerem te čaka detajl. Spomnim se, da sem ob tem začutila nekaj treme, malo zaradi smeri, malo pa zaradi tega, ker nisem želela, da bi me kdo preveč čakal, sploh, ko smo imeli za petami navezo, ki smo jo ravno prehiteli. Če se prav spomnim, je en raztežaj ob neki poki, potem štant, nato pa raztežaj z detajlom. (Disclaimer: imam res res zanič spomin za smeri, tako da me ne držati za besedo.) Luka se ga loti in nama hkrati daje navodila. Najprej greš malo naravnost navzgor, nato prestopiš v levo, tam je en stop, primeš zadaj za rob, pa si čez. Čisto enostavno. In izgine nekje zgoraj za robom.

 

Malo gledam, kako je vse pokonci, pa kako je gladko tam, kjer prestopiš, pa upam, da ne visi preveč ven, potem pa Luka zakliče »Varujem!« in se začnem premikati. Navzgor gre lepo, tam v levo je pa gladko. Mislim, da prvič zavpijem navzgor, naj malo bolj pobere štrik, vdih, izdih, pa gremo. Stopim v levo in sežem okrog, ampak ne stojim okej, in nočem kar probat, zato prestopim nazaj na desno, na dobre oprimke. Nič, še enkrat. Tokrat dejansko uporabim tisti stop, ki ga je pokazal Luka, sežem levo, in zdi se mi, da pod prsti zatipam klin. Preprimem drugam in si rečem, da bom pogledala, če je bil res klin, ko bom na drugi strani. Potem se pa par gibov ne spomnim točno, pozabim tudi pogledati, ali je bil klin, ali ne, in ne vem, ali mi je kdo od soplezalcev kaj vpil, ker sem v mehurčku in obstajam samo jaz in košček skale pred mano. Spomnim se, da je bilo treba par gibov sfajtat in spravit noge gor. Po tem si rečem, da je detajl verjetno za mano. Skozi mene divja adrenalin in v napol čepečem položaju si vzamem trenutek počitka. Iz izkušenj vem, da je pametno dvakrat vdihniti in se malo pomiriti, ker se sicer rado zgodi, da odletiš nad detajlom. Mislim, da je bila to kar dobra odločitev, saj je preostanek raztežaja še kar konkretno plezanje.

 

Na štant pridem fuč. Luka me spodbuja in reče, naj se nadiham. Naredim par požirkov. Po mojem se mi kar smeji. Kako je pa to dober občutek, ko imaš noro družbo, nor razgled, pa ravnokar si splezal detajl, ki ti ni bil čist simpl! Luka nama kaže, kje gre Spomin, linija se odlično vidi. V nadaljevanju zletimo še kak raztežaj do votline, nato pa v levo in na rob stene. Čudovita in lahkotna plezarija. Sledi sestop in obvezno pivo pri Dinku.

 

Noro. To je to, ta lahkoten stil in suverenost. Luka je bil celo turo čudovit, sproti nama je pokazal ful for, ki jih ne zveš v Alpiročniku, in celo kopico podatkov o steni in smereh. In niti enkrat ni omenil, da mu je prelahko, čeprav je, ko sem ga vprašala, kdaj je nazadnje plezal kaj tako lahkega, moral kar konkretno razmisliti.

Velebitaški, 6a+, 350 m, Anića Kuk, 25.6., druga, Krajnc in Hribar

 

Po tej turi sem se odločila, da obstajata dve poti naprej. Ali popolnoma preneham s plezanjem, ali pa dvignem formo na en malo bolj soliden nivo. Ker tega polovičnega malo-ja-malo-ne pa lazenja po štirkah v Pakli se ne grem več. Do konca tedna sem se sprijaznila, da sem obsojena na lahke smeri, pa tudi odločila sem se, da se ne bom silila plezati naprej. Tako da se je nabralo še par lažjih smeri, od katerih je bil plezalsko zanimiv bolj kot ne samo kamin v smeri Brid za veliki čekić.

Celjski stup, 5a, 150 m, Mali ćuk, 26.6., izmenično, Hribar

Šaleški, 5a/b, 120 m, Anića kuk – Stup, 27.6., druga, Hribar in Žagar

Brid za veliki čekić, 5b+, 150 m, Anića kuk – Stup, 27.6., druga, Žagar in Hribar

Ča je od Draga, je od Draga, 5b, 110 m, Kuk od Skradelin, 28.6., druga, Hribar

 

Besedilo: Nika Mlinarič

Fotografije: Nika Mlinarič in Blaž Hribar

09.01.2021 Marko Mavri, Zapisi iz izolacije 4. del

Klasike

 

Skalaška smer (V+/IV+; 900 m; Špik; 8.8.; izmenično; Sotlar)

 

Pa so prišle na vrsto smeri po Sašotovem izboru. Tri Skalaške v treh dneh. Ker Sašotu služba ni omogočala, da bi šla že prejšnji dan, začneva v soboto zjutraj. Štart ob petih iz Celja in ob sedmih že zapustiva avto v Martuljku.

Že navsezgodaj podvig ni veliko obetal. Malo potem, ko sva zapustila avto, opazim na Sašotovem nahrbtniku madež. Preveriva. Razlila se mu je voda, saj čutare ni dobro zaprl. Mokra je spalka, ki nama bo služila za današnje spanje na bivaku I. Nič. Nadaljujeva. Morda se bo pa malo posušila do večera.

Kaj kmalu sva pod Srcem in pot naju zavede po strugi suhega potoka, tako greva kar mimo bivaka in že dostopava po melišču proti vstopu v smer. Nadeneva čeladi in poplezava po Zeleni glavi. Po dveh urah od avta stojiva na njej. Sedaj pa po grebenčku proti Dibonovi polici. Vmes je en malo čuden del, ko plezaš navzdol v manjšo škrbinico, in ker nisem videl stopa, sem kar skočil, potem pa opazil, da je pa res malce izpostavljeno za afne guncat.

Malce pod Dibonovo polico se naveževa. Žreb določi, da začenja Sašo. Spleza po zajedici in že je na Dibonovi polic. Štanta na delu, kjer jo Skalaška zapusti. Naslednji raztežaj je moj. Začne se z zajedo in nadaljuje z zajedo. Ker mi je zmanjkovalo vrvi, sem štant postavil malce pred koncem zajede. Naprej še en raztežaj Sašo in že sva v malce lažjem svetu. Prideva do odcepa, kjer Diretisima ali Krušičeva nadaljujeta po zajedi. Pavla pa je izbrala linijo po stebru ob tej zajedi.

Če sva do sedaj kar 'letela' po steni, se je tu vse ustavilo. Smer se začne s kaminom. Malo nad vstopom vidiva zagozdeno jebico, naprej pa je bore malo varovanja. Že je začelo peti kladivo. Sašo počasi napreduje po kaminu, le tu in tam se najde kakšen klin. Čez čas se zadere, da je na štantu. Ko plezam do njega, že vidim, zakaj je trajalo, da je splezal kamin. Posmehujem se mu, kako slab raztežaj je dobil. Pa sem že dobil nazaj: »Počakaj, da vidiš, kaj tebe čaka.« Priplezam do njega, on pa v neki luknji polni maha in mokri, da vse teče.

Varovališče je postavil na 3 klinih, vendar je vsa skala zelo slaba. Nadaljujem po mahnatem kaminu. Prvi stop, kakšen meter ali dva nad Sašotovo glavo, ob obremenitvi spremeni ves položaj. »Sašo, tole zna na tebe pasti,« rečem in nadaljujem s plezanjem. Frend v šoder. Vpnem klin, še en frend za zih'r. Stop zdrži in že sem v pravi votlini, kjer je pravi štant prvega raztežaj. Gledam, če bi kar nadaljeval, pa se mi zdi, da bom imel veliko trenja in tudi komunikacija bo slaba, tako da štantam.

Nadaljuje se s kaminom in prestopom na raz stebra. Pri kaminu sva dala nahrbtnike dol in jih z vrvjo potegnila gor, saj je bil kamin za plezanje z nahrbtniki preozek. Nadaljujeva po razu v zelo slabi skali. Potem pa smer zavije rahlo desno čez plate, v zajedo, ki se nadaljuje v ozko poko. Ta raztežaj nama je zopet pobral nekaj časa. Nadaljujeva v nekem kaminu, kjer je dobro varovanje, sama kakovost skale pa ni najboljša. Še čudne luske, kjer samo upaš, da zdržijo tvojo težo, in že sva pod zaključno zajedo. No, tukaj je pa pravi užitek, čvrsta skala, super varovanje in plezanje. Še nekaj lažjega poplezavanja in že sva na vrhu Špika. Vendar je ura že sedem. Pospraviva robo in sestopava proti Lipnici. Gledava sonce in sestop proti Špikovi škrbini, od koder bi sestopila naprej do bivaka 1. Bolj, kot gledava to podrtijo, manj naju vleče v njo. Sploh pa nočeva pomisliti, da naju dobi noč v tem šodru.

Najboljša odločitev je bila sestop proti Mihovemu domu. Sašo je imel mokro spalko, izmučena sva bila od celodnevnega pristopanja in plezanja. Jedla nisva cel dan nič. Tudi glavi sta bili skurjeni od slabše kakovosti skale. Tako se odločiva, da greva prespat na Mihov dom in drugi dan nekaj na hitr' splezava, v ponedeljek pa še Skalaško v Triglavu. No, najini načrti padejo v vodo. Mihov dom je do zadnjega kotička poln. Kaj pa sedaj? Nič, greva domov. Napolnit baterije. Bova šla v ponedeljek nekaj splezat.

 

Direktna smer (VI/V; cca 400m; Štajerska Rinka; 10.8.; izmenično; Sotlar)

V nedeljo nekako napolniva baterije in se za ponedeljek zmeniva za nekaj v naših koncih. Nekaj nad Okrešljem. Vremenska napoved so popoldanske plohe. Predlagam Direktno v Štajerski Rinki, Sašo je bil bolj za kako Bregarjevo, ker je Direktno že plezal. Pa sva se zaradi napovedi odločila za Direktno.

Kaj kmalu sva pod vstopom, čez samo smer pa tudi dokaj hitro. Najtežji raztežaj, prečka v levo, je pripadal meni. Vendar mislim, da je en raztežaj pred detajlom enako težek. Je pa sama kakovost skale super, prav pomirila sva se po plezanju v Špiku. Po gredini levo in izstopiva po Celjski. Pivo na Okrešlju in že naju je vreme nagnalo v dolino.

 

Lienški Dolomiti

Za vikend je v planu plezalni tabor v Lienških Dolomitih. Vožnja do tja ni nič kaj obetala. Do Lienza nas je spremljal dež z nalivi. Rekel sem si, tole bo bolj pivski vikend kot plezalni. Zvečer se zmenimo za naveze. Dobim Vasjo in Jana. Kaj gremo? Gamsplatte so zih'r suhe, to je neka IV s V- detajlom. Bomo uživali.

Naslednje jutro na dostopu vsi govorijo, da gredo Gamsplatte pa sem razmišljal, hitri smo in smo lahko prvi pod vstopom, ali pa gremo eno čist drugo smer v Grosse Laserzwand, Sašo je lani tam neki plezal. In eno skico od tam sem si sprintal. Mah, gremo to, v Gamsplatte bo samo gužva.

Ime smeri Laser-neki-neki. Začela se je v zajedi in se nadaljevala v plate, tu je še malo nohtalo. Ampak sta fanta suvereno sledila. Potem še nekaj raztežajev plat, seveda spet zgrešim štant, ker vlečem celo vrv. In že smo pod ključnima raztežajema. Dva raztežaja VI (oz. 5c). Lepo plezanje po platah, čez en previs, dobro nasvedrano, tudi ušesa se najdejo, tako da dobro varovanje. Še dva lažja raztežaja in že smo na vrhu. Odbrzimo dol na obvezno pivo.

Naslednji dan ista naveza, ista stena, isto ne vem imena smeri platen-neki-neki. Začne se s ploščo in nadaljuje s poko. En sveder nekje na petih metrih, potem pa nič več. Aha, tu gre pa zares! Do štanta sem porabil vse velike frende za varovanje. Naslednja dva raztežaja tudi na jebice, ušesa in frende. In že smo pod detajlom, kjer počakamo navezo pred nami, da potehničari čez. Detajl je malce bolderska prečka v desno, vse skupaj v previsu. Je pa res mokra. Nič, sem videl, da gre na A0, bomo probal', do kam gre na prosto. Nekako brez drame sem hitro čez previs do Avstrijca. Sledita še Vasja in Jan. Naprej po istih platah kot prejšnji dan, potem pa dva raztežaja po kaminu in zajedah, ki so kar poštene V+. Smo se kar namatrali, varovanje pa tudi večinoma na frende in jebice. Sledita zopet dva lažja raztežaja in zopet smo na vrhu, od koder pa nas prežene dež.

Kasneje sem slišal, da Vasja in Jan nista pričakovala tako težkega plezanja na taboru. Mene je bilo pa strah, da bom izbiral prelahke smeri za soplezalca, saj plezata moj nivo ali celo bolje. Mislim, da smo kar uživali, malo smo se pa tudi matrali. Je bil pa to dober trening za prihajajoči cilj, Čopa.

Laserzgeischt (VI; 300m; Große Laserzwand; 15. 8; prvi; J. Meh, V. Povše)

Plattenflucht (VI+; 280m; Große Laserzwand; 16.8.; prvi; J. Meh, V. Povše)

 

Čopov steber s Skalaško (VI+/V; 1000m; Triglav; 22.8.; izmenično, Sotlar)

Za vikend je v planu plezalni tabor v Steni. S Sašotom prideva v Vrata že v petek zvečer, v planu imava Čopa in domov. Istočasno bosta plezala Dani in Katja Jugov steber. Zvečer kar zgodaj zaspiva. Tako sva pokonci že ob štirih in ob pol petih štartava od Doma. Malo čez šesto se naveževa. Hitro sva na Skalaškem turncu in ob pol desetih na Gorenjskem turncu. Tu se srečava s kozorogom, ki naju je potem opazoval, kako sva napredovala v Čopovem stebru. Na turncu sva si vzela kakšnih 20 minut pavze.

Sledila je prečka v Čopov steber. Potem pa moje iskanje smeri po stebru. Nekako sem imel v glavi besede: »Skoraj poljubiš raz in potem plezaš ob njem.« No, jaz sem tako plezal, a je Sašo naredil korekcijo mojih zamisli in potem sva plezala po razu stebra do težjih delov. Pred tem pa še moja kalkulacija, kako se izogniti čim več šestic. In potegnem dva raztežaja v prečko z ogromnim trenjem. »Ampak ja, prvi težek V raztežaj za mene, potem ima Sašo težko VI+. Js mislim, da tud VI, pa …« premišljujem. Kalkulacije u glavnem.

No, pa sva začela, moja V-ka je bila kratka, kakšnih 15 metrov. Rečeva, da bova štantala tam, kjer so štanti in ne bova komplicirala z dolgimi raztežaji. Okej, mogoče propade moja kalkulacija. Naprej Sašo, mislim, da je to bil najtežji del smeri. Previsna zajeda polna klinov, v 20 metrih porabiš 10 kompletov. Brez problema se da to tehnično splezat. Tudi kakovost skale je dobra. Sva pričakovala Pavline razmere iz Špika. Brez kakšnih večjih problemov počasi plezava v kratkih raztežajih in že sva nekako na Čopovi mizici, katera naj bi bila ena izmed detajlov smeri. Potem pa prečka, no, to pa je detajl. Ni težaven. Samo, kako se zraven spravit, pa ne znam povedat. Gledam Sašota po štirih, potem neki pokončno. No, pa zopet na vse štiri. Jaz se smejim, ne vedoč, da to vse čaka še mene. Na koncu še poročka prečko in že me varuje. Sedaj pa moje akrobacije. Pridem okoli roba, prečko zapira plošča brez oprijemov, tako da gremo na vse štiri. Okej. Pogled dol. Noroooo! Zopet nora izpostavljenost. Men gre na smeh, obenem preklinjam, ker se plazim po vseh štirih. Izpnem klin, potem pa še slabše, previs zapira prečko. Grem na vse štiri. Si počistim poličko. Ne! Preozko je. Mislim, da sem predlagal tehniko črva, ampak je rekel Sašo, da je on poročkal. Okej, nekako se prekucneš na roke, medtem ko ti noge bingljajo oziroma praskajo po gladkem apnencu. Malo v levo in potem se skobacam nazaj na polico na drugi strani. Čaka naju še zaključna zajeda in že sva v lažjem svetu. Tu se razveževa in ob 16. uri sva na vrhu Stene.

Sestopiva čez Plemenice, kjer dohitiva Danija in Katjo, s katerima smo si mahali v steni. Zopet ugotovimo, da je ta del stene sameval. Kar nas zelo čudi. Da sva v špic sezoni, ko bi moglo biti pet navez v Skalaški z Ladjo, samevala. Pivo pri Aljažu in domov, več planov za vikend nisva imela, pa tudi Sašo je imel obveznosti v nedeljo.

 

Aschenbrennerjeva smer (VI; 800m; Travnik; 5.9.; izmenično; Sotlar)

Napočil je čas za zloglasni Travnik, kateri nama je pozimi že mešal štrene. Te smeri si nekako nisem najbolj želel plezati, tudi če počaka za drugo leto, sem si mislil. Pa so razmere vztrajale in sva se lahko zapodila v Travnik.

En vzpon, light&fast. Šola iz Špika z malo večjimi nahrbtniki naju je nekaj naučila. Tako imava vso opremo in hrano v mojem nahrbtnik, Sašo pa vrvi. Prespiva v Mihovem domu. Zjutraj na Vršič, kjer je že vse pripravljeno na  Goni Pony. Tako naju redar z naglaskom opozori, da tu se pa ne parkira. No, pa sva parkirala 200 metrov nižje.

Hop oprema na hrbet, čez Vratca proti Slemenovi špici in potem skoraj do Tamarja, kjer se iz zime spomniva vstopa pod steno. Malo poplezavanja po mokrih travah in že sva pod začetkom smeri. Tu pa kar malce zastrašujoč pogled, kako pokončna je stena. In Ketine zgodbice, kako je fajtala čez steno, se porajajo v glavi. Bom zmogel?

Začne Sašo, začetni raztežaji so lahki, malo gor, malo dol, malo prečke in počasi si v kaminu. Tu se pa smer začne. Prvo, kar sva upala, je, da bo kamin suh. In je bil. Notri pa nič, tu zopet potegnem dva raztežaja. Na skici je kazalo, da je zagozden balvan v kaminu štant. No, to je za mene kamen in ne balvan in sem šel mimo. No, tako sem prišel na vrhu kamina ven na raz in tam štantal. Potem naprej Sašo do vstopa v Vilice. No, tega raztežaja po kalkulacijah zopet ne bi smel dobiti. Pa sem ga. Gremo, pokončna zajeda, ki zahteva potrpežljivo plezanje. Je kar pokonci, ni pa težko. Razmišljam, kje je naslednji štant, po skici naj bi zopet enega preskočil. Pač, jaz sem štantal na udobni polici. Nadaljuje Sašo s prečko v desno in v zajedo. Prečka me je od štarta napsihirala, da ne bo šlo na prosto, pa sem jo na koncu zlezel zelo enostavno. Zajede se še nadaljujejo. Potem plata pod odlomom, kateri naj bi bil zdaj najtežji del. Pa zopet nisva našla nekih problemov. Zopet zajeda in že sem pri ''blavanu'' pod previsno zajedo, ki pripelje v Bunker. No, tu štantam, ker sem poskusil naprej in sem imel preveliko trenje. Sašo se skobaca do Bunkerja. Za njim še jaz. Še prečka v levo in že je lažje. Po poševni polici do vznožja kamina. Slediva dober raztežaj po kaminu, potem pa levo po polici na raz Travnika. Prvi raztežaj se še varujeva, potem pa počasi na vrh. Ta Aschenbrener in Travnik, ki sem se ga bal od padca v Dedcu, je potekal brez zapletov, brez drame. Da se to men zgodi?

No, počasi sva spakirala stvari in odšla proti Vršiču, kateri se je do takrat otresel gneče Goni Ponyja. Večerja na znani lokaciji v Kranjski Gori. Tam se nama pridružita Katja in Keti, ravno sta s plezanja v Karnijskih Alpah. Naredimo povzetke in počasi se odpravimo proti domu.

Nekako sva izpolnila najine celoletne cilje. Vožnja nazaj pa v smeri …

»Ti, Mavri, kaj delaš naslednji vikend?«

»Nič ni v planu, sej sva naredila, kar sva mislila.«

»Kaj pa, če bi še šla JLA? Vreme bo mogoč še zdržal.«

No, pa sem iz ene stresne situacije, ki me je morila celo leto, preskočil na novo. Katera naj bi bila cilj drugo leto.

Nekako med tednom že zagrabim, da mogoče bi pa lahko to celo prosto splezal. VII- pomeni, da sva lestvico pomaknila za pol ocene višje, kot sva predvidevala. Podrobno pregledam skice in fotografije ter opise smeri. Ja izgelda splezljivo. No, pa me je na koncu rešilo zgodnje septembrsko sneženje.

 

Mala Raduha

Ja nič, gremo pa nekaj lažjega. Tako se zmeniva, da vzameva Polono in Markota ter gremo v Raduho. Plezal sem s Polono. Najprej Zagorčeva in kasneje še Kamin Durc. Prvi raztežaj je bil kar zahteven, saj se še čisto zmrznjen in lesen kobacam čez začetni previs. Naprej pa nisva imela problemov. Tako da se odločiva še za Kamin Durc, kjer sem upal, da bo Polona poskusila plezanje naprej. Pa je rekla, da si še ne zaupa dovolj, da naj kar jaz plezam. Ni problema, kaj hitro sva čez steno. Pivo na Grohatu in domov.

Zagorčeva smer (V+; 135m; Mala Raduha; 20.9.; prvi; Kotnik)

Kamin pri Durcah (V/III; 100m; Mala Raduha; 20.9.; prvi; Kotnik)

 

Klemenča peč

Zaključek sezone je podoben uvodu. Klemenča peč. Tokrat je na sporedu še ena iz Sašotovega bucket lista. Mrtvaški pajek. 6b. Joj, spet bomo visel. Zopet moj pogoj, težke dele Sašo naprej.

Za ogrevanje greva še Cvetočo. Prvi raztežaj je lahek. Potem pa detajl, lepa zajeda 6a+, nadaljuješ v 5c in še lažji raztežaj do vrha. Že abzajlava po Frikotu. 

Potem pa v Pajka. Med vzpenjanjem po Cvetoči sva opazovala par, kako je obupal v detajlu pajka. Tako sem kar izgubil upanje, da mi bo ratalo na prosto. No, pa poskusimo. Sašo zopet suvereno čez celoten raztežaj. Sedaj pa jaz. Najprej prečka v desno, potem gor, podobno kot Re Artu v Dolomitih. Potem pa prestopanje v levo. Nekako še vedno gre. No, tu pa zmanjka vsega. Nekako sem s Sašotovimi nasveti postavil visoko noge in z nogam splezal ''nivo'' višje. Še malce lažje v levo in že sem pri Sašotu. Noro, zlezel sem 6b zadaj in brez večjih problemov. Le zaključna izjava, da v 15-letni fuzbalerski karieri nisem tolk nog uporabljal kot v temlem raztežaju, je skoraj sezula Sašota na štantu.

Naprej 5c lepo plezanje. Potem pa zelo lep previsen del 6a, za katerega sem bil kar malo fauš Sašotu, da ga je dobil. Na koncu pa še 5c, pri katerem sem iskal drugje izhod. In že smo na vrhu stene. Zopet abzajl po Frikotu, pospravljanje robe in na pivo k avtu. Sezona je končana.

Cvetoča (VII-/V; 100m; Klemenča peč; 25.10.; izmenično; Sotlar)

Mrtvaški pajek (6b; 120m; Klemenča peč;25.10.; izmenično; Sotlar)

 

Korona leto 2020 je za nami. Čeprav sem sredi marca mislil, da bo to leto za pozabo, se je na koncu nabralo kar nekaj vzponov (46). Čeprav v letošnjem letu nisva opravila izpita za alpinista, sva pa v zameno pridobila ogromno izkušenj.

Ko so se drugi obremenjevali z ukrepi, sva midva razglabljala, kaj bova naslednji vikend plezala. Če nama je padlo v vodo plezanje na Sardiniji maja, sva to nekako zapolnila z vplezavanjem v Klemenči peči, Kozjeku. Ko nama je vreme zakuhalo v Sloveniji, sva nekako našla sonce v Dolomitih. Če so naju drugi prepričevali, da kaj boš plezal stene, če je vse mokro, gnilo in bljak, sva si midva po dežju in suhi južni steni NŠG dan popestrila in zavila na severno stran.

Vse to po besedah, ki jih je izrekel naš Polda pozimi, ko smo mu pripravljali drve.

»Pjebi, morte it probat. Včasih ni bilo take vremenske napovedi, pa smo šli vseeno vsak vikend v Logarsko.«

»Včasih si cel vikend presedel v koči, spet drugič pa si imel nepričakovano dobre razmere.«

»Treba je it!«

 

Ne bom nič več dolgovezil, že tako so zapisi malce daljši, kot sem si v začetku zamislil. Hvala Sašotu za lepe skupne vzpone. In čestitke ob novi mali zverinici. Da bi očetovski dopust kar najbolje izkoristila za plezanje v Chamonixu. Upam, da so vam zapisi popestrili dneve v 'veselem' decembru, kar je bil namen. Srečno in varno novo leto.

 

PJEBI IN PUNCE, TREBA JE IT !!

05.01.2021  Snežni plaz v živo od blizu ali zakaj je lavinski trojček v zimskih razmerah v visokogorju res nujen

Tokratni zapis je nekoliko daljši, vendar upam in si želim, da bi dosegel tiste, ki tem stvarem ne namenjajo pozornosti, ter bil opomnik za prav vse ljubitelje zasneženih strmin.

 

Miren praznični čas ...

Prišla je novica, da je za individualne športe dovoljeno prehajati občinske meje znotraj svoje regije. Super, za vikend bo treba na turne smuči. Za mano je bil res naporen teden, zato v soboto zjutraj nisem zbrala moči za pobeg na sneg. Zvečer sva s Cirilom obiskala moje starše, ki so se ravno vrnili z Raduhe. Za nedeljo sva tudi midva planirala turno smuko, vendar ne prehude ture, saj to sezono še nisva smučala. Kakšne so razmere za smučanje na Raduhi? Bolj slabe, brez podlage, premalo snega, smuči je treba daleč nesti na hrbtu. Hmm, kaj pa nad Logarsko dolino? Ja, tam pa bi lahko bilo v redu, so že 14 dni nazaj smučali s Savinjskega sedla. Tudi nekaj znancev je v soboto smučalo tam. Oči se nama zasvetijio, greva domov, iz kleti privlečeva smuči, spakirava nahrbtnike, skuhava čaj in se spraviva spat.

 

Nedeljski dan ...

Zjutraj budilka ni prezgodnja. Ker sva si prejšnji večer večino stvari pripravila, ne izgubljava časa in že se peljeva proti Logarski dolini. Proti koncu doline postaja cesta vse bolj poledenela, do konca se ne da, zato avto pustiva v koloni že parkiranih vozil ob robu ceste. Parkirava poleg Matica, ki se odpravlja proti Okrešlju. Hitro obujeva pancarje, natakneva smuči in že mu slediva. Do vznožja slapa Rinka gre s smučmi, nato jih dava na nahrbtnik, nad izvirom Savinje spet na noge. Vmes je dvakrat zagrmelo - s Planjave se je vsul plaz. Prečkava travnik na Okrešlju, vreme ni tako jasno, kot so napovedovali, vrhovi naokrog so v oblakih, edina modra zaplata neba je nad Savinjskim sedlom.

 

Turski žleb zaradi temnega oblaka, ki se začne nekje na sredini žlebu, izgleda še posebej grozeče, toda nekaj pik pogumno napreduje proti njemu. S Cirilom glasno komentirava drug drugemu, da tole pa ni najbolj pametna ideja. Minil je namreč šele en dan brez sneženja. Vzpenjava se dalje. Levo od Turskega žleba, pod Tursko goro, se vzpenja skupina smučarjev. Kmalu se začnejo pripravljati na spust. Postojiva in jih zavistno spremljava s pogledi, kako vriskajoč vijugajo po strmini. Pridejo do konca, pade beseda, gredo še enkrat. Midva nadaljujeva proti Savinjskemu sedlu. Nasproti nama prismuča Viki, ki ga seveda ustaviva. Kako je višje? Malo pod Savinjskim sedlom je kložast sneg, nižje pa je smuka odlična. Bližava se najstrmejšemu delu poti, tako imenovanem “trihterju”, Ciril je nekaj deset metrov pred mano in v tistem trenutku ga ne vidim.

 

Nato pa zaslišim grom, veliko preblizu in glasneje kot sem navajena. V grozi okamenela obstojim in vidim kako že sredi Turskega žleba nekoga premetava v plazu. Skupina smučarjev, ki sva jo opazovala že prej, se je tokrat vzpenjala bolj desno kot prvič, točno pod žlebom. V trenutku so se obrnili in poskušali pobegniti, toda vsem ni uspelo. Vidim še več okončin in smuči, ki letijo po zraku, v naslednjem trenutku so že pod snegom, pa spet nekaj zakrili nad snegom in spet izgine. Še preden se je plaz čisto ustavil, že vlečem telefon iz nahrbtnika in vtipkam 112.

 

Po prvem zvonenju se na centru za obveščanje že oglasijo. Predstavim se, povem kaj in kje se je zgodilo. Koliko je zasutih? Ne vem, predaleč sem, vsaj osem ali devet ljudi, če ne še več, je bilo v tistem trenutku plazu na poti. Iz mojega imena na centru za obveščanje pravilno sklepajo, da sem v sorodu z enim od gorskih reševalcev in me vprašajo, če vem, ali je kdo od gorskih reševalcev na Okrešlju ali okolici. Navedem dva, za katera vem, da sta gor, verjetno sta oba tudi videla plaz. Prosijo me še, da ostanem dosegljiva na telefon in prekinemo. Telefon pospravim in začnem napredovati proti plazu. Vidim, da se nekateri pobirajo, kličejo se med sabo in iščejo. Telefon mi zazvoni, kličejo iz centra za obveščanje in me zvežejo s predsednikom Gorske reševalne službe Celje. Kakšno je stanje? Vidim ljudi, ki se pobirajo in iščejo med seboj, še vedno sem predaleč, da bi lahko kaj bolj določenega povedala. Kakšne so razmere, lahko helikopter poleti? Kamniško sedlo je zabito, tam preko ne bo šlo, nižje je bolj jasno. Spet se poslovimo in pospravim telefon. Mine dobra minuta, telefon ponovno zazvoni. Na ekranu se izpiše “ati”. Joj, seveda, dobil je poziv na intervencijo in ve, da sva s Cirilom nekje nad Okrešljem. Javim se brez pozdrava z besedami: “V redu sva, sva pa blizu, ravno sem na poti proti plazu, sem jaz klicala 112.” Pokličem še Cirila, ki je ravno toliko za vogalom, da skoraj ni zaznal, kaj se je zgodilo in mu povem, da grem tja. Pravi, da pride za menoj.

 

Nadaljujem proti plazu, obupno počasna sem. Mimo s sedla prismuča Matic, vpraša, če je GRS že obveščena. Povem, da je, in odsmuča dalje, če lahko kaj pomaga. Kričim proti tistim, ki so izven plazu, če so vsi ali koga pogrešajo. Nihče me ne sliši. Zaslišim, da kličejo eno osebo, ki je ne najdejo. Ko dosežem rob plazu, se spet oglasi telefon, ponovno kličejo iz centra za obveščanje. Tokrat z novico, da je nekdo pod plazom in nima lavinske žolne, in opozorilom, da naj bom previdna. Kar stemnilo se mi je pred očmi. Pogrešani nima lavinske žolne? Kako ga bomo našli? S pogledom zaobjamem plaz, po površini je ogromen. Prevelik, možnosti, da bi zasuto osebo našli pravi čas brez žolne, so izredno majhne. Prečkam plaz, želim pomagati, toda ne vem kako, okoli mene se še vedno kličejo in iščejo. Pridem na drugo stran plazu, izvem, da so menda vsi izven plazu, lažni preplah, oseba brez žolne je imela srečo, ostala je tik nad plazom. Malce se sprostim in se še malo umaknem izpod vpadnice plazu, da snamem kože s smuči. Odsmučam nižje do skupine ljudi. Tam je ena ponesrečena oseba, močno podhlajena, saj je preživela skoraj 15 minut v snegu. Verjetno tudi poškodovana, ni pri polni zavesti, nihče je ne upa preveč premikati, saj ne vedo, kakšne poškodbe ima. Reševalec, ki je bil v času plazu najbližje, je že pri njej. Ponudim svojo puhovko in iz nahrbtnika izbrskam astro folijo. Več na žalost ne morem pomagati, zato odsmučam proti zavetišču GRS, če lahko kaj pomagam pri pripravi nosil in druge opreme.

 

Pri zavetišču izvem, da sem reševalce, ki so že bili na Okrešlju, z nosili zgrešila. Nič več ne morem pomagati, samo še čakam lahko. Eden od reševalcev je ostal v zavetišču, da je koordiniral vse skupaj. Pove, da je helikopter že v Mozirju. Minute se vlečejo, hodim sem in tja, vmes zakuham velik lonec čaja, zunaj ne morem čakati z ostalimi, ker sem puhovko pustila pri ponesrečeni osebi, biti zunaj brez pa je premrzlo. Končno se zasliši hrup helikopterja, nekaj časa je še trajalo preden so ponesrečenko dvignili v helikopter. Ko je odletel, sem si oddahnila in šok je prišel za mano, zato sem za nekaj časa kar obsedela. Udeleženci in očividci so kapljali do zavetišča, reševalec je vse popisal, da bi lahko dognali, ali so vsi, ali je še kdo zasut. Med pogovorom izvem, da je bla še ena oseba brez lavinske opreme, oseba, ki jo je plaz zajel in je imela srečo, da jo je izvrgel na površini. Nekaj jih je imelo sicer tudi lavinski nahrbnik, vendar ga zaradi hitrosti dogodkov nihče ni uspel sprožiti. Končno uspem spet zbrati misli in lahko trdim, da sem pred plazom tam videla enajst oseb. Ko do zavetišča prismuča še zadnji reševalec, smo precej prepričani, da so vsi prišli dol.

 

Vmes so na Okrešelj začeli prihajati gorski reševalci iz doline, tudi moj oče med njimi. Večina jih je odšla na pomoč sredi kosila. Ker je bilo udeleženih veliko ljudi, so za vsak slučaj še s sondami pregledali celotno površino plazu. Na pomoč so poklicali tudi vodnika s psom reševalcem. Ponudim jim dva sendviča, ki sta mi ostala, nato pa se počasi odpraviva v dolino. Gorski reševalci so s sondami pregledovali plaz do trde teme in še malo prek, na srečo z zaključkom, da ni nihče več zasut.

 

Zaključek

Starši so alpinisti, poleg tega je oče tudi gorski reševalec, zato mi je uporaba lavinskega trojčka pozimi v visokogorju nekaj popolnoma samoumevnega. Ampak kot prodajalka v trgovini z gorniško opremo sem ugotovila, da pa je marsikomu to odveč. “Predrago,” ali pa “saj ne hodim v takšnih razmerah v hribe,” ali “eh, tega pa res ne rabim, nikoli se ni nič zgodilo” in podobne komentarje večkrat slišim. Res je, lavinski trojček (žolna, lopata in sonda) sodi med dražjo opremo, toda, ali lahko postavimo ceno na človeško življenje? Spomin na plaz je še zelo svež in ne mine ura, ko ne bi pomislila na ponesrečenko, čeprav je sploh ne poznam. Zgolj uporaba lavinske opreme je omogočila, da so poškodovanko prijatelji hitro našli in se je posledično hitro ukrepalo.

 

Nedeljski dogodek se je končal dokaj srečno. Enajst osebna poti plazu je velika številka, dva nista imela lavinske opreme in dogodek bi lahko imel tragičen konec. Na srce vam polagam, če nimate lavinske opreme, si jo kupite ali izposodite, preden se pozimi odpravite v visokogorje. Seveda jo je treba znati tudi uporabljati, zato ustrezen tečaj ne bo odveč. Prav tako se pred turo pozanimajte o snežnih in vremenskih razmerah. V nedeljo je bila razglašena 3. stopnja (na petstopenjski lestvici) nevarnosti snežnih plazov, kar je pomenilo, da Turski žleb, kjer lahko plaz prileti s treh strani, ni bil najbolj primeren cilj. Če opreme nimate, je ne znate uporabljati ali ne veste, kakšne so snežne razmere, je bolje ostati doma. Srečno!

 

Besedilo: Špela Povše

Fotografije: Danijel Žagar

 

22.12.2020 Marko Mavri, Zapisi iz izolacije, 3. del

Sem tudi planinski vodnik pri Planinskem društvu Laško. Tako sem po Paklenici kar podaljšal dopust in se preselil v Dolomite. Tja sem šel na ogledno turo v predel Rosengarten (Catinaccio). Skupaj z našo vodnico Uršo sva pregledala poti v okolici najvišjega vrha Kesselkogla (Catinaccio d'Antermoia). Pri sestopu z vrha naju je ujela nevihta, tako da sva bežala proti koči Antermoia. Planinci v koči so se malo čudili moji modi – gate in puhovka, saj sem imel vse ostalo premočeno. Ostala sva še en dan, da bi še kaj splezala, vendar je imelo vreme drugačne namene.

 

Romantika v Dolomitih

 

 

Kovinarska smer (V/IV(A0), 400m; V. Mojstrovka; 12.7.; prvi; Sojč) 

 

Sašo je bil že zmenjen za Direktno v Turski gori, sam sem si pa želel malo daljše smeri. Tako sem poklical Uršo in se zmenil, da greva nekaj plezat, če že v Dolomitih nisva nič. Pa sva šla Kovinarsko v Mojstrovki.

 

Na vstopu naju je pričakalo še nekaj snega, tako da je Uršo pri varovanju v prvem raztežaju pošteno nazeblo. Prvi raztežaj je bil čisto moker. Ko sem prišel do kamina, katerega se v spodnjem delu ogneš po levi, je po njem prav na rahlo tekla voda. Poskušam napasti previs na začetku, pa mi tista voda ni bila nič všeč. Tako da nisem preveč razmišljal in se potegnil za vpet komplet in splezal ob kaminu do njegovega suhega dela. Malce višje v kaminu je obtičal tudi vijolični frend, kateri je Urši pri izpenjanju po nesreči zdrsnil pregloboko v poko. Ker se prjatlov ne pušča za sabo, sem se spustil do njega, vendar mi ga v pol ure ni uspelo zbezljati ven. Tako srečneža z majhnimi rokami čaka nagrada v Kovinarski. ;)

 

Naprej v sami smeri ni bilo težav, le ponekod sem si naredil malce preveč trenja, ker sem vlekel polne raztežaje. 

 

 

Dolomiti

 

V planu je Skalaški vikend. A bolj kot gledava s Sašotom napoved, manj verjetnosti je, da bova ta vikend sploh kaj plezala. Tako že skoraj vse pade v vodo, ko pogledava čez mejo. V Dolomitih bo dokaj lepo vreme, možne so popoldanske plohe, kar pa je tako ali tako poletna stalnica. Če sva še v petek zjutraj oba poklapana, se popoldne že peljeva proti Italiji. Po dobrih 14-ih dneh bom zopet v Dolomitih.

 

V petek okoli petih popoldne štartava iz Celja in v poznih večernih urah prispeva do koče Dibona pod Tofano di Rozes. Naslednji dan je v planu plezanje v Tofani, čeprav nisva najbolj prepričana v to, saj naju dež spremlja celotno vožnjo do Cortine d'Ampezzo.

 

Po navadi ima Sašo svoj 'bucekt list' in takrat ni težko izbrati, kaj greva plezat. Tokrat je bilo vse bolj na hitro. Sam predlagam 3. raz v Tofani, potem uživanje, potem pa …. Malce drame tudi more biti, vsaj zame.

 

V soboto zjutraj naju pričaka nebo brez oblačka. Sam sem že plezal prvi in drugi raz Tofane, kar mi je ostalo v spominu kot ena izmed najlepših plezarij v življenju. No, tudi tokrat se je to le potrdilo. Na vstopu naju dohitita starejša Italijana, katera po dveh raztežajih odbrzita naprej. Kaj o sami smeri reči? Z metri se je jakost najinega vriskanja samo stopnjevala. Mislim, da sta navezi pred nama zagotovo malce čudno gledali. Prišla sva do ogromne luknje/jame, po kateri prečiš za celo dolžina vrvi v levo. Ko se ta konča, izstopiš iz nje in po zajedi do vrha stene. Tu pa je najino vriskanje doživelo vrhunec, izpostavljenost za posrat, ob enem pa čvrsta in razčlenjena skala. Kar želel bi si, da se smer ne konča.

 

Po sestopu se odpeljeva čez sedlo Valparola do kampa Sass Dlacia. Postaviva si šotor in ker je nekaj dneva še ostalo, se odpeljeva v Corvaro na pico. Za naslednji dan se dogovoriva za plezanje v okolici prelaza Falzarego, saj je za ta dan napovedano malce slabše vreme.

 

V planu imava dve smeri, ampak se bova prilagajala vremenu. Prva smer je Ada v Col dei Bos-u. Zavedala sva se, da bo tu gneča, saj imajo smeri kratek dostop. Levo od vstopa nekaj navez, desno spet nekaj. Gledava skico, saj sva prav? Ogromna zajeda. Potem vidiva, da ima smer vstopno varianto, s katero se izogneš zajede po desni. Naj povem, da je vstopna zajeda meni osebno najlepši del smeri. Sama smer pa razočara. Pa ne kot smer, ampak to da je čisto 'skomercializirana'. Navrtana s 'haklni' ter označena s trikotniki in puščicami, pa še nepotreben klin, da premagaš previs.

 

Pred sabo sva imel eno navezo, deklino in starejšega gospoda. Kar hitro sva jima za petami. Čeprav je do takrat plezal naprej gospod, se je, vsaj tako mislim, ustrašil za svojo soplezalko. Tako ji je prepustil plezanje naprej, čeprav nama ni delovala pretirano izkušena. Ker sva zdaj na štantu gledala moškega, se odločiva, da greva raje mimo. Izbereva neko staro varianto po krušljivi grapi, ki se zaključi s kaminom. Na vrhu ju prehitiva in gospoda kar malo podžgeva, tako da začne divjati z nama. Tako smo kar hitro čez steno. 

 

Naslednja smer je Orizzonti di Gloria v Piccolo Lagazuoi. Za njo sva vedla, da je navrtana, vendar sva jo iskala v napačni steni. Ko sem iskal smeri za čez vikend, sem gledal del ob smeri M Special nad prelazom Valparola, katero sem že plezal. In v glavi sem imel, da je to sosednja smer. No, ni bila. Tako kaj kmalu ugotoviva, da sva pod napačnim delom stene.

 

Prestopiva na južno stran, pa nama oblaki vzhodno od Cortine niso bili prav nič všeč. Vseeno se odločiva, da vstopiva, abzajlava lahko še vedno. Sama smer ponuja lepo plezanje, le določeni deli so posiljeni. To sem opazil, ko sem se basal čez previs z obilico trenja, desno od mene bi pa lahko hodil po poličkah. Postreže pa smer s super zadnjim raztežajem, katerega plezaš po zelo izpostavljenem razu. Na koncu se je še vreme izboljšalo. Tako da narediva še nekaj fotografij in že odhitiva do avta. Danes je na vrsti pica v San Cassianu.

 

Ko prispeva v kamp, pripravljava načrt za drugi dan. Kaj izbrati? Stina mi je svetovala smer Re Artu v Lastoni di Formini pri prelazu Giau. Pohvalila je tako ambient kot smer. Gledava skice, ena kaže 6b, spet druga 6c. Oba se malo ustrašiva. Ker vem, da ima Sašo rad izzive, mu predlagam, da vseeno poskusiva, ampak detajl spleza naprej on. Tudi Stina je rekla, da se lahko detajl spleza na A0. No, pa greva, kot kaže bo to ta drama.

 

Naslednje jutro štartava, ko se odprejo vrata kampa. Vreme čudovito, brez oblačka. Počasi se zapeljeva čez prelaz Falzarego porti Cortini, nekje na polovici pa zavijeva desno proti prelazu Giau. Tu sem prvič in moram priznati, da je to meni eden najlepših prelazov v Dolomitih. Čudoviti pogledi na Marmolado, Piz Boe, Tofane in Cristalo, kot kaže, se Stina res ni zmotila, ambient je prečudovit. Pot naju pelje prek travnikov čez sedlo Giau. Od tu pa novi pogledi na Civetto in Antelaua. Od sedla je le še kakšnih 10 minut in že si pod vstopom v smer. Tu pa sva kar malo presenečena, pred nama naveza v smeri in ena se pripravlja. Pa danes je ponedeljek! Ja nič, vzameva vsak svojo 'japko' in se usedeva ter uživava v prečudovitih razgledih.

 

Prvi raztežaj pripada meni. Nič posebnega, kompaktna skala, lepa plezarija in dobro varovanje. Ko pleza Sašo do mene, reče: »A tu si dal pa rajš frenda, kot da bi vpel sveder zraven?« Joj, ko bi vsaj kdo označil svedre, vedno kakšnega spregledam, tako kot kline. Sledijo si lepi raztežaji čez manjše previse. Prideva do zajede in ker veva, da po zajedi sledi detajl, počakava, da naslednja naveza spleza čez.

 

Priplezam čez zajedo do štanta in med varovanjem Sašota že opazujem v nadaljevanju smeri. Joj, sama plata. To bo zabavno, si mislim. Sašo pripleza do mene in brez obotavljanja spleza naprej. Enkrat se je, mislim, da malo ustavil, ko je bilo treba visoko postaviti noge, drugače je šlo brez problema. Čeprav sem imel v glavi naštudirane vse gibe, sem jih pri prvem svedru pozabil. Zvabil me je štrik in že sem plezal malo drugje kot Sašo. Tako mi je pri tretjem svedru zmanjkalo stopov in preden bi odletel, sem prijel za komplet. No, naprej je šlo bolje, le tam, kjer je Sašo visoko postavil, sem spet zamočil in se zopet pred padcem potegnil za komplet. Kot kaže, ne znam plezati kot drugi, kar preveč hitim.

 

Naprej ni bilo posebnosti, en 6a za mene in en 6a+ za Sašota, čeprav bi rekel, da je bil ta 6a+ kar primerljiv z detajlom. Potem pa še dva raztežaja petic in že sva na vrhu. Sedaj pa sestop, imava dve možnosti. Ostali dve navezi izbereta abzajl, midva pa brezpotje okoli hriba. To varianto je priporočala Stina. Pot je res lepa, čez travnike med svizci, s čudovitimi pogledi na Civetto. Stina je to pot prehodila s partnerjem, midva pa sva bila dva fanta in neke romantike nisva zganjala, pa če sva se še tako trudila.

 

Ob potoku si še dotočiva pijačo in hitro nazaj na prelaz Giau in nato domov. Dolomitska romantika je bila s tem končana.

 

Via Alvera/Pompanin (V/IV+; 590m; Tofana di Rozes (Terzo Spigolo); 18.7.; izmenično; Sotlar)

Via Ada( V+; 300m; Col dei Bos; 19.7.; izmenično; Sotlar)

Orizzonti di Gloria (VI+; 280m; Lagazuoi Piccolo; 19.7.; izmenično; Sotlar)

Re Artu (6b(A0); 320m; Lastoni di Formin; 20.7.; izmenično; Sotlar)

 

 

Spominska Srečku Rihterju (VI-/V+; 300m; Nad Šitom glava; 25. 7. ; izmenično; Sotlar)

 

Kam greva pa ta vikend, se sprašujeva čez teden. Napoved je znova zelo slaba. Dež v petek se bo zavlekel v sobotno jutro, v soboto in nedeljo popoldan pa so možne plohe in nevihte v gorskem svetu. Za nedeljo predlagam, da greva pogledat v Steno, v soboto proti Vršiču, tam je kratek dostop. Če bo pa vse mokro, greva na kondicijsko turo do Zavetišča pod Špičko, kjer dela naša Urša.

 

Zjutraj se nama nikamor ne mudi, štartava ob osmih iz Celja, kjer še narahlo dežuje. Ko se voziva proti Gorenjski, se počasi začne jasniti. Na Vršiču naju pričaka sonce. Pogleda na južno steno Nad Šitom glave je zelo obetaven. Stena je suha. Vendar nama ne diši južna nasvedrana stran in se odločiva poskusiti severno. V mislih imava Spominsko smer Srečku Rihterju. Ko prideva pod steno, v vstopni zajedi kar lepo teče. Nekaj takega sva tudi pričakovala, vendar se vseeno odločiva za poskus.

 

Žreb določi, da začnem jaz. Prvega raztežaja se lotim malce bolj levo ob zajedi, kjer je suho. Naslednji, Sašotov, je tudi še moker, vendar se on ne more izogniti mokroti in nadaljuje direktno po mokri zajedi. Ta dva raztežaja sem že poznal izpred let, ko sem plezal Madono. Sedaj me je zanimalo, kako je naprej, kjer se začenjajo malce težji raztežaji. Pridem do Sašota in pogled v kamnim je kar zadovoljiv. Nekaj metrov še mokro, potem pa se začenja suha skala. Greva!

 

Ko sva bila v Dolomitih, sva bila čisto navdušena nad možnostjo varovanja v skali. Začela sva se spraševati kako, da nihče od naju ne uporablja jebic. Večinoma uporabljava kline in frende. No, pa se je začelo. V kaminu sem uporabil poleg frendov še dve jebici za varovanje. Sašotu pa rečem, da se bodo morda kar pripeljale dol, ker ne vem, ali držijo. Pa sta zdržali, tudi Sašo se je strinjal, da sta bili dobro 'zakajlani'. Naprej je sledilo lepo plezanje še čez en kamin, potem zajeda in kaj kmalu sva bila na vrhu stene. Med plezanjem sva se čudila rahitičnim svedrovcem, ki sva jih našla v smeri. Meni so izgledali kot kakšne kovice z obročki. In sem s strahom vpel komplet, kaj, da bi si upal pasti!

 

Sestopiva na Vršič in na zasluženo kosilo v Kranjsko Goro. Sledi vožnja v Vrata in koriščenje vavčerja. Preden se znoči, skočiva še do spomenika (klina z vponko), od koder se vidi celotni Jugov steber. Na hitro preletiva potek smeri. Tam Sašo ugotovi, da je pozabil stojalo za fotoaparat doma. Nič ne bo z nočnim fotografijam Stene. Sledi pivo, pivo in spanje.

 

 

Jugov steber (V-/IV; 900m; Stena; 26.7.; izmenično; Sotlar) 

 

S Sašotom imava v Steni že preplezano Wisiakovo, Skalaško sva si pustila za Tris, tako sem prišel na idejo Jugov steber ali Zahodno zajedo. Ker je Zajeda v Slovenskih stenah in zato tudi bolj plezana, izberem Jugov steber. Ta bi lahko bil manj opremljen, zato pa bi se morala tudi bolj truditi iskati smer v veliki steni.

 

Ob jutranjem svitu štartava od doma v Vratih. Čeprav so za popoldne napovedane plohe in nevihte, prav nič ne hitiva. Pešačiva proti Luknji in preden pot zavije v gozd, zavijeva na melišče. Počasi prispeva do skalnega podstavka, kjer se prične Jugov steber. Prvih nekaj metrov je lažjih, tako nenavezana poplezava do vstopne zajede.

 

Žreb določi, da zopet začnem jaz. Smeri slediš skoraj tri polne raztežaje po zajedi, ki jo zapre manjši previs. Tu naj bi se končalo življenje mladega Juga. V sami zajedi nisva našla veliko klinov, tako da je kladivo nekajkrat lepo zapelo. Čeprav je pod previsom dovolj klinov za pripravo udobnega štanta, sem potegnil še tistih par metrov ter štantal v luknjah. Pač, malo se pa le dajmo matrat. Naprej pot zavije levo po ploščah in že si na vrhu Rušnate glave. Tu smer zavije rahlo desno mimo borovca, kjer sem tudi štantal. Potem še malo desno po poličkah in že zaviješ levo v novo zajedo. Moram priznati, da je ta zajeda najlepši del smeri.

 

Na začetku se skobacaš čez manjši previs, nad katerim je zabita še lesena kajla. Potem pa ena sama poezija. Sledi ena najlepših zajed, ki sem jih plezal v naših gorah. Tu pa tam najdeš kakšen klin, razpoke v zajedi pa omogočajo ogromno možnosti za varovanje na jebice in frende.

 

Naprej še en lažji raztežaj po ne najboljši skali, potem pa za zaključek skozi kaminček. No, da ne bi potekalo vse tako gladko, sem ignoriral tisti kamin na levi in napadel steno direktno. Tam pa se je malo ustavilo. Skala je delovala kompaktna in tudi je bila, vendar so se možnosti za varovanje z višino zmanjševale. Nekaj metrov nad klinom še najdem špranjo za frenda, a mi ni bilo všeč. Malo višje ga ojačam še z jebico, ki malce bolje drži. Ko še malo napredujem, opazim, da je zmanjkalo razčlemb. Le kompaktna skala. Kaj pa sedaj? Pred sabo imam še en previs, vendar brez možnosti varovanja. Vedel sem, da je nad previsom lažji svet, torej šoder. Kako iz previsa v šoder? Ne, ne, tega se ne grem. Potem pa že znane besed.

 

»Poglej tam levo, lej ga klin,« mi reče Sašo.

 

Ozrem se levo dol in res pod sabo na levi, v smeri kamina, zagledam klin. Splezam počasi nazaj mimo jebice in frenda, katerega sem pusti za varovanje in prečim v levo v kamin. No, s tem manevrom sem si naredil takšno trenje, da sem v kaminu kar štantal. Če sva prej vlekla raztežaje po 60 metrov, je bil ta dolg dobrih deset. Še malo plezanja in sva zunaj. Tu se smer združi z Zahodno zajedo.

 

Naprej naj bi nadaljevala po Zlatorogovih policah. Vendar tu jih še ni, zato se še ne razveževa. Po občutkih iščeva prehode in po treh polnih raztežajih sva na policah. En raztežaj še za vsak slučaj navezana, saj je izpostavljeno, in že sva v lažjem svetu.

 

Sestopiva čez Plemenice proti v Luknji. Tam pa srečava par. Sašo ju sprašuje, če je vse v redu. Pa povesta, da je okej, da sta samo malo poškodovana. Ko pridem še sam do njiju, nama povesta, da se je fant spotaknil ter kobacal po travah pod Bovškim Gamsovcem. Svetujem jima, da pokličeta helikopter. Vendar fant zavrne. No, kako je poteklo naprej? Če sem ob prihodu v Luknjo razmišljal, 'še dobre pol ure, pa sva na pivu', se je stvar malce zakomplicirala. Pomagala sva mu v dolino, tako da se je fant opiral name. Po treh urah sva končno na pivu.

 

V vratih se srečamo s Patricijo, Valerijo, Niko, Danijem in Blažem, ki so plezali Nemško smer. Malo predebatiramo in ugotovimo, da je ta dan Stena, razen še ene naveze nekje v Gorenjski/Čopu, samevala.

 

 

Ko tako razmišljam za nazaj, opažam, da s Sašotom izbirava podobne smeri. V izbor pride smer z neko zgodovino, neko zgodbo. Pa ne mislim s tem, da so ostale smeri nepomembne za razvoj slovenskega alpinizma. Lani sva plezala v zloglasnem Hudičevem stebru, letošnje leto sva začela s Stebrom v Lučkem dedcu – prva VI+ pri nas. Sedaj je bil na vrsti Jugov steber, smer v kateri se je ponesrečil mladi perspektivni Klement Jug. V načrtu so še Skalaške, Čop in Aschenbrener … Zgodbe. 

 

Morda pa le preveč prebirava stare zapise iz Planinskih vestnikov …

 

Le kaj še lahko ponudi Pavla?

 

Fotografije: Marko Mavri, Sašo Sotlar, Urša Sojč

14.12.2020 Marko Mavri, Zapisi iz izolacije, 2. del

S 16. marcem se je življenje v Sloveniji ustavilo. Kaco nam je prepovedal alpinistične dejavnosti. Ravno sva razmišljala s Sašotom, da bova začela trenirati za izpite, pa je vse padlo v vodo. Plezanja nisem povohal dva mesca. Vse, kar sem počel, je bil vzdrževanje kondicije po lokalnih hribih. Nekako sem kar obupal nad letošnjo sezono, tako ali tako ne bo nič. Ta plezalna neaktivnost se mi je potem čez leto malo poznala.

 

Pomlad

 

Klemenča peč

Ko se razmere malce umirijo, s Sašotom že odhitiva proti Zgornji Savinjski dolini. Južna stena Klemenče peči je super za začetek sezone v skali. Grde besede – plate. No, na koncu same plate niso bile problem, ampak bolj sonce. Bila sva brez sončne kreme. Sam sem to reševal s tanko majico na dolge rokave in rutico čez vrat in se tako kuhal. Sašo pa je tvegal s kratkimi rokavi in bil na koncu kar lepo opečen.

 

Prva smer je bila še delno v senci. Za drugo sva si izbrala Direktno, pa mislim, da že vstop zgrešila. Potem pa po polovici drugega raztežaja naletela na svedre in jim sledila do konca stene. Naj bi bila še nedokončana smer Kolo življenja. Vmes en padec, ko se mi je odpeljala luska pod nogami. Bila sva v malo plezanem delu stene, tako da je ponekod tudi kakovost skale malo slabša.

 

Goot Amerika (VI+/VI; 120m; Klemenča peč; 9. 5.; izmenično; Sotlar)

Kolo življenja (VI+/VI; 200m; Klemenča peč; 9. 5.; izmenično; Sotlar)

 

 

Kozjek 

Naslednji dan sva v Kozjeku. Čeprav je bil prvotni plan južna stena Planjave. Ko sva se vzpenjala proti Repovem kotu, naju je odvrnila megla in mokra skala. Tako sva se zapeljala v Socko in tam splezala dve smeri. Nič kaj posebnega, le pri Dišečih rožah sem mislil najti lažjo varianto s pomočjo drevesa. Na koncu pa so me tiste akrobacije stale, da sem se prijel za komplet.

 

Kr-u-jo (VI/IV-V; 110m; Kozjek; 10. 5.; izmenično; Sotlar)

Dišeče rože (VI+/IV-V (A0); 110m; Kozjek; 10. 5.; izmenično; Sotlar)

 

 

Centralni steber (VI+/V (A0); 140m; Lučki dedec; 23.5.; izmenično; Sotlar) 

S Sašotom se zmeniva za vikend paket na Korošici. Kaj bova plezala? Hm ... Nekaj v Dedcu, drugi dan pa greva v Planjavo, saj se nama še pridruži Peter. Ponoči je kar močno deževalo. Ko dostopava do Korošice, razmišljava, katero smer bi si izbrala, vendar sploh ne veva, v kakšnem stanju je stena. Želja je Centralni steber. Sva sploh že pripravljena za kaj takšnega? Morda leva? Se bova odločila na Korošici.

 

Ko prispeva na Korošico, sva kar malo šokirana. Stena Dedca je suha. Le previsi levo od Šarine poči so rahlo mokri, tja pa tako ali tako ne bova šla. Pripravljava si opremo in kar ne moreva se odločiti, v katero smer bi se zapodila. Mislim, da sem jaz rekel, da greva kar Steber.

 

Oprava je bila light & fast, vse na sebi, v žepu pa ena žitna ploščica. Mislim, da sva kar oba malo s strahospoštovanjem vstopila v smer. Sašotu je pripadal prvi raztežaj. Ko prispe do plošče, vpne dober klin na desni, potem pa počasi nekako spleza levo gor čez tisto ploščo. Nekaj časa mu je pobralo, vendar ni kaj pretirano jamral, da je težko.

 

Zdaj sem na vrsti jaz. Pridem do klina v plošči, potem pa gledam in se čudim. Treba je zaviti v levo, vendar tam ni nič. Na vrhu se vidi poka, v kateri je klin in vpeta vrv. OK, bomo pa na roke štemal gor, si rečem. Vendar ne gre, klin je ravno na takem mestu, da ne morem lepo prijeti. Probam Sašotovo varianto, desno gor ob prejšnjem klinu in potem se stegniti v levo, ob tem da so noge pri prejšnjem klinu. Nemogoče. Ni problem, da ne dosežem grifa, le prsti ne zdržijo celotnega telesa. V glavi potekajo raznorazne kalkulacije, kako naj ta gib izvedem, vendar ne najdem rešitve. Vedel sem le, da je zadnja rešitev poteg za komplet.

 

Ja nič, gremo! S Sašotom greva še enkrat čez njegove gibe, kam je postavil noge, da je prišel do varovališča. Okej, vse je jasno, sedaj moram samo še glavo prepričat, da sem tega zmožen. Primem ob klinu, leva noga na trenje v pokico, težo prenesem na roke in ko bi rad del te prenesel na nogo, ta kar drsi. Popravljam, pa ne zagrabi. V roke že pošteno navija. Vendar noge ne sodelujejo. Na koncu kar prehitro obupam in se potegnem za komplet.  A0. Kletvice, kako sem nesposoben, ne pomagajo.

 

Kako je potekal naslednji raztežaj, ki sem ga vodil, ne vem točno. Vem le, da ni bil lahek. V glavi sem pa še kar premleval, zakaj sem se potegnil za komplet. Sašo je hitro pri meni. In vodi naslednji raztežaj. Spet plate. Počasi se sprašujem, zakaj sem si izbral to smer. Saj so same plate. Nekako priplezam do Sašota na lepo polico, pred nama pa detajl smeri.

 

Original gre po kaminu gor čez previs v boljši svet, vendar sva brala opis, da se da obvozit po desni. Na desni že vidim klin, ki ga med napredovanjem tudi vpnem. Še višje gor vidim na desno na polički nov klin. Čeprav je dobro zabit, mi skala ne deluje dobra. Povzpnem se na polico. Kakšnih sedem metrov nad sabo zagledam zopet klin. Vendar, kako do tja, pred mano je ena sama plošča, z manjšo pokico nekje na višini dveh metrov.

 

Kakšne pol metra nad vpetim klinom zagledam napokan manjši stop. Okej, če primem poko in stopim na stop, bom morda dosegel poličko, katera se mi zdi dobra. Mislim, da sem se vsaj ene petkrat nameščal, da bi naredil gib. Zopet se ponavlja zgodba iz prvega raztežaja, le da se zdaj ne morem potegniti za klin. Ker ne zaupam najbolj prejšnjemu klinu, ker če se izruva, padem ravno na polico kakšnih 15 metrov pod mano, si začnem urejati dodatno varovanje v pokici. Vzamem spacialčka, rahlo ga zabijem, potem pa začnem udarjati, vendar ni šel globoko. Okej, da vidimo, koliko drži. S kavbojcem ga vpnem. Obremenim ga, začne se zvijati. Cuknem in drži.

 

Gremo. Spet poskusim, vendar glava noče. Hoče, da se prepričam o trdnosti klina. Z obema rokama primem za komplet in ga obremenim s celotno svojo težo, a še vedno drži. Potem pa še malo cuknem in že imam vse skupaj v rokah, sam pa letim dol s police. Vrv se zategne, ''slab'' klin je zdržal. Pogledam Sašota. Vprašam, če je vse okej? On vpraša mene? Mislim, da nisem nič odgovoril, samo na ves glas zavriskal.

 

Roke se tresejo, medtem ko me Sašo spušča k sebi. Rečem, da bi bilo bolje, če on nadaljuje. Privežem se v sidrišče in potegneva vrv. Ko pride do mojega zadnjega klina, pogleda rahlo v levo in reče, »lej, klin«. Joj, to se mi vedno dogaja, veliko klinov kar spregledam. Brez problema spleza raztežaj in jaz za njim. Na štantu me vpraša, če bom še šel naprej.

 

»Seveda grem naprej.« Po padcu sem nekako prišel k sebi, kot da bi breme zloglasnega Dedca padlo z mene. Na vrhu je Sašo samo rekel: »Padec ni pustil posledic, je bilo toliko varovanja kot drugače.«

 

Čeprav se mi je zdelo, da sva za smer porabila cel dan, sva z vsem mojim štrikanjem porabila slabe tri ure za smer. Že sva letela proti sedlu med Vršiči in Dedcem in nazaj pod steno.

 

Kaj sta leta 1949 s takratno opremo splezala Rado in Cic je res neverjetno. Čeprav smer ni dolga, pa ima štiir enakovredno težke raztežaje. Res kapo dol za fanta za ''našo'' prvo VI+.

 

 

Leva smer (VI-/V; 140m; Lučki dedec; 23. 5.; izmenično; Sotlar) 

Za drugo smer si izbereva Levo. Pogledava skico, okej, začne se z zajedo. Ker se nama ni dalo pogledati še malce za vogal, kar napadeva. Od začetka mogoče bolj plata kot zajeda, nadaljuje pa se s kaminom. Recimo, da je to pravo.

 

Prvi raztežaj sedaj pripada meni. V prvem raztežaju je mislim, da bil en klin in ena sama podrtija. Naslednji raztežaj je bila pa mogoče najprej podrtija in potem kak klin. Ko sva prišla skozi kamin na vrh luske, sva na levi videla pravo zajedo, po kateri bi morala dejansko plezati. Naprej je bila smer zelo lepa, super možnosti za varovanje pa še štanti so navrtani. Strinjala sva se, da je treba enkrat ponovit s pravilno vstopno zajedo.

Kar hitro sva sestopila, saj se je začelo počasi zapirati. Pa tudi na vrhu je pošteno pihalo. Za nočitev je Sašo priskrbel ključe od kontejnerja na Korošici. Če je bil ob najinem dopoldanskem prihodu na Korošico pravi vrvež, sva bila sedaj sama. Zakurila sva si in pripravila večerjo. Reberca in pivo s pretečenim rokom. Malo sva še pregledala smeri, kaj vse bi se še dalo splezati v Dedcu, potem pa naju je dež pregnal v kontejner.

 

 

Humar-Škarja (V-/IV; 270; Planjava (24.5.; izmenično; Sotlar, Uršič)

Noč je bila deževna in vetrovna, ampak zjutraj se je le nekoliko umirilo. Še predno sva pozajtrkovala, je prišel Pero. Kar hitro krenemo proti Srebrnemu sedlu in sestopimo v Repov kot pod začetek smeri Humar-Škarja. Zmenimo se, da polovico smeri pleza prvi Sašo, drugo polovico pa jaz, saj bi Pero za začetek sezone raje plezal zadaj. Sama smer je bila presenetljivo suha, le detajl-previs je bil malo moker. Na polovici se s Sašotom zamenjava v vodstvu in kar hitro smo iz smeri. Skoraj malo dolgočasno, nobene drame. Na poti na Korošico se je še vreme popravilo. Tako da smo na Korošici pospravili razdejanje, ki ga je za sabo pustila zima.

 

 

Vipava

Naslednji vikend smo imeli plezalni tabor s tečajniki v Vipavi. Plezal sem z Davidom in Jernejem. Ko smo dostopili pod tretjo smer prvega dne, se je David čudil, kako da nisva z Jernejem nič lačna, on umira od lakote. No, pa sem mu dovolil, da je nekaj pojedel, midva z Jernejem pa sva tudi naredil vsak par požirkov in pripravila vrv. Drugi dan smo malo zamenjali lokacijo in plezali v Čavnu, od koder so zelo lepi razgledi na Vipavsko dolino.

 

Skriti raz (4a/II; 130m; Gradiška tura – Steber; 30. 5.; prvi; Gal, Teržan)

Jesenska (IV; 110m; Gradiška tura – Steber; 30. 5.; prvi; Gal, Teržan) 

Supernova (IV+/IV; 145 m; Podraška tura- Nad Miklavom; 30. 5.; izmenično; Gal, Teržan)

Smer malega Miha (V-/III; 190m; Čaven – Mala gora; 31. 5.; prvi; Gal, Teržan)

 

 

Paklenica

Sašo me je že kar nekaj časa nagovarjal, da letos morava pa it' v Klin v Aniča kuk. To me ja kar malo prestrašilo, tako da sem pred taborom v Pakli nekajkrat obiskal Plezalni center v Celju. Nivo je recimo 6b, torej Klin bo padu, Sašo naprej, jaz pa na A0 zadaj.

 

Prvi dan sem šel preizkusiti nivo v Watersong, potem pa sem plezal večinoma s tečajniki. Ker je bilo kar veliko tečajnikov, nekako nisva prišla s Sašotom skupaj. Nekako se meniva, da bi moj četrti dan plezanja šla Klin, pa me je strah, da so mi prejšnji dnevi pobrali preveč energije. Tako se Sašo dogovori s Keti. Kar nekoliko mi je odleglo, saj se mi ne bo treba matrat v Pakli. Vendar karma je imela svoj plan.

 

Četrtek zvečer se menimo, kako se bomo razdelili po navezah naslednji dan. In ko Luka išče svojega soplezalca, me spomni na šolske dni, ko je učitelj odprl redovalnico in začel spraševati. Vsi gledajo v tla.

 

»Sej ne grizem, pa tudi petke znam plezat,« jih je opogumljal.

 

Sam sem čakal, če mi bo kdo od tečajnikov rekel za plezanje, zato se tudi sam nisem hotel ponuditi Luki. Pa ni nič. Ne jaz ne Luka ne dobiva soplezalca. Prej sem mu omenil, če ne bo nikogar, bom že jaz žimaru za njim. In … na koncu se zmeniva, da greva midva. Tečajniki in pripravniki so se rajši porazdelili po tri v navezo, kot da bi šli z Luko.

 

Na izbiro sem imel Šubara direkt ali Albatros. Izberem Albators, opis ''ena izmed najlepših smer v Paklenici'' me je prepričal. Pa sva šla v Šubaro.

 

Zjutraj že sopihava pod steno Aniča kuka. Na vstopu sta že navezana Katja in Damjan in ena sama gužva naprej po steni. Tu je začetek več smeri, tako da so zastoji kar običaj. Luka lepo miri vse nervozne, jaz pa se poskušam spomniti, kako poteka manever samoreševanja. Prusik, prusik, aha! Vem!!

»Kaj maš to?« vpraša Luka, ko gleda moje prusike. 

»Za samoreševanje, po PS,« mu odgovorim.

»Stran. To je samo teža! Sej maš tamle malo prižemico, če bo kaj.«

Ojoj, pa je šlo samoreševanje v franže. Vmes se vstop sprosti in začneva tudi midva. Na začetku se zmeniva, da prva dva raztežaja jaz, potem pa Luka vodi do vrha stene. Pa sva šla. Po dveh raztežajih gre naprej Luka. Jaz v luknji varujem, Luka začne prečko. Vmes sva skoz za petama Katji in Damjanu, tako da med plezanjem Luka veselo kramlja z njima. Potem se štrik nekaj časa ustavi, govorjenje poneha, hop in spet gre malo naprej. Iz vrha zaslišim »mater me je navil«. Mislim, da se postal zelen. Če je Luko navilo v prečki, pomeni da bom jaz odletu in zabingljal čez previs. 

Čaki, čaki, čaki. Samoreševanje na reverso in prižemo. AAAAAAAAA!!! Grde besede, grde besed, kok že gre?

»Varujem!« se zasliši z vrha. 

Joj ne, nisem še naštudiru. In že začnem podirati štant.

»Plezam!«

 

Pridem do zloglasne prečke. Aha, tamle je vpet, pa tamle, okej, tole gre na A0, če ne drugače. Luka me bodri in daje nasvete. Nekako pridem skoraj čez, vendar tisti ''navija'' se mi kar mota po glavi. Nič, tule ne vidim rešitve, bom kar prijel komplet. Sva šele na začetku in ne bi rad, da sva cel dan v steni. Luka me čudno gleda in vpraša, zakaj sem prijel za komplet. Razložim situacijo in on v smeh. 

»Oblil me je, ne pa navil. Vroče je za pop…«

No, za prvi smeh v steni sem že poskrbel. Pa tudi ta A0 ni tako bolel, ker sem vedel, da naprej jih bo še veliko.

 

Nadaljujeva z naslednjima dvema raztežajema, ki mi nista nič kaj lahka, vendar gre prosto. Vmes pokaže Luka, kako se varuje na vozle, saj jebic in frendov nimava s seboj, varovanje pa niti ni tako skupaj. Na vrsti sta najtežja raztežaja 6b in 6c+. Prvi ima bolderski problem čez previs. Gledam, kako ga prepleza Luka in si poskušam čimbolj zapomniti gibe, da jih kasneje ponovim. Izgine čez previs in čez čas je na štantu. No, sedaj sem jaz na vrsti. Pridem do detajla in že zaslišim pomoč: »Na ramo se naloži, potem pa se nekako čez naložiš na nogo. Samo moreš res pritisnit na noge!«

Okej, poskusim gib z ramo, joj, to ne držim, enkrat, dvakrat poskusim. Ne, ne. Tole bo kar A0. In že sem čez previs. Sedaj pa v plati. Nekako se matram in počasi dobivam na višini. Še nekaj metrov pa sem na štantu. 

»Tule daš visok noge pa se na njih dvigneš, pol pa prestopiš,« mi svetuje Luka. 

»Eh, sej sem že naredu A0 prej, se bom kr potegnu,« in že grem z roko proti kompletu.

»PUUUST KOMPLET!!! DA MI GA NE PRIMEŠ!!!!« zakriči. »Pust ga, sem reku!« In še enkrat dobim navodila, tokrat z malo resnejšim tonom. 

»Pa če to ne drži,« odgovorim.

»Dej, vsaj probi pa pol reč, da ne drži.«

 

Okej, res je. Sploh nisem poskusil, v glavi je bil že kar A0 in čimprej čez steno. Postavim noge, malo se namuvam in glej ga zlomka, že sem pri Luku na štantu.

 

»No, vidiš, da gre.«

Naslednji raztežaj sem vedel, da je nad mojim maksimumom. Tako da mi tu A0 ne uide. Varujem Luko in opazujem, kako je to, ko pleza mojster. Pred detajlom, na dobri šalci, malo počiva in že napreduje po poki. Kaj kmalu je tudi na štantu. In že dobivam navodila. »Do prvih kompletov prosto, potem pa se vpni v manevrsko zanko in med vsakim svedrom počivaj.«

 

Sledim navodilom ter tako počasi napredujem do Luke. Čeprav je šlo večino na komplete, ni bilo nič kaj lažje. Je bilo treba kar fajtat. Naprej pa dva noro lepa raztežaja. Čeprav vsak po svoje malo začinjen, ampak plezaš nad največjem previsom v Aniča kuku. N O R O!

 

Čeprav se ne morem pohvaliti, da sem splezal Šubaro direkt, bolj sem se prevlekel. Je pa že samo plezanje/vlečenje bilo noro. Plezal sem z enim najboljših alpinistov ne samo pri nas, ampak na svetu. Vedno potegne nekaj novega iz rokava, česar te nobena alpinistična šola ne nauči. Morda se iz zapisa bere, da je bilo to eno samo matranje, a moram priznati, da sem se zelo zabaval. Mislim, da sva nasmejala kar vse naveze v Aniča kuku.

 

Vzpon sva proslavila pri Dinkotu, potem pa končno prvi dan počitka v Paklenici. Z možgani na off in ležanjem na plaži. Na koncu pa še Severno rebro. Zakaj? Ker se da :)

 

Watersong, 6a+, 160m (22.6., prvi; Sojč)

Šaleški/Trik 5b; 120m (23.6., prvi; Sojč)

Centralni Kamin zgornja varianta; 5b; 160m (24.6.; prvi; Koban, Brecl)

Kamasutra; 5b+; 150m (24.6.; prvi; Koban, Kotnik)

D. Brahm; 5c; 300m (25.6.; prvi; Koban, Brecl)

Šubara direkt; 6c+ (A0); 350m (26.6.; izmenično; Krajnc)

Severno rebro; 4b; 170m (28.6.; prvi; Košir)

 

 

No, pa ja pomlad mimo, sedaj gremo pa v malo večje stene.

 

 

Fotografije: Marko Mavri, Sašo Sotlar, Luka Krajnc

 

08.12.2020 Marko Mavri, Zapisi iz izolacije, 1. del

V teh zapisih vam bom kronološko in na kratko predstavil, kako je potekala moja alpinistična sezona 2020. Nekih velikih ciljev nisem imel, le nadgraditi prejšnjo sezono, kar pomeni suvereno plezanje V stopnje, v zimi pa sploh preplezati kakšno zimsko smer in vmes postati alpinist. S Sašotom imava nagledana poleti Čopa in Aschenbrenerja. Ostalo bomo pa videli, kaj bo, želja so šestke.

 

 

Zima

 

 

Sezono sem začel s kondicijskimi turam na Vrtačo (SV greben), Rinke (Žmavcarji), Dovški križ in Kukovo špico. Kondicije nekaj je, sedaj je potrebno še preveriti, kako gre v malo bolj resnem svetu.  Za začetek sva se z Danijem podala v Celjsko smer v Mali Rinki.

 

Celjska smer (IV/3, M, 350 m; Rinka; 19.1.; izmenično; Žagar)

V oblačnem vremenu smo se s Sašotom, Danijem in Patricijo podali pod Malo Rinko. Nekaj novega snega, nič kaj prijazno ni bilo. Z Danijem sva zagazila proti vstopu v smer, medtem ko sta Patricija in Sašo obrnila. V želji, da bi prehitela par, ki je pred nama, si nadeneva dereze, vzameva cepine in se zakadiva pod smer. Pred prvim pravim štantom prehitiva par, ki se navezuje. Midva lepo mimo. Na štantu pa ugotoviva, da nimava na sebi pasov. Zabavno, v prekleti strmini si namestiti pas čez dereze, ko sploh nisi privezan. Zraven ti pa sili na tvojo poličko sosednja naveza, ker pač punco zebe. Dobra šola, katera me je kasneje stala nohta, ki je bil žrtev kopanja poličke v led (Ko gredo dereze na noge, gre pas tudi gor).

 

Prvi raztežaj je pripadal meni. Ugotovim, da sem pozabil doma pase za cepine. Šment. V začetku se smer postavi pokonci in izbral sem si linijo ob steni. Tako sem med vpenjanjem zahakljal cepin za rob leda, ko sem ga hotel zopet prijeti, pa porušim led in cepin pade med steno in led. Zabavno. Vmes, ko me navija v meča, razbijam led, da nekako le dosežem cepin. Do konca smeri ga nisem več tako lahkomiselno odložil (Pozimi nikoli ne pozabi na pase za cepine).

 

Naprej ni bilo problemov, le na zadnjem štantu sem preždel skupaj točno eno uro, kjer me je vsaj to rešilo, da sem imel na sebi vetrne hlače. Saj je kar lepo pihalo. Sestopiva čez Turski žleb in izveva, da sta Sašo in Patricija že doma.

 

Debelakova smer (III+/4; 85°/40°-60°; Ojstrica; 26.1.; izmenično; Sotlar)

V Debelakovo v Ojstrici sem se podal skupaj s Sašotom. V Logarsko sem prišel sam zjutraj, medtem ko je Sašo prespal tam. Štart od Doma planincev. Predvsem sva si želela videti, kako delujeva pozimi. Oba sva tako rekoč neizkušena in želiva si tudi zimskih smeri. Do amfiteatra sva hitro. Kako poteka smer, sva vedela po opisih, same skice pa nisva imela. Naveževa se v neki lopi, kjer tudi zabijeva svoj štant. Najprej prečka v desno, malo po skalah in ne najboljšem snegu (lažja varianta gre od lope levo in potem desno nad lopo). Potem pa po grapi gor. Sledila je pokončna zajeda, v kater je bil super led. Na koncu pa po neki gredi do planinske poti, katero sva bolj slutila. Super smer. Sestop pa ne tako super, saj je bil vršni del zelo leden. Sestopila sva po južni strani proti Škarjam in po vzhodni do izhodišča. 

 

Šola iz prejšnje smeri je zadostovala, s pasom in paski ni bilo težav.

 

Modec-Režek (III/3; 220m; Turska gora; 2.2.; izmenično; Sotlar)

Teden je okoli in prihaja nov vikend. Kaj greva, vpraša Sašo. Vedela sva, da so bili v Modec-Režek v Turski gori. Greva to pogledat. Skrbi naju le to, ker je napovedana odjuga. Ko hodiva proti Turskemu žlebu, sonce že dobro mehča snežno podlago. To sva občutila kaj kmalu, ko sva zapustila gaz in se prehitro podala proti vstopu v smer, ugrezalo se nama je do pasa. Kasneje opaziva, da pod steno Turske gore poteka dostopna gaz. Je bilo pa vsaj dobro za kondicijo. Višje prideva v senco Turske gore, vendar je sneg še vedno mehak in tudi na gazi se predira. Ko prideva do vstopne grape, je že hladneje in tudi sneg je trši, ni pa ledu. Nad sabo zagledava prusik. Greva do tja, skleneva, se bova tam navezala. Zagotovo so vsi tam začeli. Sam grem naprej in ko pridem do prusika, vidim, da je le rahitičen abalak v tudi bolj skromnem ledu. Sašo je pri meni in narediva za silo varovališče. Prvi raztežaj doleti mene. Samo varovanje je bilo bolj slabo, je bil pa vsaj štant buletproof. Naprej se je začel led in razmere so bile super, le izstopni raztežaj je Sašo malo improviziral štant, v snegu in skali, ker drugega ni bilo.

 

Skočiva še na vrh, vmes prehitiva skupinico Hrvatov, ki imajo malo tresoče noge po zaledenelem vršnem delu. Se poslikamo, si čestitava in čez Turski žleb dol.

 

Poskus v Travniški grapi (IV+/4, M; 300m; Travnik 8.2.; izmenično; Sotlar)

Sedaj sva s Sašotom kar že med tednom na liniji. Razmišljava, kaj bo naslednje. Neki težjega! Hm … Za novo leto so SMAR-ovke splezale Travniško grapo, res da so izstopile v temi, so se pa morda razmere od takrat izboljšale. Tožile so nad slabim snegom in slabim varovanjem.

 

Odločiva se za vikend paket Travnik + Demoklejev meč, saj sva slišala , da je narejen. Pokličem kočo na Vršič, sva mislila prespati na Vršiču in se zjutraj spustiti pod Travnik ter se rešiti nadležnega sestopa v Tamar. Koča je bila na žalost polna, a sva vsaj dobila rezervacijo v Tamarju vsaj za petek.

 

V petek po službi se odpeljeva v Planico. V temi po pravi drsalnici prispeva v Tamar. Se zmeniva za prenočišče in zajtrk, ki je na žalost šele ob sedmih zjutraj. Ob pivu si nagledava smer in se zmaniva, da sestopiva na Vršič, pa tudi, če spiva na klopi. Drugi dan pa zjutraj v Planico po avto in naprej.

 

Po zajtrku kreneva proti Travniku. Jaz zavedem Sašota, da morava proti Jalovcu in potem levo (kot za Šite), on pa mi slepo sledi. Tako čez čas gledava Travnik, ki se nama oddaljuje. Ja nič, treba bo sekati. Tako sva prišla na vrh grabna, katerega seka pot skoz Črno vodo na Sleme, po malo drugi poti. V dolini zaslišiva pogovor, kot kaže ne bova sama. Nadaljujeva po grapi in se pri prvem ledenem skoku ob sveči naveževa. Dva lokalca pa v tem času mimo naju.

 

Začetki niso bili nič kaj obetavni. Prvi je šel Sašo. Led je bil slab. Pol svedra led, potem pa sneg. Hja, nič. Navadit se bo treba na to. Sašo naredi za vrv dolg raztežaj, malo mu je zmanjkalo, pa bi prišel do stene, kjer narediva pravi štant. Lokalca nad nama sta sedaj tudi navezana. Ravno sta sredi zajede prvega težjega dela. Sneg je zelo slab, ledu je za vzorec čez sneg. Varujem se na frende, za katere najdem mesto v poki ob snegu. Potegnem zopet za celo vrv raztežaja in naredim štant na manjši polički, kjer je bil manjši odseku ledu. Dva dobra svedra, en malo manj, za back up pa še vse povežem na cepin. Sašo pride do mene in nadaljuje naprej po zajedi. Zopet mu je malo zmanjkalo do stene. Pridem do njega, vzamem opremo in nadaljujem. V tem času prideta nazaj lokalca.

 

Povesta, da naprej ne bo šlo, še slabše razmere. Spogledava se. Kaj zdaj? Da nadaljujeva, pomeni da bova lovila sončne žarke. Ura je bila že dvanajst. V najslabšem primeru bi morda bivakirala v steni. Meni to ne diši. Odločiva se za varnejšo varianto, sestop in jutri zagotovo plezanje v Demoklejevem meču.

 

Skupaj se zmenimo, da bomo abzajlali. Delimo opremo. Vse štante sta postavila kar sama, midva sva jima na koncu zgolj vrnila porabljene kline. Sestopimo po pravi grapi, katero sva potem še enkrat porabila v letošnjem letu. Pivo v Tamarju. Drsanje do Planice, večerja v Kranjski Gori in potem iskanje nočitve. Najdeva hostel v Kranjski Gori.

 

Še enkrat se zahvaljujem lokalcema za abzajle.

 

Demoklejev meč (IV/5 WI 90°/70°-85°; 250 m, Travnik 9.2.; izmenično; Sotlar)

 

Vikend paket nadaljujeva pri Mangartskih jezerih. Demoklejev meč je slap, ki se nahaja v Travniku, to je vrh pri Mangartskem sedlu.

 

Sam dostop ni delal težav. Sam slap se pa hitro najde v severozahodni steni Travnika. Po skici sodeč je prvi raztežaj najtežji, zato sem rekel, da ga naj gre Sašo, ker je to moj prvi letošnji slap, on pa jih je že dal nekaj čez. No, na koncu zmaga karma. Prvi raztežaj, če ne iščeš težav, kar midva nisva, ni tako težak. Pa tudi dolg ni. Potem sledi bolj poplezavanje po grapi. Naslednji težji raztežaj je moj. Izgleda pokonci, in vodnat. Hja nič, na koncu sva se strinjala, da je morda bil ta raztežaj malce težji od prvega.

 

Naprej, sama uživancija. Ambient je super. Izstopiš ravno pod Demoklejevim mečem, ki visi iz stene. Razmere so bile super, v primerjavi s prejšnjim dnem pa špica. Sama stena ponuja še veliko več smeri. Tako da morda še pridemo.

 

Ob poti nazaj sva občudovala severno steno Malega Koritniškega Mangarta, 800 metrov vertikale. Tudi greben proti Vevnici in Poncam je mikaven. Vikend paket sva zaključila z lekcijo, da če greva plezat resno smer, je zgodnji štart nuja. In da ga ni čez varno plezanje v slapovih.

 

Nemška smer (IV/3 M; 450m; Dolgi hrbet 22.2.; izmenično; Sotlar), Sinji slap (WI3; 150m)

Sašo je imel za sabo plezanje v Cesar-Comici v Loški steni. Komaj je prišel domov, imel dan počitka, že sva šla gledat razmere na Jezersko. Nemška smer s pristopom čez Sinji slap. Pod vstopom pod Slap srečava dva Železničarja (Lom in Drejc), namenjena sta v Grintovec. Čez slap sva hitro, malo se odžejava in že hodiva proti severni steni Dolgega hrbta. Pri vstopni grapi se naveževa, prvi raztežaj pripada meni. Razmere so bile dobre. Raztežaj sem zaključil pred skalnim skokom, kjer je bil tudi štant na svedre. Naslednji raztežaj je pripadal Sašotu. Nič kaj prijetno plezanje po skalah, z mešanico snega in ledu. Zaključi v luknji. Potem pa zopet malo po skalah nekaj kletvic, pogovorov samim s sabo. In že sem v naslednji grapi. Potem se svet poravna, kjer lahko izstopiš po rampi desno. Smer pa nadaljuje rahlo levo. Naprej je bilo malce lažje, tako da sva kar hitro na vrhu smeri, kjer priplezaš do poti z Mlinarskega sedla. Pot tu dol nama ni dišala, saj je imel pred časom ravno tu nesrečo Grega Lačen. Tako da sestopiva/abzajlava do rampe in po njej iz stene. 

 

Sezono sem zaključil tako, kot sem začel, bolj užitek in kondicija. Turni smuk nad planino Blato.

 

In prišla je korona.

 

Fotografije: Marko Mavri, Sašo Sotlar

05.12.2020 Iris Polutnik, Poročilo z zamudo (ali pa ravno prav, da se pogrejemo ob hladnih dneh) - Paklenica

Smo “bli” v Paklenici, smo plezali, se smejali, pa smo šli tja in tja in tja, splezali tisto in tisto in tisto, “joj kak je blo fajn” ... Paklenica gor, Paklenica dol ... to sem poslušala velik del mladosti, vendar sem občasno zavila z očmi ob vseh teh zgodbah, saj so mi bile precej abstraktne. Nikoli nisem razumela zakaj takšno navdušenje. No, do letos.

 

Na podlagi pripovedovanj in priporočil sem si prvič kot tečajnica, sama skušala pripraviti “kufer”. Razmišljajoč tudi kot večletna zdomka - kako težko pa je lahko? Saj gremo samo na morje! Vzameš s sabo vse kar ponavadi, plus plezalno opremo. Z mano je šlo preveč oblekic in premalo dolgih hlač in rokavov - pa ne zato, ker bi bilo mrzlo, ampak zaradi zelo gostoljubnih komarjev. Vsaka šola nekaj stane.

 

V Paklenico smo se odpravili nekako v dveh “rundah”, od petka do srede in od srede do nedelje, le najbolj zagreti in z največ dopusta, so si lahko privoščili cel teden uživancije. Blagor njim!

 

Dnevi so potekali podobno. Precej  mi je ličilo in me spominjalo na lansko poletje, ko sem se odpravila na Camino De Santiago.

 

Tam so dnevi potekli takole: bujenje, zajtrk, nameščanje obližev, hoja, smeh, solze, hoja, pivo, hoja, iskanje prenočišča, hvala bogu za prenočišče, za postejo oz. tla/ (streho nad glavo), vrsta za tuš, tuš (z mrzlo vodo), hrana, trgovina, načrtovanje rute, spoznavanje ljudi/deljenje zgodb/izkušenj, spanje. In jovo na novo.

 

V Paklenici pa je bilo podobno: bujenje, zajtrk, priprava opreme, vožnja v park, plezanje, smeh, plezanje, strah, plezanje, olajšanje, osvežitev - pivo in kopanje v tolmunčkih, vožnja v kamp, Dinko - bondanje in osvežitev 🍺, nekateri so jedli v skupni kuhinji, nekateri zase, trgovina, plaža, vrsta za tuš, tuš (z mrzlo vodo), večerni sestanek - priprava ture, iskanje naveze, osvežitev, včasih tudi petje, spanje. In jovo na novo. 

 

Ob vsem tem so se spletla nova prijateljstva, pridobili smo nove plezalne izkušnje, sama tudi izkušnje pri pakiranju. Kljub bolečim prstom, žuljem, pa potolčenim in popikanim nogam je bila tudi ta izkušnja (kot tista s Caminom) fenomenalna in nepozabna, polna zadovoljstva, za katero sem neizmerno hvaležna.

Predvsem pa mi je jasno KAJ pomeni Paklenica. Za tisto zavijanje z očmi pa sem dolžna opravičilo. 

 

Komaj čakam spet naslednje leto!

Iris

 

Fotografije: Blaž Hribar, Matej Artnak, Sašo Sotlar, David Zakonjšek, Polona Povše, Iris Polutnik, Gašper Pantner, Valerija Podlesnik, Jan Pleteršek, Luigi Ninovski, Ana Mlačnik, Luka Krajnc

24.09.2020 Nika Mlinarič, Postavljeni temelji za novo kočo na Okrešlju

 

Sobota in nedelja, 19. in 20. september 2020

 

 

V jutranji megli so se proti Okrešlju še pred sončnim vzhodom vzpenjale skupine drobnih lučk. Njihovi lastniki nismo bili namenjeni plezat ali osvajat vrhove, kot bi morda kdo sklepal iz zgodnje ure in dobre vremenske napovedi. Ne, ta vikend je bil namenjen delovni akciji, eni večjih v letošnjem letu, to je betoniranje temeljne plošče za nov Frischaufov dom na Okrešlju, čeravno je bilo v preteklih mesecih veliko delovnih akcij, povezanih s pospravljanjem in čiščenjem pogorišča, postavljanjem začasnega doma in urejanjem zunanje okolice za turistično sezono na prostem. 

 

Betoniranje temeljne plošče se sliši kot ogromen zalogaj in ko se prostovoljci zbiramo na gradbišču, verjetno z očmi vsi ocenjujoče merimo velikost 'zafršolane' površine. Na eni strani, kjer se bo betoniranje začelo, je že vse pripravljeno, na drugi armatura še ni povsem položena, tako da bo to še potrebno postoriti. Na obeh straneh gradbišča kraljujeta dva velika kupa peska in po nekaj začetnih pripravah se trije veliki industrijski mešalci ob njihovih vznožjih oglasijo, voda steče, ekipa prime v roke vedra, lopate in vreče cementa. Mešanje betona se začne. Kmalu se po armaturi zapelje prva samokolnica in strese beton v vogal, ki je najbližji žičnici. Delo poteka sprva počasi in s prekinitvami, saj ima predvsem največji od mešalcev nekaj tehničnih težav. Na srečo začetek ne določa celotnega dne, saj po kakšni uri vse gladko steče in količina betona na plošči se nato ves preostanek dneva z zanesljivim tempom veča.

 

Rdeča nit dneva je betoniranje. Čas se meri v hitrosti, s katero se zmanjšujeta oba velika kupa peska, in v količini zglajenega betona na plošči. Ob tem pa hkrati in manj opazno potekajo še druge dejavnosti. Armatura je položena, čaj, kava ter piškoti, ki jih je prinesla ekipa iz GRS hiške, izginejo, sončni žarki razkrojijo meglene koprene in pobožajo prostovoljce, nastaja foto in filmska dokumentacija, z žičnico v intervalih na gradbišče prihaja dodatni gradbeni material, v okolici zimske sobe in malega začasnega Frischaufovega doma se opravijo manjša dela, veliki kotel golaža se meša na dvorišču GRS hiške in nato počasi izginja, ko si ekipa, ki betonira, v izmenah privošči kosilo. Mešalci pa brez odmora brnijo naprej. 

 

Vode v prvi cisterni zmanjka in cevi se priklopijo na drugo cisterno. Sonce se počasi poslavlja za vrhovi Turske gore in Rink, roke si podajajo lopate, pesek leti po zraku, kramp in motika razbijata sprijeti kup. V enakomernih presledkih se pojavljajo beli oblaki, ki naznanjajo novo vrečo cementa, ki je šla v mešalec. Prostovoljci se menjajo, nekateri odhajajo, drugi prihajajo, eni z odmora, drugi iz doline. Ob GRS hiški zagori ogenj, nad žerjavico in na žaru se peče meso, v kuhinji reže zelenjava, oboje nato v izmenah izgine. Postaja hladno in ekipa oblači puloverje in jakne. Začenja se temniti. Nad gradbiščem se prižge reflektor, prostovoljci se opremijo z naglavnimi svetilkami, vozniki samokolnic delajo že svoj nešteti krog od mešalca po deski navzgor na armaturo in s prazno samokolnico nazaj. 

 

Zglajena površina betonske plošče pa se veča in veča. Na neki točki preseže kritično velikost in vsem udeleženim postane jasno, da je konec na dogledu in da bo ta monumentalna naloga, ki smo si jo zadali, danes zares končana. Od enega do drugega se razširi ta misel skozi vso ekipo, lopate še bolj zavzeto zakopljejo v pesek, ko začnemo odštevati mešalce, ki so še potrebni. Zaradi postavitve mešalcev, dva na eni strani in eden na drugi, na koncu na plošči ostane ozka pot z ene strani na drugo, ki še nima betona in jo začnemo zapirati s sredine. Zato dva mešalca ugasneta nekaj minut prej kot tretji, njune ekipe si nekoliko prej sežejo v roke in opazujejo, kako končno na ploščo pade mešanica iz zadnje samokolnice.

 

Kar nepredstavljiv se zdi dosežek, ki smo ga danes s skupnimi močmi izpeljali. V ploščo je šlo dobrih 100 kubičnih metrov betona, kar je količina, za katero bi potrebovali kakšnih 14 tovornjakov hrušk. In vse to z veliko požrtvovalnostjo, dobro voljo in timskim duhom več kot 60 prostovoljcev, ki smo v 15 urah pokazali, da tovarištvo živi tudi v današnjem času. 

 

Čeprav ta vikend na svoj seznam vzponov nisem dodala nobene nove smeri, vikend, ki je za mano nikakor ni bil izgubljen. Bila sem del nečesa večjega, del ekipe, ki je v svojem prostem času, s svojo dobro voljo in kopico pozitivne energije zabetonirala temeljno ploščo novega Frischaufovega doma na Okrešlju. To doživetje, ta zgodba, ti spomini, mi bodo ostali za vedno. 

 

Spisala: Nika Mlinarič 

 

 

 

Ob uspešno zaključeni delovni akciji se člani Planinskega društva Celje Matica zahvaljujemo vsem prostovoljcem, ki ste pomagali, in številnim podjetjem, ki ste nas materialno podprli in omogočili izvedbo delovne akcije. Hvala:

 

Pivovarni Laško za podarjeno tradicionalno hribovsko Laško pivo, ki je prijetno prijalo po napornem delu.

Podjetju Davidov Hram iz Ljubnega za podarjeno pivo, radler, vodo in osvežilne sokove, s katerimi smo lažje premagovali težke lopate.

Pekarni Miš Maš iz Mozirja za sveže pečen kruh in peciva, da smo lahko napolnili naše želodčke.

Hmezad trgovini iz Arje vasi za podarjene sirarske in mesne izdelke, s katerimi smo obložili kruh.

Mesarstvu Čas iz Žalca za donacijo svežega govejega mesa za ogromne količine golaža, ki nas je okrepčal na polovici delovne akcije. 

Podjetju Uniforest iz Latkove vasi, ki je podarilo neskončne trakove, s katerimi bomo v prihodnje na Okrešelj varno pripeljali vso opremo za nadaljevanje gradnje novega planinskega doma.

 

Hvala iz srca, da nas podpirate v teh časih. Skupaj bomo zmogli.

 

Prostovoljci in člani PD CELJE MATICA

07.09.2020 Sašo Sotlar, Klasikarjenje

 

Klasikarjenje, klasikariti: plezanje superklasik v Slovenskih stenah z Mavrijem, običajno se začne pred turo z jamranjem, izgovori da je bolan, nadaljuje se s kompleksno matematiko in preštevanjem cugov, ki gre v franže, ko pride on na cug in namesto enega potegne dva skupaj, vse vmes poslušaš prijetno petje, na vrhu pa zaslišiš vrisk sreče, veselja in komaratski stisk rok. Ko po dnevu počitka prideš na dan z novo idejo ima Mavri spet korono. J

 

Začelo se je v poznem juliju, ko sva z Markom delala načrte za vikend. “Nekam v Steno”. Toda, kam, v kateri del, v katero smer? Sam sem si želel nekaj manj plezanega, manj obljudenega. Jugov steber. Po pričakovanjih, ni bilo blizu nikogar, ta del Stene sva tisti dan imela le zase. Pa je smer dejansko zelo lepa in kar malo po krivici zapostavljena – morda predvsem zaradi skopih opisov oz. skic – oboje se lahko najde na strani AO Jesenic. Smer je sicer zelo logična, opremeljena pa tudi dosti bolj kakor sva sprva pričakovala, a kladivo vseeno dostikrat zapoje. Po zaključku glavnih težav, sva nadaljevala še vedno navezana do Zlatorogovih polic, nato pa se razvezala in nadaljevala proti levi do roba stene, nato pa po Bambergovi poti nazaj v dolino Vrat.

 

Za naslednji vikend je bil na seznamu Špik. A ne le Špik, načrt je zaobjemal tudi Škrlatico in Triglav – torej, slediti Pavli od sobote do ponedeljka. Proti Martuljku sva odrinila v soboto – da bi šla tja že v petek mi je preprečila obilica dela – in tudi tu nisva bila preveč hitra, zgolj ob 7h sva bila tam. A sva to, kljub težkim nahrbtnikom z vodo, hrano in spalko za dva dni, s hitrim tempom nadoknadila in po malo več kot dveh urah stala na vrhu Zelene glave. Nadaljevala sva do raztežaja pod Dibonovo polico, kjer sva se navezala in do Skalaškega stebra ni bilo težav. Od tam pa, kakor da bi pritisnila na ročno zavoro – napredovala sva počasi, tako zavoljo slabe skale, slabe opremljenosti (tako po številčnosti, kot tudi kakovosti klinov), težka nahbrtnika sta pa tudi prispevala svoje. V prvem raztežaju stebra sva pustila nov klin, sledil je štant v pravcatem zelenem žlebu, mokrim in poraščenim z mahom, ta pa se višje gor resda spremeni v prijetno lopo. Tudi nadaljevanje je bilo še vedno dokaj zoprno, kvaliteta skale se je popravila v zadnjih dveh, treh raztežajih, tako da naju smer ni ravno navdušila. Ko sva ob 19 uri zvečer priplezala na vrh, oba kar utrujena, sva sklenila, da namesto iskanja prehoda čez vso zoprnijo do Velike Dnine odpeketava nazaj v dolino proti Mihovem domu, ker pa je bil ta zaseden, sva se odločila da greva nazaj domov, se spočijeva in v ponedeljek poiščeva nekaj krajšega in lepšega, saj tisti dan vremenska napoved ni bila najbolj obetavna. Smer sva našla v Štajerski Rinki – Direktno.

 

Kljub temu, da si v Steni Skalaške nisva ogledala, naju to ni zmotilo za naslednji cilj: Čopov steber. Tokrat sva začela prej: ob pol petih zjutraj sva prestopila prag Aljaževega doma v Vratih, se ob 6:15 navezala na prvi štirici Skalaške in dosegla Gorenjski turnc ob 9:30. Sledila je kratka pavza, spremljanje tihe Stene in kozoroga, ki se je na Turnc namestil in naju opazoval pri nadaljnjem vzpenjanju na Čopov steber. Sva ga poimenovala kar – Joža. Prvi del stebra je lažji, morda malce manj opremljen, a tudi težav ni veliko. Od prve velike rdeče votline pa je stvar drugačna. Tu sva sledila štantom, ki so vrisani na Miheličevi skici - krajši raztežaji (20-25m), a vsi naporni, dobro opremljeni, tudi obstoječi klini so zgledali dobro. Kvaliteta skale je bila boljša od pričakovane, vseeno pa ni bila vrhunska. Čopova prečka pa ... najdi si način kako prideš čez tistih 8,9 metrov - sam sem najprej šel po vseh štirih, a tako ni šlo do konca - prečka se zoža in z vrha jo zapira gladek previs brez oprimkov in ne preostane drugega, kot da se spustiš in greš z rokami tam kjer si se prej želel plaziti. Sledil je še po oceni lažji, a vseeno nama je bil zelo zoprn izstopni raztežaj, nato pa sva že bila na zelenem pobočju, kjer sva se razvezala, nadaljevala proti vrhu in nekaj čez 16to uro stala na robu stene. Vreme je dobro služilo - skozi sva plezala v senci v prijetnih temperaturah in tudi na sestopu je megla zakrila sonce, tako da nama ni bilo prevroče.

 

Ta vikend pa nama je kladivo pelo še v Travniku. Izbrala sva si Aschenbrennerjevo smer, seveda originalno varianto. No, kladivo tudi ni pelo tako zelo, saj je smer zelo dobro opremeljena, izvzemši prvo tretjino smeri, kjer pa so urejeni štanti, le vmesnega varovanja ni veliko, če pa že je, so klini vprašljive kakovosti – tudi v tistem dolgem kaminu v petem, šestem raztežaju – sva našla zgolj dva. Stvar se obrne pod Vilicami – tam stena zares švigne pokonci. Vseeno sva napredovala v lepem tempu, skozi pa je prisotna visoka naklonina, kar te prisili v ... plezanje. J Tudi lepih detajlov ne zmanjka (več zelo lepih poči, plat, ...), še najbolj zoprn del je previs nad Bunkrom - a bolj zaradi dejstva ko gledaš tisti "več-generacijski rogelj oz. lusko" na katerega stopiš s cmokom v grlu, prijeti si ga pa vseeno nisem upal. A tudi to je šlo mimo, sledila je še krajša prečka in nekaj pokončne zajede, pa sva bila preko večjih težav. Sledi lepo, lažje plezanje po čvrsti in široki rampi, ko pa se ta razširi, pelje proti desni žlebast kamin. Nato sva se razvezala, saj je sledila široka greda proti levi in razu, kjer pa sva štrik za en raztežaj vseeno znova vzela ven iz nahrbtnika. Po slabih devetih urah plezarije sva stala na robu stene in jo ob prijetnem popoldanskem soncu mahnila čez greben in Mojstrovke nazaj proti Vršiču.

 

Poletja je konec, (super)klasike pa se najdejo tudi v nižjih stenah. J

 

P.S: na naslednji povezavi si lahko preberete zelo zanimiv opis prve ponovitve Aschenbrennerjeve smeri. Ponavljalca sta bila Rado Kočevar in Janez Frelih. 

 

28.07.2020 Sašo Sotlar, En vikend tam, en vikend tu

Prvotni plan je vreme odneslo – iz podaljšanega vikenda v Slovenskih hribih, kakorkoli ga že kombinirava, ne bo nič. Vremenska napoved je preslaba. A vendar, malo bolj zahodneje pri sosedih, pa je kazalo bolje. Še v petek dopoldne ni bilo sluha o novem načrtu, ob 17h pa sva že bila na poti proti Dolomitom.

 

Prvo noč sva prespala v Rifugio Dibona pod Tofano di Rozes, saj je bil najin prvi cilj nato kot na dlani: smer Alvera – Pompain v tretjem stebru. Začetek sva malce iskala, potem je pa vse steklo kot po maslu in iz raztežaja v raztežaj se nama je bolj in bolj smejalo – res neverjetno kako kompaktna je lahko skala. J Smer lepa, prava Dolomitska klasika. Popoldne je sledil premik čez Passo di Valparola v kamp Sass Dlacia, kjer sva prenočila naslednje dve noči. Naslednji dan sva se odpravila nazaj nad prelaz Falzarego in se podala proti Col dei Bos, kjer sva upala na ponovno super klasiko Via Ada, a bila nato kar malce razočarana, saj je smer prevrtana, pa ni prav nobene potrebe po tem – sama smer omogoča nešteto možnosti za varovanje. Vseeno lepa plezarija – vstopni kamin (nikakor se ga ne ogniti in začeti po obvozu) je res super. Ker je bilo za povratek v kamp še prehitro in napovedanih padavin oz. ploh ni bilo na vidiku, sva se odločila še za eno smer v bližini – v Picolo Lagazuoi sva se podala splezati še Orizzonti di Gloria. Je prav frikovska smer, katera na trenutke prav išče težave, a kljub temu ponuja res lepo plezarijo. Po prvem 6a/6a+ raztežaju sledita dve petici po “griffige platten” ki sta res odlična, pa tudi izstopni raztežaj ne razočara – ko proti koncu preideš iz plate na raz, boš res na “luftig” placu. J

 

Zadnji dan pa sva se odpravila na Passo Giau, od tam pa naproti naslednjemu cilju: smeri Re Artu v steni vrha Lastoni di Formin. Pričakovala sva, da bova v smeri oz. celotni steni sama, pa sva se zmotila – pred nama so že bile 2 navezi v isti smeri, pa tudi v sosednji, težji, sta plezalca že ogrevala prste. Pa naju ni veliko zmotilo – malce posedanja pod steno, nato pa sva tudi midva zagrizla. Tudi ta smer plezalno ni prav nič razočarala – v detajlu oz. plati je potrebno nekaj malo bolj previdnega stopanja, nato pa steče, a raztežaj ne popušča preveč celih 40 metrov. Res super in konstantna plezarija čez celotno smer. Sestopila sva okoli vrha – razgledi fenomalni, svizcev vidiš na pretek, prečiš tudi osvežilni potoček in nato znova čez lepe planote mimo krav in konjev, vse medtem pa opazuješ Dolomitske vršace, vse do velike Cime.

 

Naslednji četrtek na ferajnu pa ponovno ista pesem – vremenska napoved slaba – kaj početi? Pa se znova spomniva Poldetovega nasveta od lanskega leta – “Pejte probat!” In sva v soboto zjutraj ob šele 8 uri zjutraj krenila iz Celja proti Vršiču – tam sva bila optimistična da pa bova nekaj našla. Nad Šitom glava je bila na južni strani popolnoma suha, zato sva se podala v severno, kjer sva imela nagledano Spominsko smer Srečka Rihterja. Zagrizla sva vanjo, prvi trije raztežaji so vsebovali nekaj mokrote, a nikjer ni bilo tako kritično, da se ne bi dalo varno splezati oz. zaobiti le-te. Smer je res lepa, po preteklem vikendu res super skale v Dolomitih pa tudi tu nisva bila ravnodušna – tudi tu je bila skala super, spodnji del pač malce naložen. Kar se varovanja tiče, je smer lepo opremljena, kljub temu pa pridejo prav metulji, pa tudi zatiči – v zadnjem tednu sva se res zverzirala v uporabi le-teh. J

 

Ker pa sva za nedeljo načrtovala plezanje vSteni, pa sva se premaknila v Vrata. Seveda najprej na pivo, nato pa sprehod do spominske vponke na ogled Stene oz. Jugovega stebra – ta smer je najina izbranka za jutri. Sicer je smer res logična in vijuga po res lepih naravnih prehodih, a uporabljena skica najdena na strani AO Jesenice je vseeno lahko v pomoč, in lahko poveva, da je res točna. Začela nisva prezgodaj, malo pred šesto sva krenila izpred Aljaževega doma in bila pri spodnjem podstavku stebra ob sedmih, sledilo je lažje poplezavanje po podstavku proti levi do kota, kjer te pričakata dva zabita klina, ki naznanjata začetek bolj resne plezarije. Smer je tudi bolj opremljena, kakor sva sicer pričakovala, nikakor pa ne vanjo brez metuljev, zatičev, pa tudi klinov – kladivo kar poje, vsaj na dveh mestih sva nabila povsem svoje štante, smer pa je tudi bogatejša za enega novega jeseničana. Ko se na vrhu stebra smeri priključi še Zahodna zajeda in tudi preostale smeri v Stebru, sva se po občutku (in vrisu smeri iz vodnička Stena; skica na AO Jesenice se namreč na vrhu Stebra zaključi) držala desno navzgor in še vedno navezana preplezala 4 polne raztežaje, dokler nisva prišla do dela Zlatorogovih polic, kjer sva se lahko razvezala (možici), sledilo pa je še približno 20 do 30 minut lažjega plezanja in iskanja prehodov do roba stene, kamor sva prispela nekaj po 14-ti uri.

 

Sestop se nama je malo zavlekel, saj sva na Luknji naletela na poškodovanega planinca, kateremu sva pomagala nazaj do doline, pri Aljažu pa so naju pričakali še ferajnovci, kjer smo skupaj nazdravili na nove smeri in nove lepe izkušnje.

17.06.2020  Memorial celjskim alpinistom - 13. in 14. 6. 2020

Vsi smo z veseljem pričakovali nov alpinistično obarvan vikend, ko se nam je zopet obetalo veliko užitkov v objemu gora.

 

V soboto nam je bilo vreme zelo naklonjeno, res čudovit dan! Nekateri so začeli že zgodaj in so bili okrog 8. ure že v Rinki, drugi pa smo se ležerno odpravili v steno Mrzle gore nekoliko kasneje. Plezanje je bilo super, tudi za tečajnike je bilo lepo poskrbljeno, tako da smo lahko varno nabirali nove izkušnje in se naužili čudovitih alpinističnih trenutkov.

 

Pri koči nas je že čakalo hladno pivo in Privošnikove »pohane kure«, ki smo jih navdušeno snedli. Nato smo malo obsedeli in »pomodrovali«, kasneje pa še malo pomagali pri delu na koči.

 

Sledil je kulturni program. Nagovoril nas je Sašo Sotlar, nanizal nekaj lepih misli, Nika pa je prebrala pesem v spomin na alpiniste, življenje katerih je žal že ugasnilo.

 

Melanholičen trenutek je pretrgala vesela novica načelnika, da se nam bo decembra pridružila nova članica in vsi smo iz srca čestitali bodočima atiju in mamici.

 

V nedeljo smo se pozno odpravili iz koče, vendar nas kljub slabši vremenski napovedi to sploh ni skrbelo. Nekateri s sabo niti nismo vzeli vetrovk, saj je bilo že prav prijetno toplo in je kazalo, da bo vreme zdržalo. Ko se je sredi stene vreme začelo kvariti, smo se tolažili, da bomo morda še prilezli na vrh po suhi skali. To nam je uspelo in zmagoslavno in veselo smo se pričeli spuščati. Sredi »abzajla« pa nas je začela tolči toča, ki nam je nasmeške zbrisala z obraza… Premraženi smo se odpravili do Okrešjla. Na poti do koče smo se že nekoliko ogreli. Juš nam je prišel naproti in nas vse nagradil s »ta kratkim« in kmalu smo bili vsi zopet prešerne volje.

 

Konec dober, vse dobro!

 

David Teržan

fotografije: Sašo Sotlar, Valerija Podlesnik, Iris Polutnik, Jernej Gračner, Aljaž Stepišnik

03.06.2020  Vipava s tečajniki

Pretekli vikend smo se s tečajniki odpravili v Vipavo. Nekaj vtisov sta strnila Vasja in Polona.

 

Cel teden smo člani AO Celje Matica stiskali pesti, da bo vreme za vikend solidno in da se bo lahko šlo plezat. Sonce je bilo na naši strani, zato smo se v soboto, 30. maja 2020, odpravili v Vipavo na dvodnevno dogodivščino. Za nekatere tečajnike je bilo plezanje večraztežajnih smeri prvič, drugi smo že malo vedeli, kako enkraten je občutek po preplezani stometrski steni. Vsekakor smo bili vsi zelo hvaležni za toliko izkušenih članov, ki so vzeli tečajnike v svoje naveze, saj nas je letos res veliko. 

 

Kljub začetnim težavam iskanja parkirišča v Gradišču pri Vipavi, kjer smo se dobili, je vse potekalo po planu. Po jutranji kavi v lokalu smo se razdelili v naveze, okoli pasu obesili potrebno opremo in se vsi ponovno zbrali šele ob koncu dneva. Polovica članov je plezala v Gradiški Turi, polovica je odšla na Čaven. Smeri so bile različnih težavnosti, vsak je našel nekaj zase. V Čavnu so se preizkušali na južni steni v Krvavi smeri in Smeri malega Miha, v Gradiški Turi pa smo vertikalne metre nabirali v smereh Supernova, Smer čez ploščo, Skriti raz in drugih. Z Valerijo sva v navezi s Sašotom uživali na maksimum, kljub temu, da sva morali na detajlih bicepse napeti malo bolj, kot običajno.

 

Ker v steni ni bilo pretirano preveč časa za hrano in pijačo, smo na koncu dneva že vsi komaj čakali, da napolnimo želodce. Pica, ki smo jo jedli v lokalu na poti proti kampu ni še nikoli tako prijala, kot ta večer. Ko smo se do sitega najedli, smo odšli v Kamp Vrhpolje, kjer smo si na kozolcu pripravili ležišča. Fantje so pred tem nabrali še par kilogramov češenj, ki smo jih do onemoglosti jedli še cel večer. Njam! Noč ni bila kratka. Izmenjali smo si izkušnje, prigode in informacije o preplezanih smereh, o katerih smo še posebno tečajniki razlagali z največjim navdušenjem. Okoli tretje ure zjutraj so tudi tisti, ki so bili najbolj vztrajni, skočili v spalno vrečo in se ob poslušanju smrčanja, kolikor se je le dalo, naspali do osme ure zjutraj. 

 

V nedeljo smo ostali v podobnih navezah. Tisti, ki smo prejšnji dan plezali v Gradiški Turi, smo tokrat odšli potipat steno Čavna in obratno. Tri naveze smo Smer malega Miha splezale ravno pravi čas, preden so se z neba ulile dežne kaplje. Sledil je sestop po hitrem postopku in pozno popoldne smo že oddrveli iz Vipave. Ostati je namreč moralo še dovolj časa za klasiko po več kot odličnem vikendu - pivo pri Privošniku. 

 

Fenomenalen vikend, ki bo mnogim tečajnikom ostal v spominu za vselej. Prvih smeri ne pozabiš nikoli 😊

 

Polona

 

Znova fantastičen vikend

 

Vikendi z AO so vedno super, pa naj gre za delovne akcije, praktične izpite, tečaje, skupne ture ali tabore. Tokrat smo plezali dolge smeri. V Vipavi. Prvotni plan nas je sicer vodil na Staničev vrh, a je napovedan hladen in vremensko spremenljiv vikend obetal boljše pogoje na Primorskem.

 

V soboto zjutraj smo se zbrali v Gradišču v ŠRC Kamp Tura in se ob kavi razporedili po navezah. Ker nas je letos tečajnikov res veliko, smo hvaležni za dober odziv izkušenejših, ki so nas vodili po smereh. Jaz se še posebej zahvaljujem Katy iz sosednjega ferajna (AO Grmada), ki me je vzela na svoj štrik.

 

Pol se nas je odpeljalo nad Lokavec in smo po južni steni po Krvavi smeri in Smeri malega Miha poplezali na Čaven. Smeri sta dolgi cirka 200 metrov, resnejšega plezanja pa je trikrat po 20 metrov. Z vrha se odpre pogled na Vipavsko dolino in Tržaški zaliv. Sestopili smo po lepo urejeni Čavenski poti.

 

Z ostalimi, ki so ta dan plezali v Vipavi, smo se dobili na večerji in izmenjali vtise iz smeri. Hitro smo se prestavili v Kamp Vrhpolje, kjer so nas že čakali gostoljubni lastniki z domačo vinsko kapljico in njihov kozolec na katerem smo prenočili. Pa tudi velika češnja s sočnimi plodovi. Izkazale so se plezalne izkušnje in z malo spretnosti smo lahko posegli v vsak njen vrh in nabrali zvrhano košaro češenj. No, večer se je zavlekel pozno v noč. Tem za pogovore je bilo veliko, spat pa se nikomur ni preveč mudilo. Tam proti tretji uri je vendarle vse potihnilo. Lesena tla kozolca v kombinaciji z armaflexom so ponujala udoben spanec, pa tudi temperatua je bila ugodna.

 

Zjutraj smo naspani zamenjali prizorišča prvega dne. Mi smo se zagnali v Vipavske smeri. Izbrali smo nekoliko težje in prave plezarije je bilo mnogo več kot v soboto. S Katy sma sestope odtekla, da je ostalo več časa za nove smeri. Ko je sonce že malo izgubilo na svoji moči, čemur so bili zaslužni tudi oblaki, smo se vsi zbrali v ŠRC Kamp Tura in krenili proti Savinjski.

 

Vikend smo, kot se spodobi, zaključili pri Privošniku s sklepnimi besedami načelnika.

Za konec še enkrat besede z začetka: znova fantastičen vikend!

 

Vasja

25.05.2020 Sašo Sotlar, Znova v skalah gora

Vremenska napoved je obetala, a že v soboto dopoldan sva imela kar kisel izraz na obrazih. Čez noč je celotno Slovenijo, posebej pa Kamniške Alpe kar dobro namočilo – vsaj glede na radarsko sliko. Pa sva vseeno šla – če ne drugega, bo dobra kondicijska tura s polnim nahrbtnikom.

 

A ko sva prispela do Korošice – se nama je nasmeh narisal na obraz. Stena v Lučkem dedcu – kjer sva imela današnja plezalna cilja – je bila popolnoma suha, sonce je steno že božalo. Malo počitka in priprav, pa že sva bila na vstopu. Do raza oz. prvega težjega raztežaja sva šla nenavezana, nato uredila sidrišče in se podala v strmo steno. Prvi raztežaj je pripadel meni – skozi celotno smer se nama je obema ta zdel najtežji – v zadnjem delu ko je potrebno raz prestopiti imaš na voljo le en oprimek in še ta je polovično zaseden s klinom. Nadaljevanje lažje, a nikakor lahko. Je vseeno kar potrebno venomer dobro plezati, saj strmina ne popušča. Ko sva nadaljevala s police, na kateri je prvi udoben štant, sva naredila nekakšno kombinacijo desne in leve variante glede na skico iz plezalnega vodnika Repov kot. Pa se je izkazala za dobro in ne preveč naporno. Na vrhu ni bilo veliko dvoma, da greva še v drugi današnji cilj – Levo smer. Sicer sva si vstop oz. prvi del malo skrajšala, saj sva vstopila po Arnškovi smeri, pa je ne bi priporočal. Četudi je prvi raztežaj le te lahkotno in lepo poplezavanje, pa je drugi, da prideš na stičišče smeri Leve, Arnškove in Šarove poči kar zoprn – potrebno je iti za veliko lusko, ki po fizični težavnosti ne predstavlja neke resne plezarije, pač pa predstavlja zaradi “naloženosti” veliko nevarnost za varovalca in moraš biti maksimalno zbran, da se tam skozi prebiješ. Nadaljevanje naju (me) je malce zmedlo saj sva naletela na navrtana stojišča – brskanje po spletu je pokazalo, da če bi si zadeve prej pogledala, tiste “zmede” ne bi bilo. :) Je pa smer v bistvu zelo lepa v zgornji polovici (in tudi ne dvomiva da enako velja za spodnjo). 

 

Spustila sva se nazaj do začasnega prebivališča na Korošici, v katerem sva prenočila. Še prej sva zakurila, uredila večerjo, pospravila okolico, saj je veter od lanskega leta dodobra raznesel na kup spravljene pločevinaste plošče, ki smo jih v delovni akciji lansko leto spravili na kup. Noč pa ni prinesla mirnega spanca – močan veter in nalivi mi niso dali spati do pol treh zjutraj. A ko se je zjasnilo – znova sonce, sicer pa zunaj bolj mrzlo kot prejšnji dan. Pridužil se nama je Peter in skupaj smo jo hitro mahnili iz Korošice proti Planjavi. Pot čez Srebrno sedlo je bila večinoma kopna, le dva dela sta bila še prekrita z mehkim snegom. Tudi danes je bila smer suha, z izjemo prvega previsnega detajlčka. Med plezanjem nas je za nekaj časa presenetilo tudi sonce, kateremu se je uspelo prebiti skozi oblake, proti vrhu pa se je skrilo in znova je zavel hladen veter. Smer je služila kot lep zaključek, a vseeno sta se mi obe smeri prejšnji dan zdeli lepši (tako kot po plezariji, tako kot po kvaliteti skale). Na Srebrnem sedlu nekaj počitka, okrepčanja nato pa sestop nazaj proti Korošici, od tam pa hiter Markov tempo še do Podvežaka.

 

Končno pa smo lahko vikend zaključili v stilu in tako kot se spodobi – pri “našem” Privošniku na enem temnem. (tokrat je bil za spremembo resnično le eden :))

26.02.2020  Bivakiranje, 22. - 23. 2. 2020

Še pred prvo jutranjo svetlobo smo se v soboto, 22. 2. 2020, zbrali v Celju pred dvorano Zlatorog. Ekipo je sestavljalo 12 tečajnikov in alpinistični inštruktor Rok Dečman. Iz Celja smo se »pogrupirani« po avtih odpeljali proti Avstriji. Naš cilj je bila planinska koča Sadnighaus, ki se nahaja na nadmorski višini 1880 metrov v Visokih Turah. Te spadajo v gorsko skupino Goldberg.

 

Po tem, ko smo vozila stlačili v preostale kotičke parkirišča, smo strnili naše vrste in se v močnem soncu odpravili proti Moharju (2605m). Sonce in strmina sta nas pogrela, tako da je iz nas kmalu teklo v potokih. Mnogi med nami smo se prvič srečali s krpljami, ki so nam pomagale pri vzponu brez ugrezanja. Proti vrhu smo zaradi trše podlage te zamenjali za dereze in cepin. Na najvišji točki dneva nas je razveselil fantastičen razgled na okoliške hribe, med katerimi je seveda izstopal Veliki Klek oziroma po nemško Großglockner. Na precej prostornem vrhu smo vsaj kakšno uro porabili za počitek, malico, pijačo in užitek v soncu. Sledil je spust.

 

Po dobre pol ure hoje smo našli primerno točko za izdelavo snežnih bivakov z veliko napihanega snega. Hitro smo se lotili dela. Presenetil nas je poledenel in trd sneg. To je bil tudi razlog, da smo bivake kopali bistveno dlje, kot smo pričakovali. Kljub temu, da bivaki niso bili ravno idealnih oblik, so nam nudili dovolj zavetja pred ostrim vetrom med nočjo. Ta je bila za ene bolj, za druge manj udobna, vendar smo bili na spanje v snegu kar dobro pripravljeni, tako da večjih težav ni imel nihče. Zjutraj smo se okrepčali in pospravili opremo.

 

Medtem so nam oblaki in močan veter že nekoliko načeli voljo do nedeljskega vzpona. Nekaj članov ekipe se je odpravilo proti koči, drugi pa smo šli samo pogledati do bližnjega sedla. Ker smo ravno že bili na sedlu, smo seveda pot nadaljevali do Hilmersberga (2673m). Našo pot je vseskozi spremljal močan veter. Na vrhu ni bilo časa za uživanje. Spili smo čaj in se hitro odpravili v dolino. Spust je bil kljub ugrezajočem snegu hiter. Pri spustu so nas precej ovirale cokle, ki so se zelo rade nabirale na derezah.

 

Po kakšnih dveh urah spusta smo končno odložili nahrbtnike pri avtu, zamenjali mokra oblačila in se odpravili v kočo na osvežilno pijačo. Tam smo polni navdušenja razglabljali o svoji prvi, pod snegom prespani noči. Po konstruktivni debati smo se poslovili in se odpravili vsak po svoji poti. Vikend je bil zelo pester in zanimiv, predvsem pa smo v dobri družbi še bolj stkali naše prijateljske vezi.

 

Marko Es

fotografije: Udeleženci bivakiranja

10.02.2020 Sašo Sotlar, Zimske izkušnje

 

“Fantje…morte it probat. Kulkrt smo mi šli u hribe za ceu vikend, pa smo potem ceu vikend sam vedril.”

 

Besede našega Poldeta, ki so se nama z Markom zasidrale v spomin. Dan prej smo mu pomagali s spravljanjem drv za prihodnjo zimo, takoj naslednje jutro pa sva, vsem visokim temperaturam in napovedanim inverzijam navkljub, zgodaj zjutraj mahala proti levemu delu Turske gore – k smeri Modec – Režek. Kljub sončnemu vremenu sva bila daleč naokoli sama, tu in tam nekaj pohodnikov, a vse do vstopa je bila morala bolj kot ne na dnu – od mokrega snega, pa do gaženja čez kolen… dan ni obetal. Pa vendar, po nekaj metrih dejanskega plezanja … sva na koncu zgolj vriskala od veselja. Na južni strani Turske gore sva si z velikim zadovoljstvom ogledovala belo morje nad Ljubljansko kotlino, to pa se je razširjalo daleč proti jugu in zahodu, le Štajerski konec se je temu izognil in plaval nad oblaki.

 

In nauk teh besed je odmeval … Že lep čas je pretekel, zgolj ena objava deklet SMAR pred več kot mesecem objavljena o vzponu v Travniški grapi, pa sva vseeno rekla … greva pogledat če še velja. Že “dostop” v petek do Doma v Tamarju nama je dal na nek način slutiti da v smeri jutri ne bo šale – pa čeprav je tam zgolj ravnina, a je bila začinjena z živim ledom, fantoma ki sta rekla da za nobeno ceno ne obujeta plezalnih derez, spravljenih na dnu nahrbtnika in polno sijoče lune, ki naju je spremljala celo pot. Ko se je zdanilo sva že bila na poti proti Tamarskim slapovom, obrnila sva se proti Travniku in … no, po resnici, ne ravno hitro … sva bila na vstopu. Malce si ogledujeva prvi raztežaj, a ni bilo veliko dvoma - navezala se bova. Hitro naju dohiti naveza, ki je bila le nekaj minut za nama in ekspresno sta jo mahnila tudi čez prvi raztežaj, nenavezana. Počasneje slediva, ju na naslednjem varovališču dohitiva, a Florijan in soplezalec odhitita naprej. Nekaj časa sva še držala tempo, a je hitro postalo očitno, da bova zgolj gledala za njima. A kmalu je postalo jasno, da so razmere dalje v smeri zelo slabe, saj sta najina predhodnika obrnila. Midva izkušenima domačinoma nisva oporekala in tako smo se skupaj spustili nazaj v dolino. Kakopak, druženje v Tamarju in vnovičen, “adrenalinski spust” proti Planici, ni manjkal. Krepak obed pri Martinu v Kranjski gori, nekaj malega iskanja prenočišča in že sva bila v postelji v hostlu pri Jozlnu v Mojstrani, iz katere se do naslednjega jutra nisva premaknila.

 

Malce pozno, a nekaj do osme ure zjutraj jo že mahava skozi zaspano, zamrznjeno pokrajino Belopeških jezer proti planini Plazje. Tam se nahaja najin današnji cilj – Damoklejev meč. Med potjo budno spremljam stopinje pred menoj, ki vodijo navzgor. Sprašujem se: “le koliko navez bo danes pred nama”. In na koncu … cel dan sva bila sama! Neverjetno. Marko je že prejšnji večer rekel da mi prepusti prvi, po skici, težji del slapu – da pač ne more plezati tako težko. “Yeah right”, sem si rekel. Prvi del … ne morem reči, da je bil lahek – 15 metrov strme ledne plezarije, a vseeno je bilo vmes prostora za počitek. Kasneje pa se je Marko zakalkuliral - namesto treh lažjih raztežajev sva naredila dva, njega pa je nato počakal tisti raztežaj, ki bi spet moral doleteti mene. Dva manjša skoka in sedem metrov visoka, popolnoma navpična, svečkasta sveča, ki pa je imela vsaj malce mehkejši led, a vseeno – razen začetnega varovanja na dnu – dober (psihični, pa tudi fizični) preizkus vsakega plezalca. Sledim in nato nadaljujem, hitro naletim na urejeno varovališče. Vrvi je dovolj, a vseeno, se raje ustavim – v izjemni manjši votlini – nekaj zaradi dejstva, da ne želim spuščati velikih lednih projektilov na svojega soplezalca v ozkem kaminu za seboj, nekaj pa, priznam, zaradi ambienta. Kamorkoli pogledam okoli sebe je led - v takšnih ali drugačnih oblikah. Nad menoj se bohotijo ledne sveče, ena ogromna, povezana s svojim podstavkom, druge visijo v previsih daleč od mene, vedoč, da se jim ni potrebno bati, da jih bom kdajkoli s svojim dotikom cepina poslal v dolino. Res, neverjeten občutek. Pa vendar, samo petnajst metrov višje, novo doživetje. Iz dejanskega Demoklejevega meča, impozantne dvajset metrske sveče, ki bedi kot nekaj-mesečni stražar nad celotnim slapom, me stušira slap mrzle vode, ki kar ne pojenja. Lep čas sem pod slapom, a umakniti se ne morem, zgolj sprejeti moram njegovo hladno prho. Marko zgoraj se mi smehlja, a ko prideva skupaj in še enkrat pogledava okoli sebe – znova – neverjetno. Ledene skulpture kakršne si človek samo predstavlja …

 

Sledil je sestop. Tokrat zelo prijeten, vsa varovališča navrtana in pripravljena za spust, tako da sva bila na vstopu po vsega malce več kot tridesetih minutah. In nekaj malega več - tudi v dolini. Kakor daleč je zgledalo zgornje Belopeško jezero, pa sva bila vseeno tam zelo hitro in nato na poti  proti domu.

 

Iz plezalnega vidika, sigurno ne popoln vikend, iz “izkušenjskega”, pa abosolutno. Še več takih!

 

Ps: slikovnega materiala iz Travnika nimava – ni bilo veliko želje po ovekovečenju takšne plezarije. :)

 

04.02.2020  Zimski tečaj, 25. - 26. 1. 2020

Tokrat je bil pred nami razgiban dan, polni entuziazma smo se zadnjo soboto v januarju odpravili proti naši najlepši alpski dolini, Logarski dolini. Tovorna žičnica na katero smo natovorili vso zimsko opremo in vso robo, ki pride zraven pravega ljubitelja gora, je že na vsezgodaj pokala po šivih, ko je sopihala na poti iz doline do vrha Okrešlja. Mi pa smo se sveži kot jutranji vetrc podali izpred GRS zavetišča v smer Savinjskega sedla.

 

Naša velika četica je korakala neozirajoč se na rahle dežne kapljice, višje zgoraj pa nas je pričakala prava romantika-snežinke. Po izboru ustreznega terena z dosti snega smo se organizirali v skupine in vsak je dobil svojo navezo, s katero sta bila tisti dan neločljiva, v dobrem in slabem kot v zakonu.

 

Na različnih delovnih točkah zimskega tečaja so nam inštruktorji podali svoje znanje. Naučili smo se kako se izdela sidrišče s cepini in spusti po vrvi v snegu (spust na snežni krožnik, z dvema cepinoma), kako se išče z lavinsko žolno, preizkušali smo stabilnost snežne odeje v primeru nevarnosti snežnih plazov (prerez snežne odeje in določitev trdote posameznih plasti, Norveška metoda, itd. ), naučili smo se pravilne hoje z derezami in cepinom, gibanja naveze in izdelave različnih sidrišč v snegu (s cepinom, s smučmi, sabljami itd.) ter kako se zaustaviti s cepinom pri zdrsu. Neuradna točka pa je bila še čimbolj natančno in neopazno metanje snežnih kep v tarče na dveh nogah.

 

Poleg vsega pridobljenega znanja pa nam bo na ta dan zagotovo ostal še kakšen spominček in sicer na naših hlačah in bundah, ki so bile zaradi pridnega izvajanja vaj na snegu modno preoblikovane pri marsikomu.

 

Ana Mlačnik

fotografije: Jože Zupan, Valerija Podlesnik, Danijel Žagar

28.01.2020 Sašo Sotlar, Produktiven teden

A ta produktivnost se je začela šele s četrtkom. Po klicu Katy, ko sva sprva že odpovedala iskanje razmer, je padla odločitev da vse vremenske napovedi in inverzije nekam pošljeva in greva na svež zrak. Našla sva ga na Jezerskem. Že iz parkirišča se je od daleč ponujal “Spodnji Ledinc”. Hitro sva na prvem skoku, ki ga posolirava, nato še malce po grapi navzgor levo in desno, pa sva pod glavnim delom slapu. Na pogled zgleda v redu. Naveževa se, danes sem v vlogi varovalca in nabiralca izkušenj v WI5. Prva dva raztežaja sta šla hitro mimo, brez večjih težav. Glavni del slapu pa je sedaj direktno nad nama – gledam ga z veliko mero strahospoštovanja. Katy zagrize. Led je čuden. Nekako votel. Goba svečkasta. Pa vseeno spretno navigira pri iskanju optimalne poti čez prvi del te pravcate ledene stene. Nekje na polovici in na desnem delu uredi varovališče, nato začnem še jaz. Kljub temu da sva bila sama in pod menoj ni bilo nikogar – skrajno previdno. Predstavljal sem si da vseeno lezem naprej. Pa je kar šlo. Previden moraš biti. Ko se ji pridružim na štantu in izmenjava opremo, pravi, da sva verjetno že čez glavni del težav. A zgolj meter in pol bolj v levo, ko je stopila na široko in “prijetno” gobo direktno zraven glavne sveče, je hitro spremenila mnenje – a pa še ne bo tako! Najprej en meter in pol višje po navpični oz. rahlo previsni sveči, nato pa v razkorak daleč v levo – sva morala narest pravo “špago”, saj drugače pod nogami ni ničesar, zgolj “luft”. Za konec pa še navpičnih osem metrov “navijanja”. Šlo je. Naprej pa žal ne, saj se nama je čas iztekal, poleg tega pa bi si za zadnji raztežaj morala vzeti malce več časa, saj je bil zelo slabo narejen in bi ga bilo treba “mixati”. 2 polna spusta po vrvi in slabo uro kasneje sva že bila nazaj na poti v Celje.

 

 

V petek je bil dan počitka in izdelava načrta za prihajajoči vikend. Marko je prost v nedeljo – greva Debelakovo v Ojstrico. V soboto pa z Balijem Nemško in Vzhodno, prav tako v Ojstrico. Zjutraj se nama ni preveč mudilo – šele ob pol devetih sva odrinila iz parkirišča. Sicer nisva bila sama obiskovalca tistega konca ta dan, a so se druge naveze mudile v Slapu na Jami. Zgoraj pa nikjer nikogar. Do vstopa sva morala po globljem snegu, nato pa je šlo hitreje. Sneg lepo kompakten, trd, pravi škripavček. Hitro sva bila v amfiteatru, kjer sem si prvič ogledal linijo za nedeljo. Izgleda super, midva pa nadaljujeva po Nemški. Napredujeva dobro, po dveh krajših, strmih, a z dobrim snegom prekritih odstavkih, sva hitro pri zadnjem delu desnega izstopa. Izpostavljena, sicer kratka prečka se hitro izteče na vrh, midva prav tako. Nekaj iskanja poti navzdol in medtem ko hodiš proti Škarjam, se ti Vzhodna ponuja sama od sebe. Navzdol je šlo hitro in prav prijetno, saj je bila Vzhodna vse od zgoraj in do amfiteatra napolnjena z mehkim snegom, ki ga je očitno spihalo iz strmejših sten.

 

 

Sledil je sestop nazaj do parkirišča in premik do Doma planincev, kjer sem nato počakal do naslednjega jutra, da se mi pridruži Mavri. Malce me je vseeno zamikalo, da bi skočil še do Okrešlja in GRS koče, kjer so naši člani imeli zimski tečaj, a se mi je zdelo tu dol spodaj bolj “varno” in “brez pasti”. No, temu tudi ni bilo čisto tako, saj se je “grem-spat-ob-8h” večer spremenil v “saj-mam-še-5-ur-spanja” noč, predvsem na račun dobre družbe iz AO Grmada. :)

 

 

Kljub malce zmedenemu jutru in mojim ležernim pripravljanjem nahrbtnika, sva bila z Markom kot bi mignil pod vstopom. Stopničke narejene včeraj so zelo pripomogle – ojužene jih je mraz ponoči lepo stisnil in po njih je šlo hitro in že sva stala v amfiteatru. Kakšnih prvih 60 metrov sva nadaljevala nenavzana, nato pa v manjši lopi naredila štant, saj je sledila krajša prečka v desno in nekaj mixa naravnost nazvgor. Marko je hitro opravil z bolj suhim, a zelo krušljivim odstavkom, nad njim je bil pa sneg dokaj suh in slab, a je vse te težave lepo premagal. Nadaljevanje je bilo lažje – 150 metrov široke in lepe grape, ki pa se je proti koncu že “vlekla”. Ko končno prideva do kota in se odžejava, nadaljujem jaz – celih 60 metrov navpične in lepe plezarije – mešanice ledu in škripavca, možnosti nameščanja varovanja zadosti, uporabni tudi metulji (sam sem uporabil rdečega in zelenega). Raztežaj se izteče na lepo in udobno poličko na levi strani, kjer te pričaka zabit klin. Tudi preostalih 50 metrov pokončne plezarije je bilo lepih, po prihodu na zgornjo gredo pa se strmina položi. Zadnji del sva tako splezala kot prava “štajerca”, tudi vmesno varovanje na skalah se da lepo nameščati (znova so prav prišli prijatelji pa tudi kakšno skalno uho se najde). Po štirih urah in pol sva le stala na vrhu Ojstrice in na sončni strani le-te. Oba sva veselo zajuckala, sledil je zadovoljen stisk rok in v duhu današnjega časa, še selfie na vrhu, nato pa sestop do Škarij in znova v Vzhodno, ter dalje po njej v dolino. Na vrhu Vzhodne sva si še razdelila v Markovem nahrbtniku najdeno čokolado (v vsej najini “modrosti” je bila to edina stvar za pod zob, ki sva jo imela s seboj; čemu sem sam prejšnji večer iz nahrbtnika vzel dve čokoladici, ostaja enigma) in spila še preostanek čaja in uživala v direktnem pogledu na preplezano linijo, ki je res izjemna in lepa.

 

 

Dober in produktiven “teden” pa se je zaključil kakor se spodobi: z regeneracijskima pivoma (brez veze je govorit da gremo “na enga” :) ) in izmenjavanjem zgodb s preostalimi prijatelji – pri Privošniku.

30.12.2019  Pobožična tura Alpinističnega odseka 2019 - Stol

Kakor vsako leto, tudi letos ni manjkala pobožična skupna tura alpinističnega odseka. Tokrat se nas je kar 27 podalo na Stol. Nekaj misli sta strnila skupaj Marko in Vasja.

 

 

 

Na pobožično jutro smo se ob 6.30 zbrali v Žalcu za prvo skupno zimsko AO turo za nas nove tečajnike. Po razdelitvi manjkajoče zimske opreme smo krenili proti Valvasorjevem domu pod Stolom. Cilj je bil Stol. Razmere v dolini niso bile nič kaj zimske. Za pozni december tople jutranje temperature okoli ničle, sonce pa se je v vsem sijaju prikazalo že okoli pol osme.

 

Prvo presenečenje smo doživeli pri akumulacijskem jezeru nad Žirovnico. Makadamska cesta proti Valvasorjevemu domu je bila zabarikadirana s skalo. To bi nam pot podaljšalo za kakšno uro. K sreči smo kmalu opazili, da je pot v spodnjem delu na novo izpeljana malo bolj naokrog.

 

Pri domu smo se najprej okrepčali s potico, ki nam jo je razdelil Božiček Sašo, in nato v počasnem tempu krenili proti vrhu. Prve vzorce snega smo dosegli na cca 1500 mnv, pot je bila ob dvigovanju še pomrznjena, a že obsijana s soncem. Odpirali so se nam veličastni razgledi proti Julijskim Alpam. Dereze smo nataknili šele malo pod sedelcem med obema Stoloma ter se po deloma pomrznjenem in deloma mehkem zasneženem terenu dvignili direktno na Stol.

 

Počakali smo, da smo se vsi zbrali, naredili skupinsko fotko in se na hitro okrepčali. Razgledi na okoliške vrhove so bili ob jasnem vremenu res sijajni.

 

Prvi del spusta je potekal hitro, dereze so prišle prav tako na v zgorjen delu pomrznjenem snegu kot na mokrem snegu v srednjem delu. Zaradi visokih temperatur pa je bila pot spodaj že popolnoma mokra in blatna.

 

Vsi smo se srečno vrnili do Valvasorjevega doma in dan tradicionalno zaključili v stari furmanski gostilni Privošnik s 130-letno tradicijo.

 

Vasja Povše

 

 

V četrtek 26. 12. 2019 smo se tečajniki Alpinističnega odseka Celje Matica podali na našo prvo skupno turo. Pod vodstvom članov alpinističnega odseka smo se v zimskih razmerah podali na najvišji vrh Karavank - Stol. Po zboru v Žalcu je sledila vožnja do Valvasorjevega doma pod Stolom, kjer smo še na hitro oplaknili grla in z božičnim pecivom potešili kruljenje trebuhov. Kmalu smo se navdušeni zagnali v klanec. Najprej je bila podlaga še suha, vendar ne za dolgo. Kamenje, zemljo in travo je kmalu nadomestila snežna odeja, ki je z vzpenjanjem postajala vse debelejša. Ko steza ni bila več uhojena smo vsi namestili dereze in v roke prijeli cepine. Pot smo nadaljevali po deloma pomrznjenem terenu do sedla, od koder je sledil še kratek vzpon do vrha stola. Iz višine 2236 metrov se nam je v fantastičnem vremenu odprl lep razgled na  Julijske Alpe, zahodne Karavanke, Visoke in Nizke Ture, osrednje Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe in del Gorenjske. Na vrhu smo ob hrani, pijači in pogovoru počakali, da smo se zbrali vsi, napravili še skupno fotografijo in se odpravili nazaj v dolino. Med potjo smo še naprej lahko uživali v prijetnem decembrskem soncu, vse do Valvasorjevega doma, kjer smo se na koncu ture zbrali vsi prisotni.

 

Na skupni zimski turi smo se lahko seznanili z uporabo zimske opreme ali izboljšali tehniko hoje v gore z zimsko opremo. Poleg tega smo imeli priložnost za druženje med seboj in s člani AO Celje Matica. Od vsega naštetega pa je najbolj pomembno to, da smo preživeli fantastičen dan v gorah.

 

Marko Es

 

16.10.2019 Gregor Šipoš, Drytooling akademija Zasavje 2019

Letos sem se ponovno udeležil DT akademije v Zasavju, ki je potekala 12. in 13.10. Prejšnje leto sem se udeležil kot edini član našega odseka, letos so še pridružili, Particija, Nika, Blaž, Aljaž in Dani. V soboto smo imeli zbor v Dolu pri Hrastniku, od koder smo se odpravili v bližnje plezališče, kjer sta nas pozdravila Vili Guček kot organizator in predsednik PD Dol pri Hrastniku Vid Jerič. Gost in hrvaški ledni plezalec Mario Musolin nam je predstavil opremo in razlike med tekmovalno opremo in klasično opremo za ledno plezanje. Bili smo razdeljeni v dve skupini po težavnosti oz. izkušnjah plezanja. Letos je bilo udeležencev 2x več kot prejšnje leto, zato je bilo tudi plezališče predvsem na lažjih smereh precej zasedeno. V popoldanskih urah smo šli na pozno kosilo, večer pa se je nadaljeval s pečenim kostanjem in s predavanji o treningu s strani Maria Musolina na plezališču Pod Škalo. Naslednji dan smo plezali v plezališču Ob Savi pri Zagorju. Zaradi dolge poti pred sabo so nas najprej zapustili člani srbske ledno-plezalne reprezentance, potem pa še hrvaški člani delavnice.

 

Sama delavnica in druženje kaže na to, da je plezanje z orodji čedalje bolj prepoznavno, po drugi strani pa se tudi člani reprezentanc trudijo, da bi se ta šport razširil in bil bolj prepoznaven. Vsi člani delavnice smo bili povabljeni tudi na tekme SHS pokala v lednem plezanju, ki bodo v prihodnjih tednih. V  Srbiji je tekmovanje v Ovčar Banji, na Hrvaškem je v dvorani v Varaždinu in v Domžalah, kjer je tudi zaključek. Cilj te tekme je druženje in razvoj prepoznavnosti samega športa.

 

Bila sta dva zanimiva dneva, ki sta mi prinesla nekaj novih informacij in novih poznanstev. Vsekakor se bom udeležil naslednje akademije.

 

Foto: Ivana Mijić

08.10.2019 Katja Petrovec, Ženski week-end na Krku

Punce nadaljujemo in se trudimo nadaljevati tradicijo ženskih taborov tudi na našem društvu. Letos smo se nekega lepega poletnega dne, verjetno je bil četrtek, odločile, da gremo plezat na morje. Po spletu okoliščin smo tokrat izbrale otok Krk in zdaj, ko je vikend tabor za nami, se verjetno prav vse strinjamo, da sta za nami super dva dneva. Na koncu smo se zaradi teh ali onih obveznosti in odločitev zbrale le tri, toda kot je nek trenutek izjavila Alja, dovolj je, da sta dve. Težko se je ne strinjati s to izjavo. Soboto smo preživele v Portafortuni, kjer smo plezale do sončnega zahoda, nedeljo v Belih stenah, tistih nekaj ur vmes pa uživale v izvrstni morski hrani, opojni beli kapljici in sentimentalnem jadranskem melosu. Izkušnja letošnjega tabora in "nauk" sta bila enaka: girls just wanna have fun!

 

Torej fantje, naslednje leto vas tudi ne bo poleg, me pa gremo, kot smo se odločile, v neznano.

 

Alja je bila čudovita organizatorka, Doroteja je poskrbela za mirno kri, jaz pa za nekaj začetne zmešnjave.
17.09.2019 Sašo Sotlar, Izkušnje

 

V soboto zjutraj stopamo po dolini Vrat proti severni steni Triglava. Danilo se je že, megle ki je v tem času tu velikokrat prisotna, ni bilo, tako da se je Stena že od daleč videla in smo sproti med koraki pogledovali proti njej in iskali vstop v našo smer. Cilj smo prejšnji večer spremenili, saj je Dani Skalaško že dvakrat preplezal, Mihelič pa je o "Prusiku" zapisal da je to vseeno smer katere se ne sme izpustiti – pa dobro no, potem je pa tudi mi ne bomo... To pa je tudi edini zapis, katerega sem uspel prebrati za smer, druge literature (beri: poročil drugih na internetu) nisem iskal. Narobe? Morda. Odvisno koga vprašaš. Verjetno če bi jih, bi bil prikrajšan za kar nekaj (novih) izkušenj, ki sem jih pridobil v dveh dneh.

 

Smer nam je hitro začela sporočati, da se z njo ne bomo mogli ravno spoprijateljiti, temveč da bo potrebnega veliko truda, da jo bomo premagali. Prvi raztežaji so vsi brez izjeme krušljivi in v bistvu do druge tretjine smeri ni bilo nikjer nekega plezalnega užitka. Sledila sta dva raztežaja po položnih platah pod strehami, nato prečnica v levo in vzpon čez bariero, nato pa znova zgolj krušljivost vse do zadnje tretjine smeri, že nad Amfiteatrom. Napredovali smo zelo počasi. Prvič, orientacija je res težavna – skice  in opisi za spodnji del se nam niso zdeli povsod uporabni oz. pravilni, tako da je iskanje poteka smeri zahtevalo svoj čas. Drugič, opremljenost. V smeri smo našli zgolj en narejen štant, pa še ta je bil dejansko na izstopu iz smeri. Preostalo pa zelo skromno, razen v nekaj težjih raztežajih – tam jih je več. Torej če si po polovici vrvi naletel na klin, običajno nisi okleval in zabil zraven še enega ter naredil varovališče. A velikokrat to ni bilo tako in je kladivo tisti dan veliko pelo. Tretjič, krušljivost velikega dela smeri te prisili v skrajno previdnost, še posebej če sta notri dve navezi. Plezanje 'kot po jajcih', pa tudi to velikokrat ni dovolj, saj vrv tudi doda svoje in projektili so hočeš-nočeš, leteli na vse strani. Nihče ni ušel svoji "porciji". :) V srednjem delu smo se "izognili" originalu in jo po koncu globoke grape ubrali desno v varianto po zelo krušljivi in naloženi polici (v bistvu kamnolomu) proti Amfiteatru, saj je original, ki zavije levo in navzgor zgledal skrajno ne-plezljiv in še slabši od te police – ta je bila, vsemu šodru navkljub, vsaj položna in zadosti široka. Sam sem se potem spraševal kako je možno da ta varianta ni original, saj v bistvu izgleda kot logičen in naravni prehod oz. nadaljevanje. Ko smo le prišli nazaj do stika z originalom in kjer naj bi se začel lepši del smeri, sem si mislil – ah, zdaj bo pa steklo. Pa vseeno ni bilo čisto tako. Sonce je že začelo osvetljevati vrhove z zlato-rumeno barvo, mrak se je spuščal in raztežaj, ki ga zaključiš s prehodom skozi ozko okence, sem že splezal z lučko na glavi – nekaj kar nisem še nikdar počel, tudi ne v plezališču. Nadaljevanje se ni zdelo najbolj privlačno, zato smo se odločili za bivakiranje, slabe tri metre višje od tega okenca. Velika polica, varovana iz vzhodne strani s približno dva metra visoko bariero nam je nudila odlično mesto za naše prvo bivakiranje v steni. Slabe volje ni bilo – ravno nasprotno. Nekaj okrepčanja, pogovora, smeha in že smo iz nahbrtnikov vzeli vse kar smo imeli s seboj in se oblekli, nato pa se "po navezah" stisnili pod dve astro foliji in počakali jutro. Vreme je dobro "sodelovalo" – mirna, suha noč, brez veliko vetra, dokaj topla do nekje 4-5 ure zjutraj, nato pa je malce pritisnil mraz. Noč je spremljala polna luna, ki je močno osvetljevala Steno in tudi preostale vrhove nad Vrati, pa tudi vztrajala je še pozno v naslednji dan. Spanca ni bilo veliko, kljub vsemu pa se mi zdi, da je vsak izmed nas za 3 do 4 urice zajadral v sanje, visoko nad zamegljeno dolino. Jutro je bilo tu – malce jutranje telovadbe da smo si pretegnili ude, ki so večino noči preživeli tako ali drugače pokrčeni, nekaj bentenja nad soncem, ki nas tako visoko v steni ni želelo pobožati in nam pomagati pri ogrevanju, nekaj popite tekočine in gremo ... znova v iskanje prehoda do roba smeri. Če je bilo ponoči tudi z dobro svetliko tega težko najti, pa zjutraj s tem nismo imeli večjih težav – po dobri uri plezanja smo bili pri pod zadnjim raztežajem, ki je postregel z zanimivim detajlom.

 

No, pa smo le na vrhu ... močno visokogorsko sonce je sijalo v štiri nasmejane, srečne obraze, napolnjene z zadovoljstvom, četudi plezalne romantike skorajda v celotni smeri sami nismo doživeli (svetla izjema sta bila dva težja raztežaja). Alpske romantike pač ni manjkalo, pogled iz Stene ... kamorkoli, je impresiven, imeniten, še posebej na tako lep dan, večer, noč, jutro... Opraviti moramo le še sestop čez Plemenice, za katerega smo že vedeli, da se bo vlekel kot kača, nato pa v Aljažev dom na zasluženo okrepčilo v obliki hladnega piva in zdravice preteklemu vikendu, ki nas je vse napolnil z veliko novimi izkušnjami.

 

03.08.2019  Memorial celjskih alpinistov

V petek, 19. 7., smo se proti večeru odpravili v Logarsko dolino, da bi počastili celjske alpiniste, ki jih ni več med nami. V Mozirju smo naleteli na manjši zastoj, saj so tovornjaki zaradi manjše nesreče popolnoma zapolnili tamkajšnja ozka krožna krožišča. V dolino smo prišli, ko so se zadnji sončni žarki trudili splezati preko ostrih skalnatih vrhov, ki so nas obdajali. Ura je bila že skoraj devet, ampak kibla nas je k sreči počakala. Naložili smo jo z nahrbtniki in ostalo plezalno opremo ter, seveda, več gajbami hmeljskega napoja. Nato smo se z lahkimi hrbti odpravili v čedalje temačnejši gozd, ki tako spretno pokriva goloto Okrešlja. Na vrhu nas je pričakalo dobrodošlo vzdušje Frischaufovega doma, ki pa ga tisti konec tedna nismo izkoristili v celoti, saj smo se nastanili v koči Gorske reševalne službe.

 


Jutro nas je hitro vrglo iz udobnih ležišč. Zjutraj so prišli še nekateri drugi člani našega odseka in kmalu smo spoznali, da se nas je zbralo okrog petnajst. Hitro smo pohlastali zajtrk in se odpravili v visoke stene, ki so se dvigale okrog nas.

 

 

Pot do sten je trajala slabo uro, a se zaradi razmeroma hladnih jutranjih temperatur in rahle gorske sapice nismo preveč utrudili. Blaž in Matic ter midva z Daisy smo se vzpeli proti Direktni smeri v Štajerski Rinki. Na poti smo srečali tudi Sašota, ki je Aljo in Niko peljal v Steber Štajerske Rinke.

 


Do same skale smo morali prečiti manjšo gmoto snega, še zadnji ostanek prejšnje zime. To smo seveda naredili, kot se šika – s kladivom v rokah namesto cepina! Blaž in Matic sta plezala pred nama in sta se odločila za daljšo različico Direktne smeri, ki poteka čez glavo Štajerske Rinke. Čeprav smo začeli eden za drugim, se pozneje v skali nismo več srečali.

 


V popoldanskih urah, ko smo sestopili po Turskem žlebu in se vrnili v kočo, je sledila lepa pogostitev, za katero je s svojimi dolgoletnimi žar izkušnjami poskrbel Bogdan "Wurst" Baloh. Ob jedači smo nazdravili celjskim alpinistom in v užitku gorskega sveta pričakali nov večer.

 


Naslednje jutro je potekalo počasi. V steno so se podali samo Dani, Aljaž in Rok, čeprav se je popoldne, natančneje ob 14. uri, obetal dež. Drugi smo se družili ob jutranji kavi in zajtrku. Nekateri so se okrog poldneva podali proti domu, Sašo, Alja in jaz pa smo stopili do bližnjega plezališča, kjer sva se z Aljo uspešno poskusila v tamkajšnjih s soncem razgretih športnih smereh.

 


Ko se je plezalni trio vrnil iz stene, smo počasi pospravili kočo, pobrali smeti in se odpravili proti kibli. Ker je prišla ploha, smo s kiblo počakali še nekaj minut, jo nato naložili in hitro sestopili z Okrešlja, saj nas je preganjala nova pošiljka dežja, ki pa nas je proti koncu sestopa tudi ujela. Vendar nič zato, saj nas je pri Privošniku čakala analiza preteklega vikenda.


Jernej Gal

fotografije Polona Povše

18.07.2019  Ledeniški tečaj Castor/Pollux (11. - 14. 7.), prvi del

Ledeniški tečaj Castor/Pollux (11. - 14. 7.) Začelo se je v četrtek 11.7., ko smo se še pred sončnim vzhodom zbrali na parkirišču pred Mercator centrom v Celju. Razdelili smo se v dve vozili, en avto, ki mu je poveljeval Peter, in en kombi (gasilski seveda), ki ga je upravljal Dani, ter krenili na pot. Pri Povšetovi domačiji sta se nam pridružila še Brane in Miha, tako da nas je bilo skupno že kar deset. Pot smo nadaljevali proti Champolucu in Saint Jacquesu, našemu izhodišču za turo. Na dolgi poti smo vadili tako izmenično kot tudi skupinsko spanje (seveda brez obeh voznikov). Po dveh postankih v boksih in približno 8-ih urah vožnje smo prispeli v Saint Jacques, majhno vasico obdano s prelepimi gorami. Tu smo poklicali taksi v obliki dveh terenskih vozil, ki sta nas peljali še nekoliko višje in nam prihranili okoli tri ure lovljenja sape. Kljub taksiju so nas še vedno čakale cca tri ure hoje do koče Refugio Guide d'Ayas, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Pot je bila enostavna, le malo pred kočo je bilo potrebno prečkati manjše snežišče, ki se je končalo v jezeru čudovite turkizne barve. Na koči smo večerjali in si pripravili opremo za naslednji dan. Budilke smo nastavili na sedmo uro, saj smo za naslednji dan planirali le tečaj reševanja iz ledeniških razpok nekje blizu koče.

 

V petek okoli osme ure zjutraj smo že stali na snegu za kočo navezani v tri ledeniške naveze in namenjeni proti sedlu med Castorjem in Polluxom. Prva naveza so bili Brane, Aljaž in Luigi, druga Mato, Peter, Miha in Patricija ter tretja Dani, Nika in jaz. Malo pred sedlom Passo di Verra smo se ustavili na kratki pavzi. Čudovit razgled na zasnežene vrhove, viseče ledenike, modro nebo in sončen dan so nas navdali s toliko energije, da smo se odločili, da nadaljujemo pot na Castor (4228 m) in tečaj opravimo naslednji dan. S konstantnim tempom smo vijugali po pobočju Castorja, dokler nismo prispeli skoraj do vrha, kjer je bilo potrebno nekaj metrov malo poplezati. Še nekaj metrov po zelo razglednem grebenu in že smo stali na mojem prvem štiritisočaku. Nekaj časa smo užvali na razgledu in pritiskali na sprožilce fotoaparatov, nato pa je sledil sestop nazaj proti sedlu. Na sedlu smo se odločili, da skočimo še na sosednjega, nekoliko nižjega Polluxa (4092 m). Tu nas je zapustil ženski del ekipe, ki se je vrnil na kočo, moški del pa se je kot čreda mladih kozorogov pognal po pobočju Polluxa. Vzpon je skoraj v celoti skalnat, na nekaterih mestih celo zavarovan z debelimi verigami, le na vrhu te pričaka kratek zasnežen greben, ki zahteva ponovno namestitev derez in cepin v roke. Na vrhu zopet nekaj slikanja potem pa hitro nazaj proti koči, saj je bil že skoraj čas za večerjo. Po večerji smo preverili kakovost visokogorskega rdečega vina, nato pa prijetno utrujeni legli nekje na svoj košček skupnih ležišč.

 

Ker nam je za soboto ostal le tečaj reševanja iz ledeniških razpok, smo si zopet privoščili dolgo spanje do sedme ure, ko je zunanjost koče že božalo jutranje sonce. Brane, Patricija in Peter so se odločili, da še nimajo dovolj štiritisočakov, zato so se odpravili še na vrh Roccia Nera (4075 m), ki leži blizu Polluxa. Ostali pa smo se navezali v dve navezi in odšli na lov za ledeniškimi razpokami. Po nekaj takšnih brez vidnega dna in nekaj takšnih "preveč prijaznih", smo le našli primerno za izvedbo manevrov. Naredili smo tri načine reševenja, da je ponesrečenec odziven in ga samo s škripcem rešiš iz razpoke, da je neodziven in se spustiš k njemu, ga navežeš in nato s škripcem potegneš ven ter način "na horuk" ki se uporablja ko je v bližini dovolj ljudi in ponesrečenca kar potegnejo iz razpoke. Nekje okoli kosila, ko smo končali tečaj in so se vrnili tudi trije pohodniki, smo počasi krenili v dolino. Pot navzdol je bila kar dolga, vendar je zelo položna in razgled ves čas čudovit, tako da je bila skoraj prehitro za nami. Za ta dan nam je na seznamu ostalo samo še pustolovsko iskanje kampa kjer bi šotorili. Po nekaj neuspelih poskusih smo našli prav lep kamp do katerega je vodila čudovita razgledna cesta med majhnimi vasicami. Hitro smo postavili šotore in se odpravili nazaj v Champoluc, kjer je ravno potekal festival dobre pijače, in hrane seveda. Tako smo se vsaj malo potolažili saj smo v domačih krajih te dni zamujali festival cvetja v Laškem. Ko smo potrdili, da je Champoluc dobro založen s kvalitetno hrano in pijačo, smo se vrnili v kamp in se zavili v spalke.

 

Da si nebi pokvarili jutranje rutine ki je zelo pomembna, smo v nedeljo zopet vstali ob sedmih. Še z roso prekrite šotore smo stlačili v vreče in se udobno namestili v avtomobilske sedeže. Sledila je še ena dolga vožnja do doma, ki se je zaključila z analizo tečaja na vsem domačem mestu pri ...

 

Blaž Hribar

 

Fotografije:

Blaž Hribar, Patricija Verdev, Peter Uršič, Miha Bračko, Matej Knez

18.07.2019  Ledeniški tečaj Castor/Pollux (11. - 14. 7.), drugi del

Imeli smo se tako dobro, da je ena fotogalerija premalo. WinkSmile

 

Fotografije: Blaž Hribar, Patricija Verdev, Peter Uršič, Miha Bračko, Matej Knez

 

 


 
Stran:   1   2   3   4   5   6   7  
Prikaz: 1 - 30 od 204 zapisov
 
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah