DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ

 
Stran   1   2   3   4   5   6   7   8  
Prikaz: 1 - 30 od 230 zapisov
Iskanje
  
 
02.05.2023 Marko Mavri, Plezalno-kulinarični tabor v Srbiji in Makedoniji (8. 4. - 16. 4. 2023)

Velikonočne praznike si je skupinica 7 plezalcev članov AO Celje matica podaljšala s kulinarično plezalnim taborom v države bivše skupne države. Zraven pa smo še vzeli bolderašico iz Novega mesta. Tako smo na pot krenili 8. 4. iz Celja in ob poti pobirali ostale člane. Peljali smo se mimo Zagreba, Beograda in v pozno popoldanskih urah prispeli v Niš. Tam smo takoj pričeli s kulinaričnem delom tabora. Mešano meso z žara, kajmak, lepinje, šopske solate,… Po oblini večerji smo se prestavili v kraj Prva Kutina, kjer smo imeli rezerviran apartma.

 

Prvi dan smo plezali v Jelašnici, točneje Jelašnički klisuru. V plezališču je čez 230 navrtanih smeri težavnosti od 4a do 8b+. Nekaj je tudi večraztežajnih. Popoldanski naliv nas je pregnal iz plezališča, tako da smo s plezanjem zaključili že ob 14. uri. Ker smo zaključili plezanje predčasno ravno za čas nedeljskih kosil, je bilo v etno kleti Kafana kod Brke vse polno. Ker pa že poznamo njihovo ponudbo smo se zmenili za rezervacijo ob 17 uri. Padale so mučkalice, vešalice, ovčetina, moravske solate, Brkini čevapi, brkina teletina… Polnih trebuščkov smo se odpravili na analizo v apartma.

 

Drugi dan so bile v okolici Niša napovedane plohe, tako smo se odpravili malce severneje v 40 km oddaljen Niševac. Tudi tu smo našli sotesko; Niševačko klisuro. To plezališče je še dokaj mlado, saj so prve smeri nastale v letu 2021. Ima pa plezališče že več kot 200 navrtanih smeri, od tega je še veliko projektov. Tokrat smo preizkušali jedi v kraju Svrljig, zopet tradicionalne srbske jedi.

 

Tretji dan so se nekateri odpravili na plezanje v Jelašnico. Midva s Sašem pa sva se odpravila v Sičevačko klisuro, katere ja bolj poznana po ''alpinističnih smereh''. Izbrala sva si smer Ljubičasti san (VI/V,A0 110m). Čeprav je detajl smeri v prvem raztežaju (VI), sva se strinjala, da je 3. raztežaj (V) trenutno preveč riskanten. Širok kamin brez možnosti varovanja. Tako sva po nekaj metrih 3. raztežaja obrnila in šla spodbujat ostale plezalce v Jelašnico in nato zopet v Kafano kod Brke. Zadnji dan plezanja v Srbiji smo zopet vsi odšli v Jelašničko klisuro in se pred potjo v Prilep poslovili od Kafane kod Brke. Prvi dan plezanja v Prilepu smo se odpravili v sektorje Baza in Šisernik. Nekateri so prvič balvanirali zunaj, nekateri pa smo to že počeli. Tako si je vsak izbral svoj balvanski problem. Po petih dneh srbske kuhinje smo hoteli malce normalnih jedi, tako smo odšli na večerjo v restavracijo.

 

Drugi dan nas je zjutraj pričakal dež, tako smo se odločili, da gremo popoldne na Treskavac točneje v sektor Paragliding. Ker so bile blazinice že pošteno načete nismo pretiravali. Za konec so si nekateri še ogledali samostan Treskavac v bližini. Po dnevu premora smo zopet prešli na tradicionalne balkanske jedi.

 

Zadnji dan plezanja smo plezali v sektorju Dabnica. Plezali smo toliko, koliko je ostalo še moči in kože. Za zaključek pa večerja v gostišču Kermes. Po večerji pa temeljita analiza v apartmaju.

 

V nedeljo smo zgodaj zjutraj odrinili iz Prilepa, saj nas je čakala dolga pot domov. Nekateri so že delali plane, da se vrnejo v jesensko-zimskem času v Prilep, ker je veliko problemov ostalo še ne preplezanih. Ostali pa so le ležerno prebavljali kulinarično plezalni tabor.

18.04.2023 Katja Petrovec, Turno-smučarski tabor na Komni (10. - 12. 3. 2023)

Vikend med 10. in 12. marcem se je pet članov našega odseka odpravilo smučat na Komno. Že v petek so se Brane in Polona Povše ter Matej Knez odpravili na Rodico, zvečer pa smo se vsi, še Anja Ulaga in Katja Petrovec, dobili na Koči pod Bogatinom, kjer smo bili nastanjeni naslednja dva dneva. Po večerno snežno-dežni plohi se je v soboto naredil krasen dan. Odpravili smo se proti Bogatinskemu sedlu, se spustili po še trdi podlagi v kotanjo pod Veliko Monturo in nadaljevali po grebenu proti Veliki Babi, ki je bila naš prvi cilj. 

 

Na vrhu je bilo že prav prijetno toplo in temu primerno tudi odjužen sneg. Ker je bil res lep dan, smo nadaljevali še proti Lanževici, s katere smo prav tako uživali v super smuki. Klub temu da je bila koča polna, prav tako koča na Komni, smo ves dan od Bogatinskega sedla dalje preživeli v samoti. Sledilo je pravo hribovsko vzdušje v koči. 

 

Naslednji dan se je prav tako narisal v najlepši luči. Padla je odločitev, da gremo pogledat proti Mrzli Komni in na Kal. Zasnežene kopice so nas navduševale, zopet smo bili sami daleč naokoli, smučarske razmere pa ravno prav odjenjene, zato se nad smuko res nismo mogli pritoževati. Na koči je sledilo le še slovo od oskrbnikov in povratek v dolino. 

 

Pod črto: Bil je en krasen smučarski vikend z dobro smuko. Povzpeli smo se na tri lepe smučarske vrhove. Bili smo fajn homogena skupina. Koča pod Bogatinom je prijetna in oskrbnika sta se res potrudila, da sta nas nasitila in odžejala. Vzdušje je bilo dobro in pozitivno, ogromno smo se presmejali in tudi odpočili od dolinskih banalnosti in bizarnosti. Zato smo se vsi strinjali, da tabor ponovimo naslednje leto, magari s kakšnim dnem več. 

05.04.2023 Jan Meh, Tabor Chamonix KA PZS (19. 3. - 23. 3. 2023)

V letošnji zimi smo se člani našega ferajna (AO Celje Matica) pridno udeleževali taborov v okviru KA PZS. Marko, Patricija in Meh smo se udeležili rahlo ponesrečenega tabora v Trenti in sedaj v marcu se je moški del udeležil tabora v Chamonixu. Pridružil se je tudi načelnik Sašo Sotlar, medtem ko je Patricija v istem tednu pikala na Poljskem v Tatrah.

 

V Chamonixu smo kljub prvotni slabi vremenski napovedi kar nekaj preplezali, naredili par dobrih vzponov in pridobili nove izkušnje, tudi padanja na frende, ki smo ugotovili, da v granitu res dober držijo! Z avtom smo se odpravili v nedeljo, 19.3. 2023, in se kasneje popoldan spoznali z vsemi udeleženci tabor. Pri večerji smo se razporedili v naveze, izbrali primerne smeri in si pripravili robo. Naslednji dan v ponedeljek smo se že odpravili v gore. Kar 10 članov tabora se je odpravilo na Aiguille du Midi, naveza Cesar-Meh pa na ledenik Argentiere. Vremenska napoved je kazala 3 dni lepega vremena, zato smo jih želeli vsi čim bolje izkoristiti. Vendar, ker ne gre vse tako tekoče, smo se tako eni kot drugi spopadali z izzivi. Novozapadli sneg prejšnjega dne je vsem malo zagrenil življenje, saj smo eni gazili do kolen in drugi so si morali zaradi daljšega dostopa izbirati alternativne cilje. Tudi na žičnici na Midi so se pojavile prepreke, saj so na prvo možno žičnico čakali do 11h. Midva z Dinom Cesarjem (AO Železničar) sva prvi dan gazila vse iz doline, saj žičnica do višine 3200m ni obratovalo. Tako da sva prvi dan naredila 1600m višincev z gazenjem in namesto 5-6h dostopa, hodila 9h. Na dostopu še nisva vedela kaj bova plezala, saj točnih razmer nisva poznala. Na koncu sva se odločila za Švicarsko smer (IV, 800m) v Les Courtes, ki naju je najbolj mikala zaradi lepe linije po sredini gore, sestopa nazaj na isti ledenik in logističnih težav. Naslednji dan je bil pester; zgodnje vstajanje, plezanje dolge smeri, kjer sva našla vse vrste plezanja; škripec, led, miks, slab sneg in na vrhu še trdi črn led. Varovanje je bilo poezija, saj v vsakem trenutku najdeš vsaj nekaj in plezanje ravno pravšnje stopnje, da ni bilo pretežko. Žal se nama je rahlo zavleklo plezanje, saj sva se varovala skoraj celo smer, ker razmere niso bile ravno vrhunske, oz. po besedah oskrbnika koče po vrnitvi iz smeri: »smer sploh ni narejena«. Iz vrha sva v mraku še ravno toliko videla graben v katerega sva se abzajlala in s tem nadaljevala 7 polnih cugov, saj sva v temi raje bila previdnejša. Ko je strmina popustila sva videla špure smučarjev in sva vedela, da sva na pravem pobočju. Do tega trenutka naju je bilo rahlo strah ali bova sploh prišla danes v dolino ali bova bivakirala z astro folijo. Nato pa dolg sestop do koče. Celotna odiseja je trajala 21h in sva se utrujena in izmučena vrnila do koče ob 1h zjutraj, si skuhala čaj in juho, saj sva bila cel dan v pomanjkanju hranil in nato zasluženo spanje. Sestop z ledenika tretji dan je bil hitrejši, a je predstavljal izziv s tako težkimi nogami po 2 utrujajočih dneh.  Po 5h sva se že veselila v dolini, da nama je uspela takšna grande tura, kot se za Cham spodobi. Kasneje sva od preostanka ekipe izvedela, da so oni morali malo spremeniti plane in da na koncu razmere v izbranih smereh niti niso bile tako dobre, kot je sprva kazalo. Malo pomanjkanja ledu in dobrega snega je botrovalo hitrejšemu napredovanju in nov sneg hitrejšim dostopom in sestopom. Kljub temu so preživeli 3 dni na Midi-ju in okolici, prespali prvo noč v bivaku in naslednji dan v snežni luknji zunaj pod milim nebom. Bili so priča jasnemu zvezdnatemu svodu, sončnemu zahodu in vzhodu, kar jim kar malo zavidam.

 

V sredo zvečer smo se vsi zbrali na skupni večerji v Chamonixu, bogatejši za nove izkušnje in vedrega gorskega duha. Vsi z rahlo utrujenimi telesi in obrazi, a veseljem v očeh smo vedeli, da smo za ta tabor dosegli kar smo mislili. V četrtek se je vreme že slabšalo, tako da so se eni odpravili na toolanje v dolini, drugi pa so si kljub slabši vremenski napovedi zaželeli še nekaj ledu na granitni skali. Odpravili so se v Terray-Rebuffat, vendar so zaradi slabših razmer obrnili, saj jih je na polno zasipaval sneg. Tako smo se zvečer sklepčno odločili, da za naslednje dni nima smisla, da ostajamo v Franciji. Padavine so se nadaljevale vse naslednje 3 dni, tako da je bilo za vse najbolje, da se vrnemo v že spomladansko Slovenijo. Smo pa prejšnji večer pripravili presenečenje Marku Esu, ki je ravno v času tabora praznoval okroglih 30 let, malo popili in se poveselili na uspešno izpeljan tabor. Podarili smo mu enega novega frenda, ki mu je več kot očitno prišel prav pri plezanju, saj je na njega padel v smeri Cosmiques icefalls. Upamo, da mu bo dobro služil in ga varoval še naprej.

 

Menim, da se bomo člani AO Celje matica še naprej poskušali pridno udeleževati taborov, saj smo na naše presenečenje ugotovili, da pa le precej znamo in smo sposobni tudi za večje podvige. Nič bat sam žgat!

25.03.2023 Domen Murko, Bivakiranje na Planini Podvežak (11. - 12. 3. 2023)

Konec tedna je padel plan, da se tečajniki skupaj z inštruktorjem podamo novi dogodivščini naproti, imenovani bivakiranje. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin se je na našo srečo ura odhoda zamaknila na zgodnjo 13:00. Skozi celoten teden smo se ubadali kako vso opremo spraviti v nahrbtnik in optimizirali kaj nujno potrebujemo in brez česa lahko preživimo. Osnova za optimizacijo je seveda bila mala zobna pasta in otroška zobna ščetka. Kljub podrobnemu premisleku smo nahrbtnike komaj zaprli.

 

Polovica tečajnikov se je odločila za vzpon s turnimi smučmi, nekateri izmed njih prvič. Pojavljali so se jim dvomi, kako turne smuči spraviti v Polota. Med vsemi je vladala želja po novih izkušnjah, čeprav z mnogo pomisleki. Kot vedno smo se dobili v Šentrupertu, kjer smo se porazdelili po vozilih. Končni cilj je bila Korošica z izhodiščem od planine Podvežak. Na poti do izbodišča so nam zagodle razmere na cesti. Da bi lahko nadaljevali svojo pot smo moški del ekipe ogreli lopate, ženski del pa jezike. Na izhodišču smo si opŕtali prepolne nahrbtnike in začeli gaziti v breg. Vmes je bilo nekaj kopnega, nekaj zbitega snega, ponekod se pa je prav pošteno udiralo. Tako so nam že po nekaj minutah hoje družbo pričele delati kapljice na čelu. Pot do planine Podvežak je minila relativno hitro, saj čas v dobri družbi teče hitreje pa tudi vsak korak je lažji. Na planini smo se skupaj ustavili in začeli tuhtati, ali bi bilo glede na pozno uro pametno nadaljevati proti Korošici ali bi si bivake uredili kar na planini. V izvidnico nekaj metrov višje smo poslali Roka in Mateja, ki sta se vrnila z nič kaj vzpodbudnimi novicami. Skupno smo se odločili bivake urediti kar na planini. Vsi smo pridno prijeli za lopate in pričeli kopati. Rok nam je s svojim znanjem in izkušnjami dobro svetoval, kako in kje si je pametno urediti bivak. Kopali smo dobri dve uri in si po parih uredili garsonjere.

 

Napočil je čas za pripravo večerje. Ob večerji smo si pripovedovali prigode iz hribov in okusili čar dehidrirane hrane. Pogovor je tekel tudi o bivakiranju, njegovih prednostih in slabosti. Kopanje je bilo utrujajoče, zato smo se po večerji kaj hitro strpali v bivake. Nekateri so noč prebedeli, eni presmrčali, nekateri so se pa dejansko naspali. Noč je bila jasna, zato so lahko tisti, ki so noč prebedeli, vsaj opazovali prelepo zvezdnato nebo. Zjutraj smo sklenili, da se bomo podali na bližnji Veliki Vrh. Razmere za turno smuko so bile ugodne, pešakom pa se je ponekod zelo udiralo. Pod Velikim Vrhom so smučarji zamenjali smuči za dereze in družno smo se podali na vrh. Po poti nas je Rok poučil o hoji po zasneženih pobočjih, kjer je znova pokazal obilo izkušenj in znanja. Iz vrha so se nam odprli lepi razgledi na okoliške vrhove.

 

V dolino smo se vrnili z novo dragoceno izkušnjo, med seboj še bolj povezani, rahlo premraženi in neprespani. Seveda brez ojačanega soka ob zaključku ni šlo. V imenu tečajnikov bi se rad zahvalil Roku. Zdravko želimo ti čimprejšnje okrevanje, tvoji tečajniki.

 

28.02.2023 Marko Es, Ledni tabor v Corvari (7. 2. - 12. 2. 2023)

Končno je prišel tisti čas, ko smo končno lahko izkoristili jesenski trening praskanja s cepini v skali. Mraz je v Južni Tirolski že dober mesec nazaj na skale prilepil nekaj ledu, v februarju pa se je količina tega le še povečala. Šest članov AO Celje Matica se nas je odločilo, da tega tudi temeljito preizkusimo. Tokrat se je izkazalo, da smo bili udeleženci tabora sami moški. V torek, 7. 2. smo se po službi dobili pred Danijevim blokom, kjer avto do maksimalnih kapacitet napolnimo s plezalno opremo, smučmi, oblačili in hrano, katere večinski delež je predstavljal bograč. Na avtu niso manjkale niti smuči namenjene dostopom, za katere se je kasneje izkazalo, da jih sploh nismo potrebovali. Družbo na sovoznikovem sedežu mi je delal Pero, zadnjo klop pa so zapolnili Sašo, Dani in Nejc. Aljoša nas je z odhodom prehitel za 4 dni.

V bližini Colfosca se na drugi strani smučišča nahaja 6 slapov in dva izmed njih smo si zadali za naš cilj prvi dan. Damoklejev meč smo skupno preplezali štirikrat, Solo per pochi pa dvakrat. Plezanje in mraz sta naredila svoje, zato smo imeli kar dovolj za ta dan. 

 

Drugi dan sta se Sašo in Peter zagnala v jugozahodno steno Podroia, kjer sta splezala edini miks našega tabora Via Snowboard. Ostali smo odšli v Val Travenanzes, kjer smo se odločili za slap Sogo Canadese, plezali pa smo različne variante. Ta dan je bil naš najhujši sovražnik mraz. Temperature so se spustile nekje do 18 stopinj pod lediščem, tako da smo vsi imeli vsaj nekaj težav. Zaradi daljših dostopov smo se tokrat vrnili domov pozneje in bolj utrujeni. Svoje je dodal tudi mraz, dva člana tabora pa sta imela težave z nekakšno virozo. Tako smo bili že pred deveto uro vsi v posteljah.

V petek sta Nejc in Peter zaradi zdravstvenih težav počivala. Ostali smo se odpeljali do Ortiseia, kjer smo našli nekoliko daljši, a ne preveč zahteven slap. Dostop je bil kratek, kar nam je po napornem prejšnjem dnevu ustrezalo. Slap se prične z manjšimi skoki, nato pa je vsak naslednji bolj zanimiv. Na vrhu nas čaka kakšnih 7 metrov visok steber, ki ni bil ravno najbolj čvrst, vendar ga Aljoša suvereno prepleza, nato smo se mu pridružili še ostali. Ta dan nam je ostalo nekoliko več časa za kuhanje in regeneracijo, saj smo se v apartma vrnili relativno kmalu.

 

V soboto je viroza pričela delati težave pri meni. Tako sem opustil idejo na plezanje slapa Droc v Vallungi. So se pa tja odpravili Aljoša, Peter in Sašo. Baje je bil  slap lepo naret in veličasten, je pa zaradi številnih plezalcev iz preteklih dni izgubil nekaj svoje težavnosti, saj je narejenih že veliko poličk. Ker je v zgornjem delu čez dan slap v soncu so lahko splezali samo 4 raztežaje, saj so bili zgornji trije preveč tekoči. Ostali smo še nekaj časa objemali postelje, nato pa se kljub precej slabemu počutju odločili preplezati Lujanto, ki se nahaja v Bližini Colfosca. Tja smo prispeli nekoliko pozno, pred nami pa je vsaj bilo kakšnih 6 navez italijanov. Gneča v slapu je bila zelo nadležna, saj je to pomenilo tudi veliko čakanja, nervoze in ledenih padajočih bomb, katerih smo bili deležni vsi. Zvečer je viroza kljub sistematičnemu razkuževanju želodca na posteljo priklenila še Danija.

 

Nedelja je bila naš zadnji dan tabora. Znova se nas je vseh 6 podalo v bližnje slapove. Dve navezi sta se odpravili v Piscaduja, S Perotom pa sem šel znova v Lujanto. Tokratna izkušnja je bila nekaj popolnoma drugačnega od tiste pred enim dnem. Izbrala sva si zahtevnejšo, manj plezano linijo, ki vključuje bistveno več vertikale in manj poličk, zato je bilo plezanje lepše in bolj pristno. Kljub temu, da v slapu nisva bila sama, sva se lepo izognila ostalim navezam in s slapom opravila zelo hitro. Enako hitro so odplezali tudi v sosednjem slapu, tako da smo bili že pred enajsto uro pri avtih, kjer je sledila še kratka malica pred odhodom proti domu.

 

Pod črto je bil ledni plezalni tabor uspešen. Vreme nam je omogočilo, da smo opravili lepo število vzponov, kar pa je najbolj važno, da smo v tem tudi uživali. 

 

Poglejte si še video poročilo na spletni strani YouTube.

12.02.2023 Blaška Kregar, Tečaj ledne tehnike v Logarski dolini (11. 2. 2023)

V sončnem jutru se tečajniki dobimo v okolici Šentjurja in razdelimo po avtomobilih ter odpeljemo proti Logarski dolini na parkirišče pri hotelu Plesnik, kjer smo se dobili z našimi alpinističnimi inštruktorji in pripravniki. Ko si pripravimo vso opremo se hitro odpravimo do slapu Palenk, ki je v neposredni bližini hotela Plesnik. 

 

Pri slapu se opremimo in se pridružimo inštruktorjem in pripravnikom, ki so že spretno pripravili 3 deloviščne točke različnih lednih tehnik, saj je kmalu za nami pod slap prišlo veliko tečajnikov iz drugih odsekov. Razdelili smo se v 3 skupine in pričeli s tečajem. Na prvi deloviščni točki smo spoznali in vadili uporabo lednih vijakov in različne načine nameščanja glede na različne ledne razmere. Na drugi točki smo spoznali in vadili gibanje v lednem plezanju, pravilno tehniko uporabe plezalnih cepinov in derez. Na tretji točki pa smo spoznali izdelavo različnih sidrišč v ledu; osnovno sidrišče, sidrišče za spust na lednem vijaku in Abalakovo sidrišče. 

 

Ko smo z učnim delom zaključili je sledila kratka pavza pri slapu in analiza tečaja ob sladkem kuhančku. Nato smo se razdelili po navezah in splezali slap po več raztežajni smeri do vrha in ob popoldanskem soncu sestopili po poti nazaj do vznožja slapu, kjer se je glavni del tečaja zaključil. 

 

Nekaj tečajnikov je moralo oditi zaradi službenih obveznosti, nekaj pa nas je še ostalo. Gledajoč v slap ob zahajanju sonca se je med tečajniki porodila ideja, da bi razmere izkoristili še za en ledni vzpon. Kljub pozni uri, sta naši tihi želji prisluhnila naš vodja in višji pripravnik. Kaj hitro smo pospravili opremo in se odpravili do slapu »avtocesta«. 

 

Z avtomobili parkiramo ob cesti in se peš odpravimo do vznožja slapu. Tam je ravnokar z lednim tečajem zaključeval odsek iz Srbije. Ob vznožju slapu se z vodjem in višjim pripravnikom dogovorimo za naveze. Vsak od njiju je imel pod »perutjo« dva tečajnika. Uspešno vzporedno preplezamo slap do prvega in nato še do drugega štanta oziroma, do vrha. Razmere so postajale vse bolj zanimive, ker se je dan že prevesil v noč, saj pravilna tehnika in preverjanje vsakega posebej zahteva svoj čas. Na vrhu smo tečajniki bili deležni »bonusa« vrvne tehnike spuščanja po vrvi (abzeil), ki sta nam jo vodilna v navezi spretno pripravila pod težkimi pogoji, saj nobeden od tečajnikov ni imel naglavne svetilke. Kljub razmeram ni bilo začutiti dodatnega stresa ali pa so/smo to zelo dobro skrivali. Z medsebojno vzpodbudo in uspešno komunikacijo (UKV postaja) smo se vsi varno (kljub obrnjeni derezi za 90 ) spustili do vznožja slapu in si izmenjali »kepce«. Točno ob 20:00 pospravimo in natovorimo vso opremo ter se pri avtomobilih dogovorimo še za analizo pri Zmajevi votlini, kjer smo si vsi skupaj zares zaslužili veliko pivo. Ob prijetnem zaključku dneva in izkušnji, ki je tečajniki zlahka ne bomo pozabili smo se naučili nekaj življenjskega. – Nikdar brez luči na »avtocesto«.  

 

V imenu vseh se zahvaljujem vsem inštruktorjem in vsem pripravnikom za strokovno izveden ledni tečaj in na koncu velika hvala vodji tečajnikov AŠ Zdravku in višjemu pripravniku Mihu, da sta kljub zavedanju o pozni uri ugodila naši želji in jo s svojim znanjem in spretnostjo izpeljala mirno in varno.

06.02.2023 Andreja Krajnc, Tečaj zimske tehnike na Okrešlju (14.-15. 1. 2023)

V jutranjih urah se v dežju peljemo proti parkirišču pred Domom planincev v Logarski dolini. Še pred prihodom na izhodišče so izginile še zadnje dežne kaplje, zato smo si oprtali nahrbtnike z vso potrebno opremo ter še dodatno hrano in pijačo, ki so nam jo razdelili na izhodišču, in se odpravili do zavetišča GRS na Okrešlju. Ko so prišli še zadnji člani na Okrešelj, smo se skupaj odpravili proti Zaspanemu hribu, kjer smo se razdelili v skupine. 

 

Poleg tečajnikov je svoje znanje prišlo obnovit nekaj mlajših pripravnikov, nekatere točke na delovišču pa so obiskali tudi člani tečaja varne hoje v gore. Učili smo se gibanja naveze pri plezanju snežnih smeri glede na strmino terena, izdelave sidrišča za spust v snegu s pomočjo cepinov oz. s pomočjo snežnih krožnikov, gibanja v zimskih razmerah – uporabe derez in cepinov v primeru zdrsa, uporabe lavinske opreme pri iskanju ponesrečenih, zasutih v plazu, ter različne metode preverjanja snežne odeje. Po končanem tečaju smo se začeli vračati h GRS koči. Nekateri so se vrnili v dolino, medtem ko smo preostali počakali, da se vsi zberemo ter skupaj pojemo topel obrok. Preostanek dneva je bil namenjen druženju, kjer smo »pospravili« zaloge, ki smo jih prinesli iz doline, in ugotovili, da lahko tudi žlice in ostale predmete uporabimo za ustvarjanje glasbe. Poleg tega smo izvedeli katerih taborov se lahko udeležimo med letom in na koga se lahko obrnemo, če bi karkoli potrebovali. 

 

Naslednji dan naj bi se odpravili na Ledinski vrh, vendar pa se je zaradi poslabšanja vremenskih razmer del tečajnikov odpravil v dolino, nekaj nas je ostalo in vadilo iskanje ponesrečenih v snežnem plazu, preostali pa so se kljub vremenu odpravili na Ledinski vrh. S tem se je naš tečaj zimske tehnike zaključil.

 

Tečaj je bil res dobro izveden, zato bi se v imenu tečajnikov rada zahvalila vsem alpinistom in inštruktorjem, ki so nam znanje, pridobljeno na dosedanjih predavanjih, prikazali še v praksi. Informacij je bilo res veliko, zato se že veselimo prihajajočega vikenda, ko bomo lahko obnovili, kar smo se naučili.

13.11.2022 Katja Podpečan, Plezalni tabor Arco (29.10.2022-01.11.2022)

Trinajsterica članov AO Celje Matica se nas je za čas prvonovemberskih praznikov mudila v Arcu. Polni veselega pričakovanja smo se v kultni plezalni kraj odpravili v petek popoldne, se namestili v mestu Riva del Garda in pričeli z načrtovanjem prihodnjega dne. Nekaj se nas je odločilo, da soboto preživimo v Comanu, plezališču, ki je od mesta oddaljeno cca. 40 minut vožnje. Plezališče razvaja s krasnim ambientom, odličnimi smermi in kratkim dostopom. Preostali so utrjevali kožo (tudi na dlaneh) v soncu obsijanih večraztežajnih smereh. Večer nam je minil hitro in razigrano in že je prišla nedelja, ko smo roke namakali v magnezij v plezališču v okolici Trambilena. Dan je bil uspešen, neustrašno smo splezali nekaj težjih smeri in veseli smo se odpravili proti našemu italijanskemu domu. Delček sreče nam je zasenčilo le spoznanje, da nam načrtovan obisk Gardalanda ne bo uspel in kar hitro smo prilagodili načrte za prihodnje dni. Tako se nas je peterica odločila, da imamo v ponedeljek dan počitka, ki smo ga izkoristili ob jezeru. Preverili smo temperaturo vode in vzpostavili nekaj pristnih prijateljstev s tamkajšnjimi prebivalci (račkami). Z najemom pedolina smo natrenirali še mišice na nogah in rešili celo eno življenje! Preostali pa so uživali v plezanju večraztežajk in ob krasnih razgledih na jezero v bližnjem plezališču. Zvečer smo se odpravili v mesto Arco, kjer so se nam ob pregledovanju trgovin s plezalno opremo cedile sline – te pa smo (vsaj deloma) potešili ob odlični italijanski hrani (ki za spremembo ni bil bogracchio). Prehitro je prišel zadnji dan in s tem tudi zaključna plezarija. Iz neznanih razlogov je imel tisto noč del članov tabora težave s spanjem, vendar smo se kljub tej prigodi zjutraj z zanosom napotili proti novi skali. Odpravili smo se v Besagno, plezališče z zahtevnimi smermi, ki so najbolj zagretim ponujale precej izziva. Na koncu je sledil le še povratek domov. 

 

Tabor je bil uspešen v vseh pogledih – plezalnem, vremenskem in družabnem. Kljub pridobljeni eni uri po zimskem času je minil prehitro, ampak znano je, da ko uživaš čas beži. Vse pohvale Marku za uspešno organizacijo in odličen bograč, ki se bo zagotovo obdržal še pri prihodnjih taborih. V Arco še gremo!

 

Seznam vzponov:

 

29.10.2022: 

- Via Magnesio Della Rocca (Pian Della Paia), VI+, 150m  - Sašo Sotlar in Peter Burger

- Via Similaun (Placche Zebrate), 6a, 400m – Gašper Knez in Marko Mavri aka Mr. Bombastic

- Via Similaun (Placche Zebrate), 6a, 400m – Danijel Žagar in Marko Es

 

31.10.2022:

- Diedro Martini (Cima alle Coste), VI+, 500m – Sašo Sotlar in Marko Mavri

- Tony il Telefonista (Corno di Bò), 5c, 150m, Gašper Knez in Danijel Žagar

- Old fix (Corno di Bò), 6a, 150m, Gašper Knez in Danijel Žagar

- Tony il Telefonista (Corno di Bò), 5c, 150m, Nika Mlinarič Hribar, Blaž Hribar in Valerija Podlesnik

 

01.11.2022:

- Via Trento (Placche Zebrate), 5b, 180m – Marko Es in Danijel Žagar

28.10.2022 Aljoša Škapin, Tabor v Baški grapi

Na pričakovano precej sončen in topel vikend se nas je 8 odpravilo na Novi vrh nad Baško grapo. Pričakala nas je megla, ampak je bilo kljub temu dovolj toplo za plezanje. Steno smo dokaj hitro našli, prav tako so nam dobro služili opisi smeri na internetni strani Primorske stene in majhna knjigica Na sončni strani Julijcev, ki jo na bolhi staknil Sašo. 

 

Zvečer smo se bili primorani odpeljati v Most na Soči na večerjo, saj so bile ostale gostilne zaprte. 

 

Naslednji dan nas je polovica zopet odšla v Novi vrh, polovica pa v Ratitovec. Smeri v južni steni Novega vrha so krajše (okoli 100 metrov), solidno opremljene in precej zanimive za plezanje kljub precejšnji poraščenosti s travo, saj imajo predvsem v osrednjem delu čvrsto skalo in športnoplezalno gibanje, tudi strmina ne popušča.

 

Kamp Šorli v Koritnici, kjer smo spali, priporočam - je dobro urejen in čist, celo savno imajo v apartmaju, ki je pa žal nismo imeli časa sprobati.

22.10.2022 Aljaž Stepišnik, Moški tabor 2022 – Klek

Pisal se je 24. kimavec leta gospodovega 2022. Enajsterica pogumnih mož se je navsezgodaj odpravila iz baznega tabora v Celju s ciljem preveriti število čarovnic na Kleku, kjer se po Valvasorjem izročilu te zbirajo v nevihtnih nočeh. Po postanku v taboru 2 (beri: bencinska za Krškem), kjer smo skovali jurišni načrt, smo okoli devete ure krenili s parkirišča proti koči, ki se nahaja na planotici približno 20 minut pod vrhom. Ker smo predvidevali, da bi nas na normalki lahko z raznimi neprilikami presenetile čarovnice, smo se ne vrh odpravili kar preko zanimive južne stene. Vsaka naveza je ubrala svojo smer, omladinci Matjaž, Vasja in moja malenkost smo jo mahnili po Omladinski, Jan in Mare po HPD 90 in ker to ni bilo dovolj, še nato za nami po Omladinski, Pero in Špeh po nečem težkem, ni važno, Nejc in Muri pa sta plezala nekje vmes. Vzpon dneva pa je pripadel Balohu in Matotu, ki sta baje plezala Cepinaško smer, kjer sta se spopadla s strmimi, mestoma previsnimi travami in krušljivimi kamini, hkrati je bila to edina smer, kjer je tisti dan zapel klin, ostale smeri so bile sicer dobro opremljene. Na koncu sta se zedinila, da je smer verjetno bolj užitna v zimskih razmerah, kot sicer morda namiguje tudi ime smeri. Vsekakor vzpon, ki se lahko primerja s slavnim podvigom v Wisiakovi smeri v Steni. Če kdo iz uredništva Celjana bere to poročilo, se lahko obrne name za več informacij o tej epopeji, ki se bo nedvomno zapisala v zgodovino celjskega alpinizma.

 

Da na hitro povzamem to poročilo, čarovnic nismo našli, žar je bil odličen, oskrbnik tudi, z izjemo par nočnih ur, ko je bil iz neznanih vzrokov nekaj nejevoljen. Spoznali smo tudi, da je med nami tudi nekaj talentiranih gimnastičarjev in akrobatov.  K sreči smo se do tega spoznanja prikopali brez poškodb.  Edina kritika in velik črni madež tega vikenda, kar žal moram izpostaviti, je absolutno pomanjkanje piva, ki ga je zmanjkalo še preden je zvon v Ogulinu odbil polnoč. Nezaslišano!

 

Ker je vreme naslednje jutro odlično sodelovalo, smo se lahko dobro naspani v deževnem jutru ležerno vrnili v naš bazni tabor. Če potegnem črto, mislim da je tabor odlično uspel, tako da vse pohvale Vasji za organizacijo. Veseli me, da so se tabora udeležili tudi člani, ki jih sicer redkeje vidim, v bodoče pa si lahko želim le še več udeležencev iz vrst stare pa tudi srednje garde. Fantje nasvidenje v naslednji vojni!

17.10.2022  Spoznavna tura - Ojstrica, 2.10.2022

Večer prej si na hitro pogledam kje bo potekala naša pot, na Ojstrici sem sicer že bila, ampak iz druge strani. Plan naše ture je bil Podvežak- Lastovec- planina Vodotočnik- Korošica- Ojstrica- Molička planina- planina Podvežak. V mislih sem imela: ''Uh, to pa bo dolga''. Kljub temu, sem se veselila raziskovanja novih poti in ljudi.

 

V nedeljo zjutraj se je večina zbrala v Celju, razdelila po avtomobilih in nas ostale pobrala v Šentrupertu. Skupaj smo odrinili v smeri Logarske doline, kjer smo zavili proti planini Podvežak, katera je bila naše izhodišče. Napoved za vikend sicer ni bila najboljša, ampak smo s hojo začeli že po sončku. Po nekaj 100 m vzpona smo skoraj vsi bili v kratkih rokavih. Počasi smo spoznavali drug drugega, tipali po imenih, kaj kdo počne, iz kod prihaja, zakaj se je vpisal v alpinistično šolo itd. Na Lučkem Dedcu smo naredili daljši postanek, kjer smo potegnili iz svojih nahrbtnikov sendviče in ostale priboljške. Do Kocberjevega doma na Korošici smo se spustili po brezpotju, kjer so nam Brane, Zdravko in Marko razkazovali hribovske smeri v Lučkem Dedcu. Naša tura se je zaradi časovnih okoliščin v nadaljevanju rahlo spremenila, tako da smo spustili vrh Ojstrice in odšli direktno do Moličke planine. Tam smo naredili še eno postojanko, potem pa počasi krenili v smeri Podvežaka. Dan smo uspešno zaključili v (tako slišano) ferajnovski gostilni Privošnik. 

 

Spoznavna tura Ojstrica, brez Ojstrice. Sem dobila dovoljenje, da lahko uporabljam besedo na O, tako da sem si dala duška. Ob deljenju naših vtisov, smo vsi zadovoljili svoja pričakovanja - fajn smo se mel. Skratka, se že veselim vseh skupnih podvigov in navdušena nad tem, da sem končno tečajnica! 

 

Anja Blatnik

20.08.2022 Katja Petrovec, Mir v Gesäuse

Dan 1

Patricija in Lečka s svojim kolesom sta se na pot odpravili že v petek dopoldne in skozi dan v bližnjem mestecu Admontu nabrali zemljevide in drug turistično-promocijski material, da smo v naslednjih dneh dobili tudi nek širši pregled nad območjem, kjer se nahajamo. Ko smo proti večeru prišli v kamp Forstgarten, ki leži pod mogočnimi severnimi stenami Hochora, Dachla, Planspitze in Rosskopfa (skupina Hochtor) še preostali, Povšetova Polona in Brane, Ninovski Luigi, Mokotar Luka in Katja Petrovec, smo dobili prve informacije kar iz prve roke in stopiti nam ni bilo potrebno niti čez prag recepcije. Patricija je v polnem kampu že prej vse uredila. Ljudi je bilo namreč ogromno, šotori so stali drug ob drugem, trudili smo se, da si nismo zaparkirali avtomobilov, tušev je bilo po tri za vsak spol in kakšno stranišče več, toda začuda, ali pač ne, je vse v kampu gladko delovalo. Najkasneje ob enajstih zvečer se je vse naokoli razen reke pogreznilo v tišino, proti mraku so na plan s svojimi torbami polnimi hrane začeli prihajati ljudje. Ob dveh velikih kuriščih in številnih mizah so in bile nekakšne ’družne’ večerje, ne da bi se ljudje poznali med sabo, v koritu polnem vode so se hladila piva za ves kamp – in zmanjkalo ni nobeno – zjutraj so se nekateri v joga položajih spogledovali s soncem, manjkalo ni družabnih iger, pa kitare, fotografskih tečajev … V glavnem, na trenutke se je zelo, da bivamo v nekakšni komuni, zato je službeni nemir hitro zapolnil mir. 

 

Dan 2

Ker je v petek v tem delu Avstrije še precej deževalo in tudi vremenska napoved je bila za nedeljo lepša od sobote, smo se prvi plezalni dan odpravili v krajšo steno Kalblinga (2196 m), ki tudi s svojim dostopom ne utrudi nog. Kakšne pol ure smo se vozili iz kampa in nato po cesti proti koči Klinkehütte, za katero je treba odšteti 8 evrov ali parkirati spodaj (2 evra) in se peš odpraviti še kakšno uro do koče. Odločili smo se za daljšo, a dražjo vožnjo, saj smo se zavedali, da bomo naslednji dan resnično zagrizli v breg. 

Patricija in Luigi sta se odpravila v smer Južni raz (Sudgratkante, VI-, 280 m), ki je izgledal resnično markanten, zato je bilo v njem kar nekaj navez. Z Lukom sva zavoljo gneče zavila proti Gamsjem stebru (Gamspfeiler, V+, 250 m), ki ni izgledal tako markantno, so pa imeli zato gamsi v njem mir. Dostop do smeri je bil kratko malo tečen, po strmih, s šodrom naloženih travah (100 m), vstop v smer tudi ni omogočal lagodne priprave, tako da sva se hitro vpela v gurtno in spravila v plezalne plazove. Prvi raztežaj je bil še precej vlažen, tudi plezalno neugoden, nato se je smer unesla in postala prijetnejša in lepša. Varovališča so narejena na svedru in klinu, tudi v raztežajih se najde od 4 do 5 svedrov in kakšno skalno uho. Izstopila sva po originalu in skočila še na vrh o razglede.

Ostali so naju že čakali na Klinkehütte. Po besedah Patricije in Luigija je bila njuna smer čudovita, medtem ko midva nad najino nisva bila tako zelo navdušena. Bi jo ponovila? Najbrž ne. 

Še nekaj o cenah na koči v primerjavi s cenami, ki jih plačujemo ta trenutek pri nas v gorskem svetu: ceneje, še posebej, če pomislimo, da imajo Avstrijci višji standard. In kot kaže, postajajo tudi avstrijske visokogorske ceste cenejše kot naše makadamske gozdne ceste za novonastalimi zapornicami. Gneča okoli Kalblinga in na koči: tem nekaj ljudem lahko komajda rečemo gneča.

 

Dan 3

Zvečer se zatopimo v debelo bukvo, ki je plezalni vodnik za Gesäuse (vzorno narejen, knjiga, ki jo ponosno postaviš na knjižno polico ob druga literarna dela). Patricijo in Luigija vleče v severne stene nad kampom, naju bolj mika južna stran Festkogla (2272 m). Tako da se naslednji dan razdelimo na dvoje. Kolega Patricija in Luigi iz kampa zagrizeta proti Planspitze in v smer Nordwestwand, z Lukom se odpeljeva v Johnbach in od tam daleč, daleč proti Festkoglu. Če bil bi vedež …

Po dveh urah normalne hoje za plezalce prideva do grape, pred nama je še poplezavanje po strmih travah ob grapi (izpostavljeno, toda prijetneje od dneva poprej) pa prečenje pod steno in spet poplezavanje po skalnem pobočju pod steno. Za vse sva potrebovala tri ure, preden sva vstopila. Plezala sva Waschrumpel (VI, 370 m). Smer je polna žlebičev, skala zatorej ulita, toda žlebiči niso ravno omogočali nameščanja dodatnih varoval. Raztežaji so bili dolgi, od 4-5 svedrov na raztežaj, na trenutke je bilo za glavo kar naporno. Na vrh priplezava na skrajni zahodni rob zahodnega grebena, zato naju čaka izpostavljeno plezanje po ozkem grebenu na vrh, ki ga je bilo treba na določenih mestih resnično zajahati. Globina na obeh straneh pa … globoka. Sestop z vrha vodi po razbitem in zakraselem svetu, prav tako polnem žlebičev in škrapelj. Lepo, veličastno in samotno. Do avtomobila sva hodila ponovno tri ure, na celi turi srečala morda pet planincev, nekaj gamsov, malega gada in nadobudnega svizca. V steni smo bile 4 naveze, dve češki in še ena avstrijska. Skoraj težko je doumeti, da so pri nas ta čas prelazi neprevozni … hmmm. 

Po vrnitvi v kamp je sledilo prijetno presenečenje, saj sta nam Polona in Brane pripravila pravo nedeljsko večerjo. Kmalu za nama sta prišla še Patricija in Luigi, menda jima je turbo pogon dala prav čakajoča večerja. Njuna smer je bila še malo mokra, a skala prav tako dobra, povesta. Nad ambientom pa sta bila navdušena. 

 

Dan 4

Sledilo je nestabilno popoldne z nevihtami in tudi duše so bile že napolnjene, zato namesto sten pogledamo, kaj ima ponuditi območje. Dan kulture, torej. Najprej zavijemo v Johnbach na pokopališče alpinistov, ki so v Gesäuse izgubili življenje, nato v Admont, kjer se nahaja največja samostanska knjižnica na svetu in benediktinski samostan. Resda ni alpinizem, toda tudi pogled na  stare knjige in vonjave, zavite v blišč knjižnice, naredijo še kako močan vtis. 

 

Akterji: Alenka Posedel, Polona in Brane Povše, Patricija Verdev (organizacija), Luigi Ninovski, Luka Mokotar, Katja Petrovec

01.08.2022 Sašo Sotlar, Chamonix 2022

Nočna, mirna pokrajina drvi mimo nas. Prometa ni veliko in tako hitro napredujemo na poti k našemu “domu” naslednji teden – Chamonixu. V meko evropskega alpinizma se tokrat odpravljam drugič. Pred leti ob prvem obisku, ko sem bil še mlajši pripravnik plezalskih oz. alpinističnih ciljev takrat nisem imel, zgolj spoznati se z novim področjem, ter si pripraviti teren za nadaljnje obiske. Tokrat pa sem imel cilje postavljene: plezati v granitu, na višini in predvsem – opraviti kakšen “grande-tour”. Nekateri cilji so bili izpolnjeni, nekateri pa realizacijo še čakajo.

 

V soboto dopoldne smo prispeli na naš cilj in postavili bazo v kampu v manjši vasici Les Bossons nekaj minut vožnje iz Chamonixa, kamor smo se popoldne tudi odpravili na kratek ogled mesta, nakup vozovnic za gondole, manjkalo pa seveda ni tudi osvežujoče pivo, pica in pa pozdrav ženski športno-plezalni reprezentanci, ki se je tisti vikend prav tako mudila v Chamonixu, kjer so imeli tekmo svetovnega pokala v težavnosti. Zvečer pa že kovanje načrtov in navez za naslednji dan. 

 

V nedeljo zjutraj smo se odpravili na Augille du Midi z različnimi načrti – s Petrom sva najprej planirala za seznanitev z granitom splezati smer Rebuffat – Baquet v južni steni Midi-ja, a kot pričakovano je bila v smeri že gužva, prav tako v sosednji steni (Eperon des Cosmiques) in tako sva imela še plan C – Pointes Lachenal pod Mont Blanc du Tacul-om. Ker se do stene po ledeniku spuščaš sva z dostopom opravila hitro, a tudi tu sta bili notri že dve navezi, a smo se vsi lepo razporedili po steni oziroma različnih smereh. Izbrala sva si smer Contamine (200m, 6a+). Prvi raztežaji so bili nesigurni – saj skorajda ni fiksne opreme (klinov), kakršne si navajen v šesticah naših hribov. A sva se s Petrom zelo hitro spoprijateljila z dejstvom postavljanja lastnega varovanja – še posebej ko vidiš in čutiš kako sigurno so postavljeni metulji in zatiči. Najtežja sta bila dva raztežaja v zgornjem delu smeri. Prvi 6a+ raztežaj je postregel z imenitno, dolgo počjo, drugi pa z manjšim previsom, nadaljevanje do vrha pa je bilo nato lažje. Sledil je še spust po vrvi po celotni smeri – varovališča so bila večinoma na svedrih, en sveder je bil v pomoč v enem izmed 5c raztežajev, pa kakšni štirje klini so se našli v smeri. Malo se nama je že mudilo, zato sva držala soliden tempo nazaj proti gondoli in tako ujela predzadnjo tisti dan.

 

Pozno popoldne v kampu smo se znova skupaj zbrali, izmenjali izkušnje, navdušenja pa ni nihče skrival. Zvečer smo šli v Chamonix na ogled finala tekme v športnem plezanju, kjer smo pesti stiskali za naše tekmovalke – seveda brez zmage Janje tako ali tako ni šlo.

 

Naslednji dan sva si s Petrom zaželela nekaj lažjega in z manj dostopa. Podala sva se v južni greben (420m, 6a) vrha Chapelle de la Gliere v območju Aiguilles Rouges na južni strani doline. Udoben, hiter dostop brez snega, prav tako hiter sestop in prijetna plezarija, ki jo začinita dva težja raztežaja povsem v zaključku smeri, vmes pa smer postreže še z zelo zanimivim raztežajem imenovanim “britvica” – oster raz, katerega preplezaš po plošči, ki na prvi pogled izgleda brez nekih oprijemljivih struktur, a se na koncu najde lep prehod – v daljavi za teboj pa se bohoti celotno pogorje Mont Blanca.

 

Za naslednji dan je bil predviden dan počitka, zvečer pa smo z Markom in Petrom skovali večji, drznejši načrt za sredo in četrtek. Torek - dopoldansko poležavanje, postopanje, v zraku je bilo čutiti neko nervozo. Ko smo končno le spregovorili med seboj, smo si bili enotni da za naš prvi “grande-tour” izberemo vseeno neko lažjo smer. Tako smo se dogovorili za smer “Mer de Glace” v Greponu, z odhodom naslednji dan in prenočitvijo na koči Envers. Popoldne, ko so se v kampu pridružili še preostali, smo se skupaj podali v slabe pol ure oddaljen Passy, kjer smo navijali še za naše kolesarje na dirki Tour De France, nato pa se še osvežili v bližnjem jezeru. 

 

Sreda se je pričela kar zgodaj, sicer prvi vlak na Montevers smo zamudili, a vseeno že kar hitro pristopali po ledeniški moreni proti koči Envers. Od ledenika “Mer de Glace” je ostalo le bore malo, pomika se čedalje bolj nazaj proti goram. Samo v juniju naj bi izgubil 3,5 metra svoje višine. Človek težko dojame ko vidi do kam je ledenik segal še 100 let nazaj, pa tudi kje je bil še leta 2018 in kje je sedaj – če ne vidiš na lastne oči, temu ne verjameš. 

 

Ko smo prispeli na kočo, smo se najprej razpakirali, po kakšni uri pa sva se s Petrom podala še v smer “Le Piege” (200m, 6a+) v vrhu Tour Verte, ki se nahaja takoj za kočo. S smerjo bi sicer opravila hitreje, a sva naletela na “zamašek” – naveza pred nama je bila izjemno počasna in sva ju takoj ujela, mimo nisva mogla, v raztežaj bližnje smeri, po katerem pa sva želela delati obvoz, pa sta se tudi prikradla dva plezalca iz neke tretje smeri. Poleg tega pa me je tudi v prvem raztežaju povsem nepričakovano odneslo iz stene, a nekega blaznega časa zaradi tega dogodka nisva zgubila – ponavljati celotnega raztežaja nisem šel, nisem pa nato imel nobenih težav priti čezenj.

 

Po večerji smo ob pregledu razmer (preko interneta, določene informacije so imele tudi oskrbnice in drugi plecalci) za sestop iz Grepona na drugo stran ugotovili da bi bil ta zelo nevaren in smo to opcijo hitro opustili – varnost je vseeno na prvem mestu. Tehtali smo tudi opcijo spusta po vrvi po smeri “Le soleil a randez-vous avec la lune”, a so nekateri izkušenejši plezalci to odsvetovali, če smeri prej ne preplezaš že sam. Pa tudi da se tu vrv rada zatakne, kar se je izkazalo za resnično – dva plezalca sta tisti dan v tej smeri 5x reševala zataknjeno vrv. Tako smo opustili misel na “grande-tour” in smo se po priporočilu, lahko bi rekli “lokalca” (ki to vseeno ni bil – gospod živi v Nemčiji, a je v svojih 40 plezalskih letih preplezal skorajda celotno območje) odločili za smer “Children of the Moon Integrale” (550m, 6b) – in v njej smo resnično uživali. Avtor smeri Michel Piola, ki je bil v našem času na koči tudi sam prisoten, je najprej naredil polovico smeri, nato pa rekel da se smer ne more zaključiti na sredini stene in tako potegnil še preostanek do vrha. Predvsem spodnja polovica je res izjemna, na trenutke je zgornji del malce “posiljen”, a vseeno prevladujejo izjemni raztežaji in izjemne granitne poke. Smer ima navrtana varovališča, na nekaterih platastih odsekih se najde kakšen sveder, sicer pa je znova potrebno uporabiti pridobljeno znanje zatikanja premičnih varoval iz preteklih dni. Vsak je tretjino smeri preplezal v vodstvu in lahko rečem da smo se izjemno naplezali. Sledil je spust po smeri, ki je minil brez težav in tako smo bili ob 18h znova na koči, kjer smo se res gostoljubnim oskrbnicam lepo zahvalili in jo slabo uro kasneje mahali nazaj proti civilizaciji. Vedeli smo da nas čaka še dolga pot, saj je zadnji vlak iz Monteverja odpeljal okoli 19-te ure in tako smo ubrali še pešpot proti Chamonixu, kjer sta nas ob 23:30 pobrala Katja in Miha. 

 

Seveda smo mi trije petek preživeli v kampu, ostali pa so se še podali v stene. Tako smo za njih pripravili skupno kosilo, nabavili pivo in tako je petkov večer bil izjemno vesel in trajal kar dolgo v noč. Sobota pa – pospravljanje “baze”, znova skok do Passya, kopanje v toplem jezeru in – pot domov.

 

Pod črto – super tabor, hvala Mihu za organizacijo. Menim da smo vsi pridobili veliko novih izkušenj in bodo naslednji obiski tu še lažji, s še večjimi načrti. Nekateri so še ostali, novi se že delajo, plezanja tam pa ne bo zmanjkalo.

 

Opravljeni vzponi:

 

10.7.2022
Marko Es + Polona Kotnik: Aiguille du Midi: Arete a Laurence (PD1, 4b, 100m)
Marko Es + Polona Kotnik: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Vasja Povše + Valerija Podlesnik: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Marko Mavri + Luigi Ninovski: Eperon des Cosmiques - Aiguille du Midi: Rebuffat - Pierre (TD-, 6a+, 200m); Marko A0, Luigi A0
Marko Mavri + Luigi Ninovski: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Eperon des Cosmiques - Aiguille du Midi: Rebuffat - Pierre (TD-, 6a+, 200m); Aljaž A0
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Sašo Sotlar + Peter Burger: Pointe Lachenal - Mont Blanc du Tacul: Contamine Route (TD, 6a+, 200m)
Miha Bračko + Katja Bračko: Les Mottets: Voie Caline (3c, 350m)

 

11.7.2022
Marko Es + Polona Kotnik: Pyramide du Tacul - Mont Blanc du Tacul: East ridge (V+, 200m)
Blaž Hribar + Nika Mlinarič Hribar + Peter Uršič: Aiguille du Midi: Arete a Laurence (PD1, 4b, 100m)
Marko Mavri + Luigi Ninovski: Col du Brevent - Le Brevent: Crakoukass (5b, 150m)
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Col du Brevent - Le Brevent: Crakoukass (5b, 150m)
Sašo Sotlar + Peter Burger: Aiguille de la Gliere: South-southeast route (D+, 6a, 420m)

 

12.7.2022
Marko Es + Polona Kotnik + Peter Uršič: Le Brevent: Voie Frison - Roche (6a, 220m)
Vasja Povše + Valerija Podlesnik: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)

 

13.7.2022
Marko Es + Peter Uršič: Eperon des Cosmiques - Aiguille du Midi: Rebuffat - Pierre (TD-, 6a+, 200m); Marko A0
Vasja Povše + Valerija podlesnik: Le Index - Aiguille de la Gliere: Brunat - Perroux (D+, 5c, 180m)
Luigi Ninovski + Polona Kotnik: Le Index - Aiguille de la Gliere: Mani - Puliti (D+, 5b, 180m)
Luigi Ninovski + Polona Kotnik: Le Index - Aiguille de la Gliere: Nez Rouqe (D+, 5b, 175m)
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Le Brevent: Voie Frison - Roche (6a, 220m)
Miha Bračko + Katja Bračko: Le Brevent: La Tartiflette! (4c, 100m)
Sašo Sotlar + Peter Burger: Tour Verte: Le Piege (TD+, 6a+, 200m) Sašo A0

 

14.7.2022
Blaž Hribar + Nika Mlinarič Hribar: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Sašo Sotlar + Peter Burger + Marko Mavri: Aiguille de Roc: Children of the Moon Integrale (TD+, 6b, 550m); Sašo A0, Marko A0

 

15.7.2022
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Aiguille de Peigne: Les Lepidopteres (D-, 5b, 200m)
Luigi Ninovski + Vasja Povše + Valerija Podlesnik: Mont Blanc du Tacul (PD+, 45°, 4248m)
Miha Bračko + Katja Bračko: Les Mottets: Voie Princesse (4a, 320m)
26.07.2022 Nejc Kralj, Memorial Celjskim alpinistom 2022

V soboto smo se prebudili v lep sončen dan na Okrešlju. Vedeli smo, da bo peklensko vroče, zato smo se na pot podali že zgodaj zjutraj, v upanju, da nam sonce prizanese. Naveze so se odpravile v Vzhodo in Igličevo v Mali Rinki, ter Bregarco v Štajerski. Na vrhu je bilo vroče, a nas je tolažila misel na hladno pivo, ki nas je čakalo pri koči. Sestopali smo hitro. Tisti bolj žejni smo ga šibal dol po melišcu, drugi okoli po potki. 

 

V popoldanskih urah, ko se je na Okrešlju že malo shladilo smo zakurli žar, nekaj spekli ter pojedli. Sledil je nagovor načelnika ter pesem, ki jo je prebrala Valerija, namenjena vsem alpinistom, ki jih ni več med nami.

 

Siti, spočiti in napiti smo se nato odpravili proti novi koči, kjer smo malo počistli okolico odpadnega gradbenega materiala. Dan se je pa zaključil z druženjem in petjem v GRS koči.

 

V noči iz sobote na nedeljo je padel dež, zato je tistega dne v steno vstopila le ena naša naveza. Drugi smo se zjutraj pretvarjali, da so vse stene mokre in smo tako raje sestopili, se ohladili v Savinji in odšli domov. Skratka, ponovno lepo preživet vikend.

 

Opravljeni vzponi:

Marjeta Brežnik + Meta Meh: Mala Rinka, Igličeva smer (V+, 350m)

Danijel Žagar + Nejc Kralj: Mala Rinka, Igličeva smer (V+, 350m)

Vasja Povše + Valerija Podlesnik: Mala Rinka, Igličeva smer (V+, 350m)

Jernej Gal + Katja Podpečan: Mala Rinka, Vzhodna smer (IV, 350m)

Jan Meh + Luka Filipič + Doroteja Špec: Mala Rinka, Vzhodna smer (IV, 350m)

Sašo Sotlar + Peter Burger: Štajerska Rinka, Spominska Bregarjeva smer (VI+, 500m - izstop po gredini)

Jan Meh + Aljoša Škapin: Štajerska Rinka, Direktna Smer (VI, 500m - izstop po gredini)

 

18.07.2022 Nejc Kralj, Tradicionalni družinski tabor - Paklenica

V času od 17 - 26 junija je za AO Celje - Matica potekal tabor Paklenica. Kot tečajnik, sem si želel veliko plezati, zato sem se v Paklenico odpravil v petek popoldne, 17. junija. Že sama pot do Radeč je bila kar zanimiva, saj je potekala kolesarska tekma, ceste okoli mojega doma v Zagradu pa so bile vse zaprte. Po eni uri vožnje, čez razne gozdne ceste in hudourniške struge, sem le prišel do Radeč, kjer sem se pridružil Sotlarjevim. V Paklenico smo prišli okoli 20.00 ure, zato je bil edini vzpon tistega dne, vzpon do Dinkota, kjer smo se zmenil glede navez. Naslednji dan smo Doroteja, Jernej, Sašo in jaz šli nekaj splezat, smer je bila sicer krajša, le okoli 140m, ampak se je končala z zelo lepim in zame zahtevnim balvanskim problemom.

 

V soboto popoldne, so se nam pridružil še Vasja, Katja, Luka in Pero, pozno ponoči pa še Nika in Blaž. V nadaljevanju tedna so dnevi potekali nekako takole, zjutraj smo plezali do okoli 12.00 ure, ko še sonce ni bilo premočno, nato je sledilo kuhanje za skupno kuhinjo, kjer je večinoma kuhal Luka, druženje, plavanje in večerja. Kljub visokim temperaturam, je bilo morje prijetno hladno, zato je bil skok v vodo po plezanju prav prijetno osvežujoč, za nekatere pa skok do Dinkota. Čez teden je prišlo še nekaj ljudi, največ pa nas je bilo v petek, okoli 30. Takrat smo tudi imeli predporočni žur za Niko in Blaža, kjer smo ju alpinistično poročil. Sledila je še sobota, v kateri je bilo opravljenih največ vzponov, in še zadnji dan nedelja. Nekaj nas je v nedeljo šlo še plezat, eni pa samo še kopat. Skratka, tabor Paklenica je bil zelo uspešen, veliko vzponov, dobra plezarija, družba, plavanje… Ostajajo prekrasni spomini in želja po smereh, ki mi jih letos ni uspelo preplezat, zato se še zagotovo vrnem.

10.06.2022 Jan Meh, BosnaTrip

Z Maretom sma se že nekaj časa odločala, da bi šla na en plezalni izlet v nove kraje. Odločila sva se za Bosno in Hercegovino, kjer so v zadnjih letih navrtali in uredili precej novih plezališč. Malo je k odločitvi prispevala tudi misel o čevapih v lepinji s kajmakom in poceni piru. Želja je bila tudi pogledati pogorje Prenj pri Mostarju, kjer so v Izgorjeli grudi 500m dolge alpinistične smeri. Kljub želji, da bi šla v hribe nad 2000m, nama je Dinara pokazala zobe, saj je  bilo še polno snega in je snežilo tudi v času, ko sva bila tam midva. Tako, da sva se nato osredotočila na frikanje in raziskovanje plezališč. Prve dni sva se potikala okoli Banja luke, kjer sva šla v Zečiji kamen in nato v kanjon Tijesno. Skala je bila zelo dobra, kompaktna, neobrabljena in ostra. Zelo sva bila vesela, da se lahko kljub kupom smeti ob cesti najde tako neokrnjena narava v BiH. Tema dvema kontrastoma sva bila priča celotno potovanje. Območja s polno smeti v vodah in v naravi in nato območja, kjer živijo ljudje, ki jim je mar za naravo in ozaveščajo ostale. V kanjonu Tijesno je zelo veliko večraztežajnih smeri, ki se začnejo z oceno 5c, vendar je lažjih smeri malo. Lep ambient, priporočen je abzajl z vrha, saj je spodaj bolj slabo shojeno (Bosanci raje izberejo lažjo opcijo). Navrtano je na 1,5-2m, tako da na 30m cuga potrebuješ skoraj 20 kompletov. V septembru je tukaj tudi organiziran Drill&Chill festival, ki je po vsej verjetnosti prijetnega značaja, saj so ljudje tukaj res prijazni.

 

Najini plani so se malenkost spremenili, saj sva bila oba malo bolehna, jaz sem bil par dni bolan pred odhodom, Marko je pa zbolel za neko trebušno virozo. Zato sva si zaželela mehke postelje, toplega tuša in konkretnega počitka, tako da sva 3. dan šla v apartma proti Mostarju. Spala sva čisto blizu plezališča Drežnica, tako da sva morala naslednji dan iti pogledat. Uff sva se utrudila v sicer čudovito urejenem plezališču z jaso in na gosto navrtanimi smermi, vendar s kar visoko postavljeno ocenjevalno letvico.

 

Zadnji najin cilj je bil Mostar in okolica. Želela sva iti v Blagaj, kjer sva tudi dan prej slišala od nemškega para, da je res lepo plezališče. Na lastni koži sva izkusila prijeten ambient v Eco centru Blagaj, kjer sva za nočitev dala 3 eur. Res je, da je vse bolj ekološko/ neurejeno, vendar je  »klajmberski vibe« res dober, še posebej bi bilo noro, če bi bilo več ljudi/ plezalcev. Tu sva splezala 2 večraztežajni in naslednji dan frikala na ostrih kapnikih, kjer sva se mučila v 6a-jih, kjer naju je visoko postavljena letvica pribila na tla- skoraj dobesedno. Sva že mislila, da sva ratala softiča, ampak se je dvom razblinil v domačem Kotečniku kmalu po prihodu domov.

 

Vse dni sva uživala v dobri Bosanski hrani; čevapčičih, bureku izpod sača, lepinjah, relaksiranem vzdušju brez partnerk, skratka dobra izkušnja. Priporočam za zagriženo, konkretno frikanje na skoraj deviški skali. Midva sva se po tednu pohajkovanja odpravila proti Makarski, kamor je prišla še Koci z Viktorjem in smo nadaljevali plezanje v pogorju Biokova.

 

Za podrobnejše dogajanje pa povprašajte ob pivu ali na ferajnu, kjer lahko se lahko najde tudi nov športnoplezalni vodniček.

10.05.2022 Aljoša Škapin, Ledno plezanje na jugu Norveške

Februarja sva se s soplezalcem Markom štirinajst dni mudila na jugu Norveške, ki je (razen Rjukana) precej manj poznana destinacija, kot na primer Lofoti. Tako sva se odločila ker sva pričakovala, da bodo vremenske razmere bolj stabilne kot v fjordih, kar se je kasneje izkazalo za le deloma pravilno.  Izgleda, da tudi na Norveškem trda zima in s tem ledno plezanje ne traja več od novembra do aprila.

 

Najprej sva obiskala Rjukan, kjer sva ostala le par dni, saj so bile razmere zaradi višjih  temperatur in dežja precej klavrne. V snežnem metežu sva se peljala v Hemsedal, kjer se je začela prava akcija. Večina slapov je bila dobro narejenih, v njih sva bila praktično sama, sledi predhodnikov so bile minimalne. Slabega pol metra snega je plezarijo in dostope še dodatno začinilo. V precej težavnih razmerah sva splezala slap Hydnefossen, kar je bil vrhunec izleta.

 

Po kakšnem tednu sva se prestavila bolj severno, v Otto. Tudi tu sva naletela na dobre razmere in obilico slapov, ki pa so bili manj impresivni kot v Hemsedalu, vendar sva kljub temu našla nekaj odličnih linij. Najino namero, da bi se zapeljala še severneje, v Andalsnes,  in si ogledala Trollveggen ter splezala tudi kakšno mešano smer je zasul snežni metež. Še enkrat sva se vrnila v Hemsedal in ponovno splezala Hydnefossen - ja, tako je impresiven.

 

Spala sva kombiju, za informacije sva uporabljala vodnik »Hemsedal ice (Jorgen Aamot in Bjorn Kruse)« ter nekaj online vodničkov, ki sva jih pridobila od lokalnih plezalcev.

 

Avtorja fotografij : Aljoša Škapin in Marko Prezelj

 

03.04.2022 Blaž Hribar, Medgeneracijski-športno-plezalni tabor Istra

Pretekli vikend 26. – 27. marca smo imeli organiziran športno plezalni tabor v Istri. Tabora se nas je udeležilo 16 članov in ena »pridružena članica«, skupaj torej 17 frikanja željnih nadobudnežev.

 

V petek po službi, okoli 5-ih se nas je 5 zbasalo v avto, Nika, Maša, Pero, Nejc in jaz smo krenili proti našemu cilju. Zaradi manjših tehničnih težav na avtu in relativno poznega odhoda od doma, smo do apartmaja v mestu Funtana prišli dokaj pozno. Tam sta že bila Valerija in Vasja, kmalu za nami pa so prišli še Katja, Luka, Luigi, Meta in Rok. Izbrali smo si vsak svojo posteljo in navezo za v njo, potem pa smo se zbrali v največjem apartmaju na večernem druženju, kjer smo se dogovorili tudi kam gremo plezat naslednji dan.

 

V soboto smo odšli plezat v plezališče Dvigrad. Tam so se nam pridružili še Sašo, Alja in Doroteja. V tem plezališču smo testirali naše veščine v platkah. Večina nas je hitro ugotovila, da imamo v takšnem tipu plezarije še veliko potenciala za izboljšanje. Tako da je kar nekaj projektov ostalo odprtih za naslednji obisk.

 

Po plezanju smo se odpravili (nekateri nekoliko prej kot drugi) na sončni zahod na plažo blizu našega apartmaja. Tam so najbolj pogumni preverili temperaturo vode ostali pa smo raje počakali na toplo vodo v apartmaju. Zvečer smo se peš odpravili v bližnjo gostilno na večerjo, nato pa smo se vrnili v apartma na druženje ob glasbi. Ker smo ugotovili, da so bili v kratkem v naši družbi kar trije rojstni dnevi, ni bilo skrbi da bi ob govorjenju in petju dobili suha grla.

 

Naslednji dan nas je večina odšla plezat v Limski kanal v plezališče Šimije, Alja, Doroteja in Meta v Rovinj, Katja in Luka pa sta se že zjutraj napotila proti domu. V plezališču Šimije na srečo ni bilo plat, tako da so bila naša meča in prsti na nogah hvaležni za izbiro lokacije. Večino smeri je bilo zelo lepih in dolgih z odličnim razgledom na Limski kanal.

 

Enkrat popoldne, ko smo se vsi naplezali, smo se dobili na parkirišču nekje ob cesti, kjer smo se razporedili po avtih, glede na naše želje po nadaljevanju dneva in lokaciji bivališč. Nekateri so takoj odšli proti domu, drugi pa smo najprej obiskali še restavracijo v Poreču.

 

Plezalni tabor Istra mi je bil res zelo všeč. Imeli smo odlično vreme (vmes že skoraj malo pretoplo) in odlično družbo. Tudi obiskana plezališča so mi bila zelo všeč. Super skala, malo dostopa in odličen ambient. Organizatorka tabora Katja je svojo nalogo pri izbiri apartmaja odlično opravila in poskrbela, da nas je vseh 15, razporejenih v tri sobe, lahko stanovalo v isti hiši. Marko in Polona sta spala v svoji vili na kolesih. Tudi naša najbolj izkušena udeleženka tabora se je izkazala, da še vedno lahko brez problemov sledi mlajši generaciji, tako pri plezalnih kot tudi plesnih gibih.

24.03.2022 Sašo Sotlar, Zadnji dnevi (lednega) raja

… se končujejo. Dolgo so trajali. Zelo dolgo. Da bi mi nekdo decembra rekel da bomo led letos trli skoraj polne tri mesece, bi si mislil če je ta res iz istega planeta, ali nemara morda prihaja iz kakšne izmed Jupitrovih vedno zamrznjenih lun. No, letošnja zima nam je res postregla z res pravimi razmerami, ki so malo da ne, vsak slap v Sloveniji spremenile v poligon oz. peskovnik za nas alpiniste.

 

 

Letos sem obiskal kar nekaj novih območij in slapov, za katere prej nisem niti vedel da obstajajo. Od samega začetka v sredini januarja pa do konca preteklega vikenda smo bili s ferajnovci res zelo aktivni pri matranju ledu, v tem zapisu pa bom opisal le nekaj zadnjih.

 

 

Ker sem celo zimo naokoli hodil brez fotoaparata, mi je bilo kar čudno ko sem na računalniku gledal prazno mapo za 2022. Temu sem se odločil narediti konec in namesto da si poiščem zgolj soplezlca, sem si poiskal kar 4 – dva modela za poziranje, dva pa za mojo navezo – eden da pleza, drugi da varuje, sam pa da imam proste roke. Z Markom, Danijem, Janom in Petrom smo se tako podali najprej v Ledinca. Med vožnjo smo uživali v toplem pomladnem sončku, a že pogled proti Jezerskem je dal slutiti da v tistem “hladilniku” od sončka in šajbe ne bo veliko. Z dostopom smo opravili dokaj hitro in takoj sem določil da gre naša naveza naprej, da bom v vertikali drugega cuga morda imel šanso kakšnega dobrega posnetka. Perotu raztežaj ni delal nobenih preglavic, v sredini vertikale se je letos naredilo pravo gnezdece za nas alpiniste, poštantamo in medtem ko Pero že leze naprej, sam visim čez rob in poskušam uloviti dober posnetek tako Perota kot tudi Jana spodaj – moti me sneg, moti me sam Ledinc ki na polno kaplja iz desne, Jan pa je spodaj tako hiter da nimam veliko časa za lovljenje akcije. Pero še ni prišel do zgornjega štanta in Jan je hitro pri nama, z Mavrijem rečeva: “Pridi, pridi, se bomo stisnili pa pogreli” – nekako mu to ne diši, ogleduje si nesplezano, sicer kar tekočo vertikalo desno od luknje in jasno .. zarije vanjo. “Kaj pa ti mladci vedo kaj je težko” – si rečeva z Mavrijem. Kot bi mignil je bil čez. Ko izstopamo sem se še enkrat spustil na rob, kjer se je slišalo Danija: “navija, navija … ne morem več, ne morem več držat, ne morem več zabijat …” Objektiv fotoaparata ga je spodbudil da je stisnil zobe, mišice, celo svoje telo in ni popustil – splezal do vrha. Nekako se ne spodobi na sliki viset v štrikih. Nadaljevali smo proti zgornjemu Ledincu, pred nami naveza ki pa ni bila ravno hitra, res pa je da je tudi zgornji Ledinc bil v slabem stanju – oz. na daleč v redu, ko pa zagrižeš v led, je bila pa to ena velika žalost in velika matrarija. Tako prhek in slab led, da se mi je zdel zgornji težji od spodnjega.

 

 

Naslednji dan smo se odpravili proti Vršiču – v Centralca. Odhod ležeren, ob 8h iz Celja – dejansko tako kakor za večino tur letošnje zime – slapovi niso hudo dolgi, ekstremno dolgih dostopov tudi ni, skoraj vedno se pa najde ena naveza, ki je hitrejša kot ti, pa čeprav štartaš ob 5h. V skupino smo dobili smo še enega člana – še enega Perota, tako da smo se nato razporedili v 3 naveze. Ker nas je pretekli dan precej nazeblo ob čakanju na zgornjega Ledinca, smo Janu in Daniju, ki sta nato zaradi časovne stiske ostala brez njega, dali tu prednost. Pero in Mavri sta šla druga, jaz in še drug Pero pa zadnja – tako sem tudi pustil fotoaparat v dolini in sem tisti dan užival v plezanju tega slapu – pretekla leta se mi je izmikal, letos pa je bil res lepo narejen, pa tudi z dolžino me je vseeno presentil – po sveči se je nato še vedno lep čas lepo plezalo.

 

 

Čez teden dni kasneje je bilo Jezersko znova na pladnju – tokrat pod Makekovo Kočno in seveda, slap Čedca. Ista zasedba kot pretekli vikend, Jan je sicer v Čedci že bil, a vseeno ni zamudil priložnosti za še en obisk – in seveda z idejo ta gre(mo) po desni varianti. Po preplezanem prvem raztežaju si Jan in Pero ogledujeta tisto svečo – pokončna in dolga, sledi predhodnikov ni bilo videti, led izgleda bolj steklen spodaj, nadaljevanje nato bolje. Znova se mi prikrade v misli tista izjava pretklega vikenda: “kaj pa mladci vedo kaj je težko”. In res, brez težav oba čez, meni pa se je ponudila super priložnost za kadriranje od spodaj oz. iz strani, veliko bolje kakor bi bilo od zgoraj, kjer bi se moral obesit na štrik. Hiter sestop, odmaknjen in čudovit ambient – če zgleda skala res slaba, je pa njena barva vseeno lepa - lepo vreme, tokrat brez snega in dejansko – šajba … vse to je naredilo lepo soboto in popoldne smo naredili plan za nedeljski cilj.

 

 

Dolino Belega potoka in Stiriofobijo. Tokrat se je naša skupina zmanjšala na tri člane. Z Danijem in Petrom smo iz parkinga odrinili čez star železniški most in proti strugi potoka. Gozd je bil kljub pozni uri še vedno pomrznjen, veliko tekoče vode v potoku me sicer z velikim navdušenjem ni navdajalo, saj so opisi slapu izpred tedna dni govorili o dejanskem tuširanju, plavanju, kanuiranju, … morebiti še o čem. Tudi dva plezalca ki smo ju srečali na našem dostopu nam dodatnega veselja nista vlila – omenila sta, da naj bi bila sveča počena, a smo vseeno nadaljevali da si situacijo tudi sami ogledamo. Po preplezanih prvih dveh raztežajih smo ugotovili da se je v enem tednu sveča kar lepo ojačala, naši pogledi pa niso opazili težav v ledu. Tokrat sem si sam izbral vodstvo v sveči – ob plezanju podstavka iz leve strani me je res močilo, ampak po sredini pa ni nič teklo. Na sredini sem si vzel malo več časa, kjer sem našel dober prostor za počitek, nato pa pognal še v zadnjo vertikalo – proti vrhu se je našel lep, kompakten led, tudi putrček. Lep slap, nimam kaj reči. Ob sestopu nazaj pod slap smo srečali še dva ledoželjna alpinista, prihod nazaj do jeklenega konjička pa je naznanjal pomlad in zaključek zimske sezone.

 

 

A smo se pretkli vikend vseeno podali v hribe – tokrat v dolino Mlinarce in steno Goličice, kjer smo si zaželeli smer Treh Mušketirjev, pa žal nismo našli (smiselnega) prehoda do vstopa, tako da smo se zadovoljili z raziskovanjem stene in grape v Goličici. Proti vrhu – grape sicer zaradi pomanjkanja snega v glavi in priganjanja časa nismo splezali v celoti – nas je znova ogrelo močno pomladansko sonce in ob povratku v dolino smo si bill dokaj enotni, da se v nedeljo raje podamo v skalo.

 

 

In res je bilo tako … led smo (končno) zamenjali za oprimke, cepine za magnezij, dereze za plezalke. Smer “Zadnji dnevi raja” v Kotečniku že čaka na obisk…

14.03.2022 Anja Novak, Zimsko bivakiranje 2022

V soboto 26. 2.2022 smo se 4 nadobudni tečajniki in  vodja alpinistične šole odpravili na zimsko bivakiranje.  Planirali smo nekje proti Korošici oziroma kjer bi našli največ snega.  Čeprav je bolj mila zima smo lahko parkirali avto le nekaj metrov nad križiščem za planino Ravne in planino Podvežak.  5 nas je obulo pancarje in le en zimske planinske čevlje.

 

Hojo smo začeli v odličnem vremenu in hitrem koraku, vendar se je zaključilo že kar na planini Podvežak. Tam nas je dohitela nesramno gosta megla, veter ter sneg. Kljub ne najbolj ugodnim vremenskim razmeram smo se odločili, da nismo prišli sem samo na sprehod. Odšli smo naprej proti Korošici. En član nas je nekje na sredini poti do Korošice zapustil in odsmučal nazaj proti avtu. Ostali pa smo hodili še naprej v upanju na boljše razmere.

 

Nekje, mislimo, da blizu Korošice smo se opazili jamo, kjer je bil napihan sneg. Bila je zelo mikavna, glede na to, da nas je vse že malo zeblo od neprijetnega vetra in mraza.

 

Spili smo nekaj toplega čaja, vzeli vsak svojo lopato in začeli kopati luknjo, kjer bomo prenočili. Na začetku smo bili vsi zelo zagnani, ko pa smo začeli ugotavljati kako velika luknja mora bit za 4 osebe, da lahko ležijo notri skupaj z nahrbtniki, je ta vnema malo popustila. Novo zagnanost nam je dajala samo misel, da bo notri veliko bolj toplo kot zunaj,  kjer je še bolj pihalo in se shladilo. Po 3h urah kopanja in prelaganja snega smo skopali dovolj veliko luknjo za vse, jo zgladili in opremili s poličkami. Nato smo se preoblekli, zavili v tople spalke in pojedli nekaj toplega ter sladkega ter kaj kmalu tudi zaspali v hladno zimsko noč.

 

Zjutraj smo se zbudili kar pozno in ugotovili, da nas je Markova ideja o dodatnem zakritju vhoda rešila, saj je ponoči zelo pihalo in to direktno v našo luknjo. Zjutraj še enkrat nekaj toplega pojemo in se začnemo spravljati iz luknje v dolino. Zunaj je bila še vedno megla in precej močan veter, kot se za Korošico spodobi. V dolino smo se vračali počasi, saj je bilo premalo snega za lepo turno smuko. Do avta smo prišli kmalu, kjer pa nas je pričakalo toplo sonce.

 

Celotna izkušnja zimskega bivakiranja je bila celostna in koristna. Doživeli smo prave zimske razmere in občutek mraza med samo nočjo. Nihče ni niti pomislil na to, da si ne bi skopali luknje, kjer bi prenočili to hladno zimsko noč.

 

23.02.2022  Najin Do(m)pust 2021

 

Letošnji dopust se je pričel v petek zvečer s konstruktivnim sestankom v baru Panorama, ki smo se ga udeležili Polona, Vasja, Valerija in jaz. Izdelali smo plan za skupne avanture v italijanskih Dolomitih v okolici Cortine. Plan je sledeč: v sredo popoldne se dobimo pri Rifugio Auronzo pod Tre Cime di Lavaredo, naslednje tri dni pa opravimo čim več skupne plezarije.

 

Prva dva dni tedna sem še izkoristil za kolesarjenje, v sredo dopoldne je sledilo pakiranje. Polono sem za tem pobral v službi in pičila sva proti Italiji. Doma je bilo vreme lepo, vendar bolj sva se pomikala proti zahodu, bolj je scalo. Ko sva prispela na cilj, sploh nisva hotela iz avta. Dež in mraz je tudi Vasjo in Valerijo primoral, da sta se zatekla v avto in k borovničkam. Ni nam preostalo drugega, da gremo v kočo na pivo, zunaj se pač v takem ne da biti. Zvečer smo oba avta parkirali s prtljažnikoma skupaj, preko odprtih prtljažnih vrat pa nekako fiksirali cerado. Tako smo sedieli vsak v svojem avtu, zmrzovali in se basali s hrano. V upanju na lepše vreme smo se kmalu spravili spat. Vse skupne dni v Dolomitih smo spali kar v avtu.

Zbudili smo se v megleno in mrzlo jutro, zato smo načrte kovali ob zajtrku, ogrnjeni v spalne vreče. Najprej smo si šli peš ogledati teren. Midva sva lokacijo sicer že poznala, saj sva tukaj bila že predlani (takrat še v pohodniškem koraku). Kmalu je meglo pregnalo sonce in precej so nas zasrbeli prsti. Na hitro smo stekli nazaj do avta po robo in pognali smo se se proti smeri Pyramide, ki se nahaja na velikem storžastem stolpiču pod Cimo Grande. V prvih cugih smo bili razočarani nad krušljivostjo skale, pa tudi orientacija je bila zaradi pomanjkanja klinov težka. V tretjem raztežaju se mi je po prečki vrv zagozdila, tako sem moral zaradi trenja štant nabiti na zoprnem mestu. Sledila sta še dva raztežaja plezarije v ne najbolj čvrsti skali, nato pa smo nekje zgrešili in prišli na navrtan štant. Odločili smo se, da bomo sledili tej smeri, ki je dobro navrtana. Tu skala postane kompaktna in plezarija je prav prijetna. Na koncu raztežaja smo ugotovii, da smo pravzaprav že na vrhu. Sledila sta dva abzajla in hoja do avta.

 

      Pyramide (varianta) IV, Tre Cime; 220 m

 

Drugi dan smo se odločili za plezarijo na Cinque Torri. S Polono sva predlagala hojo iz prelaza Falzarego, a se je izkazalo, da bi se lahko peljali bližje. Tako smo prišli pod smer malo pozneje, a dobro ogreti. Plezali smo po Via Delle Guide na Torre Grande. Smer sem poznal že od lani, zato sem napredoval hitro. Letos se mi je zdela super enostavna. Še preden sta Vasja in Valerija za nama priplezala na vrh, sem imel že pripravljen abzajl. Ker smo bili hitri in je vreme bilo solidno, smo se odločili še za eno smer. Plezali smo na manjši stolp Torre Barancio po zelo lepi smeri z vrhunsko skalo. Sam sem si naredil le nekaj težav, ker sem po pomoti potegnil dva raztežaja v eno in za las dosegel sidrišče, trenja pa je bilo toliko, da sem komaj pobiral vrv. Na vrhu smo bili navdušeni, a kljub temu pohiteli s spustom po vrvi. Vrnili smo se k avtu, sledil je kratek obisk Cortine in večerja na Falzaregu (iz kamp posodic, seveda). Odločili smo se, da gremo jutri plezat v Lagazuoi.

 

      Via Delle Guide IV+/III-IV, Cinque Torri. Torre Grande; 100 m

      Via Ignazio Dibona IV+, Cinque Torri, Torre Barancio; 110 m

 

Zjutraj smo v miru pojedli in se zapeljali kakšen kilometer do parkirišča pod Lagazuoijem. Kljub mrazu sem hodil brez majice, da ne bi imel mokre. Malo smo iskali, kje je vstop v smer, a se nam je vseeno uspelo orientirati. Med pripravo na plezanje nas je tako zazeblo, da smo bili vsi v puhovkah. Tudi plezali smo nato večinoma debelo oblečeni. Smer je bila lahka in ne predolga, skala čvrsta in je res dobro prijela. Razen skalnih ušes je bilo varovanja malo, skoraj nič, tako da sta edini težavi bili orientacija in prostor za izdelovanje sidrišč. Po dveh ali treh urah sva s Polono dosegla zadnje sidrišče, malo stran pa je Vasja že bil pripravljen na spust. Valerija in Vasja sta se po povratku k avtu odpravila domov. Poslovili smo se, midva pa sva se po kosilu odločila, da se zapeljeva do Arca. Računala sva, da bova v nedeljo tam malo frikala, popoldne pa krenila proti Švici. Ob prihodu v Arco pa šok. Totalna gužva. V dveh kampih niso imeli niti enega praznega prostora za naju, klicala sva še vsaj 5 drugih kampov, vse je bilo polno. Meni je zmanjkalo živcev in sem se začel kar peljati proti Švici. Odločila sva se, da se voziva, dokler nama ne zmanjka volje. Spala bova kar na počivališču. Parkirala sva se malo pred Milanom in se zložila na podloge v prtljažniku. Motil naju je hrup zelo prometne štiripasovne avtoceste in vročina Padske nižine, a utrujenost zmaga.

 

      Giordano IV-, Lagazuoi Piccolo; 180 m

 

Po slabo prespani noči, rogljičku in kavi na postajališču, sva pičila naprej proti Švici. Nisva bila pozorna, zato sva slepo sledila navigaciji v avtu, ki naju je peljala nekoliko naokoli. Neumna napaka. Zaradi tega sva morala kupiti vinjeto, naredila sva dodatnih 50 km in se vozila eno uro gratis. Končno sva prispela v Saas Grund, kjer sva si v kempu postavila šotor. Ta dan sva si zgolj še ogledala Saas Fee, občudovala okolico in se pripravila na jutrišnjo turo.

 

Naslednji dan je bil namenjen aklimatizacijski turi na Weissmies. S prvo gondolo sva se peljala na 3200 metrov in prav kmalu sva bila na ledeniku. Najprej sva prečila lahek del z nekaj razpokami, nato pa se je pričela večja strmina in hoja med ter pod seraki. Previdno je bilo treba iti preko nekaj snežnih mostov, sicer pa tura ni bila preveč zahtevna. Presenečena sva bila, da sva malo čez 11 že stala na vrhu. Težav z višino nisva imela nič, vreme je bilo fantastično, razgledi na okoliške gore pa izjemni. Ker ni pihalo in se nama nikamor ni mudilo, sva si privoščila kratko malico. Sestopila sva hitro, a še vedno previdno. Malo me je skrbelo kako mehak bo sneg popoldne, a ni bilo težav. Ob dveh sva bila že nazaj pri gondoli in se peljala v dolino. Sledili so standardni opravki pri kampiranju: kuhanje, sušenje oblačil, pomivanje in priprava na naslednji dan.

 

      Weissmies, PD-, Peninske Alpe; 4017 m

 

V torek je bila na sporedu plezarija v južni steni Jägihorna. V steni poteka 6 navrtanih smeri s težavnostjo od 4c do 6b. Daleč najbolj priljubljena je najlažja smer v tej steni – Alpendurst. Nisva si je izbrala, ker sva pričakovala gnečo. Odločila sva se za smer Panorama, ki je dobro navrtana in ponuja uživaško plezanje. Med prvimi sva čakala na jutranjo gondolo, s katero sva se zapeljala do višine 2400 metrov. Pognala sva se v smeri Jägihorna, da bova prva pod steno. Seveda sva nekoliko zgrešila najkrajšo pot in zato naju je nekaj navez prehitelo. K sreči so vsi šli v Alpendurst. Tako sva se v miru pripravila in pričela plezati. Smer je bila zelo dobro navrtana, tako da se je Polona odločila plezati naprej drugi raztežaj, v nadaljevanju pa se je zaradi hitrejšega napredovanja v steni temu odpovedala. Skala ni razočarala. Temen gnajs z nešteto bleščečimi ploskvicami je bil čvrst in kompakten. Ponujal je obilo oprijema in vlival zaupanje. Plezala sva po velikih luskah in razčlenjenih skalnih tvorbah, kjer lahko vedno najdeš večji ali manjši oprimek in stop, za katerega veš, da ti bo ponudil zanesljivo oporo. Plezanje nama je šlo hitro, poleg sončnih žarkov sva vpijala še čudovite razglede na pogorje Weissmiesa, Lyskamm, Alphubel in Dom ter ostale zasnežene vrhove. Na vrhu sva si super zadovoljna privoščila malico in uživala v super dnevu. Sestopila sva po zahodni strani in se od postaje gondole v dolino spustila z monster trotijem – skirojem za spust po makadamskih poteh. Popoldne sva si v kampu privoščila še plavanje v notranjem bazenu (zraven kampa je bil hotel z bazenom, v katerem se lahko obiskovalci kampa kopajo) in uživala v sončnih žarkih, dokler se niso skrili za gorami.

 

      Panorama 5b, Jägihorn; 330 m

 

Naslednji dan sva v meglenem jutru v miru pospravila šotor in se odpeljala v sosednjo dolino do kraja Randa. Presenetilo naju je nekaj kapelj, vendar so se oblaki kmalu razkadili. S precej težkima nahrbtnikoma sva se odpravila proti koči Domhutte. Ker sva imela na razpolago cel dan, nisva preveč hitela. Kilometer in pol višinske razlike do koče na 2940 metrih sva premagala v slabih štirih urah in po check-inu že pila pivo na terasi. Ker nisva imela zares kaj pametnega početi in ker sva vedela, da bo naslednje jutri treba zgodaj vstati, sva se odpravila malo počivat. Kmalu sva oba spala tako trdno, da sva skoraj zamudila večerjo. Pri večerji sva sedela in klepetala z dvema prijetnima paroma iz Nemčije in uživala v odlični hrani. Za gorsko kočo se mi je hrana zdela skoraj malo preveč »nobl«. Bil bi popolnoma zadovoljen tudi z navadno joto, ampak tudi tri hodni meni je prav prijal. Po večerji sva le še do konca pripravila nahrbtnike za naslednji dan, umila zobe in obraz ter odšla spat. Budilka je bila nastavljena ob 2.00.

 

 

Dan D. Kljub kratki in rahlo nervozni noči sva bila v trenutku pokonci. Odhitela sva na zajtrk, pripravila še zadnjo opremo in se med prvimi okrog tretje zjutraj podala proti ledeniku. Po slabi uri hoje po ledeniški moreni sva prvič stopila na ledenik Festigletscher. Tu sva videla, da je pred nama pet navez, še več pa jih je prihajalo za nama. Uredila sva si ledeniško navezo in vso potrebno opremo ter se po sledeh tistih pred nama dvigala višje po ledeniku. Čeprav sva pazila na vsak korak, nama je pogled včasih ušel v nebo. Milijoni vidnih zvezd so naznanjali, da z vremenom ne bo težav. Okrog pete ure sva prišla do 60 metrov visokega skalnega skoka, ki vodi na sedlo Festijoch. Ta predstavlja tehnično najzahtevnejši del in ozko grlo na poti. Ledeniško navezo sva spremenila v plezalno in počakala, da sva na vrsti. Pričelo se je nabirati večje število navez in prišlo je do nekoliko prerivanja, a brez večjih težav sva se vzpela na sedlo. Nebo so pričele krasiti čudovite jutranje barve in za trenutek sva brez besed strmela okrog sebe in zgolj uživala. Kmalu sva se vrnila nazaj v realnost, kjer sva se že spuščala po strmini proti Hobärggletscherju. Hodila sva hitro, saj sva se počutila dobro in na tem delu ni bilo nobenih ledeniških razpok. Na senčnem delu ledenika sva nabirala višinske metre, ko pa naju je obsijalo sonce, je postalo pasje vroče. Krema za sončenje pomešana s potom nama je dražila oči, medtem ko sva se povzpenjala po dolgi prečki na višini okrog 4000 metrov. Strmina na tem delu je bila kar solidna, nižje pod nama pa globok rob. Neumnosti na tem mestu niso bile več dovoljene. Najin korak se je začel upočasnjevati, noge so postajale težje. Verjetno sva hodila prehitro in naju zdaj to malo tepe. Polona je hodila pred mano in se pričela ustavljati na vsakih 10 ali 20 metrov. Prav neverjetno, kako hitro naju je doletelo. Premagala sva še eno zoprno prečko. Bila je strma, a kratka. Tu bo treba nazaj grede paziti, sva si rekla. Na približno 4450 metrih sva prišla do manjšega sedla. Gledala sva zadnji strm vzpon proti vrhu. Nekaj navez se je že vračalo in ti so naju veselo vzpodbujali, da samo še malo. Midva pa v krizi. Polona se ni mogla dovolj nadihati, pričelo je tudi močno pihati, zeblo jo je v roke, noge so bile težke. Meni je bilo malo lažje, a tudi jaz se nisem počutil najbolje. Dogovorila sva se, da od zdaj naprej hodim jaz spredaj. Hodil sem čisto počasi in se ustavljal na vsakih 20 korakov. Zadnji metri so se nama vlekli kot kurja čreva. Za zadnjih 50 višincev sva porabila verjetno 20 minut. Nato pa vrh. Kar naenkrat ni bilo nič več težko, objela sva se, tudi kakšna solza se je našla. Prečkala sva ozek grebenček do križa, kjer sva napravila nekaj fotografij, nato pa se na jugovzhodni strani parkirala malo pod vrhom. Tu, v zavetrju, je bilo prav prijetno. Nebo je bilo skoraj brez oblačka in med sončenjem sva si privoščila še malo daljšo malico. Pogledala sva še na uro, ki je kazala šele malo čez 9. Do vrha sva prišla v šestih urah, kolikor je tudi predviden čas za vzpon. Na vrh se je povzpelo še nekaj navez za nama in odstopila sva jim svoj prostor ter se odpravila v dolino. Veter je tokrat bil še močnejši, a se je na približno 3800 metrih popolnoma umiril. Spet je bilo pasje vroče. Spuščala sva se hitro, vse dokler se ni potrebno zopet vzpeti na sedlo Festijoch. Navzgor je šlo spet po polžje, a kljub temu sva prehitela špansko govorečo navezo. Na sidrišču sva si pripravila abzajl za spust preko skalnega skoka. Prvi sem se spustil po vrvi jaz in poskušal najti vmesno sidrišče, ki sem ga videl zjutraj, a ga zdaj nikakor nisem mogel najti. Zgoraj, pri Poloni se je pričela nabirati gneča. Spet je bilo prisotno precej nervoze in nejevolje med gorskimi vodniki. Ti so se preko skoka spuščali skoraj eden preko drugega. Po dveh abzajlih sva končno dosegla Festigletscher, kjer je bila zgornja plast snega že precej mehka. Sledilo je še slabe pol ure ledenika in 45 minut do koče. Tu sva se znova okrepčala in v nahrbtnike pospravila še tisto opremo, ki je nisva nesla na vrh. Že precej utrujena sva se podala v dolino. Po dveh dodatnih urah mučne hoje v visokih zimskih čevljih z gamašami (Poloni sem zavidal nizke pohodne čevlje) sva se končno vrnila v Rando. Tu sem pri vsaki hiši porinil glavo v korito z ledeno vodo in se komaj odžejal. Pri avtu sva odložila nahrbtnike in bosa sedela na klopci v senci. Po 1600 metrih vzpona in 3200 metrih spusta ta dan sva si zaslužila biti malo zdelana. Kljub temu sva bila presrečna. Prvič sva se povzpela na več kot 4500 metrov visoko goro. Vzpon, ki je vključeval kar nekaj tehničnih elementov pa sva opravila sama, varno in brez zapletov. Zapeljala sva se še do kampa, kjer sva si najprej privoščila vsak dva piva. Z močno vrtoglavico sva komaj postavila šotor in okrog osme zvečer sem že spal kot ubit.

 

      Dom, PD, Peninske Alpe; 4545 m

 

Petek sva izkoristila za počitek. Spanec sva potegnila krepko v dopoldne, se umirjeno najedla, nato pa se peš odpravila v Zermatt (10 km v eno smer), ker človek pač nekaj mora početi. Splanirala sva še najin zadnji plezalni dan in si ogledovala cene gorske železnice. Povratna vozovnica stane približno 100€ na osebo, zato je bilo jasno, da bova jutri raje pešačila. Iz Zermatta nazaj sva tekla, saj hoja traja čisto predolgo. Ustavila sva se še v trgovini, kjer sva kupila edino poceni stvar v Švici. V Coopu so menjali lubenice za 3 franke, zato sem nosil eno pod pazduho do kampa. V kampu sva srečala še nemški par, ki sva ga spoznala v Domhutte, s katerima smo nato preživeli lep večer ob šmornu, pivu, smehu in utrinkih, ki jih je bilo ravno na tisti večer ogromno.

 

Sobota je bil najin zadnji dan v Švici. S prvim shuttle-busom sva se odpeljala do Zermatta in od tam naprej začela sopihati v klanec proti Rifflelbergu. Prepotena sva srečevala lepo oblečeno gospodo, ki se je v gore zapeljala z udobno železnico, a sva se počutila prav kul. Polono je proti cilju začelo malce pobirati od navijanja v klanec (hodila sva precej hitro), zato sem si preko ramen vrgel še njen štrik. Nadaljevala sva do Riffelhorna, kjer je bil plan plezati navrtano smer v južni steni. Polona je navijala za lažjo izbiro, ampak ker je bilo dobro navrtano, mi jo uspelo zvleči v malo bolj resno plezarijo. Dostop je bil tukaj prav zoprn, saj sva prečila strmo pobočje. Na enem delu sva se celo spustila po vrvi, a sva kasneje ugotovila, da to ne bi bilo nujno potrebno. Ko sva pričela plezati, je sonce že močno pripekalo. Bilo je že kar malo prevroče, a je Poloni ustrezalo, pa tudi jaz sem bil vesel, da imava lepo vreme. In plezarija? Čista poezija. Pet cugov kompaktne in zaupanja vredne skale, ki ti kar riše nasmeh na obraz z vsakim preplezanim metrom. Plezala sva izrazit raz konstantne težavnosti, ki ponuja ravno dovolj oprimkov, da te ne navija. Enkrat se mi je sicer pripetilo, da sem se pričel nekoliko tresti in nisem mogel naprej, a mi je Polona predlagala, da z levo roko sežem preko roba. Tam sem našel super oprimek, ki mi je omogočil napredovanje. Za Polono me je malce skrbelo kako ji bo šlo, a je smer odplezala z odliko. V celotni smeri sva uživala v razgledih na Dofourspitze, Lyskamm in Breithorn. Pod nama se je svetil ledenik Gornergletscher, šumeli pa so nama slapovi, ki so se zlivali iz Triftjigletscherja in Unterer Theodulgletscherja. A nič ni preseglo pogleda z vrha, ko se je pred nama dvigala špičasta piramida Matterhorn. Fotografije teh krajev ne morejo prikazati gora v njihovi pravi veličini. Enostavno moraš iti tja in jih doživeti. Odpravila sva se nazaj do poti in se vmes morala še dvakrat spustiti po vrvi. Privoščila sva si malico pri Riffelseeju in užgala pešaka proti Zermattu. Proti večeru sva se vrnila k šotoru in bila hvaležna za še en čudovit dan.

 

      Kante 5c, Riffelhorn; 140 m

 

V nedeljo nama je preostalo le pospravljanje šotora in ostale opreme v avto ter vožnja proti domu. Zaradi grozne vročine v Padski nižini se nisva niti ustavljala, ampak celo pot odpeljala skoraj neprekinjeno. Doma je seveda sledilo pospravljanje vse opreme, oblačil in ostala neprijetna opravila. A sva bila neskončno vesela, da sva popolnoma »na blef« ujela vremensko najlepši teden v celem letu, ki nama je omogočil, da sva 100 % uspela v vseh zadanih ciljih. Povzpela sva se na dva štiritisočaka, preplezala nekaj uživaških smeri v visokogorju, se naužila veličastnih razgledov in s seboj domov prinesla nepozabne spomine. Prav gotovo je bilo teh nekaj dni med najlepšimi v mojem življenju. Upam in verjamem, da bo takšnih še mnogo.

 

Marko Es

18.02.2022  ŽENSKI ZIMSKI ALPINISTIČNI TABOR – Julijske Alpe 2022

Že mail kjer sem bila seznanjena, da sem ena izmed udeleženk zimskega tabora, je poskrbel za začetno navdušenje. V petek 11.2.2022 smo se tako pričele počasi nabirat v koči, navezovat stike, iskat cilje. Na taboru smo bile nekatere prvič, druge so že bile udeleženke poletnega tabora. Iz ure v uro je bilo boljše vzdušje in energija, ki te je prevzela.

 

Zvečer smo se vse udeleženke na kratko predstavile in povedale željene cilje. Tako smo kreirale naveze in se odpravile spat. Vsa nova poznanstva in toliko informacij, so pri meni vzbudile tisto rahlo nemirnost in vprašanje……kdaj bo že jutro, da lahko oprtam nahrbtnik in grem v smer z novo kreirano navezo Anje Petek (AO Rinka) in Dee Mljač (AO Lubljana Matica). Prvi plezalski dan sem pričela najprej z ogrevanjem iz Zadnjice po vseh serpentinah, do vstopa v Bogovsko grapo. Takoj na vstopu nas je pričakal prvi skok, ko smo le tega premagale, se je odprl pogled na nekaj vertikalnih metrov ledu, kar zaiskrile so se oči in že smo delale štant in kaj kmalu se je zaslišalo: varujem, plezam in razbijanje po ledu, le ta je bil izredno trd, tako da je morala vodilna kar nekaj moči porabit za napredovanje po njem. Sneg v grapi je bil odlično predelan, orientacija nezahtevna, malo pod vrhom nas je pričakal še en krajši ledni skok, ki je ponudil naklonino do 90 °, ko smo premagale še tega pa smo kar naenkrat bile na izstopu iz 600 m dolge grape. Pa kako je to možno da je že konec, kar poskakovala sem od navdušenja kako odlična grapa, neobljudena in s prečudovitimi razgledi. Edina pomanjkljivost je, da ni bilo kaj več kopne skale, kajti poem bi bilo pa tako že kičasto. In Anja brez oklevanja predlaga: a smo punce zato, da gremo do vrha Šplevte? Ja seveda….tako nam spihan vrh postreže še malo kraspanja po suhi skali, na vrhu pa brezvetrje, sonček in preizkus orientacije z okoliškimi hribi. Nato je sledil sestop do spodnjega Kriškega jezera in premagovanje vseh tistih serpentin, ki jih ni želelo zmanjkat vse do parkirišča. Zaključim lahko da Bogovska grapa upravičeno nosi takšno ime.

 

Po vseh premaganih višinskih metrih in dolgem dostopu in sestopu si zaželim, da grem v nedeljo kakšno krajšo in enostavnejšo grapo, malo se poigravam z mislijo na Uroševo grapo v NŠG (na koncu se ni izkazala kot lažja 😊). Tako se po večerji dogovorim z Neli Penič (AO Železničar) in Klaro Lukek (AO Železničar). Neli nama prijazno svetuje, da si na derezah urediva en zobek, očitno je slutila da bo grapa podhranjena. Že sam vstop je poskrbel za hitro ogrevanje, čakal nas je slabo zalit balvan, ki smo ga morale odorodjarit po desni strani in nato končno sneg, naslednji krajši skoki so bili slabo zaliti, ampak s kombinacijo uporabe derez, cepina, guzenja in iskanja oprimkov tudi z golimi rokami smo odlično napredovale. Zadnji skok smo obšle po desni v prečko in proti izstopu, kjer mi je Neli dala možnost zaključit smer. Vendar sem se pri vpetem klinu odločila, da se vrnem na štant, ker sem pri drytoolingu še premalo izurjena. Prepričana sem, da sem se odločila prav, verjamem da bo še kdaj možnost da pripikam iz grape 😊. V soboto zvečer nas je obiskala tudi legendarna alpinsitka Jasna Pečjak z možem Andrejem, naredila je odlično predstavitev njene ledne plezalske kariere, Jasna je res »fajterka«.

 

Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, nisem spoznala samo novih smeri in uživala v zimskem ambientu Bogovske in Uroševe grape, snegu, soncu, ledu, skali, pomrznjenih travah in izbijanju klinov. Dobila sem mnogo več…nove izkušnje, pri opazovanju gibanja in napredovanja izkušenejših plezalk, izmenjavo njihovih znanj in izkušenj ter ob tem pridobila nove ideje za smeri in oblikovala nova poznanstva. Hvala za odlično vodenje tabora Anji in Neli ter vsem izkušenejšim plezalkam, ki so nas varno vodile čez smeri in PZS-ju za organizacijo tabora in vso gurmansko razvajanje in gostoljubje oskrbnikoma na Mihovem domu. To je bila res ena sama sreča in veselje na vrvici.

 

 

Anja Ulaga

 

 

 

 

14.02.2022 Lev Podbregar, Ledni tabor v Sappadi

V petek(4. 2.) popoldan se nas je 14 udeležencev tabora odpravilo proti Sappadi. Že na začetku je bilo vzdušje odlično in po razporeditvi v naveze smo odšli spat.

 

Naslednji dan se nas je nekaj kar od apartmaja peš odpravilo plezat v dolino Enghe. Katja J. In Simon sta plezala okoli kristalne palače, jaz, Jan, Dani, Pero in Matej pa smo se odpravili v prvi užitni slap, ki smo ga videli. Slap se je izkazal za kar dolgega in vsi smo bili presenečeni nad težavnostjo, mislili smo namreč, da plezamo oceno 3. Nato smo splezali še en krajši slap. Ostali člani pa so plezali v sektorju Biancaneve.

 

V nedeljo so nekateri šli plezat slap Carpe Diem, kar 9 pa se nas je odpravilo proti Monte Col-u. Pleza se v velikem amfiteatru, kjer imaš na izbiro kar pet dolgih slapov. Ker naj bi bilo do tja 3 ure hoje in ker smo si nagledali 500 metersko smer, smo bili že vsi pripravljeni, da bomo prišli nazaj bolj pozno... No na koncu se je izkazalo, da je bilo dostopa kvečjemu 1 uro in pol, prav tako nismo splezali celih 500m, ker smo malce zgrešili smer( nismo našli nobenega solidnega opisa), tako da smo se vrnili celo prej kot v soboto. Sledil je živahen družabni večer.

 

Zaradi dveh napornih dni smo v ponedeljek spali malo dlje in šli v slape šele ob 10ih. Plezali smo v sektorju Orrido Dell´Acquatona, že ime namiguje da se bo plezalo ob vodi in res da smo prišli do slapov smo se mogli po jeklenici povleči čez reko. Ker so slapovi praktično brez dostopa, so precej oblegani, tako da smo se dejansko spočili pri plezanju po že izklesanem ledu.

 

Zadnji dan smo se pa še bolj razporcelirali... Nekaj udeležencev je šlo spet plezat ob vodo( Orrido Dell´Acquatona), dva v dolino Enghe, ostali pa smo se odpravili pogledat nekakšno plezališče kombiniranih smeri in krajših slapov. Takoj nas je presenetil zanimiv dostop. Po strmih stopnicah smo se spustili v 30m globoka korita. Smeri so bile res težke, tako da smo se hitro naplezali. Po malici smo se odpravili proti domu.

 

Mislim, da smo se vsi odlično naplezali in odkrili (za nas) nove kotičke gora.

 

Lev Podbregar

28.01.2022  Tečaj ledne tehnike

V soboto 22.1.2021 smo imeli zbor ob 7.30 pri Domu Planincev, od kjer naj bi jo mahnili proti slapu Sušica in tam izvedli tečaj lednega plezanja. Ker pa slap Sušica ni ponujal razmer za izvedbo tečaja smo se zapeljali do slapa Palenk. Tam pa je že mrgolelo ljudi, saj je še en ferajn imel tečaj.  Kljub gužvi se nam je uspelo porazdeliti in začeli smo s tečajem. Naučili smo se kako zavrtati ledne vijake ter napraviti sidrišče, kako postavljati vmesna varovanja, kako narediti abalak za spust po vrvi, kako uporabljati ledno orodje in se nato tudi preizkusili v lednem plezanju. Po zaključenih točkah pa nam je preostal še čas za plezanje. Zaradi velikega števila navez v slapu, se naša naveza ni odločila plezati do vrha in smo tako preplezali samo prvi raztežaj. Vrnili smo se nazaj in mislil sem, da smo zaključili s plezanjem. Pospravil sem opremo in si odprl pašteto. Gužva, ki je bila prej na podnu slapa je izginila in Aljoša je dal idejo da naredimo top rope in tako lahko tečajniki še malce plezamo. V miru sem pojedel do konca in si dal opremo nazaj na sebe. V tem času pa je top rope že bil narejen. Dvakrat sem preplezal tisti del slapa, nato pa sma se z Luko odločila da grema na pir do Kitajca kamor so se že prej odpravili inštruktorji.

 

Na koncu smo kar nekaj plezali glede nato da razmere niso bile najboljše. To je bila moja prva izkušnja v ledu in bilo mi je zelo všeč.

 

Rok Pavlovič

 

 

 

22.1.2022 se je na AO Matica Celje izvedel tečaj ledenega plezanja. Temperaturne napovedi so bile obetavne, Celjani smo se prebudili v dokaj mrzlo jutro, bilo je okoli -6 stopinj. Že pri vožnji po Savinjski dolini pa je temperatura le rastla. Tako je v zgodnjih jutranjih urah bilo 5 stopinj v Solčavi. Ob 7.30 smo se zbrali na parkirišču pri Domu Planincev, namenjeni smo bili v smeri Klemenče jame na slap Sušica, vendar zaradi slabih razmer in informacij, da slap ni vredu narejen spremenili cilj na slap Palenk. Pri slapu je bila ogromna gneča, ampak smo kljub temu nadaljevali z tečajem. Učili smo se tehniko gibanja v ledu, izdelavo abalaka za abzajl, izdelavo sidrišč in vrtanja svedrov v led. Po zaključenem predavanju smo še nekaj poplezali in popili, nato pa se počasi odpravili domov. Tečaj je kljub visokim temperaturam bil dobro izveden in koristen. Rad bi se zahvalil vsem inštruktorjem za poučen tečaj in Patriciji, ki naju je z Jernejem vodila na vrh.

 

Nejc Kralj

20.01.2022  Zimska tehnika na Okrešlju in prva ledna izkušnja

Ko temperature padejo pod nič in je Okrešelj bel je čas za obnovitev zimske tehnike odseka AO Matica Celje. V soboto 15.1.2022 smo v zgodnjih jutranjih urah oprtali nahrbtnike s potrebno opremo in odkorakali še s čelkami iz parkirišča Pri domu planincev do tovorne žičnice, kjer smo se razbremenili nekaj kg in s hitrejšim tempom zagrizli v kolena do GRS hiše na Okrešlja, kjer so nas že čakali inštruktorji. Sledil je hitri test, da bi morebitne pozitivčke izločili in že smo se odpravili proti Zaspanemu hribu, kjer so nas razdelili v skupine.

 

Moram povedat, da sem letos še bolj uživala, kot lani, saj sem letos lansko pridobljeno znanje lahko samo še nadgradila in obnovila. Spoznala sem katere manevre še moram tudi izpopolnit. Tako tečajniki kot mlajši pripravniki smo se pomikali po naslednjih točkah: sidrišča in gibanje naveze, s sidrišča za spust v snegu, gibanje v zimskih razmerah – uporaba cepinov in dereze, preizkus snežne odeje in uporaba lavinske opreme – iskanje ponesrečenca. Poleg nas so določene točke obiskali tudi člani varne hoje v gore. Po končani delavnici, so nekateri izmed udeležencev odšli lovit sončni zahod skozi žleb Turske gore, preostali smo sestopili do GRS hiše, kjer se je pripravljal topel obrok, in nekateri tudi sestopili v dolino. Sama sicer malo z dolgim nosom, ker me je seveda mikal skupni vzpon naslednji dan, ampak zaradi vidnih znakov da mi malo zdravje šepa sem sestopila  Naslednji dan so se preostali člani podali po sestopni grapi na Koroško Rinki in Ledinski vrh. 

 

Jaz pa sem se na srečo prebudila zdrava, povabilo prijatelja Marka iz AO Kamnik, me je naredilo še bolj zdravo, sklenila sva da se zapeljeva do Maltatala preverit ledne razmere. Seveda nisva morala opazovat le na daleč, odločila sva se, da kljub tankemu ledu in velikemu pomanjkanju le tega v začetnem delu, poizkušava ta mix »pregrizit«, saj je Marko rekel, da definitivno zgoraj obeta. Imel je prav - po slabem začetku, se nama odpre čudovit razgled na zaledenel slap višje. No do tiste nedelje še nisem imela možnosti pridobit znanja iz ledne tehnike. Sem jo pa tako pridobila direktno na terenu. Naučila sem se kako je potrebno pravilno namestit ledni vijak. Malo sem dvomila o kvaliteti ledu, ampak mi je razložil, da je v led namestila 22 cm vijak, in to je znak, da je debelina ledu ustrezna in led je kakovosten, pokazal mi je kako se naredi primerno sidrišče, kadar ni bilo moč varovat na drevo. In da mora bit sidrišče varno, da ne bo direktno pod vpadnico napredujočega plezalca, s tem se bom izognila lednim pozdravom iz višin. Pridobila sem informacije kako naj zabodem cepin v led in kako si naj morebitne nastale krožnike najprej počistim, da se mi led ne odkruši, večkrat mi je pokazal kako naj spustim peto, da bodo tudi meča lahko počivala in da naj vsak ledni vijak ko odstranim očistim, da ne zmrzne led v njem. Koliko informacij kar naenkrat, res sem se trudila sledit in upoštevat. Slap je bil do tiste nedelje še nedotaknjen, nikjer sledi zabodenih cepinov in stopk. Iz metra v meter se mi je risal večji nasmeh, na koncu preplezanega slapu, ko naju je čakal samo še abzajl, kar nisem mogla dojet kakšna ledna pravljica je za nama. 

 

Povzamem lahko, da je za mano neverjetno dober vikend, poln novega zimskega znanja, sedaj pa komaj čakam da grem v lov za ledenim kraljestvom in vse pridobljene informacije utrdim v praksi. Hvala vsem alpinistom in inštruktorjem za podano znanje, vsem tečajnikom, mlajšim pripravnikom za odlično vzdušje in Marku za vodenje v slapu.

 

Anja Ulaga

 

 

Tečajniki smo se že v zgodnjih jutranjih urah zbrali na parkirišču doma planincev in se odpravili na pot proti Okrešlju. Po približno eni ure hoje smo prišli do GRS koče, kjer so nas že čakali inštruktorji. Po opravljenih hitrih testih, pa smo pot nadaljevali do mesta, kjer se je izvajal zimski tečaj. Že kmalu po prihodu na delovišče, smo ugotovili da, so snežne razmere slabe, vendar smo kljub temu nadaljevali. Učili smo se gibanja naveze, sidrišče za spust v snegu, gibanje v zimskih razmerah, preizkus snežne odeje in uporabo lavinske opreme. Inštruktorji so stvari dobro razložli. Po končanem tečaju, se je večina vrnila v GRS kočo na kosilo, nekaj se nas je pa odpravilo proti turskem žlebu. Skupina tečajnikov varne hoje, se je zaradi malo zahtevnejših razmer obrnila, tako sma pot na Tursko goro nadaljevala le jaz in Aljoša. Na vrhu naju je pričakal eden lepših sončnih zadhodev. Po vrnitvi, smo preostanek dneva preživeli v družbi, se zabavali in poslušali zanimive zgodbe odprav, ki se jih je odeležil Jože Zupan. Po neprespani noči smo se naslednji dan, že zgodaj odpravili na pot proti Ledinskemu vrhu. Tečajniki alpinistične šole skozi izstopno grapo v križu, varne hoje pa čez savinjsko sedlo. Sledilo je še kosilo v koči in tako se je naš zimski tečaj zaključil. Kljub temu, da so bile snežne razmere slabe, je bil tečaj dobro izveden in nepozaben, najbolj mi bo pa v spominu ostalo samo druženje in zgodbe, ki jih je pripovedoval Juš. 

 

Nejc Kralj

 

 

Ta vikend (15. in 16. 1. 2022) smo končno dočakali praktični del tečaja varnega gibanja v gorah. Do zdaj smo vse od oktobra vsak četrtek vneto poslušali kakšno opremo potrebujemo, kako se pripravimo na turo, kako se gibamo v snegu, kakšne so nevarnosti v gorah, koliko hrane potrebujemo … skratka, teorijo smo načeloma obvladali. Vreme je bilo kot naročeno, testi na Covid negativni, tako da smo lahko brez skrbi povezali teorijo še s prakso. Na Okrešlju smo preizkusili snežno odejo, se v primeru iskanja ponesrečenca naučili uporabljati lavinsko opremo ter uporabljati cepin in dereze. Ko smo se učili zaustavljati s cepinom in nas je neslo kot hudič, smo se vsi kar zabavali, vendar naslednji dan ni bilo nobenemu več smešno, ko smo se vzpenjali na Ledinski vrh. Takrat smo razmišljali le o tem, kaj smo se naučili, kako bomo zabili cepin in kako pravilno stopili, da nas ne odnese. 

 

Na tečaj sem se prijavila predvsem zato, ker obožujem gore, vendar pa imam strah pred prepadi in zdrsi. Vem, da s tem, ko se učim, bolj zaupam vase in nenazadnje tudi v opremo. 

 

Skratka, izredno uporaben tečaj, inštruktorji in alpinisti pa polni znanja in poleg vsega še zabavni. Priporočam vsakemu in že razmišljam, da bi jih vprašala, ali imajo morda še nadaljevalni tečaj varnega gibanja v gorah

 

Božena Petrušič

20.10.2021  OD VIA BAUER V VIA LIKE A VIRGIN, 16. 10. 2021

V četrtek na ferajnu dorečeva, da v soboto preplezava še eno 550m. Tako se v petek zvečer zapeljeva do vasi Riofreddo in proti bivaku - Ricovero Carnizza di Riofreddo. Po vsem prebranih opisih vsi priporočajo kolo za široko lepo urejeno gozdno cesto, katere baje kar ne zmanjka.

 

Sprašujeva se ali bo tudi za naju tako dolga? Ob misli da so mogoče še vedno vsi bivaki zaprti zaradi covida, si kar zaželim da najino pešačenje še traja dolgo v noč, ker si res ne želim zmrzovat kje pod steno. In komaj sva se dodobra ogreli, zaslišiva zvoke živali - rjovenje naše največje živeče zveri medveda. Zanimivo kako nama je dalo motivacije in zagona, da sva tako hitro premagovali km in višince proti bivaku 😊. Kmalu zagledava lučko iz bivaka, kar pomeni da bova pod streho in ne samo to, vesela druščina Čehov nama je že zakurila in gostoljubno ponudila pijačo dobrodošlice. Ob izmenjanih besedah smo kaj kmalu potonili v spanec. Zjutraj sva že ob 5.00 kuhali kavico v kafeteriji in jedli zajtrk, med tem sem se zazrla v zvezdnato nebo nad sabo, kjer sem navdušena uzrla tri utrinke. Poskrbeli so za nasmeh in optimizem, da je pred nama en super plezalni dan. Spakirali sva plezalno opremo ter s čelkami pričeli dostopat do Divje koze proti smeri Veronica bonarota via Bauer.

 

Komaj sva čakali da se prične daniti, da uzreva kakšne razmere naju čakajo. Bolj kot se je danilo, bližje kot sva bili, večji cmok sva imeli. Smer je bila pravljično posipana s snegom, ponekod so se videle ledene sveče, še najbolj naju je skrbela smer za sestop, midve pa brez zimske opreme. Sklenili sva da bova morali obrnit in smer zapisat v seznam za naslednje leto. Na prvem sedelcu na sončku skleneva, da je čas za nekaj vitamina D in kratko pavzo, med pogovorom se Patricija zazre v obsijano steno in prične glasno razlagat, da tole je pa tako lepa linija, da bi skorajda morala potekat kakšna smer. Ni bilo potrebno reči dvakrat, že stečem do stene in že kričim, ja sveti se eden, dva…..uauuu trije svedrovci, sicer vstop je moker, potem pa lepo. Skupaj si ogledava smer, skice ne uspeva najt, ampak se kljub temu odločiva da poizkusiva. Iz raztežaja v raztežaj sem bila bolj navdušena, kako konstantno plezljiva smer, z odlično skalo, lepo navrtana, enostavno sledljiva, s prečudovitimi pogledi na dolino Mrzla voda. Vzdušje kar narašča, dokler ne zaslišim Patricije, ko prične glasno nekaj komentirati: "Kako krušljivo, a bi mogoče obrnili?" jaz kar preslišim, ker ne želim, da se že konča. Sprašujem se kaj ji je, pa zakaj če je pa tako lepo? Ko ji pričnem sledit do varovališča, hitro razumem tiste njene glasne komentarje. Uauuu, kaj pa sedaj?.... še grši, še bolj krušljiv cug naju čaka. Ko sem opazovala Patricijo, kako se je lotila detajla smeri, v tej krušljivi prečki ocenjeni s 6a, sicer lepo navrtani, samo zaželela sem si, da čimprej prepleza, ker si res ne bi želel nihče pasti na te svedrovce. Že samo opazovanje soplezalke med iskanjem stopk, oprimkov, ki so se kar krušili po steni v globino, so pospešili bitje srca, ampak Patricija je sfajtala prečko in že je bila na polički. Kar zažarela sem od ponosa s kakšno soplezalko lahko plezam. No, na polički sledi čas za premislek ali nadaljujeva ali obrneva. Skleneva da gre preverit naprej po smeri, ali naju čaka lepši svet s kompaktnejšo skalo ali morda možnost za sestop. Ni trajalo dolgo ko zaslišim njen vesel glas: »Anja uživala boš, kako lepo, še malo«. Imela je prav po dveh raztežajih doseževa škrbino med Srednjo in Malo Devico, presrečni kako lepo smer sva preplezali. Veselje ni trajalo dolgo, ko se pričneva spraševat, kje je kakšna shojena pot za sestop, šment le te ne uzreva….kaj pa sedaj? Hmmm ja nič abzajl, do široke police do krušljive prečke brez problema…..kako pa sedaj naprej? No soglasno skleneva da po krušljivi prečki plezat nazaj in abzajlat v tiste svedrovce – no go. Torej ostane samo opcija spust v dooolg previs pod nama, ampak pred tem se je potrebno znebit nestabilnega balvana v vpadnici abzajla. To pa res ni bil problem, sem že rušila in poslušala kako se skalna gmota daleč pod steno raztrešči na več manjših delov. Pripraviva štant in zaželim si da bi le jutranji utrinek prinesel srečo - da bo vrv dovolj dolga in da prideva do police spodaj. Nato sledi trenutek resnice in predolga tišina, ko končno iz dna stene zaslišim vrisk Patricije: » To na polici sem, daj Anja ti si na vrsti!« in že sem pri njej. Z navdušenjem razlagam, to mi deli ratal je, pa me ustavi, nene še štrik je treba dobit dol, začneva opazovat, ja vozel se približuje, imava moder štrik, uspelo bo……ko se naenkrat nekaj ustavi, nekajkrat povleče, ne gre, pa poizkusim še jaz 1x, 2x 3x. Šment štrik ne gre nikamor, ok podaljšam gurtne, se pričnem obešat, Patricija pomaga, ampak ne doseževa nič. Torej čas je da uporabiva nož in pustiva rumeno barvno sled za nama. Nič sedaj naju pa že malo preganja čas, morava pohitet, čaka naju še nekaj abzajlov do konca stene, ampak kljub temu je bil še čas za selfi s prelepim ozadjem. Zabzajlava do začetka stene, lažje zadihava, nariše se nama nasmeh in iskrice v očeh.

 

Sedaj pa še zadnje dejanje - sestop proti bivaku po ostalo opremo. Tam naju zopet pričakajo Čehi in vprašajo če sva midve bili v steni? Opazovali so naju in eden izmed njih je rekel, da mu je razbijalo srce samo od opazovanja, pa sem si mislila, kako šele meni. Laughing No kar sam se je odločil, da to se mora nazdravit z njihovo domačo slivovico. Le ta naju je dodobra ogrela za spust proti dolini. Med sestopom sva razglabljali o dolžini smeri in njeni težavnost, ja res se je zabavno poigravat o ocenah smeri, ker ti ni jasno pod milim nebom kaj si lezel…..no pod navzdol se je pa vlekla, ker sva komaj čakali internetni signal da pogooglava kaj sva sploh preplezali. Končno prispeva do avtomobila, pa se nama le ta ne odklene, pa zakaj ne? Kaj res ne mora bit že konec vseh zapletov? Ja premrzlo je, na srečo uspeva nekako prebudit baterijo, da oživiva avto ter seveda na zasluženo pivo v Aljažev hram. Smeri ne uspeva izbrskat med vožnjo proti domu, ampak mi navdušena Patricija sporoči šele naslednji dan da sva preplezali nekaj čisto novega, navrtana je bila 18.9.2021, preplezali sva Like a virgin, ocenjeno s 6a, v 4 h. Sporočila je tudi avtorju smeri, kateri naju je razveselil z informacijo, da gre za prvo oz eno izmed prvih ponovitev 😊.

 

Zaključim lahko, da je za nama en super plezalni dan, naužili sva se hribov, naslednjič absolutno s skico v smer in seveda naslednje leto s kolesi po predolgi makadamski cesti in v Divjo kozo dokončat Bauerjevo smer. Danes vidim, da so imeli prav že stari Grki, da videnje utrinka pomeni srečo.

 

Še vedno tečajnica Anja

08.10.2021  Ženski tabor na Korošici

Prvi vikend v oktobru smo imele ženski tabor. V petek zvečer smo se Polona, Patricija, Nika, Katja, Eva, Anja, Alja, Valerija in jaz odpravile proti Korošici. Mraz, ki nas je tam pričakal, smo preganjale s pogovori o vroči savni, spomini na švicanje v Paklenici, zavijanjem v deke, porovo juhico, čajem s smrekovčkom in kurjenjem ognja. Od tega je bilo sicer več dima kot toplote, je bilo pa romantično.

 

Noč je bila, presenetljivo, prav tako mrzla in tudi v soboto zjutraj nas je še malo zeblo. Ob kavici in dobrem zajtrku - Filip, oskrbnik, nas je razvajal s pečenimi jajčki - smo dočakale sonček, ki nas je malo ogrel. Pridružili sta se nam še Teja in Lucija (AO Grmada Celje).

 

V soboto smo plezale. Patricija in Anja sta splezali Črnomaljsko smer (IV-/III+, III, II, 220 m). Po izstopu iz smeri sta pot nadaljevali proti vrhu Velike Brane in prehod na vrh poiskali po skritem kaminu in sestopili preko Ojstrice. Katja, Polona in Valerija so se grele na sončku v smeri Pepi Žbaradorija (6a, 110 m). Jaz, Eva in Nika pa smo šle v Smer mimo votline (IV-III, 100 m). Eva je po tej smeri šla frikat z Aljo, z Niko pa sva šli še v novo smer v Vršičih Naša (me končno razume) (6a +, 140 m), kjer sva med abzajlom ulovili Tejo in Lucijo. Po uspešnem plezalskem dnevu nas je Filip postregel z ričetom in štrudlom. Možakar nas je res razvajal kot kraljice.

 

V soboto zvečer nas je na Korošici ostalo le še 6, saj vremenska prognoza iz doline za nedeljo ni obetala. Sobotni večer, ki je bil malo manj mrzel kot petkov, ampak še vedno ne dovolj ugoden, da bi šle bivakirat na Dedca, smo si krajšale s petjem. Ugotovile smo, da na pamet ne znamo nobenega besedila v celoti, tako da smo se bolj matrale z refreni in sklenile, da na naslednji tabor nujno vzamemo (še) kitaro in pesmarico. Po viharni noči smo se zbudile v megleno in mrzlo jutro, zato smo se složno odločile, da jo mahnemo proti dolini.

 

Napovedanega dežja v dolini ni bilo in tako smo analizo tabora opravile na sončni terasi pri Privošniku. Ob osvežilni solati smo ugotovile, da se nismo ravno naplezale in sklenile tabor zaključiti z bolderiranjem. Topel tuš in postelja ni premamila le Patricije in Polone, ki sta šli zvečer še v Klajmberja.

 

Tabor je bil PREsežek v vseh pogledih! V PREtežkih nahrbtnikih smo pretovorile PREveč robe, PREveč štrikov, PREveč hrane in PREveč pira. Ja, tudi v sposobnosti pitja piva v PREmrzlih razmerah smo se PREcenile. Ker sem nagnjena k PREtiravanju, je možno, da moj pogled na presežke ni realen, zato poročilo zaključujem z vtisom organizatorke tabora, Patricije: Bilo je fantastično! Iz srca hvala vsem udeleženkam in kmalu spet!

 

Urša

 

 

01.10.2021  Trenta tabor, 10. - 12. 9.

Valerija in Polona sta bili tokrat organizatorki tabora. Odločili sta se, da nas povabita v slovenske najlepše kraje, zato smo preko vikenda odšli v Trento. No, kampirali smo v Bovcu, saj drugje v kampih niso sprejemali organiziranih skupin. V petek popoldne se s Polono odpeljeva v Posočje. Prispeva šele okrog devete ure zvečer, a ugotoviva, da sva pravzaprav prva. Postaviva šotor in počasi se nama pridružijo še nekateri drugi člani AOCM.

 

Zjutraj se nekateri odpravijo plezat v steno Mojstrovke in NŠG, dve navezi smo odšli v Mangart, nekateri v Italijo. Pravo druženje se je začelo šele v soboto popoldne v kampu, ko smo se končno zbrali vsi na kupu. Popoldne in večer smo preživeli ob pogovoru in hladnem pivu. Druženje se je nadaljevalo ob igri drinking joga, kjer smo ugotovili, da je od vseh mladcev Brane še najbolj gibčen. Po zaključku igre smo še malo vztrajali ob pogovoru, nato pa se počasi razgubili vsak v svoj šotor.

 

Za nedeljo je imel vsak pripravljen svoj načrt. Tokrat se je v Mangartski raz zagnala naveza Dani, Nika, Blaž, s Polono greva pogledat bovško Klemenčo peč – Javoršček, Brane in Vasja pa sta plezala v Stadorju. Največ članov je šlo balvanirat k Plajerju, ostali pa smo se jim pridružili kasneje. Druženje je bilo potrebno zaključiti prekmalu, saj nas je do doma čakalo še nekaj vožnje. Sklepna misel tabora je, da je bilo pozen poletni vikend prijetno preživeti s prijatelji in da bi nam malo več gibčnosti prišlo zelo prav.

 

Marko Es

10.09.2021  Tabor Triglav

Bavarska smer + Izstop Zimmer-Jahn.

Po tem ko sem na sestanku odseka zasledila da se organizira tabor plezanja v Triglavu se mi je prebudila želja, da to pa res moram okusit še letos. Že zadnji vikend avgusta bi morali v to klasiko Triglavske stene, vendar vreme ni bilo naklonjeno, zato smo prestavili za teden dni, kar se je izkazalo, da je to bila najboljša poteza.

 

V četrtek na ˝ferajnu˝ sem že skoraj mislila da ne bom dobila naveze, a se je izkazalo da je potrebno samo na glas izustit a me ˝peleš˝ plezat? In že sem lahko pripravila opremo. V petek smo prispeli v dolino Vrat kjer smo prenočili in zjutraj zakorakali proti steni. Sklenili smo da ne bomo prezgodni, saj bi lahko imeli prenizke temperature in mokro skalo. A ko smo iz daljave opazovali smo videli da to ni bila najboljša odločitev, saj so bile pod steno pred nami že tri naveze, a čez čas se je izkazalo da nas niso ovirale in upočasnjevale.

 

Pod vstopom v steno smo razvili štrike in pričeli lesti začetne metre smeri. Sama smer je ponujala tako lepo plezarijo, kompaktno skalo, prijetne previse, kamine, prečudovite razglede, na koncu smeri še plato ki postreže z odličnimi prijemi. Raztežaji so dokaj kratki, opremljeni s klini, kljub temu pa sva zabila kakšen štant, kjer se nama je le ta skril. Kljub navezam pred nama, pozdravov iz višin ni bilo pretirano veliko oz sva se jim odlično izmikala. Tudi z orientacijo v steni ni bilo težav, saj sva odlično sledila navezi pred nama. Po ne še 6 h sva izstopila na prečki kjer sva zvila štrik in se preobula. Na travi malo višje naju je že čakala naveza Dani in Lev, počakali smo še Vasjo in Valerijo ter nadaljevali v izstop Zimmer-Jahn.

 

Le tu smo si privoščili malo malice in nadaljevali čez pode do doline Vrat. Sam sestop sploh ni bil tako dolg, bila sem presrečna, z nasmehom na obrazu, polna nepozabnih doživetij in novih želja kaj je še vredno prelezit. Moram priznat, da v trenutku, ko sem dobila navezo so se mi pričela zastavljati vprašanja: sem dovolj pripravljena, bom zmogla, kako bo z orientacijo? Ampak me je soplezalec pomiril, da je smer označena s puščicami, kar se je izkazalo da je na delu smeri resnično puščica, ki te vodijo naravnost v previs, da morebiti ne zgrešiš detajla smeri. In ob dejstvo da imam dobrega soplezalca, sem sklenila, da je strah povsem odveč in lahko grem samo še uživat. In točno tako je tudi bilo. Hvala organizatorju in soplezalcu Luigiju za tako prijetno pležnjo.

 

tečajnica Anja

 

Tabor, prvotno planiran zadnji vikend avgusta, smo zaradi slabega vremena prestavili za en teden. Tako smo se v petek zvečer, 3. 9. 2021, odpravili v Vrata. Po (za nekatere) slabo prespani noči smo se zjutraj odpravili v Steno. Tri naveze smo vstopile v Bavarsko smer in dve navezi v Nemško. Kljub gneči v smereh ni bilo veliko čakanja in izkušnja prve preplezane smeri v Steni je bila odlična. Zvečer smo se vsi zbrali v Aljaževem domu in odrinili proti Kranjski Gori, kjer smo še zadnji hip lahko dobili večerjo. Siti smo se nato odpeljali na Vršič in prespali v Tičarjevem domu. Le redki pa smo se imeli čast stiskati na podstrešju. Naslednji dan( nedeljo) smo se odpravili V Nad Šitom glava. Jaz, Dani in Luigi smo preplezali Stoletje, Anja in Sašo pa Juševo. Tako smo lepo zaključili tabor Triglav, ki je pod vodstvom Danija potekal kot po maslu.

Lev Podbregar

Fotografije: Anja Ulaga

 

 

07.07.2021  Tabor Paklenica, AO Celje Matica (18.06.2021-27.06.2021, kamp Vesna)

Kaj nam pa morejo! Kot vsako leto do sedaj je bil tudi letos organiziran tradicionalni družinski tabor v Paklenici. Najbolj zagnani so pričeli dopustovati že s petkom, nekaj padalcev pa nas je prišlo čez teden in kasneje za podaljšan praznični vikend. Kljub vročini nas je 37 negativcev (hehe C-19) v ranih jutranjih urah pridno nabiralo smeri – skupno 77, nato pa smo se hladili v tolmunčkih, pri Dinkotu in v morju (kar v tem zaporedju). Komarji so bili letos do nas usmiljeni, prav tako tudi Vesna, ki je na peč naložila kakšno drvo več in nas razvajala s toplo vodo. Skupna kuhinja je pokala od dobrot, voda v morju je bila slana, ob večerih pa smo s petjem pridno kratili spanec drugim v kampu. Pridobili smo nekaj modric, si odplezali blazinice na prstih, se smejali na vsa usta, napenjali možgane pri reševanju križank, domov pa odnesli veliko lepih spominov, novih izkušenj in željo po še!

 

Hvala Patriciji za uspešno organizacijo in tudi vsem članom, ki so poskrbeli da smo se tečajniki dobro naplezali.

 

Katja Podpečan

avtorji fotografij: Anja Ulaga, Katja Podpečan, Blaž Hribar, Luka Krajnc, Peter Burger, Rok Dečman

 

Vtisi tečajnikov

Katja Podpečan: Paklenica 2021 … Ufff, kje naj začnem? Paklenica se je za nas tečajnike slišala kot obljubljena dežela. Plezanje, druženje, morje, Dinko. Ko so drugi z navdušenjem pripovedovali o taborih preteklih let si je bilo kar težko predstavljati kaj Pakla dejansko pomeni – vse dokler je nisem doživela sama. Dnevi se med sabo niso kaj preveč razlikovali. Začetek dneva je zaradi visokih temperatur predstavljalo zgodnje vstajanje, pripravo opreme in odhod v park, vstopanje v smer, plezanje, sestop, vstop v novo smer, sestop, pivo ter hlajenje v tolmunčkih. Sledila je vrnitev v kamp, skupno kosilo, deljenje vtisov o preplezanih smereh ter odhod na plažo. Ob večerih še kratek sestanek, kjer smo zapisali preplezane smeri, določili naveze za naslednji dan in se organizirali za kosilo, nato pa klepet, ki ga je po navadi prekinilo igranje na kitaro in petje (tega so seveda bili deležni tudi prebivalci sosednjih kampov). Če bi morala ob koncu tedna potegniti črto s plusi in minusi bi se del s pozitivo napolnil v hipu. Družba, smeh, lepe smeri, razgledi, Dinko, topla voda v kampu (!!!), plaža, morje, škržati, … skratka vse kar potrebuješ za popoln dopust. Kar najbolj obžalujem pa je le to, da se mi tabora ni uspelo udeležiti vseh deset dni. Popravim naslednje leto! Wink

 

Anja Ulaga: Izpiti iz vrvne tehnike so narejeni in napočil je čas za Paklenico in plezalno atmosfero. Malo s cmokom v grlu in z vprašanjem kaj bom sploh delala toliko dni v Paklenici, si preventivno spakiram kolo in tekaške copate, da mi le ne bo dolgčas. Za odlično uverturo in spoznavanje s Pakleniško skalo sta poskrbela Nika in Blaž, v Tinin smeri in Flex & Rex. Že naslednji dan sem skupaj z Uršo iskala nezlizane stopke in oprimke po smeri Karabore, na plati pa sem spoznala kako odletiš, če se ti zatrese noga. Za več brezskrbne uživancije pa je nato poskrbela Danaja. In že je bil tukaj petek ter srečanje s kaminskim plezanje v Centralnem kaminom za Branetom in Polono, kar naenkrat spoznam, da je že tretji dan plezarije za mano in kar ni mi še do počivanja in poganjanja pedal kolesa - no razen iz kampa do parkirišča Paklenice. Po prepeti noči se v soboto zjutraj odpravimo v Aigor skupaj z Antonom in Matejem Artnakom, večer pa zaključim z Laško navezo z Matejem Knezom, Antonom Drolecem v smeri Oprosti mi pape ob zahajajočem soncu, pogledu na morje in z nasmehom na obrazu kako vse lepo prehitro mine. Paklenica me je prevzela tako s plezarijo, tolmunčkanjem, morjem in plavanjem ter odlično motivirano družbo, ki ti da energije. Ostajajo prekrasni spomini.

 

Peter Burger: Prvič v paklenici, ni razočarala. Vsi so govorili da je nora plezarija, niso pretiravali. Res je bilo fajn. Super družba, fajna skala, tolmunčki za rehabilitacijo po plezanju so čisto na mestu. Popoldan malo lenarjenja, plaža, morje, Dinko.... se kar hitro privadiš. Iz skupne kuhinje so vsak dan prihajale dobrote, tako da lačni tudi nismo bili. Rahlo nas je presenetila vročina, ampak tudi to smo rešili z zgodnejšimi odhodi v kanjon. Res dober, in plezalno uspešen dopust.

 

 


 
Stran:   1   2   3   4   5   6   7   8  
Prikaz: 1 - 30 od 230 zapisov
 
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah