DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ

 
Stran   1   2   3   4   5   6   7   8  
Prikaz: 1 - 30 od 223 zapisov
Iskanje
  
 
13.11.2022 Katja Podpečan, Plezalni tabor Arco (29.10.2022-01.11.2022)

Trinajsterica članov AO Celje Matica se nas je za čas prvonovemberskih praznikov mudila v Arcu. Polni veselega pričakovanja smo se v kultni plezalni kraj odpravili v petek popoldne, se namestili v mestu Riva del Garda in pričeli z načrtovanjem prihodnjega dne. Nekaj se nas je odločilo, da soboto preživimo v Comanu, plezališču, ki je od mesta oddaljeno cca. 40 minut vožnje. Plezališče razvaja s krasnim ambientom, odličnimi smermi in kratkim dostopom. Preostali so utrjevali kožo (tudi na dlaneh) v soncu obsijanih večraztežajnih smereh. Večer nam je minil hitro in razigrano in že je prišla nedelja, ko smo roke namakali v magnezij v plezališču v okolici Trambilena. Dan je bil uspešen, neustrašno smo splezali nekaj težjih smeri in veseli smo se odpravili proti našemu italijanskemu domu. Delček sreče nam je zasenčilo le spoznanje, da nam načrtovan obisk Gardalanda ne bo uspel in kar hitro smo prilagodili načrte za prihodnje dni. Tako se nas je peterica odločila, da imamo v ponedeljek dan počitka, ki smo ga izkoristili ob jezeru. Preverili smo temperaturo vode in vzpostavili nekaj pristnih prijateljstev s tamkajšnjimi prebivalci (račkami). Z najemom pedolina smo natrenirali še mišice na nogah in rešili celo eno življenje! Preostali pa so uživali v plezanju večraztežajk in ob krasnih razgledih na jezero v bližnjem plezališču. Zvečer smo se odpravili v mesto Arco, kjer so se nam ob pregledovanju trgovin s plezalno opremo cedile sline – te pa smo (vsaj deloma) potešili ob odlični italijanski hrani (ki za spremembo ni bil bogracchio). Prehitro je prišel zadnji dan in s tem tudi zaključna plezarija. Iz neznanih razlogov je imel tisto noč del članov tabora težave s spanjem, vendar smo se kljub tej prigodi zjutraj z zanosom napotili proti novi skali. Odpravili smo se v Besagno, plezališče z zahtevnimi smermi, ki so najbolj zagretim ponujale precej izziva. Na koncu je sledil le še povratek domov. 

 

Tabor je bil uspešen v vseh pogledih – plezalnem, vremenskem in družabnem. Kljub pridobljeni eni uri po zimskem času je minil prehitro, ampak znano je, da ko uživaš čas beži. Vse pohvale Marku za uspešno organizacijo in odličen bograč, ki se bo zagotovo obdržal še pri prihodnjih taborih. V Arco še gremo!

 

Seznam vzponov:

 

29.10.2022: 

- Via Magnesio Della Rocca (Pian Della Paia), VI+, 150m  - Sašo Sotlar in Peter Burger

- Via Similaun (Placche Zebrate), 6a, 400m – Gašper Knez in Marko Mavri aka Mr. Bombastic

- Via Similaun (Placche Zebrate), 6a, 400m – Danijel Žagar in Marko Es

 

31.10.2022:

- Diedro Martini (Cima alle Coste), VI+, 500m – Sašo Sotlar in Marko Mavri

- Tony il Telefonista (Corno di Bò), 5c, 150m, Gašper Knez in Danijel Žagar

- Old fix (Corno di Bò), 6a, 150m, Gašper Knez in Danijel Žagar

- Tony il Telefonista (Corno di Bò), 5c, 150m, Nika Mlinarič Hribar, Blaž Hribar in Valerija Podlesnik

 

01.11.2022:

- Via Trento (Placche Zebrate), 5b, 180m – Marko Es in Danijel Žagar

28.10.2022 Aljoša Škapin, Tabor v Baški grapi

Na pričakovano precej sončen in topel vikend se nas je 8 odpravilo na Novi vrh nad Baško grapo. Pričakala nas je megla, ampak je bilo kljub temu dovolj toplo za plezanje. Steno smo dokaj hitro našli, prav tako so nam dobro služili opisi smeri na internetni strani Primorske stene in majhna knjigica Na sončni strani Julijcev, ki jo na bolhi staknil Sašo. 

 

Zvečer smo se bili primorani odpeljati v Most na Soči na večerjo, saj so bile ostale gostilne zaprte. 

 

Naslednji dan nas je polovica zopet odšla v Novi vrh, polovica pa v Ratitovec. Smeri v južni steni Novega vrha so krajše (okoli 100 metrov), solidno opremljene in precej zanimive za plezanje kljub precejšnji poraščenosti s travo, saj imajo predvsem v osrednjem delu čvrsto skalo in športnoplezalno gibanje, tudi strmina ne popušča.

 

Kamp Šorli v Koritnici, kjer smo spali, priporočam - je dobro urejen in čist, celo savno imajo v apartmaju, ki je pa žal nismo imeli časa sprobati.

22.10.2022 Aljaž Stepišnik, Moški tabor 2022 – Klek

Pisal se je 24. kimavec leta gospodovega 2022. Enajsterica pogumnih mož se je navsezgodaj odpravila iz baznega tabora v Celju s ciljem preveriti število čarovnic na Kleku, kjer se po Valvasorjem izročilu te zbirajo v nevihtnih nočeh. Po postanku v taboru 2 (beri: bencinska za Krškem), kjer smo skovali jurišni načrt, smo okoli devete ure krenili s parkirišča proti koči, ki se nahaja na planotici približno 20 minut pod vrhom. Ker smo predvidevali, da bi nas na normalki lahko z raznimi neprilikami presenetile čarovnice, smo se ne vrh odpravili kar preko zanimive južne stene. Vsaka naveza je ubrala svojo smer, omladinci Matjaž, Vasja in moja malenkost smo jo mahnili po Omladinski, Jan in Mare po HPD 90 in ker to ni bilo dovolj, še nato za nami po Omladinski, Pero in Špeh po nečem težkem, ni važno, Nejc in Muri pa sta plezala nekje vmes. Vzpon dneva pa je pripadel Balohu in Matotu, ki sta baje plezala Cepinaško smer, kjer sta se spopadla s strmimi, mestoma previsnimi travami in krušljivimi kamini, hkrati je bila to edina smer, kjer je tisti dan zapel klin, ostale smeri so bile sicer dobro opremljene. Na koncu sta se zedinila, da je smer verjetno bolj užitna v zimskih razmerah, kot sicer morda namiguje tudi ime smeri. Vsekakor vzpon, ki se lahko primerja s slavnim podvigom v Wisiakovi smeri v Steni. Če kdo iz uredništva Celjana bere to poročilo, se lahko obrne name za več informacij o tej epopeji, ki se bo nedvomno zapisala v zgodovino celjskega alpinizma.

 

Da na hitro povzamem to poročilo, čarovnic nismo našli, žar je bil odličen, oskrbnik tudi, z izjemo par nočnih ur, ko je bil iz neznanih vzrokov nekaj nejevoljen. Spoznali smo tudi, da je med nami tudi nekaj talentiranih gimnastičarjev in akrobatov.  K sreči smo se do tega spoznanja prikopali brez poškodb.  Edina kritika in velik črni madež tega vikenda, kar žal moram izpostaviti, je absolutno pomanjkanje piva, ki ga je zmanjkalo še preden je zvon v Ogulinu odbil polnoč. Nezaslišano!

 

Ker je vreme naslednje jutro odlično sodelovalo, smo se lahko dobro naspani v deževnem jutru ležerno vrnili v naš bazni tabor. Če potegnem črto, mislim da je tabor odlično uspel, tako da vse pohvale Vasji za organizacijo. Veseli me, da so se tabora udeležili tudi člani, ki jih sicer redkeje vidim, v bodoče pa si lahko želim le še več udeležencev iz vrst stare pa tudi srednje garde. Fantje nasvidenje v naslednji vojni!

17.10.2022  Spoznavna tura - Ojstrica, 2.10.2022

Večer prej si na hitro pogledam kje bo potekala naša pot, na Ojstrici sem sicer že bila, ampak iz druge strani. Plan naše ture je bil Podvežak- Lastovec- planina Vodotočnik- Korošica- Ojstrica- Molička planina- planina Podvežak. V mislih sem imela: ''Uh, to pa bo dolga''. Kljub temu, sem se veselila raziskovanja novih poti in ljudi.

 

V nedeljo zjutraj se je večina zbrala v Celju, razdelila po avtomobilih in nas ostale pobrala v Šentrupertu. Skupaj smo odrinili v smeri Logarske doline, kjer smo zavili proti planini Podvežak, katera je bila naše izhodišče. Napoved za vikend sicer ni bila najboljša, ampak smo s hojo začeli že po sončku. Po nekaj 100 m vzpona smo skoraj vsi bili v kratkih rokavih. Počasi smo spoznavali drug drugega, tipali po imenih, kaj kdo počne, iz kod prihaja, zakaj se je vpisal v alpinistično šolo itd. Na Lučkem Dedcu smo naredili daljši postanek, kjer smo potegnili iz svojih nahrbtnikov sendviče in ostale priboljške. Do Kocberjevega doma na Korošici smo se spustili po brezpotju, kjer so nam Brane, Zdravko in Marko razkazovali hribovske smeri v Lučkem Dedcu. Naša tura se je zaradi časovnih okoliščin v nadaljevanju rahlo spremenila, tako da smo spustili vrh Ojstrice in odšli direktno do Moličke planine. Tam smo naredili še eno postojanko, potem pa počasi krenili v smeri Podvežaka. Dan smo uspešno zaključili v (tako slišano) ferajnovski gostilni Privošnik. 

 

Spoznavna tura Ojstrica, brez Ojstrice. Sem dobila dovoljenje, da lahko uporabljam besedo na O, tako da sem si dala duška. Ob deljenju naših vtisov, smo vsi zadovoljili svoja pričakovanja - fajn smo se mel. Skratka, se že veselim vseh skupnih podvigov in navdušena nad tem, da sem končno tečajnica! 

 

Anja Blatnik

20.08.2022 Katja Petrovec, Mir v Gesäuse

Dan 1

Patricija in Lečka s svojim kolesom sta se na pot odpravili že v petek dopoldne in skozi dan v bližnjem mestecu Admontu nabrali zemljevide in drug turistično-promocijski material, da smo v naslednjih dneh dobili tudi nek širši pregled nad območjem, kjer se nahajamo. Ko smo proti večeru prišli v kamp Forstgarten, ki leži pod mogočnimi severnimi stenami Hochora, Dachla, Planspitze in Rosskopfa (skupina Hochtor) še preostali, Povšetova Polona in Brane, Ninovski Luigi, Mokotar Luka in Katja Petrovec, smo dobili prve informacije kar iz prve roke in stopiti nam ni bilo potrebno niti čez prag recepcije. Patricija je v polnem kampu že prej vse uredila. Ljudi je bilo namreč ogromno, šotori so stali drug ob drugem, trudili smo se, da si nismo zaparkirali avtomobilov, tušev je bilo po tri za vsak spol in kakšno stranišče več, toda začuda, ali pač ne, je vse v kampu gladko delovalo. Najkasneje ob enajstih zvečer se je vse naokoli razen reke pogreznilo v tišino, proti mraku so na plan s svojimi torbami polnimi hrane začeli prihajati ljudje. Ob dveh velikih kuriščih in številnih mizah so in bile nekakšne ’družne’ večerje, ne da bi se ljudje poznali med sabo, v koritu polnem vode so se hladila piva za ves kamp – in zmanjkalo ni nobeno – zjutraj so se nekateri v joga položajih spogledovali s soncem, manjkalo ni družabnih iger, pa kitare, fotografskih tečajev … V glavnem, na trenutke se je zelo, da bivamo v nekakšni komuni, zato je službeni nemir hitro zapolnil mir. 

 

Dan 2

Ker je v petek v tem delu Avstrije še precej deževalo in tudi vremenska napoved je bila za nedeljo lepša od sobote, smo se prvi plezalni dan odpravili v krajšo steno Kalblinga (2196 m), ki tudi s svojim dostopom ne utrudi nog. Kakšne pol ure smo se vozili iz kampa in nato po cesti proti koči Klinkehütte, za katero je treba odšteti 8 evrov ali parkirati spodaj (2 evra) in se peš odpraviti še kakšno uro do koče. Odločili smo se za daljšo, a dražjo vožnjo, saj smo se zavedali, da bomo naslednji dan resnično zagrizli v breg. 

Patricija in Luigi sta se odpravila v smer Južni raz (Sudgratkante, VI-, 280 m), ki je izgledal resnično markanten, zato je bilo v njem kar nekaj navez. Z Lukom sva zavoljo gneče zavila proti Gamsjem stebru (Gamspfeiler, V+, 250 m), ki ni izgledal tako markantno, so pa imeli zato gamsi v njem mir. Dostop do smeri je bil kratko malo tečen, po strmih, s šodrom naloženih travah (100 m), vstop v smer tudi ni omogočal lagodne priprave, tako da sva se hitro vpela v gurtno in spravila v plezalne plazove. Prvi raztežaj je bil še precej vlažen, tudi plezalno neugoden, nato se je smer unesla in postala prijetnejša in lepša. Varovališča so narejena na svedru in klinu, tudi v raztežajih se najde od 4 do 5 svedrov in kakšno skalno uho. Izstopila sva po originalu in skočila še na vrh o razglede.

Ostali so naju že čakali na Klinkehütte. Po besedah Patricije in Luigija je bila njuna smer čudovita, medtem ko midva nad najino nisva bila tako zelo navdušena. Bi jo ponovila? Najbrž ne. 

Še nekaj o cenah na koči v primerjavi s cenami, ki jih plačujemo ta trenutek pri nas v gorskem svetu: ceneje, še posebej, če pomislimo, da imajo Avstrijci višji standard. In kot kaže, postajajo tudi avstrijske visokogorske ceste cenejše kot naše makadamske gozdne ceste za novonastalimi zapornicami. Gneča okoli Kalblinga in na koči: tem nekaj ljudem lahko komajda rečemo gneča.

 

Dan 3

Zvečer se zatopimo v debelo bukvo, ki je plezalni vodnik za Gesäuse (vzorno narejen, knjiga, ki jo ponosno postaviš na knjižno polico ob druga literarna dela). Patricijo in Luigija vleče v severne stene nad kampom, naju bolj mika južna stran Festkogla (2272 m). Tako da se naslednji dan razdelimo na dvoje. Kolega Patricija in Luigi iz kampa zagrizeta proti Planspitze in v smer Nordwestwand, z Lukom se odpeljeva v Johnbach in od tam daleč, daleč proti Festkoglu. Če bil bi vedež …

Po dveh urah normalne hoje za plezalce prideva do grape, pred nama je še poplezavanje po strmih travah ob grapi (izpostavljeno, toda prijetneje od dneva poprej) pa prečenje pod steno in spet poplezavanje po skalnem pobočju pod steno. Za vse sva potrebovala tri ure, preden sva vstopila. Plezala sva Waschrumpel (VI, 370 m). Smer je polna žlebičev, skala zatorej ulita, toda žlebiči niso ravno omogočali nameščanja dodatnih varoval. Raztežaji so bili dolgi, od 4-5 svedrov na raztežaj, na trenutke je bilo za glavo kar naporno. Na vrh priplezava na skrajni zahodni rob zahodnega grebena, zato naju čaka izpostavljeno plezanje po ozkem grebenu na vrh, ki ga je bilo treba na določenih mestih resnično zajahati. Globina na obeh straneh pa … globoka. Sestop z vrha vodi po razbitem in zakraselem svetu, prav tako polnem žlebičev in škrapelj. Lepo, veličastno in samotno. Do avtomobila sva hodila ponovno tri ure, na celi turi srečala morda pet planincev, nekaj gamsov, malega gada in nadobudnega svizca. V steni smo bile 4 naveze, dve češki in še ena avstrijska. Skoraj težko je doumeti, da so pri nas ta čas prelazi neprevozni … hmmm. 

Po vrnitvi v kamp je sledilo prijetno presenečenje, saj sta nam Polona in Brane pripravila pravo nedeljsko večerjo. Kmalu za nama sta prišla še Patricija in Luigi, menda jima je turbo pogon dala prav čakajoča večerja. Njuna smer je bila še malo mokra, a skala prav tako dobra, povesta. Nad ambientom pa sta bila navdušena. 

 

Dan 4

Sledilo je nestabilno popoldne z nevihtami in tudi duše so bile že napolnjene, zato namesto sten pogledamo, kaj ima ponuditi območje. Dan kulture, torej. Najprej zavijemo v Johnbach na pokopališče alpinistov, ki so v Gesäuse izgubili življenje, nato v Admont, kjer se nahaja največja samostanska knjižnica na svetu in benediktinski samostan. Resda ni alpinizem, toda tudi pogled na  stare knjige in vonjave, zavite v blišč knjižnice, naredijo še kako močan vtis. 

 

Akterji: Alenka Posedel, Polona in Brane Povše, Patricija Verdev (organizacija), Luigi Ninovski, Luka Mokotar, Katja Petrovec

01.08.2022 Sašo Sotlar, Chamonix 2022

Nočna, mirna pokrajina drvi mimo nas. Prometa ni veliko in tako hitro napredujemo na poti k našemu “domu” naslednji teden – Chamonixu. V meko evropskega alpinizma se tokrat odpravljam drugič. Pred leti ob prvem obisku, ko sem bil še mlajši pripravnik plezalskih oz. alpinističnih ciljev takrat nisem imel, zgolj spoznati se z novim področjem, ter si pripraviti teren za nadaljnje obiske. Tokrat pa sem imel cilje postavljene: plezati v granitu, na višini in predvsem – opraviti kakšen “grande-tour”. Nekateri cilji so bili izpolnjeni, nekateri pa realizacijo še čakajo.

 

V soboto dopoldne smo prispeli na naš cilj in postavili bazo v kampu v manjši vasici Les Bossons nekaj minut vožnje iz Chamonixa, kamor smo se popoldne tudi odpravili na kratek ogled mesta, nakup vozovnic za gondole, manjkalo pa seveda ni tudi osvežujoče pivo, pica in pa pozdrav ženski športno-plezalni reprezentanci, ki se je tisti vikend prav tako mudila v Chamonixu, kjer so imeli tekmo svetovnega pokala v težavnosti. Zvečer pa že kovanje načrtov in navez za naslednji dan. 

 

V nedeljo zjutraj smo se odpravili na Augille du Midi z različnimi načrti – s Petrom sva najprej planirala za seznanitev z granitom splezati smer Rebuffat – Baquet v južni steni Midi-ja, a kot pričakovano je bila v smeri že gužva, prav tako v sosednji steni (Eperon des Cosmiques) in tako sva imela še plan C – Pointes Lachenal pod Mont Blanc du Tacul-om. Ker se do stene po ledeniku spuščaš sva z dostopom opravila hitro, a tudi tu sta bili notri že dve navezi, a smo se vsi lepo razporedili po steni oziroma različnih smereh. Izbrala sva si smer Contamine (200m, 6a+). Prvi raztežaji so bili nesigurni – saj skorajda ni fiksne opreme (klinov), kakršne si navajen v šesticah naših hribov. A sva se s Petrom zelo hitro spoprijateljila z dejstvom postavljanja lastnega varovanja – še posebej ko vidiš in čutiš kako sigurno so postavljeni metulji in zatiči. Najtežja sta bila dva raztežaja v zgornjem delu smeri. Prvi 6a+ raztežaj je postregel z imenitno, dolgo počjo, drugi pa z manjšim previsom, nadaljevanje do vrha pa je bilo nato lažje. Sledil je še spust po vrvi po celotni smeri – varovališča so bila večinoma na svedrih, en sveder je bil v pomoč v enem izmed 5c raztežajev, pa kakšni štirje klini so se našli v smeri. Malo se nama je že mudilo, zato sva držala soliden tempo nazaj proti gondoli in tako ujela predzadnjo tisti dan.

 

Pozno popoldne v kampu smo se znova skupaj zbrali, izmenjali izkušnje, navdušenja pa ni nihče skrival. Zvečer smo šli v Chamonix na ogled finala tekme v športnem plezanju, kjer smo pesti stiskali za naše tekmovalke – seveda brez zmage Janje tako ali tako ni šlo.

 

Naslednji dan sva si s Petrom zaželela nekaj lažjega in z manj dostopa. Podala sva se v južni greben (420m, 6a) vrha Chapelle de la Gliere v območju Aiguilles Rouges na južni strani doline. Udoben, hiter dostop brez snega, prav tako hiter sestop in prijetna plezarija, ki jo začinita dva težja raztežaja povsem v zaključku smeri, vmes pa smer postreže še z zelo zanimivim raztežajem imenovanim “britvica” – oster raz, katerega preplezaš po plošči, ki na prvi pogled izgleda brez nekih oprijemljivih struktur, a se na koncu najde lep prehod – v daljavi za teboj pa se bohoti celotno pogorje Mont Blanca.

 

Za naslednji dan je bil predviden dan počitka, zvečer pa smo z Markom in Petrom skovali večji, drznejši načrt za sredo in četrtek. Torek - dopoldansko poležavanje, postopanje, v zraku je bilo čutiti neko nervozo. Ko smo končno le spregovorili med seboj, smo si bili enotni da za naš prvi “grande-tour” izberemo vseeno neko lažjo smer. Tako smo se dogovorili za smer “Mer de Glace” v Greponu, z odhodom naslednji dan in prenočitvijo na koči Envers. Popoldne, ko so se v kampu pridružili še preostali, smo se skupaj podali v slabe pol ure oddaljen Passy, kjer smo navijali še za naše kolesarje na dirki Tour De France, nato pa se še osvežili v bližnjem jezeru. 

 

Sreda se je pričela kar zgodaj, sicer prvi vlak na Montevers smo zamudili, a vseeno že kar hitro pristopali po ledeniški moreni proti koči Envers. Od ledenika “Mer de Glace” je ostalo le bore malo, pomika se čedalje bolj nazaj proti goram. Samo v juniju naj bi izgubil 3,5 metra svoje višine. Človek težko dojame ko vidi do kam je ledenik segal še 100 let nazaj, pa tudi kje je bil še leta 2018 in kje je sedaj – če ne vidiš na lastne oči, temu ne verjameš. 

 

Ko smo prispeli na kočo, smo se najprej razpakirali, po kakšni uri pa sva se s Petrom podala še v smer “Le Piege” (200m, 6a+) v vrhu Tour Verte, ki se nahaja takoj za kočo. S smerjo bi sicer opravila hitreje, a sva naletela na “zamašek” – naveza pred nama je bila izjemno počasna in sva ju takoj ujela, mimo nisva mogla, v raztežaj bližnje smeri, po katerem pa sva želela delati obvoz, pa sta se tudi prikradla dva plezalca iz neke tretje smeri. Poleg tega pa me je tudi v prvem raztežaju povsem nepričakovano odneslo iz stene, a nekega blaznega časa zaradi tega dogodka nisva zgubila – ponavljati celotnega raztežaja nisem šel, nisem pa nato imel nobenih težav priti čezenj.

 

Po večerji smo ob pregledu razmer (preko interneta, določene informacije so imele tudi oskrbnice in drugi plecalci) za sestop iz Grepona na drugo stran ugotovili da bi bil ta zelo nevaren in smo to opcijo hitro opustili – varnost je vseeno na prvem mestu. Tehtali smo tudi opcijo spusta po vrvi po smeri “Le soleil a randez-vous avec la lune”, a so nekateri izkušenejši plezalci to odsvetovali, če smeri prej ne preplezaš že sam. Pa tudi da se tu vrv rada zatakne, kar se je izkazalo za resnično – dva plezalca sta tisti dan v tej smeri 5x reševala zataknjeno vrv. Tako smo opustili misel na “grande-tour” in smo se po priporočilu, lahko bi rekli “lokalca” (ki to vseeno ni bil – gospod živi v Nemčiji, a je v svojih 40 plezalskih letih preplezal skorajda celotno območje) odločili za smer “Children of the Moon Integrale” (550m, 6b) – in v njej smo resnično uživali. Avtor smeri Michel Piola, ki je bil v našem času na koči tudi sam prisoten, je najprej naredil polovico smeri, nato pa rekel da se smer ne more zaključiti na sredini stene in tako potegnil še preostanek do vrha. Predvsem spodnja polovica je res izjemna, na trenutke je zgornji del malce “posiljen”, a vseeno prevladujejo izjemni raztežaji in izjemne granitne poke. Smer ima navrtana varovališča, na nekaterih platastih odsekih se najde kakšen sveder, sicer pa je znova potrebno uporabiti pridobljeno znanje zatikanja premičnih varoval iz preteklih dni. Vsak je tretjino smeri preplezal v vodstvu in lahko rečem da smo se izjemno naplezali. Sledil je spust po smeri, ki je minil brez težav in tako smo bili ob 18h znova na koči, kjer smo se res gostoljubnim oskrbnicam lepo zahvalili in jo slabo uro kasneje mahali nazaj proti civilizaciji. Vedeli smo da nas čaka še dolga pot, saj je zadnji vlak iz Monteverja odpeljal okoli 19-te ure in tako smo ubrali še pešpot proti Chamonixu, kjer sta nas ob 23:30 pobrala Katja in Miha. 

 

Seveda smo mi trije petek preživeli v kampu, ostali pa so se še podali v stene. Tako smo za njih pripravili skupno kosilo, nabavili pivo in tako je petkov večer bil izjemno vesel in trajal kar dolgo v noč. Sobota pa – pospravljanje “baze”, znova skok do Passya, kopanje v toplem jezeru in – pot domov.

 

Pod črto – super tabor, hvala Mihu za organizacijo. Menim da smo vsi pridobili veliko novih izkušenj in bodo naslednji obiski tu še lažji, s še večjimi načrti. Nekateri so še ostali, novi se že delajo, plezanja tam pa ne bo zmanjkalo.

 

Opravljeni vzponi:

 

10.7.2022
Marko Es + Polona Kotnik: Aiguille du Midi: Arete a Laurence (PD1, 4b, 100m)
Marko Es + Polona Kotnik: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Vasja Povše + Valerija Podlesnik: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Marko Mavri + Luigi Ninovski: Eperon des Cosmiques - Aiguille du Midi: Rebuffat - Pierre (TD-, 6a+, 200m); Marko A0, Luigi A0
Marko Mavri + Luigi Ninovski: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Eperon des Cosmiques - Aiguille du Midi: Rebuffat - Pierre (TD-, 6a+, 200m); Aljaž A0
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Sašo Sotlar + Peter Burger: Pointe Lachenal - Mont Blanc du Tacul: Contamine Route (TD, 6a+, 200m)
Miha Bračko + Katja Bračko: Les Mottets: Voie Caline (3c, 350m)

 

11.7.2022
Marko Es + Polona Kotnik: Pyramide du Tacul - Mont Blanc du Tacul: East ridge (V+, 200m)
Blaž Hribar + Nika Mlinarič Hribar + Peter Uršič: Aiguille du Midi: Arete a Laurence (PD1, 4b, 100m)
Marko Mavri + Luigi Ninovski: Col du Brevent - Le Brevent: Crakoukass (5b, 150m)
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Col du Brevent - Le Brevent: Crakoukass (5b, 150m)
Sašo Sotlar + Peter Burger: Aiguille de la Gliere: South-southeast route (D+, 6a, 420m)

 

12.7.2022
Marko Es + Polona Kotnik + Peter Uršič: Le Brevent: Voie Frison - Roche (6a, 220m)
Vasja Povše + Valerija Podlesnik: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)

 

13.7.2022
Marko Es + Peter Uršič: Eperon des Cosmiques - Aiguille du Midi: Rebuffat - Pierre (TD-, 6a+, 200m); Marko A0
Vasja Povše + Valerija podlesnik: Le Index - Aiguille de la Gliere: Brunat - Perroux (D+, 5c, 180m)
Luigi Ninovski + Polona Kotnik: Le Index - Aiguille de la Gliere: Mani - Puliti (D+, 5b, 180m)
Luigi Ninovski + Polona Kotnik: Le Index - Aiguille de la Gliere: Nez Rouqe (D+, 5b, 175m)
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Le Brevent: Voie Frison - Roche (6a, 220m)
Miha Bračko + Katja Bračko: Le Brevent: La Tartiflette! (4c, 100m)
Sašo Sotlar + Peter Burger: Tour Verte: Le Piege (TD+, 6a+, 200m) Sašo A0

 

14.7.2022
Blaž Hribar + Nika Mlinarič Hribar: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Aiguille du Midi: Arete Des Cosmiques (AD3, 4c, 350m)
Sašo Sotlar + Peter Burger + Marko Mavri: Aiguille de Roc: Children of the Moon Integrale (TD+, 6b, 550m); Sašo A0, Marko A0

 

15.7.2022
Danijel Žagar + Aljaž Stepišnik: Aiguille de Peigne: Les Lepidopteres (D-, 5b, 200m)
Luigi Ninovski + Vasja Povše + Valerija Podlesnik: Mont Blanc du Tacul (PD+, 45°, 4248m)
Miha Bračko + Katja Bračko: Les Mottets: Voie Princesse (4a, 320m)
26.07.2022 Nejc Kralj, Memorial Celjskim alpinistom 2022

V soboto smo se prebudili v lep sončen dan na Okrešlju. Vedeli smo, da bo peklensko vroče, zato smo se na pot podali že zgodaj zjutraj, v upanju, da nam sonce prizanese. Naveze so se odpravile v Vzhodo in Igličevo v Mali Rinki, ter Bregarco v Štajerski. Na vrhu je bilo vroče, a nas je tolažila misel na hladno pivo, ki nas je čakalo pri koči. Sestopali smo hitro. Tisti bolj žejni smo ga šibal dol po melišcu, drugi okoli po potki. 

 

V popoldanskih urah, ko se je na Okrešlju že malo shladilo smo zakurli žar, nekaj spekli ter pojedli. Sledil je nagovor načelnika ter pesem, ki jo je prebrala Valerija, namenjena vsem alpinistom, ki jih ni več med nami.

 

Siti, spočiti in napiti smo se nato odpravili proti novi koči, kjer smo malo počistli okolico odpadnega gradbenega materiala. Dan se je pa zaključil z druženjem in petjem v GRS koči.

 

V noči iz sobote na nedeljo je padel dež, zato je tistega dne v steno vstopila le ena naša naveza. Drugi smo se zjutraj pretvarjali, da so vse stene mokre in smo tako raje sestopili, se ohladili v Savinji in odšli domov. Skratka, ponovno lepo preživet vikend.

 

Opravljeni vzponi:

Marjeta Brežnik + Meta Meh: Mala Rinka, Igličeva smer (V+, 350m)

Danijel Žagar + Nejc Kralj: Mala Rinka, Igličeva smer (V+, 350m)

Vasja Povše + Valerija Podlesnik: Mala Rinka, Igličeva smer (V+, 350m)

Jernej Gal + Katja Podpečan: Mala Rinka, Vzhodna smer (IV, 350m)

Jan Meh + Luka Filipič + Doroteja Špec: Mala Rinka, Vzhodna smer (IV, 350m)

Sašo Sotlar + Peter Burger: Štajerska Rinka, Spominska Bregarjeva smer (VI+, 500m - izstop po gredini)

Jan Meh + Aljoša Škapin: Štajerska Rinka, Direktna Smer (VI, 500m - izstop po gredini)

 

18.07.2022 Nejc Kralj, Tradicionalni družinski tabor - Paklenica

V času od 17 - 26 junija je za AO Celje - Matica potekal tabor Paklenica. Kot tečajnik, sem si želel veliko plezati, zato sem se v Paklenico odpravil v petek popoldne, 17. junija. Že sama pot do Radeč je bila kar zanimiva, saj je potekala kolesarska tekma, ceste okoli mojega doma v Zagradu pa so bile vse zaprte. Po eni uri vožnje, čez razne gozdne ceste in hudourniške struge, sem le prišel do Radeč, kjer sem se pridružil Sotlarjevim. V Paklenico smo prišli okoli 20.00 ure, zato je bil edini vzpon tistega dne, vzpon do Dinkota, kjer smo se zmenil glede navez. Naslednji dan smo Doroteja, Jernej, Sašo in jaz šli nekaj splezat, smer je bila sicer krajša, le okoli 140m, ampak se je končala z zelo lepim in zame zahtevnim balvanskim problemom.

 

V soboto popoldne, so se nam pridružil še Vasja, Katja, Luka in Pero, pozno ponoči pa še Nika in Blaž. V nadaljevanju tedna so dnevi potekali nekako takole, zjutraj smo plezali do okoli 12.00 ure, ko še sonce ni bilo premočno, nato je sledilo kuhanje za skupno kuhinjo, kjer je večinoma kuhal Luka, druženje, plavanje in večerja. Kljub visokim temperaturam, je bilo morje prijetno hladno, zato je bil skok v vodo po plezanju prav prijetno osvežujoč, za nekatere pa skok do Dinkota. Čez teden je prišlo še nekaj ljudi, največ pa nas je bilo v petek, okoli 30. Takrat smo tudi imeli predporočni žur za Niko in Blaža, kjer smo ju alpinistično poročil. Sledila je še sobota, v kateri je bilo opravljenih največ vzponov, in še zadnji dan nedelja. Nekaj nas je v nedeljo šlo še plezat, eni pa samo še kopat. Skratka, tabor Paklenica je bil zelo uspešen, veliko vzponov, dobra plezarija, družba, plavanje… Ostajajo prekrasni spomini in želja po smereh, ki mi jih letos ni uspelo preplezat, zato se še zagotovo vrnem.

10.06.2022 Jan Meh, BosnaTrip

Z Maretom sma se že nekaj časa odločala, da bi šla na en plezalni izlet v nove kraje. Odločila sva se za Bosno in Hercegovino, kjer so v zadnjih letih navrtali in uredili precej novih plezališč. Malo je k odločitvi prispevala tudi misel o čevapih v lepinji s kajmakom in poceni piru. Želja je bila tudi pogledati pogorje Prenj pri Mostarju, kjer so v Izgorjeli grudi 500m dolge alpinistične smeri. Kljub želji, da bi šla v hribe nad 2000m, nama je Dinara pokazala zobe, saj je  bilo še polno snega in je snežilo tudi v času, ko sva bila tam midva. Tako, da sva se nato osredotočila na frikanje in raziskovanje plezališč. Prve dni sva se potikala okoli Banja luke, kjer sva šla v Zečiji kamen in nato v kanjon Tijesno. Skala je bila zelo dobra, kompaktna, neobrabljena in ostra. Zelo sva bila vesela, da se lahko kljub kupom smeti ob cesti najde tako neokrnjena narava v BiH. Tema dvema kontrastoma sva bila priča celotno potovanje. Območja s polno smeti v vodah in v naravi in nato območja, kjer živijo ljudje, ki jim je mar za naravo in ozaveščajo ostale. V kanjonu Tijesno je zelo veliko večraztežajnih smeri, ki se začnejo z oceno 5c, vendar je lažjih smeri malo. Lep ambient, priporočen je abzajl z vrha, saj je spodaj bolj slabo shojeno (Bosanci raje izberejo lažjo opcijo). Navrtano je na 1,5-2m, tako da na 30m cuga potrebuješ skoraj 20 kompletov. V septembru je tukaj tudi organiziran Drill&Chill festival, ki je po vsej verjetnosti prijetnega značaja, saj so ljudje tukaj res prijazni.

 

Najini plani so se malenkost spremenili, saj sva bila oba malo bolehna, jaz sem bil par dni bolan pred odhodom, Marko je pa zbolel za neko trebušno virozo. Zato sva si zaželela mehke postelje, toplega tuša in konkretnega počitka, tako da sva 3. dan šla v apartma proti Mostarju. Spala sva čisto blizu plezališča Drežnica, tako da sva morala naslednji dan iti pogledat. Uff sva se utrudila v sicer čudovito urejenem plezališču z jaso in na gosto navrtanimi smermi, vendar s kar visoko postavljeno ocenjevalno letvico.

 

Zadnji najin cilj je bil Mostar in okolica. Želela sva iti v Blagaj, kjer sva tudi dan prej slišala od nemškega para, da je res lepo plezališče. Na lastni koži sva izkusila prijeten ambient v Eco centru Blagaj, kjer sva za nočitev dala 3 eur. Res je, da je vse bolj ekološko/ neurejeno, vendar je  »klajmberski vibe« res dober, še posebej bi bilo noro, če bi bilo več ljudi/ plezalcev. Tu sva splezala 2 večraztežajni in naslednji dan frikala na ostrih kapnikih, kjer sva se mučila v 6a-jih, kjer naju je visoko postavljena letvica pribila na tla- skoraj dobesedno. Sva že mislila, da sva ratala softiča, ampak se je dvom razblinil v domačem Kotečniku kmalu po prihodu domov.

 

Vse dni sva uživala v dobri Bosanski hrani; čevapčičih, bureku izpod sača, lepinjah, relaksiranem vzdušju brez partnerk, skratka dobra izkušnja. Priporočam za zagriženo, konkretno frikanje na skoraj deviški skali. Midva sva se po tednu pohajkovanja odpravila proti Makarski, kamor je prišla še Koci z Viktorjem in smo nadaljevali plezanje v pogorju Biokova.

 

Za podrobnejše dogajanje pa povprašajte ob pivu ali na ferajnu, kjer lahko se lahko najde tudi nov športnoplezalni vodniček.

10.05.2022 Aljoša Škapin, Ledno plezanje na jugu Norveške

Februarja sva se s soplezalcem Markom štirinajst dni mudila na jugu Norveške, ki je (razen Rjukana) precej manj poznana destinacija, kot na primer Lofoti. Tako sva se odločila ker sva pričakovala, da bodo vremenske razmere bolj stabilne kot v fjordih, kar se je kasneje izkazalo za le deloma pravilno.  Izgleda, da tudi na Norveškem trda zima in s tem ledno plezanje ne traja več od novembra do aprila.

 

Najprej sva obiskala Rjukan, kjer sva ostala le par dni, saj so bile razmere zaradi višjih  temperatur in dežja precej klavrne. V snežnem metežu sva se peljala v Hemsedal, kjer se je začela prava akcija. Večina slapov je bila dobro narejenih, v njih sva bila praktično sama, sledi predhodnikov so bile minimalne. Slabega pol metra snega je plezarijo in dostope še dodatno začinilo. V precej težavnih razmerah sva splezala slap Hydnefossen, kar je bil vrhunec izleta.

 

Po kakšnem tednu sva se prestavila bolj severno, v Otto. Tudi tu sva naletela na dobre razmere in obilico slapov, ki pa so bili manj impresivni kot v Hemsedalu, vendar sva kljub temu našla nekaj odličnih linij. Najino namero, da bi se zapeljala še severneje, v Andalsnes,  in si ogledala Trollveggen ter splezala tudi kakšno mešano smer je zasul snežni metež. Še enkrat sva se vrnila v Hemsedal in ponovno splezala Hydnefossen - ja, tako je impresiven.

 

Spala sva kombiju, za informacije sva uporabljala vodnik »Hemsedal ice (Jorgen Aamot in Bjorn Kruse)« ter nekaj online vodničkov, ki sva jih pridobila od lokalnih plezalcev.

 

Avtorja fotografij : Aljoša Škapin in Marko Prezelj

 

03.04.2022 Blaž Hribar, Medgeneracijski-športno-plezalni tabor Istra

Pretekli vikend 26. – 27. marca smo imeli organiziran športno plezalni tabor v Istri. Tabora se nas je udeležilo 16 članov in ena »pridružena članica«, skupaj torej 17 frikanja željnih nadobudnežev.

 

V petek po službi, okoli 5-ih se nas je 5 zbasalo v avto, Nika, Maša, Pero, Nejc in jaz smo krenili proti našemu cilju. Zaradi manjših tehničnih težav na avtu in relativno poznega odhoda od doma, smo do apartmaja v mestu Funtana prišli dokaj pozno. Tam sta že bila Valerija in Vasja, kmalu za nami pa so prišli še Katja, Luka, Luigi, Meta in Rok. Izbrali smo si vsak svojo posteljo in navezo za v njo, potem pa smo se zbrali v največjem apartmaju na večernem druženju, kjer smo se dogovorili tudi kam gremo plezat naslednji dan.

 

V soboto smo odšli plezat v plezališče Dvigrad. Tam so se nam pridružili še Sašo, Alja in Doroteja. V tem plezališču smo testirali naše veščine v platkah. Večina nas je hitro ugotovila, da imamo v takšnem tipu plezarije še veliko potenciala za izboljšanje. Tako da je kar nekaj projektov ostalo odprtih za naslednji obisk.

 

Po plezanju smo se odpravili (nekateri nekoliko prej kot drugi) na sončni zahod na plažo blizu našega apartmaja. Tam so najbolj pogumni preverili temperaturo vode ostali pa smo raje počakali na toplo vodo v apartmaju. Zvečer smo se peš odpravili v bližnjo gostilno na večerjo, nato pa smo se vrnili v apartma na druženje ob glasbi. Ker smo ugotovili, da so bili v kratkem v naši družbi kar trije rojstni dnevi, ni bilo skrbi da bi ob govorjenju in petju dobili suha grla.

 

Naslednji dan nas je večina odšla plezat v Limski kanal v plezališče Šimije, Alja, Doroteja in Meta v Rovinj, Katja in Luka pa sta se že zjutraj napotila proti domu. V plezališču Šimije na srečo ni bilo plat, tako da so bila naša meča in prsti na nogah hvaležni za izbiro lokacije. Večino smeri je bilo zelo lepih in dolgih z odličnim razgledom na Limski kanal.

 

Enkrat popoldne, ko smo se vsi naplezali, smo se dobili na parkirišču nekje ob cesti, kjer smo se razporedili po avtih, glede na naše želje po nadaljevanju dneva in lokaciji bivališč. Nekateri so takoj odšli proti domu, drugi pa smo najprej obiskali še restavracijo v Poreču.

 

Plezalni tabor Istra mi je bil res zelo všeč. Imeli smo odlično vreme (vmes že skoraj malo pretoplo) in odlično družbo. Tudi obiskana plezališča so mi bila zelo všeč. Super skala, malo dostopa in odličen ambient. Organizatorka tabora Katja je svojo nalogo pri izbiri apartmaja odlično opravila in poskrbela, da nas je vseh 15, razporejenih v tri sobe, lahko stanovalo v isti hiši. Marko in Polona sta spala v svoji vili na kolesih. Tudi naša najbolj izkušena udeleženka tabora se je izkazala, da še vedno lahko brez problemov sledi mlajši generaciji, tako pri plezalnih kot tudi plesnih gibih.

24.03.2022 Sašo Sotlar, Zadnji dnevi (lednega) raja

… se končujejo. Dolgo so trajali. Zelo dolgo. Da bi mi nekdo decembra rekel da bomo led letos trli skoraj polne tri mesece, bi si mislil če je ta res iz istega planeta, ali nemara morda prihaja iz kakšne izmed Jupitrovih vedno zamrznjenih lun. No, letošnja zima nam je res postregla z res pravimi razmerami, ki so malo da ne, vsak slap v Sloveniji spremenile v poligon oz. peskovnik za nas alpiniste.

 

 

Letos sem obiskal kar nekaj novih območij in slapov, za katere prej nisem niti vedel da obstajajo. Od samega začetka v sredini januarja pa do konca preteklega vikenda smo bili s ferajnovci res zelo aktivni pri matranju ledu, v tem zapisu pa bom opisal le nekaj zadnjih.

 

 

Ker sem celo zimo naokoli hodil brez fotoaparata, mi je bilo kar čudno ko sem na računalniku gledal prazno mapo za 2022. Temu sem se odločil narediti konec in namesto da si poiščem zgolj soplezlca, sem si poiskal kar 4 – dva modela za poziranje, dva pa za mojo navezo – eden da pleza, drugi da varuje, sam pa da imam proste roke. Z Markom, Danijem, Janom in Petrom smo se tako podali najprej v Ledinca. Med vožnjo smo uživali v toplem pomladnem sončku, a že pogled proti Jezerskem je dal slutiti da v tistem “hladilniku” od sončka in šajbe ne bo veliko. Z dostopom smo opravili dokaj hitro in takoj sem določil da gre naša naveza naprej, da bom v vertikali drugega cuga morda imel šanso kakšnega dobrega posnetka. Perotu raztežaj ni delal nobenih preglavic, v sredini vertikale se je letos naredilo pravo gnezdece za nas alpiniste, poštantamo in medtem ko Pero že leze naprej, sam visim čez rob in poskušam uloviti dober posnetek tako Perota kot tudi Jana spodaj – moti me sneg, moti me sam Ledinc ki na polno kaplja iz desne, Jan pa je spodaj tako hiter da nimam veliko časa za lovljenje akcije. Pero še ni prišel do zgornjega štanta in Jan je hitro pri nama, z Mavrijem rečeva: “Pridi, pridi, se bomo stisnili pa pogreli” – nekako mu to ne diši, ogleduje si nesplezano, sicer kar tekočo vertikalo desno od luknje in jasno .. zarije vanjo. “Kaj pa ti mladci vedo kaj je težko” – si rečeva z Mavrijem. Kot bi mignil je bil čez. Ko izstopamo sem se še enkrat spustil na rob, kjer se je slišalo Danija: “navija, navija … ne morem več, ne morem več držat, ne morem več zabijat …” Objektiv fotoaparata ga je spodbudil da je stisnil zobe, mišice, celo svoje telo in ni popustil – splezal do vrha. Nekako se ne spodobi na sliki viset v štrikih. Nadaljevali smo proti zgornjemu Ledincu, pred nami naveza ki pa ni bila ravno hitra, res pa je da je tudi zgornji Ledinc bil v slabem stanju – oz. na daleč v redu, ko pa zagrižeš v led, je bila pa to ena velika žalost in velika matrarija. Tako prhek in slab led, da se mi je zdel zgornji težji od spodnjega.

 

 

Naslednji dan smo se odpravili proti Vršiču – v Centralca. Odhod ležeren, ob 8h iz Celja – dejansko tako kakor za večino tur letošnje zime – slapovi niso hudo dolgi, ekstremno dolgih dostopov tudi ni, skoraj vedno se pa najde ena naveza, ki je hitrejša kot ti, pa čeprav štartaš ob 5h. V skupino smo dobili smo še enega člana – še enega Perota, tako da smo se nato razporedili v 3 naveze. Ker nas je pretekli dan precej nazeblo ob čakanju na zgornjega Ledinca, smo Janu in Daniju, ki sta nato zaradi časovne stiske ostala brez njega, dali tu prednost. Pero in Mavri sta šla druga, jaz in še drug Pero pa zadnja – tako sem tudi pustil fotoaparat v dolini in sem tisti dan užival v plezanju tega slapu – pretekla leta se mi je izmikal, letos pa je bil res lepo narejen, pa tudi z dolžino me je vseeno presentil – po sveči se je nato še vedno lep čas lepo plezalo.

 

 

Čez teden dni kasneje je bilo Jezersko znova na pladnju – tokrat pod Makekovo Kočno in seveda, slap Čedca. Ista zasedba kot pretekli vikend, Jan je sicer v Čedci že bil, a vseeno ni zamudil priložnosti za še en obisk – in seveda z idejo ta gre(mo) po desni varianti. Po preplezanem prvem raztežaju si Jan in Pero ogledujeta tisto svečo – pokončna in dolga, sledi predhodnikov ni bilo videti, led izgleda bolj steklen spodaj, nadaljevanje nato bolje. Znova se mi prikrade v misli tista izjava pretklega vikenda: “kaj pa mladci vedo kaj je težko”. In res, brez težav oba čez, meni pa se je ponudila super priložnost za kadriranje od spodaj oz. iz strani, veliko bolje kakor bi bilo od zgoraj, kjer bi se moral obesit na štrik. Hiter sestop, odmaknjen in čudovit ambient – če zgleda skala res slaba, je pa njena barva vseeno lepa - lepo vreme, tokrat brez snega in dejansko – šajba … vse to je naredilo lepo soboto in popoldne smo naredili plan za nedeljski cilj.

 

 

Dolino Belega potoka in Stiriofobijo. Tokrat se je naša skupina zmanjšala na tri člane. Z Danijem in Petrom smo iz parkinga odrinili čez star železniški most in proti strugi potoka. Gozd je bil kljub pozni uri še vedno pomrznjen, veliko tekoče vode v potoku me sicer z velikim navdušenjem ni navdajalo, saj so opisi slapu izpred tedna dni govorili o dejanskem tuširanju, plavanju, kanuiranju, … morebiti še o čem. Tudi dva plezalca ki smo ju srečali na našem dostopu nam dodatnega veselja nista vlila – omenila sta, da naj bi bila sveča počena, a smo vseeno nadaljevali da si situacijo tudi sami ogledamo. Po preplezanih prvih dveh raztežajih smo ugotovili da se je v enem tednu sveča kar lepo ojačala, naši pogledi pa niso opazili težav v ledu. Tokrat sem si sam izbral vodstvo v sveči – ob plezanju podstavka iz leve strani me je res močilo, ampak po sredini pa ni nič teklo. Na sredini sem si vzel malo več časa, kjer sem našel dober prostor za počitek, nato pa pognal še v zadnjo vertikalo – proti vrhu se je našel lep, kompakten led, tudi putrček. Lep slap, nimam kaj reči. Ob sestopu nazaj pod slap smo srečali še dva ledoželjna alpinista, prihod nazaj do jeklenega konjička pa je naznanjal pomlad in zaključek zimske sezone.

 

 

A smo se pretkli vikend vseeno podali v hribe – tokrat v dolino Mlinarce in steno Goličice, kjer smo si zaželeli smer Treh Mušketirjev, pa žal nismo našli (smiselnega) prehoda do vstopa, tako da smo se zadovoljili z raziskovanjem stene in grape v Goličici. Proti vrhu – grape sicer zaradi pomanjkanja snega v glavi in priganjanja časa nismo splezali v celoti – nas je znova ogrelo močno pomladansko sonce in ob povratku v dolino smo si bill dokaj enotni, da se v nedeljo raje podamo v skalo.

 

 

In res je bilo tako … led smo (končno) zamenjali za oprimke, cepine za magnezij, dereze za plezalke. Smer “Zadnji dnevi raja” v Kotečniku že čaka na obisk…

14.03.2022 Anja Novak, Zimsko bivakiranje 2022

V soboto 26. 2.2022 smo se 4 nadobudni tečajniki in  vodja alpinistične šole odpravili na zimsko bivakiranje.  Planirali smo nekje proti Korošici oziroma kjer bi našli največ snega.  Čeprav je bolj mila zima smo lahko parkirali avto le nekaj metrov nad križiščem za planino Ravne in planino Podvežak.  5 nas je obulo pancarje in le en zimske planinske čevlje.

 

Hojo smo začeli v odličnem vremenu in hitrem koraku, vendar se je zaključilo že kar na planini Podvežak. Tam nas je dohitela nesramno gosta megla, veter ter sneg. Kljub ne najbolj ugodnim vremenskim razmeram smo se odločili, da nismo prišli sem samo na sprehod. Odšli smo naprej proti Korošici. En član nas je nekje na sredini poti do Korošice zapustil in odsmučal nazaj proti avtu. Ostali pa smo hodili še naprej v upanju na boljše razmere.

 

Nekje, mislimo, da blizu Korošice smo se opazili jamo, kjer je bil napihan sneg. Bila je zelo mikavna, glede na to, da nas je vse že malo zeblo od neprijetnega vetra in mraza.

 

Spili smo nekaj toplega čaja, vzeli vsak svojo lopato in začeli kopati luknjo, kjer bomo prenočili. Na začetku smo bili vsi zelo zagnani, ko pa smo začeli ugotavljati kako velika luknja mora bit za 4 osebe, da lahko ležijo notri skupaj z nahrbtniki, je ta vnema malo popustila. Novo zagnanost nam je dajala samo misel, da bo notri veliko bolj toplo kot zunaj,  kjer je še bolj pihalo in se shladilo. Po 3h urah kopanja in prelaganja snega smo skopali dovolj veliko luknjo za vse, jo zgladili in opremili s poličkami. Nato smo se preoblekli, zavili v tople spalke in pojedli nekaj toplega ter sladkega ter kaj kmalu tudi zaspali v hladno zimsko noč.

 

Zjutraj smo se zbudili kar pozno in ugotovili, da nas je Markova ideja o dodatnem zakritju vhoda rešila, saj je ponoči zelo pihalo in to direktno v našo luknjo. Zjutraj še enkrat nekaj toplega pojemo in se začnemo spravljati iz luknje v dolino. Zunaj je bila še vedno megla in precej močan veter, kot se za Korošico spodobi. V dolino smo se vračali počasi, saj je bilo premalo snega za lepo turno smuko. Do avta smo prišli kmalu, kjer pa nas je pričakalo toplo sonce.

 

Celotna izkušnja zimskega bivakiranja je bila celostna in koristna. Doživeli smo prave zimske razmere in občutek mraza med samo nočjo. Nihče ni niti pomislil na to, da si ne bi skopali luknje, kjer bi prenočili to hladno zimsko noč.

 

23.02.2022  Najin Do(m)pust 2021

 

Letošnji dopust se je pričel v petek zvečer s konstruktivnim sestankom v baru Panorama, ki smo se ga udeležili Polona, Vasja, Valerija in jaz. Izdelali smo plan za skupne avanture v italijanskih Dolomitih v okolici Cortine. Plan je sledeč: v sredo popoldne se dobimo pri Rifugio Auronzo pod Tre Cime di Lavaredo, naslednje tri dni pa opravimo čim več skupne plezarije.

 

Prva dva dni tedna sem še izkoristil za kolesarjenje, v sredo dopoldne je sledilo pakiranje. Polono sem za tem pobral v službi in pičila sva proti Italiji. Doma je bilo vreme lepo, vendar bolj sva se pomikala proti zahodu, bolj je scalo. Ko sva prispela na cilj, sploh nisva hotela iz avta. Dež in mraz je tudi Vasjo in Valerijo primoral, da sta se zatekla v avto in k borovničkam. Ni nam preostalo drugega, da gremo v kočo na pivo, zunaj se pač v takem ne da biti. Zvečer smo oba avta parkirali s prtljažnikoma skupaj, preko odprtih prtljažnih vrat pa nekako fiksirali cerado. Tako smo sedieli vsak v svojem avtu, zmrzovali in se basali s hrano. V upanju na lepše vreme smo se kmalu spravili spat. Vse skupne dni v Dolomitih smo spali kar v avtu.

Zbudili smo se v megleno in mrzlo jutro, zato smo načrte kovali ob zajtrku, ogrnjeni v spalne vreče. Najprej smo si šli peš ogledati teren. Midva sva lokacijo sicer že poznala, saj sva tukaj bila že predlani (takrat še v pohodniškem koraku). Kmalu je meglo pregnalo sonce in precej so nas zasrbeli prsti. Na hitro smo stekli nazaj do avta po robo in pognali smo se se proti smeri Pyramide, ki se nahaja na velikem storžastem stolpiču pod Cimo Grande. V prvih cugih smo bili razočarani nad krušljivostjo skale, pa tudi orientacija je bila zaradi pomanjkanja klinov težka. V tretjem raztežaju se mi je po prečki vrv zagozdila, tako sem moral zaradi trenja štant nabiti na zoprnem mestu. Sledila sta še dva raztežaja plezarije v ne najbolj čvrsti skali, nato pa smo nekje zgrešili in prišli na navrtan štant. Odločili smo se, da bomo sledili tej smeri, ki je dobro navrtana. Tu skala postane kompaktna in plezarija je prav prijetna. Na koncu raztežaja smo ugotovii, da smo pravzaprav že na vrhu. Sledila sta dva abzajla in hoja do avta.

 

      Pyramide (varianta) IV, Tre Cime; 220 m

 

Drugi dan smo se odločili za plezarijo na Cinque Torri. S Polono sva predlagala hojo iz prelaza Falzarego, a se je izkazalo, da bi se lahko peljali bližje. Tako smo prišli pod smer malo pozneje, a dobro ogreti. Plezali smo po Via Delle Guide na Torre Grande. Smer sem poznal že od lani, zato sem napredoval hitro. Letos se mi je zdela super enostavna. Še preden sta Vasja in Valerija za nama priplezala na vrh, sem imel že pripravljen abzajl. Ker smo bili hitri in je vreme bilo solidno, smo se odločili še za eno smer. Plezali smo na manjši stolp Torre Barancio po zelo lepi smeri z vrhunsko skalo. Sam sem si naredil le nekaj težav, ker sem po pomoti potegnil dva raztežaja v eno in za las dosegel sidrišče, trenja pa je bilo toliko, da sem komaj pobiral vrv. Na vrhu smo bili navdušeni, a kljub temu pohiteli s spustom po vrvi. Vrnili smo se k avtu, sledil je kratek obisk Cortine in večerja na Falzaregu (iz kamp posodic, seveda). Odločili smo se, da gremo jutri plezat v Lagazuoi.

 

      Via Delle Guide IV+/III-IV, Cinque Torri. Torre Grande; 100 m

      Via Ignazio Dibona IV+, Cinque Torri, Torre Barancio; 110 m

 

Zjutraj smo v miru pojedli in se zapeljali kakšen kilometer do parkirišča pod Lagazuoijem. Kljub mrazu sem hodil brez majice, da ne bi imel mokre. Malo smo iskali, kje je vstop v smer, a se nam je vseeno uspelo orientirati. Med pripravo na plezanje nas je tako zazeblo, da smo bili vsi v puhovkah. Tudi plezali smo nato večinoma debelo oblečeni. Smer je bila lahka in ne predolga, skala čvrsta in je res dobro prijela. Razen skalnih ušes je bilo varovanja malo, skoraj nič, tako da sta edini težavi bili orientacija in prostor za izdelovanje sidrišč. Po dveh ali treh urah sva s Polono dosegla zadnje sidrišče, malo stran pa je Vasja že bil pripravljen na spust. Valerija in Vasja sta se po povratku k avtu odpravila domov. Poslovili smo se, midva pa sva se po kosilu odločila, da se zapeljeva do Arca. Računala sva, da bova v nedeljo tam malo frikala, popoldne pa krenila proti Švici. Ob prihodu v Arco pa šok. Totalna gužva. V dveh kampih niso imeli niti enega praznega prostora za naju, klicala sva še vsaj 5 drugih kampov, vse je bilo polno. Meni je zmanjkalo živcev in sem se začel kar peljati proti Švici. Odločila sva se, da se voziva, dokler nama ne zmanjka volje. Spala bova kar na počivališču. Parkirala sva se malo pred Milanom in se zložila na podloge v prtljažniku. Motil naju je hrup zelo prometne štiripasovne avtoceste in vročina Padske nižine, a utrujenost zmaga.

 

      Giordano IV-, Lagazuoi Piccolo; 180 m

 

Po slabo prespani noči, rogljičku in kavi na postajališču, sva pičila naprej proti Švici. Nisva bila pozorna, zato sva slepo sledila navigaciji v avtu, ki naju je peljala nekoliko naokoli. Neumna napaka. Zaradi tega sva morala kupiti vinjeto, naredila sva dodatnih 50 km in se vozila eno uro gratis. Končno sva prispela v Saas Grund, kjer sva si v kempu postavila šotor. Ta dan sva si zgolj še ogledala Saas Fee, občudovala okolico in se pripravila na jutrišnjo turo.

 

Naslednji dan je bil namenjen aklimatizacijski turi na Weissmies. S prvo gondolo sva se peljala na 3200 metrov in prav kmalu sva bila na ledeniku. Najprej sva prečila lahek del z nekaj razpokami, nato pa se je pričela večja strmina in hoja med ter pod seraki. Previdno je bilo treba iti preko nekaj snežnih mostov, sicer pa tura ni bila preveč zahtevna. Presenečena sva bila, da sva malo čez 11 že stala na vrhu. Težav z višino nisva imela nič, vreme je bilo fantastično, razgledi na okoliške gore pa izjemni. Ker ni pihalo in se nama nikamor ni mudilo, sva si privoščila kratko malico. Sestopila sva hitro, a še vedno previdno. Malo me je skrbelo kako mehak bo sneg popoldne, a ni bilo težav. Ob dveh sva bila že nazaj pri gondoli in se peljala v dolino. Sledili so standardni opravki pri kampiranju: kuhanje, sušenje oblačil, pomivanje in priprava na naslednji dan.

 

      Weissmies, PD-, Peninske Alpe; 4017 m

 

V torek je bila na sporedu plezarija v južni steni Jägihorna. V steni poteka 6 navrtanih smeri s težavnostjo od 4c do 6b. Daleč najbolj priljubljena je najlažja smer v tej steni – Alpendurst. Nisva si je izbrala, ker sva pričakovala gnečo. Odločila sva se za smer Panorama, ki je dobro navrtana in ponuja uživaško plezanje. Med prvimi sva čakala na jutranjo gondolo, s katero sva se zapeljala do višine 2400 metrov. Pognala sva se v smeri Jägihorna, da bova prva pod steno. Seveda sva nekoliko zgrešila najkrajšo pot in zato naju je nekaj navez prehitelo. K sreči so vsi šli v Alpendurst. Tako sva se v miru pripravila in pričela plezati. Smer je bila zelo dobro navrtana, tako da se je Polona odločila plezati naprej drugi raztežaj, v nadaljevanju pa se je zaradi hitrejšega napredovanja v steni temu odpovedala. Skala ni razočarala. Temen gnajs z nešteto bleščečimi ploskvicami je bil čvrst in kompakten. Ponujal je obilo oprijema in vlival zaupanje. Plezala sva po velikih luskah in razčlenjenih skalnih tvorbah, kjer lahko vedno najdeš večji ali manjši oprimek in stop, za katerega veš, da ti bo ponudil zanesljivo oporo. Plezanje nama je šlo hitro, poleg sončnih žarkov sva vpijala še čudovite razglede na pogorje Weissmiesa, Lyskamm, Alphubel in Dom ter ostale zasnežene vrhove. Na vrhu sva si super zadovoljna privoščila malico in uživala v super dnevu. Sestopila sva po zahodni strani in se od postaje gondole v dolino spustila z monster trotijem – skirojem za spust po makadamskih poteh. Popoldne sva si v kampu privoščila še plavanje v notranjem bazenu (zraven kampa je bil hotel z bazenom, v katerem se lahko obiskovalci kampa kopajo) in uživala v sončnih žarkih, dokler se niso skrili za gorami.

 

      Panorama 5b, Jägihorn; 330 m

 

Naslednji dan sva v meglenem jutru v miru pospravila šotor in se odpeljala v sosednjo dolino do kraja Randa. Presenetilo naju je nekaj kapelj, vendar so se oblaki kmalu razkadili. S precej težkima nahrbtnikoma sva se odpravila proti koči Domhutte. Ker sva imela na razpolago cel dan, nisva preveč hitela. Kilometer in pol višinske razlike do koče na 2940 metrih sva premagala v slabih štirih urah in po check-inu že pila pivo na terasi. Ker nisva imela zares kaj pametnega početi in ker sva vedela, da bo naslednje jutri treba zgodaj vstati, sva se odpravila malo počivat. Kmalu sva oba spala tako trdno, da sva skoraj zamudila večerjo. Pri večerji sva sedela in klepetala z dvema prijetnima paroma iz Nemčije in uživala v odlični hrani. Za gorsko kočo se mi je hrana zdela skoraj malo preveč »nobl«. Bil bi popolnoma zadovoljen tudi z navadno joto, ampak tudi tri hodni meni je prav prijal. Po večerji sva le še do konca pripravila nahrbtnike za naslednji dan, umila zobe in obraz ter odšla spat. Budilka je bila nastavljena ob 2.00.

 

 

Dan D. Kljub kratki in rahlo nervozni noči sva bila v trenutku pokonci. Odhitela sva na zajtrk, pripravila še zadnjo opremo in se med prvimi okrog tretje zjutraj podala proti ledeniku. Po slabi uri hoje po ledeniški moreni sva prvič stopila na ledenik Festigletscher. Tu sva videla, da je pred nama pet navez, še več pa jih je prihajalo za nama. Uredila sva si ledeniško navezo in vso potrebno opremo ter se po sledeh tistih pred nama dvigala višje po ledeniku. Čeprav sva pazila na vsak korak, nama je pogled včasih ušel v nebo. Milijoni vidnih zvezd so naznanjali, da z vremenom ne bo težav. Okrog pete ure sva prišla do 60 metrov visokega skalnega skoka, ki vodi na sedlo Festijoch. Ta predstavlja tehnično najzahtevnejši del in ozko grlo na poti. Ledeniško navezo sva spremenila v plezalno in počakala, da sva na vrsti. Pričelo se je nabirati večje število navez in prišlo je do nekoliko prerivanja, a brez večjih težav sva se vzpela na sedlo. Nebo so pričele krasiti čudovite jutranje barve in za trenutek sva brez besed strmela okrog sebe in zgolj uživala. Kmalu sva se vrnila nazaj v realnost, kjer sva se že spuščala po strmini proti Hobärggletscherju. Hodila sva hitro, saj sva se počutila dobro in na tem delu ni bilo nobenih ledeniških razpok. Na senčnem delu ledenika sva nabirala višinske metre, ko pa naju je obsijalo sonce, je postalo pasje vroče. Krema za sončenje pomešana s potom nama je dražila oči, medtem ko sva se povzpenjala po dolgi prečki na višini okrog 4000 metrov. Strmina na tem delu je bila kar solidna, nižje pod nama pa globok rob. Neumnosti na tem mestu niso bile več dovoljene. Najin korak se je začel upočasnjevati, noge so postajale težje. Verjetno sva hodila prehitro in naju zdaj to malo tepe. Polona je hodila pred mano in se pričela ustavljati na vsakih 10 ali 20 metrov. Prav neverjetno, kako hitro naju je doletelo. Premagala sva še eno zoprno prečko. Bila je strma, a kratka. Tu bo treba nazaj grede paziti, sva si rekla. Na približno 4450 metrih sva prišla do manjšega sedla. Gledala sva zadnji strm vzpon proti vrhu. Nekaj navez se je že vračalo in ti so naju veselo vzpodbujali, da samo še malo. Midva pa v krizi. Polona se ni mogla dovolj nadihati, pričelo je tudi močno pihati, zeblo jo je v roke, noge so bile težke. Meni je bilo malo lažje, a tudi jaz se nisem počutil najbolje. Dogovorila sva se, da od zdaj naprej hodim jaz spredaj. Hodil sem čisto počasi in se ustavljal na vsakih 20 korakov. Zadnji metri so se nama vlekli kot kurja čreva. Za zadnjih 50 višincev sva porabila verjetno 20 minut. Nato pa vrh. Kar naenkrat ni bilo nič več težko, objela sva se, tudi kakšna solza se je našla. Prečkala sva ozek grebenček do križa, kjer sva napravila nekaj fotografij, nato pa se na jugovzhodni strani parkirala malo pod vrhom. Tu, v zavetrju, je bilo prav prijetno. Nebo je bilo skoraj brez oblačka in med sončenjem sva si privoščila še malo daljšo malico. Pogledala sva še na uro, ki je kazala šele malo čez 9. Do vrha sva prišla v šestih urah, kolikor je tudi predviden čas za vzpon. Na vrh se je povzpelo še nekaj navez za nama in odstopila sva jim svoj prostor ter se odpravila v dolino. Veter je tokrat bil še močnejši, a se je na približno 3800 metrih popolnoma umiril. Spet je bilo pasje vroče. Spuščala sva se hitro, vse dokler se ni potrebno zopet vzpeti na sedlo Festijoch. Navzgor je šlo spet po polžje, a kljub temu sva prehitela špansko govorečo navezo. Na sidrišču sva si pripravila abzajl za spust preko skalnega skoka. Prvi sem se spustil po vrvi jaz in poskušal najti vmesno sidrišče, ki sem ga videl zjutraj, a ga zdaj nikakor nisem mogel najti. Zgoraj, pri Poloni se je pričela nabirati gneča. Spet je bilo prisotno precej nervoze in nejevolje med gorskimi vodniki. Ti so se preko skoka spuščali skoraj eden preko drugega. Po dveh abzajlih sva končno dosegla Festigletscher, kjer je bila zgornja plast snega že precej mehka. Sledilo je še slabe pol ure ledenika in 45 minut do koče. Tu sva se znova okrepčala in v nahrbtnike pospravila še tisto opremo, ki je nisva nesla na vrh. Že precej utrujena sva se podala v dolino. Po dveh dodatnih urah mučne hoje v visokih zimskih čevljih z gamašami (Poloni sem zavidal nizke pohodne čevlje) sva se končno vrnila v Rando. Tu sem pri vsaki hiši porinil glavo v korito z ledeno vodo in se komaj odžejal. Pri avtu sva odložila nahrbtnike in bosa sedela na klopci v senci. Po 1600 metrih vzpona in 3200 metrih spusta ta dan sva si zaslužila biti malo zdelana. Kljub temu sva bila presrečna. Prvič sva se povzpela na več kot 4500 metrov visoko goro. Vzpon, ki je vključeval kar nekaj tehničnih elementov pa sva opravila sama, varno in brez zapletov. Zapeljala sva se še do kampa, kjer sva si najprej privoščila vsak dva piva. Z močno vrtoglavico sva komaj postavila šotor in okrog osme zvečer sem že spal kot ubit.

 

      Dom, PD, Peninske Alpe; 4545 m

 

Petek sva izkoristila za počitek. Spanec sva potegnila krepko v dopoldne, se umirjeno najedla, nato pa se peš odpravila v Zermatt (10 km v eno smer), ker človek pač nekaj mora početi. Splanirala sva še najin zadnji plezalni dan in si ogledovala cene gorske železnice. Povratna vozovnica stane približno 100€ na osebo, zato je bilo jasno, da bova jutri raje pešačila. Iz Zermatta nazaj sva tekla, saj hoja traja čisto predolgo. Ustavila sva se še v trgovini, kjer sva kupila edino poceni stvar v Švici. V Coopu so menjali lubenice za 3 franke, zato sem nosil eno pod pazduho do kampa. V kampu sva srečala še nemški par, ki sva ga spoznala v Domhutte, s katerima smo nato preživeli lep večer ob šmornu, pivu, smehu in utrinkih, ki jih je bilo ravno na tisti večer ogromno.

 

Sobota je bil najin zadnji dan v Švici. S prvim shuttle-busom sva se odpeljala do Zermatta in od tam naprej začela sopihati v klanec proti Rifflelbergu. Prepotena sva srečevala lepo oblečeno gospodo, ki se je v gore zapeljala z udobno železnico, a sva se počutila prav kul. Polono je proti cilju začelo malce pobirati od navijanja v klanec (hodila sva precej hitro), zato sem si preko ramen vrgel še njen štrik. Nadaljevala sva do Riffelhorna, kjer je bil plan plezati navrtano smer v južni steni. Polona je navijala za lažjo izbiro, ampak ker je bilo dobro navrtano, mi jo uspelo zvleči v malo bolj resno plezarijo. Dostop je bil tukaj prav zoprn, saj sva prečila strmo pobočje. Na enem delu sva se celo spustila po vrvi, a sva kasneje ugotovila, da to ne bi bilo nujno potrebno. Ko sva pričela plezati, je sonce že močno pripekalo. Bilo je že kar malo prevroče, a je Poloni ustrezalo, pa tudi jaz sem bil vesel, da imava lepo vreme. In plezarija? Čista poezija. Pet cugov kompaktne in zaupanja vredne skale, ki ti kar riše nasmeh na obraz z vsakim preplezanim metrom. Plezala sva izrazit raz konstantne težavnosti, ki ponuja ravno dovolj oprimkov, da te ne navija. Enkrat se mi je sicer pripetilo, da sem se pričel nekoliko tresti in nisem mogel naprej, a mi je Polona predlagala, da z levo roko sežem preko roba. Tam sem našel super oprimek, ki mi je omogočil napredovanje. Za Polono me je malce skrbelo kako ji bo šlo, a je smer odplezala z odliko. V celotni smeri sva uživala v razgledih na Dofourspitze, Lyskamm in Breithorn. Pod nama se je svetil ledenik Gornergletscher, šumeli pa so nama slapovi, ki so se zlivali iz Triftjigletscherja in Unterer Theodulgletscherja. A nič ni preseglo pogleda z vrha, ko se je pred nama dvigala špičasta piramida Matterhorn. Fotografije teh krajev ne morejo prikazati gora v njihovi pravi veličini. Enostavno moraš iti tja in jih doživeti. Odpravila sva se nazaj do poti in se vmes morala še dvakrat spustiti po vrvi. Privoščila sva si malico pri Riffelseeju in užgala pešaka proti Zermattu. Proti večeru sva se vrnila k šotoru in bila hvaležna za še en čudovit dan.

 

      Kante 5c, Riffelhorn; 140 m

 

V nedeljo nama je preostalo le pospravljanje šotora in ostale opreme v avto ter vožnja proti domu. Zaradi grozne vročine v Padski nižini se nisva niti ustavljala, ampak celo pot odpeljala skoraj neprekinjeno. Doma je seveda sledilo pospravljanje vse opreme, oblačil in ostala neprijetna opravila. A sva bila neskončno vesela, da sva popolnoma »na blef« ujela vremensko najlepši teden v celem letu, ki nama je omogočil, da sva 100 % uspela v vseh zadanih ciljih. Povzpela sva se na dva štiritisočaka, preplezala nekaj uživaških smeri v visokogorju, se naužila veličastnih razgledov in s seboj domov prinesla nepozabne spomine. Prav gotovo je bilo teh nekaj dni med najlepšimi v mojem življenju. Upam in verjamem, da bo takšnih še mnogo.

 

Marko Es

18.02.2022  ŽENSKI ZIMSKI ALPINISTIČNI TABOR – Julijske Alpe 2022

Že mail kjer sem bila seznanjena, da sem ena izmed udeleženk zimskega tabora, je poskrbel za začetno navdušenje. V petek 11.2.2022 smo se tako pričele počasi nabirat v koči, navezovat stike, iskat cilje. Na taboru smo bile nekatere prvič, druge so že bile udeleženke poletnega tabora. Iz ure v uro je bilo boljše vzdušje in energija, ki te je prevzela.

 

Zvečer smo se vse udeleženke na kratko predstavile in povedale željene cilje. Tako smo kreirale naveze in se odpravile spat. Vsa nova poznanstva in toliko informacij, so pri meni vzbudile tisto rahlo nemirnost in vprašanje……kdaj bo že jutro, da lahko oprtam nahrbtnik in grem v smer z novo kreirano navezo Anje Petek (AO Rinka) in Dee Mljač (AO Lubljana Matica). Prvi plezalski dan sem pričela najprej z ogrevanjem iz Zadnjice po vseh serpentinah, do vstopa v Bogovsko grapo. Takoj na vstopu nas je pričakal prvi skok, ko smo le tega premagale, se je odprl pogled na nekaj vertikalnih metrov ledu, kar zaiskrile so se oči in že smo delale štant in kaj kmalu se je zaslišalo: varujem, plezam in razbijanje po ledu, le ta je bil izredno trd, tako da je morala vodilna kar nekaj moči porabit za napredovanje po njem. Sneg v grapi je bil odlično predelan, orientacija nezahtevna, malo pod vrhom nas je pričakal še en krajši ledni skok, ki je ponudil naklonino do 90 °, ko smo premagale še tega pa smo kar naenkrat bile na izstopu iz 600 m dolge grape. Pa kako je to možno da je že konec, kar poskakovala sem od navdušenja kako odlična grapa, neobljudena in s prečudovitimi razgledi. Edina pomanjkljivost je, da ni bilo kaj več kopne skale, kajti poem bi bilo pa tako že kičasto. In Anja brez oklevanja predlaga: a smo punce zato, da gremo do vrha Šplevte? Ja seveda….tako nam spihan vrh postreže še malo kraspanja po suhi skali, na vrhu pa brezvetrje, sonček in preizkus orientacije z okoliškimi hribi. Nato je sledil sestop do spodnjega Kriškega jezera in premagovanje vseh tistih serpentin, ki jih ni želelo zmanjkat vse do parkirišča. Zaključim lahko da Bogovska grapa upravičeno nosi takšno ime.

 

Po vseh premaganih višinskih metrih in dolgem dostopu in sestopu si zaželim, da grem v nedeljo kakšno krajšo in enostavnejšo grapo, malo se poigravam z mislijo na Uroševo grapo v NŠG (na koncu se ni izkazala kot lažja 😊). Tako se po večerji dogovorim z Neli Penič (AO Železničar) in Klaro Lukek (AO Železničar). Neli nama prijazno svetuje, da si na derezah urediva en zobek, očitno je slutila da bo grapa podhranjena. Že sam vstop je poskrbel za hitro ogrevanje, čakal nas je slabo zalit balvan, ki smo ga morale odorodjarit po desni strani in nato končno sneg, naslednji krajši skoki so bili slabo zaliti, ampak s kombinacijo uporabe derez, cepina, guzenja in iskanja oprimkov tudi z golimi rokami smo odlično napredovale. Zadnji skok smo obšle po desni v prečko in proti izstopu, kjer mi je Neli dala možnost zaključit smer. Vendar sem se pri vpetem klinu odločila, da se vrnem na štant, ker sem pri drytoolingu še premalo izurjena. Prepričana sem, da sem se odločila prav, verjamem da bo še kdaj možnost da pripikam iz grape 😊. V soboto zvečer nas je obiskala tudi legendarna alpinsitka Jasna Pečjak z možem Andrejem, naredila je odlično predstavitev njene ledne plezalske kariere, Jasna je res »fajterka«.

 

Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, nisem spoznala samo novih smeri in uživala v zimskem ambientu Bogovske in Uroševe grape, snegu, soncu, ledu, skali, pomrznjenih travah in izbijanju klinov. Dobila sem mnogo več…nove izkušnje, pri opazovanju gibanja in napredovanja izkušenejših plezalk, izmenjavo njihovih znanj in izkušenj ter ob tem pridobila nove ideje za smeri in oblikovala nova poznanstva. Hvala za odlično vodenje tabora Anji in Neli ter vsem izkušenejšim plezalkam, ki so nas varno vodile čez smeri in PZS-ju za organizacijo tabora in vso gurmansko razvajanje in gostoljubje oskrbnikoma na Mihovem domu. To je bila res ena sama sreča in veselje na vrvici.

 

 

Anja Ulaga

 

 

 

 

14.02.2022 Lev Podbregar, Ledni tabor v Sappadi

V petek(4. 2.) popoldan se nas je 14 udeležencev tabora odpravilo proti Sappadi. Že na začetku je bilo vzdušje odlično in po razporeditvi v naveze smo odšli spat.

 

Naslednji dan se nas je nekaj kar od apartmaja peš odpravilo plezat v dolino Enghe. Katja J. In Simon sta plezala okoli kristalne palače, jaz, Jan, Dani, Pero in Matej pa smo se odpravili v prvi užitni slap, ki smo ga videli. Slap se je izkazal za kar dolgega in vsi smo bili presenečeni nad težavnostjo, mislili smo namreč, da plezamo oceno 3. Nato smo splezali še en krajši slap. Ostali člani pa so plezali v sektorju Biancaneve.

 

V nedeljo so nekateri šli plezat slap Carpe Diem, kar 9 pa se nas je odpravilo proti Monte Col-u. Pleza se v velikem amfiteatru, kjer imaš na izbiro kar pet dolgih slapov. Ker naj bi bilo do tja 3 ure hoje in ker smo si nagledali 500 metersko smer, smo bili že vsi pripravljeni, da bomo prišli nazaj bolj pozno... No na koncu se je izkazalo, da je bilo dostopa kvečjemu 1 uro in pol, prav tako nismo splezali celih 500m, ker smo malce zgrešili smer( nismo našli nobenega solidnega opisa), tako da smo se vrnili celo prej kot v soboto. Sledil je živahen družabni večer.

 

Zaradi dveh napornih dni smo v ponedeljek spali malo dlje in šli v slape šele ob 10ih. Plezali smo v sektorju Orrido Dell´Acquatona, že ime namiguje da se bo plezalo ob vodi in res da smo prišli do slapov smo se mogli po jeklenici povleči čez reko. Ker so slapovi praktično brez dostopa, so precej oblegani, tako da smo se dejansko spočili pri plezanju po že izklesanem ledu.

 

Zadnji dan smo se pa še bolj razporcelirali... Nekaj udeležencev je šlo spet plezat ob vodo( Orrido Dell´Acquatona), dva v dolino Enghe, ostali pa smo se odpravili pogledat nekakšno plezališče kombiniranih smeri in krajših slapov. Takoj nas je presenetil zanimiv dostop. Po strmih stopnicah smo se spustili v 30m globoka korita. Smeri so bile res težke, tako da smo se hitro naplezali. Po malici smo se odpravili proti domu.

 

Mislim, da smo se vsi odlično naplezali in odkrili (za nas) nove kotičke gora.

 

Lev Podbregar

28.01.2022  Tečaj ledne tehnike

V soboto 22.1.2021 smo imeli zbor ob 7.30 pri Domu Planincev, od kjer naj bi jo mahnili proti slapu Sušica in tam izvedli tečaj lednega plezanja. Ker pa slap Sušica ni ponujal razmer za izvedbo tečaja smo se zapeljali do slapa Palenk. Tam pa je že mrgolelo ljudi, saj je še en ferajn imel tečaj.  Kljub gužvi se nam je uspelo porazdeliti in začeli smo s tečajem. Naučili smo se kako zavrtati ledne vijake ter napraviti sidrišče, kako postavljati vmesna varovanja, kako narediti abalak za spust po vrvi, kako uporabljati ledno orodje in se nato tudi preizkusili v lednem plezanju. Po zaključenih točkah pa nam je preostal še čas za plezanje. Zaradi velikega števila navez v slapu, se naša naveza ni odločila plezati do vrha in smo tako preplezali samo prvi raztežaj. Vrnili smo se nazaj in mislil sem, da smo zaključili s plezanjem. Pospravil sem opremo in si odprl pašteto. Gužva, ki je bila prej na podnu slapa je izginila in Aljoša je dal idejo da naredimo top rope in tako lahko tečajniki še malce plezamo. V miru sem pojedel do konca in si dal opremo nazaj na sebe. V tem času pa je top rope že bil narejen. Dvakrat sem preplezal tisti del slapa, nato pa sma se z Luko odločila da grema na pir do Kitajca kamor so se že prej odpravili inštruktorji.

 

Na koncu smo kar nekaj plezali glede nato da razmere niso bile najboljše. To je bila moja prva izkušnja v ledu in bilo mi je zelo všeč.

 

Rok Pavlovič

 

 

 

22.1.2022 se je na AO Matica Celje izvedel tečaj ledenega plezanja. Temperaturne napovedi so bile obetavne, Celjani smo se prebudili v dokaj mrzlo jutro, bilo je okoli -6 stopinj. Že pri vožnji po Savinjski dolini pa je temperatura le rastla. Tako je v zgodnjih jutranjih urah bilo 5 stopinj v Solčavi. Ob 7.30 smo se zbrali na parkirišču pri Domu Planincev, namenjeni smo bili v smeri Klemenče jame na slap Sušica, vendar zaradi slabih razmer in informacij, da slap ni vredu narejen spremenili cilj na slap Palenk. Pri slapu je bila ogromna gneča, ampak smo kljub temu nadaljevali z tečajem. Učili smo se tehniko gibanja v ledu, izdelavo abalaka za abzajl, izdelavo sidrišč in vrtanja svedrov v led. Po zaključenem predavanju smo še nekaj poplezali in popili, nato pa se počasi odpravili domov. Tečaj je kljub visokim temperaturam bil dobro izveden in koristen. Rad bi se zahvalil vsem inštruktorjem za poučen tečaj in Patriciji, ki naju je z Jernejem vodila na vrh.

 

Nejc Kralj

20.01.2022  Zimska tehnika na Okrešlju in prva ledna izkušnja

Ko temperature padejo pod nič in je Okrešelj bel je čas za obnovitev zimske tehnike odseka AO Matica Celje. V soboto 15.1.2022 smo v zgodnjih jutranjih urah oprtali nahrbtnike s potrebno opremo in odkorakali še s čelkami iz parkirišča Pri domu planincev do tovorne žičnice, kjer smo se razbremenili nekaj kg in s hitrejšim tempom zagrizli v kolena do GRS hiše na Okrešlja, kjer so nas že čakali inštruktorji. Sledil je hitri test, da bi morebitne pozitivčke izločili in že smo se odpravili proti Zaspanemu hribu, kjer so nas razdelili v skupine.

 

Moram povedat, da sem letos še bolj uživala, kot lani, saj sem letos lansko pridobljeno znanje lahko samo še nadgradila in obnovila. Spoznala sem katere manevre še moram tudi izpopolnit. Tako tečajniki kot mlajši pripravniki smo se pomikali po naslednjih točkah: sidrišča in gibanje naveze, s sidrišča za spust v snegu, gibanje v zimskih razmerah – uporaba cepinov in dereze, preizkus snežne odeje in uporaba lavinske opreme – iskanje ponesrečenca. Poleg nas so določene točke obiskali tudi člani varne hoje v gore. Po končani delavnici, so nekateri izmed udeležencev odšli lovit sončni zahod skozi žleb Turske gore, preostali smo sestopili do GRS hiše, kjer se je pripravljal topel obrok, in nekateri tudi sestopili v dolino. Sama sicer malo z dolgim nosom, ker me je seveda mikal skupni vzpon naslednji dan, ampak zaradi vidnih znakov da mi malo zdravje šepa sem sestopila  Naslednji dan so se preostali člani podali po sestopni grapi na Koroško Rinki in Ledinski vrh. 

 

Jaz pa sem se na srečo prebudila zdrava, povabilo prijatelja Marka iz AO Kamnik, me je naredilo še bolj zdravo, sklenila sva da se zapeljeva do Maltatala preverit ledne razmere. Seveda nisva morala opazovat le na daleč, odločila sva se, da kljub tankemu ledu in velikemu pomanjkanju le tega v začetnem delu, poizkušava ta mix »pregrizit«, saj je Marko rekel, da definitivno zgoraj obeta. Imel je prav - po slabem začetku, se nama odpre čudovit razgled na zaledenel slap višje. No do tiste nedelje še nisem imela možnosti pridobit znanja iz ledne tehnike. Sem jo pa tako pridobila direktno na terenu. Naučila sem se kako je potrebno pravilno namestit ledni vijak. Malo sem dvomila o kvaliteti ledu, ampak mi je razložil, da je v led namestila 22 cm vijak, in to je znak, da je debelina ledu ustrezna in led je kakovosten, pokazal mi je kako se naredi primerno sidrišče, kadar ni bilo moč varovat na drevo. In da mora bit sidrišče varno, da ne bo direktno pod vpadnico napredujočega plezalca, s tem se bom izognila lednim pozdravom iz višin. Pridobila sem informacije kako naj zabodem cepin v led in kako si naj morebitne nastale krožnike najprej počistim, da se mi led ne odkruši, večkrat mi je pokazal kako naj spustim peto, da bodo tudi meča lahko počivala in da naj vsak ledni vijak ko odstranim očistim, da ne zmrzne led v njem. Koliko informacij kar naenkrat, res sem se trudila sledit in upoštevat. Slap je bil do tiste nedelje še nedotaknjen, nikjer sledi zabodenih cepinov in stopk. Iz metra v meter se mi je risal večji nasmeh, na koncu preplezanega slapu, ko naju je čakal samo še abzajl, kar nisem mogla dojet kakšna ledna pravljica je za nama. 

 

Povzamem lahko, da je za mano neverjetno dober vikend, poln novega zimskega znanja, sedaj pa komaj čakam da grem v lov za ledenim kraljestvom in vse pridobljene informacije utrdim v praksi. Hvala vsem alpinistom in inštruktorjem za podano znanje, vsem tečajnikom, mlajšim pripravnikom za odlično vzdušje in Marku za vodenje v slapu.

 

Anja Ulaga

 

 

Tečajniki smo se že v zgodnjih jutranjih urah zbrali na parkirišču doma planincev in se odpravili na pot proti Okrešlju. Po približno eni ure hoje smo prišli do GRS koče, kjer so nas že čakali inštruktorji. Po opravljenih hitrih testih, pa smo pot nadaljevali do mesta, kjer se je izvajal zimski tečaj. Že kmalu po prihodu na delovišče, smo ugotovili da, so snežne razmere slabe, vendar smo kljub temu nadaljevali. Učili smo se gibanja naveze, sidrišče za spust v snegu, gibanje v zimskih razmerah, preizkus snežne odeje in uporabo lavinske opreme. Inštruktorji so stvari dobro razložli. Po končanem tečaju, se je večina vrnila v GRS kočo na kosilo, nekaj se nas je pa odpravilo proti turskem žlebu. Skupina tečajnikov varne hoje, se je zaradi malo zahtevnejših razmer obrnila, tako sma pot na Tursko goro nadaljevala le jaz in Aljoša. Na vrhu naju je pričakal eden lepših sončnih zadhodev. Po vrnitvi, smo preostanek dneva preživeli v družbi, se zabavali in poslušali zanimive zgodbe odprav, ki se jih je odeležil Jože Zupan. Po neprespani noči smo se naslednji dan, že zgodaj odpravili na pot proti Ledinskemu vrhu. Tečajniki alpinistične šole skozi izstopno grapo v križu, varne hoje pa čez savinjsko sedlo. Sledilo je še kosilo v koči in tako se je naš zimski tečaj zaključil. Kljub temu, da so bile snežne razmere slabe, je bil tečaj dobro izveden in nepozaben, najbolj mi bo pa v spominu ostalo samo druženje in zgodbe, ki jih je pripovedoval Juš. 

 

Nejc Kralj

 

 

Ta vikend (15. in 16. 1. 2022) smo končno dočakali praktični del tečaja varnega gibanja v gorah. Do zdaj smo vse od oktobra vsak četrtek vneto poslušali kakšno opremo potrebujemo, kako se pripravimo na turo, kako se gibamo v snegu, kakšne so nevarnosti v gorah, koliko hrane potrebujemo … skratka, teorijo smo načeloma obvladali. Vreme je bilo kot naročeno, testi na Covid negativni, tako da smo lahko brez skrbi povezali teorijo še s prakso. Na Okrešlju smo preizkusili snežno odejo, se v primeru iskanja ponesrečenca naučili uporabljati lavinsko opremo ter uporabljati cepin in dereze. Ko smo se učili zaustavljati s cepinom in nas je neslo kot hudič, smo se vsi kar zabavali, vendar naslednji dan ni bilo nobenemu več smešno, ko smo se vzpenjali na Ledinski vrh. Takrat smo razmišljali le o tem, kaj smo se naučili, kako bomo zabili cepin in kako pravilno stopili, da nas ne odnese. 

 

Na tečaj sem se prijavila predvsem zato, ker obožujem gore, vendar pa imam strah pred prepadi in zdrsi. Vem, da s tem, ko se učim, bolj zaupam vase in nenazadnje tudi v opremo. 

 

Skratka, izredno uporaben tečaj, inštruktorji in alpinisti pa polni znanja in poleg vsega še zabavni. Priporočam vsakemu in že razmišljam, da bi jih vprašala, ali imajo morda še nadaljevalni tečaj varnega gibanja v gorah

 

Božena Petrušič

20.10.2021  OD VIA BAUER V VIA LIKE A VIRGIN, 16. 10. 2021

V četrtek na ferajnu dorečeva, da v soboto preplezava še eno 550m. Tako se v petek zvečer zapeljeva do vasi Riofreddo in proti bivaku - Ricovero Carnizza di Riofreddo. Po vsem prebranih opisih vsi priporočajo kolo za široko lepo urejeno gozdno cesto, katere baje kar ne zmanjka.

 

Sprašujeva se ali bo tudi za naju tako dolga? Ob misli da so mogoče še vedno vsi bivaki zaprti zaradi covida, si kar zaželim da najino pešačenje še traja dolgo v noč, ker si res ne želim zmrzovat kje pod steno. In komaj sva se dodobra ogreli, zaslišiva zvoke živali - rjovenje naše največje živeče zveri medveda. Zanimivo kako nama je dalo motivacije in zagona, da sva tako hitro premagovali km in višince proti bivaku 😊. Kmalu zagledava lučko iz bivaka, kar pomeni da bova pod streho in ne samo to, vesela druščina Čehov nama je že zakurila in gostoljubno ponudila pijačo dobrodošlice. Ob izmenjanih besedah smo kaj kmalu potonili v spanec. Zjutraj sva že ob 5.00 kuhali kavico v kafeteriji in jedli zajtrk, med tem sem se zazrla v zvezdnato nebo nad sabo, kjer sem navdušena uzrla tri utrinke. Poskrbeli so za nasmeh in optimizem, da je pred nama en super plezalni dan. Spakirali sva plezalno opremo ter s čelkami pričeli dostopat do Divje koze proti smeri Veronica bonarota via Bauer.

 

Komaj sva čakali da se prične daniti, da uzreva kakšne razmere naju čakajo. Bolj kot se je danilo, bližje kot sva bili, večji cmok sva imeli. Smer je bila pravljično posipana s snegom, ponekod so se videle ledene sveče, še najbolj naju je skrbela smer za sestop, midve pa brez zimske opreme. Sklenili sva da bova morali obrnit in smer zapisat v seznam za naslednje leto. Na prvem sedelcu na sončku skleneva, da je čas za nekaj vitamina D in kratko pavzo, med pogovorom se Patricija zazre v obsijano steno in prične glasno razlagat, da tole je pa tako lepa linija, da bi skorajda morala potekat kakšna smer. Ni bilo potrebno reči dvakrat, že stečem do stene in že kričim, ja sveti se eden, dva…..uauuu trije svedrovci, sicer vstop je moker, potem pa lepo. Skupaj si ogledava smer, skice ne uspeva najt, ampak se kljub temu odločiva da poizkusiva. Iz raztežaja v raztežaj sem bila bolj navdušena, kako konstantno plezljiva smer, z odlično skalo, lepo navrtana, enostavno sledljiva, s prečudovitimi pogledi na dolino Mrzla voda. Vzdušje kar narašča, dokler ne zaslišim Patricije, ko prične glasno nekaj komentirati: "Kako krušljivo, a bi mogoče obrnili?" jaz kar preslišim, ker ne želim, da se že konča. Sprašujem se kaj ji je, pa zakaj če je pa tako lepo? Ko ji pričnem sledit do varovališča, hitro razumem tiste njene glasne komentarje. Uauuu, kaj pa sedaj?.... še grši, še bolj krušljiv cug naju čaka. Ko sem opazovala Patricijo, kako se je lotila detajla smeri, v tej krušljivi prečki ocenjeni s 6a, sicer lepo navrtani, samo zaželela sem si, da čimprej prepleza, ker si res ne bi želel nihče pasti na te svedrovce. Že samo opazovanje soplezalke med iskanjem stopk, oprimkov, ki so se kar krušili po steni v globino, so pospešili bitje srca, ampak Patricija je sfajtala prečko in že je bila na polički. Kar zažarela sem od ponosa s kakšno soplezalko lahko plezam. No, na polički sledi čas za premislek ali nadaljujeva ali obrneva. Skleneva da gre preverit naprej po smeri, ali naju čaka lepši svet s kompaktnejšo skalo ali morda možnost za sestop. Ni trajalo dolgo ko zaslišim njen vesel glas: »Anja uživala boš, kako lepo, še malo«. Imela je prav po dveh raztežajih doseževa škrbino med Srednjo in Malo Devico, presrečni kako lepo smer sva preplezali. Veselje ni trajalo dolgo, ko se pričneva spraševat, kje je kakšna shojena pot za sestop, šment le te ne uzreva….kaj pa sedaj? Hmmm ja nič abzajl, do široke police do krušljive prečke brez problema…..kako pa sedaj naprej? No soglasno skleneva da po krušljivi prečki plezat nazaj in abzajlat v tiste svedrovce – no go. Torej ostane samo opcija spust v dooolg previs pod nama, ampak pred tem se je potrebno znebit nestabilnega balvana v vpadnici abzajla. To pa res ni bil problem, sem že rušila in poslušala kako se skalna gmota daleč pod steno raztrešči na več manjših delov. Pripraviva štant in zaželim si da bi le jutranji utrinek prinesel srečo - da bo vrv dovolj dolga in da prideva do police spodaj. Nato sledi trenutek resnice in predolga tišina, ko končno iz dna stene zaslišim vrisk Patricije: » To na polici sem, daj Anja ti si na vrsti!« in že sem pri njej. Z navdušenjem razlagam, to mi deli ratal je, pa me ustavi, nene še štrik je treba dobit dol, začneva opazovat, ja vozel se približuje, imava moder štrik, uspelo bo……ko se naenkrat nekaj ustavi, nekajkrat povleče, ne gre, pa poizkusim še jaz 1x, 2x 3x. Šment štrik ne gre nikamor, ok podaljšam gurtne, se pričnem obešat, Patricija pomaga, ampak ne doseževa nič. Torej čas je da uporabiva nož in pustiva rumeno barvno sled za nama. Nič sedaj naju pa že malo preganja čas, morava pohitet, čaka naju še nekaj abzajlov do konca stene, ampak kljub temu je bil še čas za selfi s prelepim ozadjem. Zabzajlava do začetka stene, lažje zadihava, nariše se nama nasmeh in iskrice v očeh.

 

Sedaj pa še zadnje dejanje - sestop proti bivaku po ostalo opremo. Tam naju zopet pričakajo Čehi in vprašajo če sva midve bili v steni? Opazovali so naju in eden izmed njih je rekel, da mu je razbijalo srce samo od opazovanja, pa sem si mislila, kako šele meni. Laughing No kar sam se je odločil, da to se mora nazdravit z njihovo domačo slivovico. Le ta naju je dodobra ogrela za spust proti dolini. Med sestopom sva razglabljali o dolžini smeri in njeni težavnost, ja res se je zabavno poigravat o ocenah smeri, ker ti ni jasno pod milim nebom kaj si lezel…..no pod navzdol se je pa vlekla, ker sva komaj čakali internetni signal da pogooglava kaj sva sploh preplezali. Končno prispeva do avtomobila, pa se nama le ta ne odklene, pa zakaj ne? Kaj res ne mora bit že konec vseh zapletov? Ja premrzlo je, na srečo uspeva nekako prebudit baterijo, da oživiva avto ter seveda na zasluženo pivo v Aljažev hram. Smeri ne uspeva izbrskat med vožnjo proti domu, ampak mi navdušena Patricija sporoči šele naslednji dan da sva preplezali nekaj čisto novega, navrtana je bila 18.9.2021, preplezali sva Like a virgin, ocenjeno s 6a, v 4 h. Sporočila je tudi avtorju smeri, kateri naju je razveselil z informacijo, da gre za prvo oz eno izmed prvih ponovitev 😊.

 

Zaključim lahko, da je za nama en super plezalni dan, naužili sva se hribov, naslednjič absolutno s skico v smer in seveda naslednje leto s kolesi po predolgi makadamski cesti in v Divjo kozo dokončat Bauerjevo smer. Danes vidim, da so imeli prav že stari Grki, da videnje utrinka pomeni srečo.

 

Še vedno tečajnica Anja

08.10.2021  Ženski tabor na Korošici

Prvi vikend v oktobru smo imele ženski tabor. V petek zvečer smo se Polona, Patricija, Nika, Katja, Eva, Anja, Alja, Valerija in jaz odpravile proti Korošici. Mraz, ki nas je tam pričakal, smo preganjale s pogovori o vroči savni, spomini na švicanje v Paklenici, zavijanjem v deke, porovo juhico, čajem s smrekovčkom in kurjenjem ognja. Od tega je bilo sicer več dima kot toplote, je bilo pa romantično.

 

Noč je bila, presenetljivo, prav tako mrzla in tudi v soboto zjutraj nas je še malo zeblo. Ob kavici in dobrem zajtrku - Filip, oskrbnik, nas je razvajal s pečenimi jajčki - smo dočakale sonček, ki nas je malo ogrel. Pridružili sta se nam še Teja in Lucija (AO Grmada Celje).

 

V soboto smo plezale. Patricija in Anja sta splezali Črnomaljsko smer (IV-/III+, III, II, 220 m). Po izstopu iz smeri sta pot nadaljevali proti vrhu Velike Brane in prehod na vrh poiskali po skritem kaminu in sestopili preko Ojstrice. Katja, Polona in Valerija so se grele na sončku v smeri Pepi Žbaradorija (6a, 110 m). Jaz, Eva in Nika pa smo šle v Smer mimo votline (IV-III, 100 m). Eva je po tej smeri šla frikat z Aljo, z Niko pa sva šli še v novo smer v Vršičih Naša (me končno razume) (6a +, 140 m), kjer sva med abzajlom ulovili Tejo in Lucijo. Po uspešnem plezalskem dnevu nas je Filip postregel z ričetom in štrudlom. Možakar nas je res razvajal kot kraljice.

 

V soboto zvečer nas je na Korošici ostalo le še 6, saj vremenska prognoza iz doline za nedeljo ni obetala. Sobotni večer, ki je bil malo manj mrzel kot petkov, ampak še vedno ne dovolj ugoden, da bi šle bivakirat na Dedca, smo si krajšale s petjem. Ugotovile smo, da na pamet ne znamo nobenega besedila v celoti, tako da smo se bolj matrale z refreni in sklenile, da na naslednji tabor nujno vzamemo (še) kitaro in pesmarico. Po viharni noči smo se zbudile v megleno in mrzlo jutro, zato smo se složno odločile, da jo mahnemo proti dolini.

 

Napovedanega dežja v dolini ni bilo in tako smo analizo tabora opravile na sončni terasi pri Privošniku. Ob osvežilni solati smo ugotovile, da se nismo ravno naplezale in sklenile tabor zaključiti z bolderiranjem. Topel tuš in postelja ni premamila le Patricije in Polone, ki sta šli zvečer še v Klajmberja.

 

Tabor je bil PREsežek v vseh pogledih! V PREtežkih nahrbtnikih smo pretovorile PREveč robe, PREveč štrikov, PREveč hrane in PREveč pira. Ja, tudi v sposobnosti pitja piva v PREmrzlih razmerah smo se PREcenile. Ker sem nagnjena k PREtiravanju, je možno, da moj pogled na presežke ni realen, zato poročilo zaključujem z vtisom organizatorke tabora, Patricije: Bilo je fantastično! Iz srca hvala vsem udeleženkam in kmalu spet!

 

Urša

 

 

01.10.2021  Trenta tabor, 10. - 12. 9.

Valerija in Polona sta bili tokrat organizatorki tabora. Odločili sta se, da nas povabita v slovenske najlepše kraje, zato smo preko vikenda odšli v Trento. No, kampirali smo v Bovcu, saj drugje v kampih niso sprejemali organiziranih skupin. V petek popoldne se s Polono odpeljeva v Posočje. Prispeva šele okrog devete ure zvečer, a ugotoviva, da sva pravzaprav prva. Postaviva šotor in počasi se nama pridružijo še nekateri drugi člani AOCM.

 

Zjutraj se nekateri odpravijo plezat v steno Mojstrovke in NŠG, dve navezi smo odšli v Mangart, nekateri v Italijo. Pravo druženje se je začelo šele v soboto popoldne v kampu, ko smo se končno zbrali vsi na kupu. Popoldne in večer smo preživeli ob pogovoru in hladnem pivu. Druženje se je nadaljevalo ob igri drinking joga, kjer smo ugotovili, da je od vseh mladcev Brane še najbolj gibčen. Po zaključku igre smo še malo vztrajali ob pogovoru, nato pa se počasi razgubili vsak v svoj šotor.

 

Za nedeljo je imel vsak pripravljen svoj načrt. Tokrat se je v Mangartski raz zagnala naveza Dani, Nika, Blaž, s Polono greva pogledat bovško Klemenčo peč – Javoršček, Brane in Vasja pa sta plezala v Stadorju. Največ članov je šlo balvanirat k Plajerju, ostali pa smo se jim pridružili kasneje. Druženje je bilo potrebno zaključiti prekmalu, saj nas je do doma čakalo še nekaj vožnje. Sklepna misel tabora je, da je bilo pozen poletni vikend prijetno preživeti s prijatelji in da bi nam malo več gibčnosti prišlo zelo prav.

 

Marko Es

10.09.2021  Tabor Triglav

Bavarska smer + Izstop Zimmer-Jahn.

Po tem ko sem na sestanku odseka zasledila da se organizira tabor plezanja v Triglavu se mi je prebudila želja, da to pa res moram okusit še letos. Že zadnji vikend avgusta bi morali v to klasiko Triglavske stene, vendar vreme ni bilo naklonjeno, zato smo prestavili za teden dni, kar se je izkazalo, da je to bila najboljša poteza.

 

V četrtek na ˝ferajnu˝ sem že skoraj mislila da ne bom dobila naveze, a se je izkazalo da je potrebno samo na glas izustit a me ˝peleš˝ plezat? In že sem lahko pripravila opremo. V petek smo prispeli v dolino Vrat kjer smo prenočili in zjutraj zakorakali proti steni. Sklenili smo da ne bomo prezgodni, saj bi lahko imeli prenizke temperature in mokro skalo. A ko smo iz daljave opazovali smo videli da to ni bila najboljša odločitev, saj so bile pod steno pred nami že tri naveze, a čez čas se je izkazalo da nas niso ovirale in upočasnjevale.

 

Pod vstopom v steno smo razvili štrike in pričeli lesti začetne metre smeri. Sama smer je ponujala tako lepo plezarijo, kompaktno skalo, prijetne previse, kamine, prečudovite razglede, na koncu smeri še plato ki postreže z odličnimi prijemi. Raztežaji so dokaj kratki, opremljeni s klini, kljub temu pa sva zabila kakšen štant, kjer se nama je le ta skril. Kljub navezam pred nama, pozdravov iz višin ni bilo pretirano veliko oz sva se jim odlično izmikala. Tudi z orientacijo v steni ni bilo težav, saj sva odlično sledila navezi pred nama. Po ne še 6 h sva izstopila na prečki kjer sva zvila štrik in se preobula. Na travi malo višje naju je že čakala naveza Dani in Lev, počakali smo še Vasjo in Valerijo ter nadaljevali v izstop Zimmer-Jahn.

 

Le tu smo si privoščili malo malice in nadaljevali čez pode do doline Vrat. Sam sestop sploh ni bil tako dolg, bila sem presrečna, z nasmehom na obrazu, polna nepozabnih doživetij in novih želja kaj je še vredno prelezit. Moram priznat, da v trenutku, ko sem dobila navezo so se mi pričela zastavljati vprašanja: sem dovolj pripravljena, bom zmogla, kako bo z orientacijo? Ampak me je soplezalec pomiril, da je smer označena s puščicami, kar se je izkazalo da je na delu smeri resnično puščica, ki te vodijo naravnost v previs, da morebiti ne zgrešiš detajla smeri. In ob dejstvo da imam dobrega soplezalca, sem sklenila, da je strah povsem odveč in lahko grem samo še uživat. In točno tako je tudi bilo. Hvala organizatorju in soplezalcu Luigiju za tako prijetno pležnjo.

 

tečajnica Anja

 

Tabor, prvotno planiran zadnji vikend avgusta, smo zaradi slabega vremena prestavili za en teden. Tako smo se v petek zvečer, 3. 9. 2021, odpravili v Vrata. Po (za nekatere) slabo prespani noči smo se zjutraj odpravili v Steno. Tri naveze smo vstopile v Bavarsko smer in dve navezi v Nemško. Kljub gneči v smereh ni bilo veliko čakanja in izkušnja prve preplezane smeri v Steni je bila odlična. Zvečer smo se vsi zbrali v Aljaževem domu in odrinili proti Kranjski Gori, kjer smo še zadnji hip lahko dobili večerjo. Siti smo se nato odpeljali na Vršič in prespali v Tičarjevem domu. Le redki pa smo se imeli čast stiskati na podstrešju. Naslednji dan( nedeljo) smo se odpravili V Nad Šitom glava. Jaz, Dani in Luigi smo preplezali Stoletje, Anja in Sašo pa Juševo. Tako smo lepo zaključili tabor Triglav, ki je pod vodstvom Danija potekal kot po maslu.

Lev Podbregar

Fotografije: Anja Ulaga

 

 

07.07.2021  Tabor Paklenica, AO Celje Matica (18.06.2021-27.06.2021, kamp Vesna)

Kaj nam pa morejo! Kot vsako leto do sedaj je bil tudi letos organiziran tradicionalni družinski tabor v Paklenici. Najbolj zagnani so pričeli dopustovati že s petkom, nekaj padalcev pa nas je prišlo čez teden in kasneje za podaljšan praznični vikend. Kljub vročini nas je 37 negativcev (hehe C-19) v ranih jutranjih urah pridno nabiralo smeri – skupno 77, nato pa smo se hladili v tolmunčkih, pri Dinkotu in v morju (kar v tem zaporedju). Komarji so bili letos do nas usmiljeni, prav tako tudi Vesna, ki je na peč naložila kakšno drvo več in nas razvajala s toplo vodo. Skupna kuhinja je pokala od dobrot, voda v morju je bila slana, ob večerih pa smo s petjem pridno kratili spanec drugim v kampu. Pridobili smo nekaj modric, si odplezali blazinice na prstih, se smejali na vsa usta, napenjali možgane pri reševanju križank, domov pa odnesli veliko lepih spominov, novih izkušenj in željo po še!

 

Hvala Patriciji za uspešno organizacijo in tudi vsem članom, ki so poskrbeli da smo se tečajniki dobro naplezali.

 

Katja Podpečan

avtorji fotografij: Anja Ulaga, Katja Podpečan, Blaž Hribar, Luka Krajnc, Peter Burger, Rok Dečman

 

Vtisi tečajnikov

Katja Podpečan: Paklenica 2021 … Ufff, kje naj začnem? Paklenica se je za nas tečajnike slišala kot obljubljena dežela. Plezanje, druženje, morje, Dinko. Ko so drugi z navdušenjem pripovedovali o taborih preteklih let si je bilo kar težko predstavljati kaj Pakla dejansko pomeni – vse dokler je nisem doživela sama. Dnevi se med sabo niso kaj preveč razlikovali. Začetek dneva je zaradi visokih temperatur predstavljalo zgodnje vstajanje, pripravo opreme in odhod v park, vstopanje v smer, plezanje, sestop, vstop v novo smer, sestop, pivo ter hlajenje v tolmunčkih. Sledila je vrnitev v kamp, skupno kosilo, deljenje vtisov o preplezanih smereh ter odhod na plažo. Ob večerih še kratek sestanek, kjer smo zapisali preplezane smeri, določili naveze za naslednji dan in se organizirali za kosilo, nato pa klepet, ki ga je po navadi prekinilo igranje na kitaro in petje (tega so seveda bili deležni tudi prebivalci sosednjih kampov). Če bi morala ob koncu tedna potegniti črto s plusi in minusi bi se del s pozitivo napolnil v hipu. Družba, smeh, lepe smeri, razgledi, Dinko, topla voda v kampu (!!!), plaža, morje, škržati, … skratka vse kar potrebuješ za popoln dopust. Kar najbolj obžalujem pa je le to, da se mi tabora ni uspelo udeležiti vseh deset dni. Popravim naslednje leto! Wink

 

Anja Ulaga: Izpiti iz vrvne tehnike so narejeni in napočil je čas za Paklenico in plezalno atmosfero. Malo s cmokom v grlu in z vprašanjem kaj bom sploh delala toliko dni v Paklenici, si preventivno spakiram kolo in tekaške copate, da mi le ne bo dolgčas. Za odlično uverturo in spoznavanje s Pakleniško skalo sta poskrbela Nika in Blaž, v Tinin smeri in Flex & Rex. Že naslednji dan sem skupaj z Uršo iskala nezlizane stopke in oprimke po smeri Karabore, na plati pa sem spoznala kako odletiš, če se ti zatrese noga. Za več brezskrbne uživancije pa je nato poskrbela Danaja. In že je bil tukaj petek ter srečanje s kaminskim plezanje v Centralnem kaminom za Branetom in Polono, kar naenkrat spoznam, da je že tretji dan plezarije za mano in kar ni mi še do počivanja in poganjanja pedal kolesa - no razen iz kampa do parkirišča Paklenice. Po prepeti noči se v soboto zjutraj odpravimo v Aigor skupaj z Antonom in Matejem Artnakom, večer pa zaključim z Laško navezo z Matejem Knezom, Antonom Drolecem v smeri Oprosti mi pape ob zahajajočem soncu, pogledu na morje in z nasmehom na obrazu kako vse lepo prehitro mine. Paklenica me je prevzela tako s plezarijo, tolmunčkanjem, morjem in plavanjem ter odlično motivirano družbo, ki ti da energije. Ostajajo prekrasni spomini.

 

Peter Burger: Prvič v paklenici, ni razočarala. Vsi so govorili da je nora plezarija, niso pretiravali. Res je bilo fajn. Super družba, fajna skala, tolmunčki za rehabilitacijo po plezanju so čisto na mestu. Popoldan malo lenarjenja, plaža, morje, Dinko.... se kar hitro privadiš. Iz skupne kuhinje so vsak dan prihajale dobrote, tako da lačni tudi nismo bili. Rahlo nas je presenetila vročina, ampak tudi to smo rešili z zgodnejšimi odhodi v kanjon. Res dober, in plezalno uspešen dopust.

 

 

08.06.2021 Ana Mlačnik, Izpiti iz zimske tehnike 2021

Pa smo jih le dočakali, letošnje izpite iz zimske tehnike. Po nekaj jutranjega godrnjanja zakaj nam je treba tako zgodaj vstajat, smo se odpravili proti Logarski dolini. Rukzaki so kipeli od vrvi, matičark, derez, cepinov, prusikov, gurten, toplih oblačil, čelade in okrepčil. Potem pa še te večne dileme, a vzeti s sabo še sixpack zelenega zlata. In tako smo se natovorjeni s težkimi rukzaki povzpeli mimo ikoničnega slapu Rinka vse do GRS koče na Okrešlju, kjer smo imeli zbor ob 8 uri zjutraj. 

 

Vsi zbrani smo se podali v smer Savinjskega sedla, v iskanje primernega prostora, kjer bi bilo dovolj snega. Razporedili smo se v skupine in šli veselo na delo. Na različnih točkah so nas že čakali inštruktorji. Opravili smo prerez snežne odeje in preizkus trdnosti, gibanje naveze v snežnih razmerah, opravili spust na dveh cepinih, pokazali uporabo derez in cepina ter zaustavljanje s cepinom, izdelali smo snežni krožnik ter na njem izvedli spust, pripravili smo ledeniško navezo in prikazali reševanje iz ledeniške razpoke, za češnjico na vrhu torte pa smo opravili še iskanje zasutega v snežnem plazu (na srečo samo zasuto vrečko) s pomočjo lavinskega trojčka. Med izvajanjem nas je ves čas obiskoval sonček in poskrbel, da nam je bilo vroče in da nam je mokri sneg odlično močil oblačila. 

 

Po treh parih premočenih rokavic, smo se z nasmeškom na obrazu podali nazaj proti Okrešlju, kjer smo dogodek sklenili še s krajšim poročilom in golažem izpod rok pridnih punc. Na poti nazaj v dolino pa nas je pospremil še rahel dežek in bili smo sveže očedeni ter pripravljeni na zaključek dneva v priljubljeni okrepčevalnici. 

 

Foto: Iris Polutnik, Sašo Sotlar, Marko Mavri

15.02.2021 Nika Mlinarič, Sezona 2019/20 skozi oči mlajše pripravnice (2. del)

Poletje – dvig forme in prve samostojne ture

 

V tednih, ki so sledili Paklenici, mi je končno uspelo vsaj 1x čez teden popoldne frikat. Ponavadi se nas je nabrala kar lepa skupina, moja forma pa je tudi lepo napredovala.

Eden od razlogov za to je, da sem prvič, od kar je na tečaju za športno plezanje Vili rekel, da je »padec sestavni del športnega plezanja« to dejansko ponotranjila in se lotila težjih smeri. Ko sem dobila slab občutek, sem nehala plezati, tapnila po steni, in se spustila. Enkrat, dvakrat, trikrat, pa tisto mesto ni bilo več problem in sem ga lahko plezala sproščeno. Koristilo mi je tudi Rokovo opažanje, da »greš najprej na top, pa splezaš, pol greš pa vpenjat pa si že zmatrana. Morš it kr vpenjat.« In spomnim se trenutka, ko sem šla na Čreti že malo navita kr vpenjat en 6b+, v pričakovanju, da bom vadila padanje, pa sem ga flashnila. Sicer me je navilo do konca, samo feeling je bil pa fenomenalen.

 

Prva smer v hribih po Pakli je bila Ogrin-Omersa v Ojstrici. Kaj je plezal Mihelič, ne vem, mi nismo videli prav veliko 'skoraj idealne skale'. V eni prečki (ocenjeni s IV) me je presenetilo mesto, ki rahlo visi ven. Spomnila sem se mantre, da 'če je lahko pa previsno/izpostavljeno, pol morjo bit šalce', pa mi vseeno ni najbolj dišalo, da bi šla tam čez. Zato sem iznašla svoj način, kako se stlačiti mimo po zgornji strani, pa se potem spustiti dol na roke. Moja soplezalca sta se ob tem kar precej zabavala.

Ogrin-Omersa, V-, 450 m, Ojstrica, 4.7., druga, Žagar in Hribar

 

Sledil je vikend v Dolomitih, ki sem jih prej poznala samo pozimi, in najbolj me je presenetilo, da je bilo res mrzlo. Ko pogledaš nadmorsko višino, ti sicer postane jasno, zakaj. Prvi dan smo že pod smerjo naleteli na hudo gnečo, drugi dan pa nas je izučilo, in smo na dostopu divje prehitevali ostale naveze. Splezali smo tri smeri, vse tri z odlično skalo in precej možnostmi za varovanje, kar sva z Blažem s pridom izkoristila za plezanje naprej, Dani pa naju je z veliko mero potrpežljivosti prenašal. Julij smo zaključili z mojo prvo smerjo v Triglavski steni. Ko je Dani predlagal Kratko nemško s Zimmer-Jahnom, sem z veseljem ugotovila, da se počutim popolnoma kos takšni turi, in ob nečloveški uri sredi noči, ker smo Patricijo pobrali direktno po službi, smo krenili proti Vratom. Z Blažem sva nekje nad Nemškim turncom sicer imela manjši komunikacijski šum, ampak nama ga je uspelo relativno hitro razrešiti, in tura je bila popoln uspeh.

Cobertaldo-Pezzoti, IV, 210 m, Sasso di Stria, 18.7., izmenično, Hribar in Žagar

Comici-Torso-Varale, V-, 210 m, Torre piccola di Falzarego, 19.7., izmenično, Hribar in Žagar

? smer v zahodni steni, IV+/IV, 110 m, Torre piccola di Falzarego, 19.7., druga, Žagar in Hribar

Kratka nemška s Zimmer-Jahnom, IV/II-III, 800 m, Triglav, 26.7., izmenično, Hribar

 

Potem pa je prišel avgust in prva tura, na katero sva se podala povsem samostojno. Tokrat ne bo nobene poznane naveze v isti steni, kaj šele v isti smeri. Izbrala sva si Raduho, ker jo poznava, Dani nama je pofotkal in poslal vodniček, pa sva šla. Rekla sva si, da bova štartala z Loke, ker je bliže. Pa sva nekje zgrešila odcep, in ugotovila, da sva se do Durc odpravila čez Lanež. Ups. Sva si pa vsaj nagledala teren za zimo. Izbrala sva si eno smer na kline (da bo štela za napredovanje) in eno na svedre (da bo lepa za plezat). Dani naju je sicer opozoril, da sta obe navrtani, ampak sva šla vseeno pogledat. In ja, par 10 metrov v Mihovo smer sem našla prvi sveder. S to turo sva nekako prerezala popkovino in ugotovila, da se lahko lotiva kakih lahkih samostojnih tur.

Mihova smer, IV+/III, 175 m, Mala Raduha, 1.8., izmenično, Hribar

Kamin pri Durcah, V/III-IV, 100 m, Mala Raduha, 1.8., izmenično, Hribar

 

En vikend kasneje naju kliče Dani. Greva zraven v Hudičev steber? Približno sem vedela, za kakšno smer gre, saj sta jo z Balohom omenjala zadnja dva ferajna. Vesela sva povabila in seveda greva, take klasike se sama še ne bi lotila, bi jo pa z veseljem plezala. Malo se pozanimam o smeri, in izvem, da naj bi bila težka V-, kar me ne skrbi pretirano. Če mi ni treba plezati naprej, je lahko zaradi mene tudi VI, pa bom imela še vedno rezervo. Bolj me skrbi opis v Slovenskih stenah, da je smer 'primerna le za zrelo navezo, vajeno dolgih, napornih tur.' V tem opisu se pa ne najdem preveč. Ja, Dani bo plezal naprej, tako da pri plezalnem delu ne pričakujem težav, ampak v dolgo naporno turo je vključen tudi sestop. Lazenje navzdol po kakšnih nezavarovanih poličkah, me po celem dnevu plezanja prav nič ne veseli. In zato skico smeri bolj kot ne samo ošvrknem, veliko več časa pa posvetim opisu Hanzove poti na hribi.net, iskanje slik tistega snežišča, in ugotavljanje, ali bi bila varianta sestopiti čez vrh po lažji poti. Izkaže se, da ne. Zato turo pričakam z zdravo mero spoštovanja.

Štartamo ponoči in prva svetloba nas najde že na poti. V spodnjem delu je treba mimo enega slapu, ki veselo šumi, in ki se mu na ozki poti ne moremo popolnoma izogniti, in en rokav in eno hlačnico imam lepo premočeno. Odličen začetek. Tam nekje pri Hanzovi steni se nam začnejo odpirati pogledi na to, kar bomo plezali, in zgleda kar precej mogočno. Spustimo se do snežišča, ki ima na tej strani malo zoprno krajno zev, ga prečimo, in smo na vstopu. Oblečem puhovko, ki jo obdržim na sebi dobršen del smeri. Ogledujemo si vstop. Ne zgleda nič kaj prijazno. Vsa čast Daniju, da bo šel naprej. Ko začnem plezati, potrebujem ene pol prvega raztežaja, da se ogrejem in da začutim prste. Klini so tako narazen, da lahko brez težav plezaš bolj levo ali bolj desno, in previdno si izbiram prehode. Vmes vseeno zaplezam v ene nepotrebne težave, ker me premamijo oprimki, ki od blizu niso tako dobri, kot zgledajo. Plezanje je izpostavljeno in lepo, ves čas približno konstantne težavnosti, in zložno napredujemo. Na Hanzovem turncu malicamo in spustimo naprej navezo Avstrijcev. Za nami je že kar nekaj smeri, pa se nad nami pne še precej konkretna stena.

Okrepčani smo pripravljeni na nadaljevanje, prve pol cuga je v nekem lažjem svetu, pa vseeno ostanemo navezani, in Blaž hiti podajati. Ob tem se mu plezalka, ki jo ima samo nataknjeno, zaplete v vrv in se prav počasi zakotali proti robu. Vsi jo opazujemo kako se kot v počasnem posnetku prevali čez rob, nato pa slišimo tup-tup-tup, kako se odbija po skalah proti Hudičevemu grabnu in nam izgine iz dogleda. Hja, to pa ni najboljše. Sploh, ker je ta težji del smeri še pred nami. Dani se odloči, da se bo spustil malo nižje, po položnem svetu, če se je plezalka slučajno kje ustavila. Po parih metrih najde eno, sicer ne Blaževo, drugačen model, ampak ista noga in ista številka. Za silo bi bila uporabna. Spusti se še malo nižje in zagleda Blažev čevelj na zadnji polički preden se stena zalomi in se v strmem skoku spusti v graben. Včasih pa ima človek srečo.

Nadaljujemo s plezanjem in nekaj izpostavljenih raztežajev nas pripelje pod kamin. Počasi napredujemo in preklinjamo navezo nad nami, ki nam vsake toliko pošlje pošiljko kamenja. Plezanje po kaminu postaja vse bolj konkretno, kamin pa vse manj prijazen, saj je mestoma moker in sluzast. Dohitimo navezo pred nami in jo čakamo, da bo čez detajl. Nato ji sledimo in štejemo zagozdene balvane, da ne bomo zgrešili mesta, kjer je treba iz kamina v levo. Pri prestopu iščem najboljšo kombinacijo, poskusim obrnjena v kamin, pa iz kamina in se vrtim kot vrtavka, Blaž pa se zabava in fotografira. V zgornjem delu postane kvaliteta skale precej slabša, izstop iz smeri pa kljub opisu preseneti, saj se ti zdi rob stene še daleč, pa splezaš čez neko luknjo, in si kar naenkrat v ravnem svetu. Tik preden pa te stena izpusti, čaka še zadnja uganka, bolder detail, ki je malo na moč. Ob opazovanju Danija in Blaža sem se odločila, da bi ga plezala brez nahrbtnika, zato mi je Blaž z vrha spustil prusik in nahrbtnik potegnil čez, jaz pa se plezanja lotim malo drugače kot fanta (beri z več tehnike in manj brute-force-a), in ga v svoje zadovoljstvo precej hitro premagam.

Na vrhu pospravimo opremo in se (jaz predvsem psihično) pripravimo na sestop. Smer nam je vzela dobršen del dneva, in če se bomo preveč obirali, nas bo ujela tema. Ves čas navzdol ostajam skoncentrirana in se zavedam prepadov na eni in na drugi strani. Snežišče prečimo še po svetlem, na izstopu iz plezalne poti prižgemo čelke. Ko pod nogami začutim asfalt, me prevzame zadovoljstvo ob zaključeni turi in osvojenem dosežku. Sledi pijača na Mihovem domu, kjer se začnem zavedati, da sem za naslednji dan, do katerega ne manjka veliko, zmenjena za na kolo. Začnem lobirati, če mogoče ne bi šli, ampak Blaž ostane neomajen. Danija pustiva pod Vršičem z Valerijo in Vasjo, midva pa sva kakih 23 ur po tem, ko sva zjutraj štartala, nazaj doma. Še par kratkih uric, pa naju bo zbudila budilka.

Hudičev steber, V-, 500 m, Prisojnik, 8.8., druga, Žagar in Hribar

 

Zjutraj se počutim, kot da bi me povozil buldožer, malo čutim roke in hrbet, bolijo me prsti na nogah (brcanje v stope, da preveriš, če držijo, v tako dolgi smeri ni dobra taktika), najhujši pa je glavobol, ki je, ko imam odprte oči, skoraj neznosen, in ki je znak, da sem prejšnji dan premalo pila (vode, da se razumemo ;) ). Ampak obljuba dela dolg, glavobol ukrotim s tableto in sončnimi očali, in že smo na poti proti Bike parku na Kopah. Na flow line-u še nekako gre, na drugi progi, ki ima same korenine, pa kar konkretno trpim, zverinski glavobol pa uide nadzoru tablete. Odločim se, da rabim pavzo, in grem v avto, kjer dve uri odspim. Potem pa sem skoraj kot nova.

 

Naslednji vikend smo v Lienških dolomitih, kjer z Blažem spet plezava v samostojni navezi. Prvi dan greva skupaj s še par navezami v Gamsplate, ki so suhe, in kjer kljub kompaktni skali po nama ves čas leti neki šoder, ki ga prožijo naveze pred nama. V nedeljo sva odločena, da greva nekam po svoje, najraje proti Lasserzwandu, kjer naju mikajo neke šestke, samo malo omahujeva, ker se bo popoldne mudilo nazaj proti Sloveniji, pa nočeva biti predolgo v steni. Zato se odločiva za Bügeleisenkante, preko katere kar zdrviva, in ki je skoraj malo prelahka, je pa orientacijsko nezahtevna, kompaktna (dobra za ego), pa še nagledava si tiste šestke za naslednjič. Na vrhu se sončiva in uživava in dan je kljub lahki smeri odlično izkoriščen.

Gamsplatte, V-, 270 m, Kleine Gamswiesenspitze, 15.8., izmenično, Hribar

Bügeleisenkante, IV/III+, 330 m, Kleine Lasserzwand, 16.8., izmenično, Hribar

 

Počasi dobivava veselje za samostojne ture in oprezava za primerno lahkimi stenami. Pravijo, da je ena taka v Velikem vrhu na Dleskovški planoti. Veva, da bi bilo glede na vreme boljše v kako severno steno, ampak nočeva čakati do jeseni, zato poleg plezalne opreme napakirava sončno kremo in kratke hlače (prav prija mi oddih od puhovke), pa sva pripravljena. Ko prideva do vznožja, in so vsepovsod trave in borovci, resno dvomiva o svoji odločitvi, in če bi imela s sabo vodniček, bi potegnila do Korošice in šla v Vršiče. Ampak ga nimava, zato se zapodiva v zaplate skale. Po dveh lahkih smereh v prijazni kompaktni skali, kjer imaš na vse strani možen pobeg v zavetje borovcev, se Blaž odloči, da bova šla v najtežjo, ki jo stena ponuja.  To je ravno obratno kot ponavadi, ko izbirava najlažje smeri. In greva Zlato maturantko. Detajl je lepo naklinan, je pa bistveno lažji za velike ljudi, ker nikakor ne dosežem ključnega oprimka in rabim nekaj iskanja pravih stopov, da ga zlezem. Z izkupičkom dneva sva zadovoljna – 4 smeri na kline in predvsem nova samostojna tura, ki sva ji bila zlahka kos. Sestopava nasmejana, pa malo opečena, kljub temu, da sva se ves čas mazala s kremo.

Smer nad breznom, IV/III-IV, 120 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., izmenično, Hribar

Steber, V-/III-IV, 130 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., izmenično, Hribar

Zlata maturantka, VI+/V, 130 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., izmenično, Hribar

Grapa, III/II, 100 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., sestop

 

Misel na Korošico ostane v najinih glavah, in odločiva se za vikend bivakiranje. Nisva bila prepričana, ali je zavetišče odprto, pa niti nisva preverjala, ker sva dobila namig, da se da fajn spati na strehi kontejnerja. Namenjena sva v Vršiče, cilj pa so lažje smeri na kline. Na Korošici naju z odprtimi rokami sprejme Čajz, in takoj izveva, da je gor pol ferajna. Za prespati je sicer kar gužva, ampak Matjaž pravi, da naju lahko kam stlači, pa odkloniva saj imava s sabo spalke. Splezava dve lahki smeri, večer pa preživiva v živahni družbi. V nedeljo se odločiva za Frančkovo Zavozlano smer, ki vijuga po steni in ki v spodnjih dveh raztežajih ni prav nič opremljena, ima pa zelo lep detajl, kamin. Ko v zgornjem delu drugega raztežaja v lažjem svetu naletiva na kline, nama je jasno, da sva verjetno v eni od sosednih smeri, ampak se s tem ne obremenjujeva preveč. Sledi sestop, hitro pakiranje in vračanje do avta, saj je za popoldne napovedan dež.

Smer mimo votline, IV/III, 100 m, Vršiči, 5.9., izmenično, Hribar

Lepa smer, IV/III, 130 m, Vršiči, 5.9., izmenično, Hribar

Zavozlana smer, IV+/III, 140 m, Vršiči, 6.9., izmenično, Hribar

 

Za naslednji vikend si izbereva Severni raz v Mali Mojstrovki, ki je malenkost daljša od ostalih, ki sva jih plezala sama, je pa navrtana. Meni je všeč, ker postopoma stopnjujeva težavnost samostojnih tur, Blaž pa ob tem malo zavija z očmi, ker se mu zdi, da bi ta postopnost lahko šla tudi hitreje. Ampak tudi za to bo še čas, tura pa je odlična. Varovanje je ravno na pravih mestih, orientacija nama gre super, smer pa nama je všeč, in jo potegneva po razu do konca, še tri raztežaje po tem, kjer Mihelič opiše izstop na plezalno pot. Svedrov v teh raztežajih ni več, je pa nekaj klinov. Mislim, da sem v tej sezoni dobila grif za iskanje le-teh. Ko iščem logične prehode se mi dogaja, da ravno ko se začnem razgledovati za primernim mestom, da bi namestila kako varovanje, najdem klin. Ob tem se mi kar smeji, Blaž pa tudi nič ne poroča, da sem kakšnega spustila, tako da sem kar zadovoljna sama s sabo. Zadnji raztežaj hočem potegniti do konca, in ves čas preverjam, koliko vrvi še imam. Smer gre izmenično čez bolj položne in bolj strme dele, in malo zavija, in pred enim strmejšim odstavkom si rečem, da bo trenja preveč, in se začnem ozirati za primernim mestom za sidrišče. Naklonina je položna, da lahko stojim in imam proste roke, razpok je kar nekaj, problem pa je, da so široke, meni pa je v tem lahkem terenu skoraj škoda puščati noter profilce. Malo iščem in najdem en velik balvan z ožjo razpoko, ki je sicer malo visoko, tako da dva klina zabijem med tem, ko telovadim na prstih in visim na roki, ampak sem zelo zadovoljna z rezultatom, ker oba lepo zapojeta. Ko Blaž spleza do mene, mu rečem, da se mi zdi, da ne more biti več veliko, in res ni, ker je kakih 5 metrov nad mojim stojiščem, takoj na naslednji izravnavi, smeri konec. Ko bi to vsaj prej vedela, 5 metrov bi pa res še šlo… Časa imava še veliko, zato si preostanek ture vzameva bolj na izi, malicava, se nastavljava sončnim žarkom in uživava v razgledu.

Severni raz, IV/III-IV, 300 m, Mala Mojstrovka, 12.9., izmenično, Hribar

 

Jesensko frikanje in spoznavanje svoje občine

Za jesen imava kopico načrtov, pa nama nekaj vikendov vzamejo Okrešelj, vreme in druge nepredvidene okoliščine, potem pa pride nov val korone, in naše gibanje se zopet omeji na občine. Ugotavljava, da Hrastnik niti ni najslabša možnost, saj imava  na voljo športno plezališče, več drajtulišč, in celo dolge smeri. Pod Škalo sva prej vedno skočila samo na hitro, kadar se nama ni dalo kam dlje, je bilo vreme slabo, ali pa nisva imela veliko časa, zato sva po navadi plezala ene in iste lahke smeri. Ker je najina forma zaradi rednega frikanja čez poletje kar v redu, imava na voljo kup šestk, v katerih se do takrat še nisva preizkusila. In se jih lotiva. Projektirava, letiva po zraku, in eno za drugo obkljukava. Hudič je samo v tem, da se pri oceni 6c začnejo kar konkretni previsi, ki meni res ne ležijo. V Kotečniku je 7a, za katerega se mi je zdelo, da mi ne manjka veliko, tu pa je 6c+, v katerem se mi nekaj gibov zdi popolnoma nemogočih.

 

Odkrivava tudi Kopitnik. Od kolegov z Dola dobiva nekaj informacij, in si rečeva, da greva probat. Za začetek se nameniva v nekaj navrtanega, kar naj bi bilo tam okrog 5c. Izveva, da lahko abzajlava z vrha, in da se s 70 metrskimi polovičkami ravno izide, ampak so najine 10 metrov krajše, zato se peš spustiva okrog. Teren je kar strm, predvsem pa je polno listja, zato se veliko ukvarjava s tem, kam stopava, in malo manj s tem, ali so kje v steni kaki svedri, in posledično se spustiva prenizko. Nič zato, si rečeva, bo pa smer malo daljša. Itak mava s seboj kline. Se bova priključila navrtani smeri nekje više. S plezanjem začneva na najnižji točki stebra, in med tem, ko varujem Blaža, opazujem dva gamsa, ki me z ne tako velike razdalje opazujeta, se občasno zaženeta malo vstran, in pihata. Mislim, da jima ni preveč všeč, da ju motiva. Blaž občasno zakolne in vmes iz stene vrže kak večji kamen, zato ko začnem plezati, ne pričakujem najboljše skale. Tisto, kar me čaka pa je še precej slabše, saj je vse preperelo. Še dobro, da je vsaj lahko. Na sidrišču, ki ga je Blaž naredil na drevesu, ugotoviva, da v desno, kjer gre navrtana smer, ne moreva, in da bo treba narediti še en obvoz. Začetek je po polici v levo, potem je vmes en platast odstavek, potem pa se nama zdi, da je zopet neka širša polica. Mene ne mika preveč naprej, zato gre Blaž. Napreduje počasi, ogleduje si skalo, iz njegovih ust pa slišim kar nekaj kletvic, ki jih še nisem. Ko začne varovati, se sprašujem, ali ne bi bilo mogoče bolje kar abzajlati. Pa grem vseeno poskusit, saj bom na top rope, ne? V bistvu ne, ker je Blaž čez plate potegnil prečko, v kateri ni nobenega varovanja. Pred njo je vpel dva grma, za robom, na naslednji polici, pa je zabil dva dobra klina, ki mi prav malo koristita. V mislih se mi odvrti posnetek, ki ga je Blaž našel na neki fail kompilaciji, ker plezalec pade tako, da vrv drsi po ostrem razu, in se ob tem strga. Rob nad plato tudi zgleda kar oster, in če padem, bo nihaj dooolg.

 

Študiram, kako bi se lotila plat, in se odločim, da bom šla malo nižje kot Blaž, kjer je sicer malo bolj pokonci, ampak se mi zdi, da vidim dovolj oprimkov, da bo šlo. Če pa ne, bo pa vsaj nihaj krajši. Prerinem se skozi veje zadnjega vpetega grma, da dobim ven komplet, in sem pripravljena na poskus. Navzgor in proti desni. Stegnem se na lep oprimek, stopim na robček, preprimem in sežem naprej na nekaj, kar bi morala bit šalca. Kvaliteta skale je nekoliko boljša kot spodaj, še vedno pa ni dobra, zato s tolčenjem preverim vsak oprimek in stop. Ta lepa šalca je povsem votla. Nič zato, saj imam še druge opcije. Preverim eno za drugo in se vse bolj mrščim, saj vse zvenijo votlo. Kot da večja luska samo čaka, da bo padla stran. To pa ne bo okej. Naredim dva giba nazaj in spet stojim na polički in iščem novo možnost.

 

Fast forward kake pol ure naprej – veliko sprehajanja po polički, ogledovanja, poskušanja in trkanja po oprimkih in preklinjanja, brez kakega želenega rezultata. Par gibov naprej in par gibov nazaj. Igram se z mislijo, da bi splezala navzdol do prejšnjega štanta, in šla dol. Pustiva noter par klinov in verjetno kak komplet. Ni velika materialna žrtev. Ampak če naredim to, pomeni, da sem se predala. In tega res nočem narediti, sploh ker, če bi bila skala dobra, niti ne bi bilo tako težko. A je res moral rinit tu čez? Ko bi vsaj kaj vpel v tisti prečki, pa bi šla čez tam kot on! Tako pa imam tle to j* lusko, ki je tako velika kot jaz, in, ki bo verjetno padla stran, če jo obremenim z vso težo. Tako besna sem na vso situacijo, predvsem pa nase, da ne najdem rešitve, da mi na oči privrejo solze. Vzamem si trenutek, ko ne mislim na nič, in pustim solzam, da se razlijejo. Potem pa si jih obrišem in si rečem, nič, zdaj pa najdi rešitev. In če ne bi abzajlala, je pač treba nekako pridit čez.

 

Odločim se, da si bom uredila varovanje s prusikom na drevo na polici, in poskusila splezati čez lusko, ter si pomagala z vrvjo, če bo treba. Zvežem oba prusika, da bom imela več dolžine, naredim nekaj zank, ju namestim okrog drevesa in na drugi strani vpnem v pas. Blažu skomuniciram, kaj hočem od njega, in se lotim tiste luske, malo po skali, malo po vrvi in pazim, da je ne obremenim s celo težo. Dejansko zdrži. Sproti popuščam prusik. Ko imam do roba police še nekaj gibov po podrti skali, ga zmanjka. Point of no return. Odpnem en konec prusika in ga potegnem za sabo ter previdno splezam na široko gredino. Sprehodim se do sidrišča in Blažu povem, da naj si za naslednje podvige najde novega soplezalca, ker jaz z njim ne grem več plezat. Vpnem se z bičem, se usedem in naslonim na drevo ter sezujem plezalke. Ozrem se v krošnje dreves in v slab raztežaj oddaljena tla.

Po čokoladi svet zgleda lepše, nimam pa nobene želje plezati naprej. Blaž za robom najde svedre in nadaljuje po smeri. Še en štant in potem po zajedi do vrha. Skala v smeri je odlična in strinjava se, da prideva v kratkem splezati še spodnji del.

Krušljive prečke + desna varianta, VI A0/III-IV, 5c, 120 m, Kopitnik, 31.10., druga, Hribar

 

Naslednji vikend naju mika, da bi izpolnila to obljubo, ampak naju premami kamin, ki ga še nisva plezala. Baje je Frančkova petka, ampak sva prepričana, da mu bova kos. Najdeva vstop in se razgledujeva. Po prejšnjem vikendu mene še vedno nič ne mika naprej, zato prvi raztežaj z veseljem prepustim Blažu. Kamin je kar širok, pa odpira se na ven, ampak mu gre dobro. Med zabijanjem klina mi pove, da ga bom verjetno težko izbila, in da naj ga kar pustim. V bistvu lahko vse kar pustim, ker mu je smer všeč in jo bova ziher še plezala. Smer je res lepa, skala dobra, problem je samo v tem, da imam jaz očitno refleks se tlačit noter v kamine, kljub temu, da vem, da to po navadi ni dobra praksa. In ko je treba prestopit bolj na ven, ker se noter ne da več, je kar komplicirano. Kline res pustim, ob izpenjanju kompletov pa ugotavljam, da tako daleč ven, kot je plezal Blaž, jaz sploh ne morem, ker sta steni že preveč narazen. Cel raztežaj je lepo plezanje, stojišče na vrhu pa udobno na drevesu. Sledi še en krajši in lažji raztežaj, ki sem ga mislila pustiti Blažu, ker je realno itak splezal ta težji del, pa pravi, naj grem kar jaz naprej. Na vrhu se nastavljava toplim žarkom in opazujeva jesensko pokrajino. Verjetno je to eden zadnjih vikendov, ki bodo dovolj topli za skalo.

Kamin, V, 70 m, Kopitnik, 7.11., izmenično, Hribar

 

Dolgih smeri se po tem ne lotiva več, frikanje izkoristiva do zadnjega, ko pa postane zares premrzlo, zamenjava na plezanje z orodji. Z veseljem ugotavljam, da so novi okli, ki sva jih nabavila, odlični. Prvih parkrat toolam v plezalkah, nato pa v lahkih gojzarjih, na katerih imam pritrjeno sprednjo derezo. Odlično se obnesejo. Z veseljem opazujem Blažev napredek od lani, ki je ogromen. Tudi meni gre kar okej, občutki so večinoma pravi, se pa še izogibam vpenjanju.

 

Če potegnem črto, mislim, da sem imela kar dobro sezono. Od lepih zimskih plezalnih vzponov, do prvih začetkov plezanja naprej v navrtanih smereh, nato še v smereh na premična varovala. Z Blažem sva si ponovno dokazala, da dobro funkcionirava skupaj, in da se zmoreva odgovorno lotiti samostojnih tur. Kriza, ki sem jo imela v Paklenici, je bila na dolgi rok verjetno ena bolj prelomnih in boljših stvari, ki so se mi zgodile od kar plezam. Odločila sem se, da si v plezanju želim več, in potem je vse skupaj samo stvar prioritet, da si za plezanje vzamem čas, in discipline, da treniram tudi kadar se mi ne da in so pogoji slabi. Zaenkrat mislim, da mi je kar šlo.

 

In za naprej? Komaj čakam, da bo dovolj toplo za skalo. Ker imam zmenek s par smerni, za katere mi je jeseni zmanjkalo poskusov. (Pa ne me zdaj vsi napast, da imate nove turne smučke in da naj bo dolga zima. ;) )

 

Fotografije: Nika Mlinarič, Blaž Hribar

02.02.2021  Sezona 2019/20 skozi oči mlajše pripravnice (1. del)

Pretekla sezona je bila zame kar precej zanimiva, saj sem šla skozi transformacijo od neizkušene tečajnice, ki ji je vse novo in ki pleza kot druga, do nekoga, ki nabira izkušnje na različnih področjih, se spoprijema s plezanjem naprej, in se začenja lotevati samostojnih tur v enakovredni navezi.

 

Zima in plezalni vzponi

V sezoni 2018/2019 sem med alpinistično šolo po vrsti obkljukala vse stvari, za katere sem bila še malo pred tem prepričana, da jih pa res ne bom počela. Kot na primer zimske grape in dolge smeri v hribih. Ja, eni smo na alpinistično šolo prišli zaradi štiritisočakov, športno smo plezali pa že od prej. Ampak nekako so šle stvari dovolj postopno, moja cona udobja se je z vsako osvojeno kljukico večala, moje navdušenje nad alpinizmom pa še bolj. V začetku leta 2020 je ostala samo še ena taka neobkljukana stvar, plezanje slapov in zimskih smeri. Po nekaj uvodnih pristopih in grapah so se začeli delati slapovi in z Danijem sem bila zmenjena, da greva po službi v Logarsko splezat en lahek slap. Že prejšnji večer sem si pripravila vso opremo in med službo se mi je kar smejalo, ko sem pomislila, da imam v prtljažniku cepine in dereze. Potem pa je okrog malice enkrat začelo deževati, in načrt je dobesedno padel v vodo.

 

Nato pa je prišel vikend in Dani je imel v načrtu Sinji slap in Teranovo. A greva z Blažem zraven? Bila sem kar malo razdvojena – po eni strani me je res res res mikalo iti, po drugi strani pa nisem bila povsem prepričana, če bi šla kar prvič na tako resno turo. Ampak sem rekla ja, take prilike pač ne moreš izpustiti. In bilo je ZAKON. Cepini so super grabili, feeling je bil neskončno boljši kot pri drajtoolingu, samo plezanje v slapu pa mi je tudi kar šlo. V predzadnjem raztežaju, ko se postavi malo bolj pokonci, sem s spodnjega štanta tisti del opazovala z nekaj rešpekta, ampak je šlo čez brez težav, in sem šele tam začela zares plezati. Potem pa malica, malo sestopa in v Teranovo. Tudi tu je bilo plezanje z izjemo enega dela, kjer je bil led čisto tanek, in je bilo treba popraskati po skali, čisti užitek. Ambient je bil pa itak nor. Za vriskat, bi rekli nekateri. ;) Malo sitna se mi je zdela samo zadnja prečka, po mojem zato, ker je Dani, preden je izginil za robom, nekaj omenjal, da je strmo in da je sneg, in sem bila prepričana, da ima zanič sidrišče, zato sem plezala 100 % na ziher, sneg pa je bil mehek in cepini niso prijemali. Ko sem priplezala čez rob sem sicer ugotovila, da se nismo prav razumeli, in da z varovanjem ni bilo nič narobe. Ah ja. Nazaj do avta smo prišli z lučkami. Bila sem utrujena, ampak navdušena nad pravkar zaključeno turo in nad novo vrsto plezanja (malo pa tudi nad sabo, ker sem si dokazala, da zmorem tudi to). Komaj sem čakala na naslednjo plezarijo in upala, da sem se odrezala dovolj dobro, da me bo Dani vzel še v kak slap.

Sinji slap, WI3, 150 m, Ravenska Kočna, 2.2., druga, Žagar in Hribar

Teranova smer, III/3, M, 350 m, Dolgi hrbet, 2.2., druga, Žagar in Hribar

 

In očitno povsem slabega vtisa nisem pustila, saj smo se kmalu za tem podali v smer Modec-Režek v Turski gori. Bilo nas je ene 5 navez, 3 naše, ena trojka pred nami, ki se je skoraj izgubila že na vstopu, in dva Grmadnika, ki sta sicer prišla pod steno za nami, ampak sta potem nekaj prehitevala po strani. Z Danijem in Blažem nas je že pod steno totalno nazeblo. V senci in v polni plezalni opravi smo se kaki dve uri prestopali po mini polički in si želeli, da bi se naveza spredaj že nekam premaknila. Ugotovila sem, da mogoče v praksi potrebujem še eno res toplo dodatno puhovko, ki bo šla čez tisto, ki jo že imam. Ko smo končno začeli, nas je pozdravil odličen prvi raztežaj, razgled pod nogami pa je bil z vsakim metrom boljši. Potem pa se je zgodil preobrat (dobesedno). V drugem raztežaju smo šli preveč desno, kar smo kompenzirali s prečko v levo, v kateri je bil sam pršič in kjer sem ledni vijak s kompletom vred potegnila iz snega. Ni bil najboljši feeling. Sledilo je še nekaj 'WTF a mi je tega res treba?' trenutkov na naslednjih dveh štantih, ki sem jih lepo zadržala zase, ker jamranje sredi stene pač ne pomaga, najlažja pot ven pa je bila itak navzgor. Ko sem priplezala na rob stene, kjer me je objel sonček, se mi je zdelo, kot da sem se vrnila v življenje.

Smer Modec-Režek, III/3, 220 m, Turska gora, 8.2., druga, Žagar in Hribar

 

Drugi slap v Krnici nam je ponudil prijazen ambient z veliko borovci, ledu pa je bilo na mestih bolj malo, in na eni točki so me obhajali resni dvomi, da bomo sploh prišli čez. Ampak smo in od blizu niti ni bilo tako slabo, kot je zgledalo od spodaj. Potem pa smo skočili še pod Prisojnik, pogledat Slap pod Hanzovo steno. Ob njegovem vznožju smo si ogledovali navezo, ki je plezala, pa vodo v desnem slapu, in pa kose ledu, ki so vsake toliko leteli po zraku. Zdelo se mi je, da sem bolj za ne, zato mi je prav odleglo, ko se je enako odločil tudi Dani.

Drugi slap, II, WI4-, 200 m, Krnica, 23.2., druga, Žagar in Hribar

 

Na vseh teh turah sem ugotavljala to, kar se mi je zdelo že prej v grapah – da imam v snegu oziroma ledu kar dober občutek, poleg tega pa sem bila z vsako novo izkušnjo bolj navdušena nad svojimi derezami in cepini. In tako je prišel trenutek, ko sem se počutila dovolj suvereno, da bi plezala naprej, kar sem se odločila že, ko smo turo načrtovali. Pa smo šli, midva z Blažem v eni in Dani z Valerijo v drugi navezi z lučkami po službi v slap na Klemenči jami. Razmere so bile odlične, slap lahek, Dani pa je ves čas plezal vzporedno z mano ali Blažem, tako da sva imela malo pomoči pri nameščanju varovanja. Včasih se splača doma naštudirat smer in pobrati dva od treh raztežajev (sori Blaž). Skratka, super plezarija.

Slap na Klemenči jami, WI3, 130 m, Rjavički vrh, 24.2., izmenično, Hribar

 

Potem pa je prišel ledni tečaj in ponovno smo se znašli pod Prisojnikom. Z Danijem in Blažem smo bili enotni, da tokrat pa pade Slap pod Hanzovo steno. Čeprav so bile razmere popolno nasprotje tistim s Klemenče. Saj smo že na tleh vedeli, da ne bodo najboljše, ker je po sosednjem slapu prav po sredini spet konkretno teklo, ampak se nam je zdelo, da če bomo prišli čez ta prvi del, kjer je 'malo' vode, bo potem zgoraj okej. Yea right. Če bi drugi raztežaj opisala z eno besedo, bi bila to 'krožnik'. Kamorkoli si piknil cepin, je vse letelo stran, in ko si na isto mesto še enkrat piknil, je padel stran nov sloj, in verjetno bi šlo tako do skale, pa tega raje nisem preizkušala, ker je bil pod mano Blaž. Za nameček je bil teren konkretno pokonci, tako da me je vmes prav zaskrbelo, da me bo navilo in bila sem super srečna, da plezam na top rope. Potlačila sem slabe občutke in prešla v en racionalen način delovanja, ter zelo nežno naslanjala cepine in res previdno stopala in nekako priplezala do vrha. Še dobro, da ima slap samo dva raztežaja. Po n-tem preverjanju sidrišča za abzajl in po drugem abzajlu, kjer dobiš lep vpogled v brezno pod slapom, sem si stoječ nazaj na tleh in izpenjajoč reverso rekla, da take ture pa tudi če ne ponovim več.

Slap pod Hanzovo steno, WI3, 80 m, Prisojnik, 29.2., druga, Žagar in Hribar

 

Ko tole pišem in razmišljam za nazaj, se mi zdijo te zimske ture že neskončno daleč, toliko stvari se je še zgodilo med takrat in zdaj. All in all pa bi rekla, da je bila moja zimska sezona kar lepa za mlajšo pripravnico, in je predstavljala prvo stopničko, uvod v ledno plezanje, ki si ga želim v prihodnosti še bolje spoznati.

 

Pomlad, korona in plezanje v vodstvu

Zimsko sezono je končalo obdobje korone, ki je krepko zaznamovalo tudi pomlad. Z Blažem sva marca nameravala izkoristiti popust v Igluju in nabaviti novega enojčka in pa polovičke, in spomnim se trenutka, ko sva razmišljala, ali se nama v to sploh splača investirati, saj sva bila povsem prepričana, da je sezona izgubljena. Pa sva se potem vseeno odločila za nakup, kar se je izkazalo za odlično odločitev.

 

Čas v izolaciji sva sicer izkoristila za projekte, za katere ponavadi nikoli ni časa, vzdrževala sva kondicijo po okoliških hribčkih, plezala pa praktično nisva, zato sem sezono v skali začela z eno najslabših fizičnih form v zadnjih letih. Po drugi strani pa sem imela v glavi enega bolj ambicioznih planov za sezono, in sicer, da končno začnem projektirat malo težje športnoplezalne smeri.

 

Problem je bil samo v tem, da mi je enostavno zmanjkalo časa, da bi fizično formo dvignila v udobnih plezališčih, ker smo se zapodili v večraztežajne smeri, kjer, tudi če so navrtane, plezaš z rezervo. Vsaj jaz. In sploh zato, ker nama je bilo z Bažem kristalno jasno, da bova ob 15 novih tečajnikih morala plezati sama (beri naprej). Ampak saj bova plezala skupaj, pa bo šlo.

 

Malo morgen. Ko smo šli prvič v Vipavo sem jaz lepo vzela enega tečajnika - Vasjo, Blaž pa dva, ker je bila sicer alternativa, da jih Dani vzame pet. Šli smo v iste smeri, se mi pa Dani nikakor ni pustil prepričati, da bi šli najprej plezat Veselega Matička, ki je IV-, ampak smo kar štartali s petko. Sicer se je potem izkazalo, da je lepo navrtana, ampak se mi je vseeno zdel kar konkreten preskok iz tega, da sem imela zjutraj v planu plezati v enakovredni navezi s plezalcem, ki ga dobro poznam, do tega, da sem imela na vrvi tečajnika, ki je prvič plezal večraztežajne smeri v skali.

Steber + zgornja varianta, V-/III, 160 m, Gradiška tura, 17.5, prva, V. Povše

Veseli Matiček, IV-/III, 105 m, Gradiška tura, 17.5., prva, V. Povše

Skriti raz, V/IV, 130 m, Gradiška tura, 17.5., prva, V. Povše

 

V Klemenči peči pa sva z Blažem plezala skupaj, izmenično, Sartija in Snorkiya. In sem kar konkretno klela, ker sem imela zanič občutek, navrtano pa tudi ni ravno tako na skupaj, da bi si človek zelo želel pasti. Se mi zdi, da je bil Dani edini, ki je imel tisti dan v platah dober feeling. V navezi je imel Evo in Simona, ki sta imela popoldne obveznosti, in sta šla prej domov, ostali pa smo se v združeni navezi podali še v Sivega Volka, ki sem ga lani že plezala, pa se mi sploh ni zdel težek. Verjetno zato, ker sem ga plezala kot druga in se nisem obremenjevala z varovanjem. Tokrat pa sem ga doživljala v precej drugačni luči, z na novo odkritim darom za ocenjevanje razdalje do naslednjega svedra in stopov in oprimkov na poti do tja. In sem bila kar vesela, da mi ni bilo treba nič naprej.

Snorky, VI-, 80 m, Klemenča peč, 23.3., izmenično, Hribar

Sarti, VI/V+-, 110 m, Klemenča peč, 23.3., izmenično, Hribar

Sivi volk, VI-/V, 220 m, Klemenča peč, 23.3., druga, Žagar in Hribar

 

Konec maja smo šli še enkrat v Vipavo, in z Blažem sva tudi tokrat dobila zraven tečajnico - Iris, sva pa vsaj ostala v isti navezi in sva se potem midva izmenjevala v vodstvu. Dan je sicer zaznamovalo menjavanje navez 'on the fly', kar je bila zanimiva izkušnja. Dobila pa sem tudi priložnost za malo refleksije, in precej neresnično se mi je zdelo dejstvo, da sem na podobnem vikendu eno leto prej prvič plezala večraztežajne smeri.

Varianta Prvomajske + Tu in tam + zavarovana plezalna pot, 5 neki?, 120 m, Gradiška tura, 31.5., druga, menjavanje navez

Jesenska, IV, 110 m, Gradiška Tura, 31.5., izmenično, Hribar

 

Pomlad se je zaključila z Memorialom na Okrešlju. Z Blažem sva imela v načrtu, da bova plezala skupaj (opažate vzorec?), šla pa bova v isto smer kot Dani, kot druga naveza. Na ta način se nama ne bo treba ukvarjati z iskanjem smeri, poleg tega pa se nama je zdelo, da imava nek backup, da ne bova čisto sama. V soboto smo se podali v Vzhodno smer v Mali Rinki, ki je potrdila svoj sloves, da je lepa smer s kompaktno skalo. Z Blažem sva se tekoče izmenjevala, težavnost plezanja je bila znotraj najine cone udobja, klinov in sidrišč pa nama ni bilo treba iskati, ker sva videla, kje sta jih Valerija in Vasja izpenjala. Cela izkušnja je bila prijetna, malo jo je pokvaril samo sestop po Turskem žlebu, ker se mi ni dalo vleči rokavic iz dna nahrbtnika, in nekje na polovici, ko smo ritensko po vseh štirih lezli navzdol po snežišču nisem več prav dobro čutila prstov.

Vzhodna smer, IV/III, 350 m, Mala Rinka, 13.6., izmenično, Hribar

 

Zato, in pa tudi, ker je bila vremenska napoved malo slabša, smo za nedeljo tisti, ki smo šli plezat, izbrali smeri v Mrzli gori. In ker ni ravno neskončno mnogo lahkih smeri (poleg tega pa smo vsaj nekateri kalkulirali, da bi šli plezat nekaj, da ne bomo čisto sami) smo se vsi namenili v Avrikelj. In se kot kača raztegnili po celi smeri. Že na vstopu smo z Alenko in Aljažem opazovali oblake in ugotavljali, da se nebo zapira, ampak smo se tolažili s tem, da je smer kratka in lahka, in da bomo en, dva, tri čez. Morala bi vedeti, da ta matematika odpove, če je v smeri več (5?) navez. V zadnjem raztežaju, ki sem ga plezala naprej, se je z neba ulilo in plate so v trenutku postale drsalnica. Previdno sem splezala do konca skale, kjer so mi pot zaprli borovci. Po levi ali desni, kje je sidrišče? Zdelo se mi je, da mora biti blizu, zato sem poklicala, in Dorotejin glas mi je odgovoril nekje z leve. Ko sem se prebila in prevlekla skozi vejevje, sem jo zagledala kak meter pred sabo. Z Balohom sta se že pripravljala na abzajl. Ostala sem sama in med varovanjem Blaža so se dežne kaplje začele spreminjati v ledene kroglice. Shit, na to pa na vstopu nismo pomislili. V tankem flisu sem bila itak premočena do kože, skriti se ni dalo nikamor, zeblo me je, najslabše pa je bilo to, da je toča tolkla po mojih premraženih prstih, ki so se oklepali vrvi, jaz pa nisem vedela, koliko večje bodo kroglice še postale. Po nekaj časa, ko sem se poskušala narediti karseda majhno, se je potem naliv začel umirjati in do sidrišča sta priplezala najprej Blaž, za njim pa še Aljaž. Ne spomnim se, ali sem počakala še Alenko, ali sem že prej odabzajlala navzdol, se pa spomnim, da sem bila presenečena, ko sem eno sidrišče niže, na totalno izpostavljenem mestu naletela na Dorotejo in Baloha (in Davida?). Bila sem namreč prepričana, da so se uspeli spustiti nižje dol.

 

Pri naslednjem spustu sem po nesreči sprožila nekaj kamenja, in ob mojem vpitju 'Pazi kamen!' me je oblila živa groza, srce pa se mi je po mojem vsaj za kak trenutek ustavilo. Ampak hvala bogu ta večji kosi niso nikogar zadeli… Na zadnjem 'štantu' pa me je pričakal Dani, premočen in premražen, vendar srčno odločen, da bo šel zadnji iz stene. Sledil je sestop, kratek pogovor z GRS ekipo, ki je od grabna z daljnogledom nadzorovala dogajanje, ter topel sprejem na GRS koči, kjer sem v roke od nekoga najprej dobila čaj, nato pa od Juša še žganje. Ta tura me je naučila par stvari. Predvsem tega, kar mi naj bi bilo v teoriji jasno že prej, da se z vremenom v hribih RES ne smeš igrati. In tega, kako super ljudje so na AO-ju. (Pa tudi tega, da so moji čevlji dejansko nepremočljivi, saj je luža, ki se je vanje natekla med nalivom po mojih gležnjih navzdol, v čevljih ostala vse do koče, kjer sem jo zlila ven.)

Avrikelj, IV+/III-IV, 150 m, Mrzla gora, 14.6., izmenično, Hribar

Tekom pomladi sem skozi preplezane smeri nabirala samozavest za plezanje naprej, in po Memorialu se mi je zdelo, da sem v dobri formi pred poletno sezono. Potem pa je prišla Paklenica.

 

Poletje prvi del – kriza

Paklenica. Moja druga. Zaradi že omenjenega velikega števila tečajnikov sva imela z Blažem zopet deal, da bova načeloma plezala skupaj, narazen pa samo v primeru, če oba dobiva soplezalce. Bolje plezati lahke smeri, kot ne plezati. Prvi dan tako res plezamo nekaj lahkega in z Blažem vzameva v navezo Mateja. Na vrhu smeri sedimo in čakamo, Dani se gre s preostalimi tečajniki nek piramidni sistem. Čakamo in klepetamo. Čakamo in se kuhamo. … Še vedno čakamo… Kličemo navzdol, kje so, pa ni odgovora. A so šli dol? Ma ne. Čakamo… (Saj bi abzajlali, pa si nihče ni pogledal, kje gre sestop.) … še malo čakamo. In končno se pojavi Danijeva glava. Izvemo, da so nekaj zavozlali z vrvmi, zato jim gre tako počasi. Po abzajlu se odločimo še za eno smer. Z Blažem se spogledujeva. A bi vzela vsak kakega tečajnika? Matej mi obljubi, da v smeri ne bo kadil, Blaž vzame Evo in Simona, in v treh normalnih navezah preplezamo smer brez zavozlanih zapletov.

 

Okej, naslednji dan pa kaj bolj resnega. Bora-Bora. Blaž je smer že plezal in pravi, da je lepa. Pred tem pa Centralne kamine. Dani z Valerijo in Matejem gre v iste smeri, kar nekako postane stalnica do konca tedna. Zjutraj imam pred plezanjem malenkost spoštovanja do Bora-Bore, je le 6a. Ampak začnemo najprej s kamini, prvi cug pripade meni, lotim se ga previdno, ampak brez težav. Naslednji je Blažev, potem spet moj – prečka v desno. Blažu pripade detajl, ki ga spleza kot nič. Saj plezanje ni težko, varovanje je pa tako, da bolj kot ga gledam, manj mi je všeč. Se mi zdi, ali res da vidim neko leseno kajlo? Zadnji cug je spet moj. Lahek, lep, sprehod, ampak fuuuul narazen navrtan. Če se ne motim, je razdalja med svedri nekje 9 m. Če padeš je to 18 m, plus raztezek zaradi elastičnosti. Po ostri pakleniški skali. In kar naenkrat plezam zakrčeno, dvakrat preverim vsak stop, nagledam si vsak naslednji oprimek, preden izpustim prejšnjega. 120 % na ziher. In naenkrat to ni več tisto plezanje, v katerega sem se zaljubila pred desetimi leti, ampak nekaj čisto drugega.

 

Na vrhu smeri opustimo misel na Bora-Boro, ker se nabirajo oblaki, ki zgledajo, kot da bi iz njih lahko deževalo. Danijeva naveza se odloči za neko drugo smer, ko bi morala midva vstopiti, pa začnejo z neba padati prve kaplje. Spomin na Avrikelj je še zelo živ, zato pospraviva štrik in zaključiva plezalni dan.

 

Naslednji dan gremo spet Bora-Boro. Do tja pa Sjeverno rebro. Ne vem, ali res nismo pogledali vremenske napovedi za veter, ampak prva smer je borba, da te ne odpihne, zato v drugo seveda ne gremo. To spet ni bilo plezanje. Na sestopu se ustavimo pri Katji in Damjanu, ki vstopata v Pero. To pa zgleda boljše navrtano, kot vse, kar smo mi do zdaj lezli. Rečem Blažu, da morava začeti plezati težje smeri. Ko bi bila vsaj v malo boljši formi... Naslednji dan gremo v Kamasutro, ki mi je všeč, in v Trik, ki mi je všeč malo manj. Spet se vlečem od svedra do svedra in to spet ni plezanje, ampak kar nekaj. Že četrti dan plezamo, pa imam občutek, da še nisem nič splezala. Smeri so v glavnem sprehod, s kratkim plezalnim mestom, navrtane pa so tako, da ni všeč moji psihi, zato nočem v kaj težjega, za vsak slučaj, da ne trofim kake štirke, v kateri ne bo nobenega varovanja. Pa saj imam frende in jebice na pasu, ampak mi ni okej. Razmišljam celo, da bi šla frikat, da dejansko kaj splezam, in mogoče celo dobim malo občutka. Ampak vem, da v enem dnevu pač ne moreš nadoknaditi parih mesecev. In tako padem v en začaran krog, oziroma bolj spuščajočo se spiralo, moje razpoloženje je iz dneva v dan slabše, psiha pa tudi.

Piksi & Diksi, 5a, 100 m, Kuk od Skradelin, 20.6., druga, Hribar in Artnak

Tinin smjer – desna varianta, 4b+, 110 m, Kuk od Skradelin, 20.6., prva, Artnak

Centralni kamin + zgornja varianta, 5a, 150 m, Veliki ćuk, 21.6., izmenično, Hribar

Sjeverno rebro, 4b+, 170 m, Veliki ćuk, 22.6., druga, Hribar

Kamasutra, 5b, 150 m,Anića kuk, 24.6., izmenično, Hribar

Trik, 5a, 125 m, Anića Kuk - Stup, 24.6., izmenično, Hribar

 

Mislim, da je nekdo to vedel, ali pa se mu je dozdevalo, ker naslednji dan po večerji slišim: »Nika, jutri plezaš s Krajncem.« Ne vem, ali se je to zmenil Dani ali Blaž ali oba ali pa nekdo tretji, se pa spomnim, da sem bila prepričana, da se zafrkavata, ker sem bila pred tem zatopljena v pogovor s puncami, in nisem poslušala, kaj se menijo o plezanju. Ampak ne, očitno je res, ker me Luka dejansko vpraša nekaj v stilu »A ti greš z mano?« In moj odgovor je ja (seveda je ja, kolikokrat v življenju imaš pa priložnost plezati z vrhunskim alpinistom!?). Naslednja misel, ki se mi utrne, pa je, kakšna potrata priložnosti je to, lahko bi šla plezat kako kul težko smer, moja forma je pa tako zanič, da si v kaj težjega, kot je 6a, ne upam. Nekje za njo pride še ena misel, in sicer, da imava z Blažem deal, da ne bova drug drugega pustila brez naveze, Luka se strinja, da gremo lahko trije, Blaž se sicer nekaj upira, ampak na koncu je odločeno, da gremo zjutraj v Velebitaški.

 

Luka pravi, da rabiva samo reverso in vponko, drugega pa popolnoma nič, ker obtežen ne moreš plezati. Kar hecno je, ko na pasu nimam nobenega prusika, in jasno mi je, da je pred mano dan, ki bo precej drugačen od parih prej. Na vstopu nama da Luka nasvet, naj prvega cuga, ki je 5b ne podcenjujeva, ampak naj si raje rečeva, da je ocenjen težje, recimo 6a, pa se nama bo potem zdel lahek. In nasvet je odličen, saj se vmes resnično najde nekaj gibov, ob katerih bi človek pomislil, da je to kar konkretna petka, in ni ravno motivacijsko, če se ti to zgodi v prvem raztežaju, detajl pa naj bi bil še par ocen težji. Luka kar odbrzi po steni navzgor, in že je na štantu in varuje. To je to, zdaj bo pa treba plezati. Po začetnih počasnih metrih se vplezam in začnem resnično uživati. Lukatu je smer enostavna in se lahkotno in s tekočimi gibi sprehaja po steni, nič se ne ustavlja, nič ne išče, kam naprej, samo pleza, in pravi užitek ga je gledati. Njegova suverenost se očitno prelije tudi name, saj imam prvič po parih dneh končno dober občutek. Večji lok, s katerim varuje, mi dopušča popolno svobodo gibanja, in svet okrog mene se poenostavi. Nič več zakrčenosti in vlečenja od svedra do svedra. Ostanejo samo oprimki in PLEZANJE. Tako, ki me je zasvojilo pred dobrim desetletjem. Luka vleče dvojne raztežaje, saj točno ve, kako se izidejo sidrišča, in zdi se mi, da čez štirice kar zdrsimo.

 

Z vsakim raztežajem sem bolj navdušena nad potekom smeri, ki postreže z norimi prehodi. Recimo raztežaj, ko štartaš proti levi in navzgor, nato pa se smer zalomi in se proti naslednjemu štantu spustiš. Tam nekje, kjer je ta velika luska. Nato pa navzgor po kaminu (?) in desno okrog. Tam smo prehiteli navezo Čehov (Madžarov?), ki se kar ni mogla načuditi Lukovi hitrosti. Skoraj mi je bilo žal, da jima nismo povedali, kdo jih je prehitel. V naslednjem raztežaju se stena postavi bolj pokonci in vstopiš v del, v katerem te čaka detajl. Spomnim se, da sem ob tem začutila nekaj treme, malo zaradi smeri, malo pa zaradi tega, ker nisem želela, da bi me kdo preveč čakal, sploh, ko smo imeli za petami navezo, ki smo jo ravno prehiteli. Če se prav spomnim, je en raztežaj ob neki poki, potem štant, nato pa raztežaj z detajlom. (Disclaimer: imam res res zanič spomin za smeri, tako da me ne držati za besedo.) Luka se ga loti in nama hkrati daje navodila. Najprej greš malo naravnost navzgor, nato prestopiš v levo, tam je en stop, primeš zadaj za rob, pa si čez. Čisto enostavno. In izgine nekje zgoraj za robom.

 

Malo gledam, kako je vse pokonci, pa kako je gladko tam, kjer prestopiš, pa upam, da ne visi preveč ven, potem pa Luka zakliče »Varujem!« in se začnem premikati. Navzgor gre lepo, tam v levo je pa gladko. Mislim, da prvič zavpijem navzgor, naj malo bolj pobere štrik, vdih, izdih, pa gremo. Stopim v levo in sežem okrog, ampak ne stojim okej, in nočem kar probat, zato prestopim nazaj na desno, na dobre oprimke. Nič, še enkrat. Tokrat dejansko uporabim tisti stop, ki ga je pokazal Luka, sežem levo, in zdi se mi, da pod prsti zatipam klin. Preprimem drugam in si rečem, da bom pogledala, če je bil res klin, ko bom na drugi strani. Potem se pa par gibov ne spomnim točno, pozabim tudi pogledati, ali je bil klin, ali ne, in ne vem, ali mi je kdo od soplezalcev kaj vpil, ker sem v mehurčku in obstajam samo jaz in košček skale pred mano. Spomnim se, da je bilo treba par gibov sfajtat in spravit noge gor. Po tem si rečem, da je detajl verjetno za mano. Skozi mene divja adrenalin in v napol čepečem položaju si vzamem trenutek počitka. Iz izkušenj vem, da je pametno dvakrat vdihniti in se malo pomiriti, ker se sicer rado zgodi, da odletiš nad detajlom. Mislim, da je bila to kar dobra odločitev, saj je preostanek raztežaja še kar konkretno plezanje.

 

Na štant pridem fuč. Luka me spodbuja in reče, naj se nadiham. Naredim par požirkov. Po mojem se mi kar smeji. Kako je pa to dober občutek, ko imaš noro družbo, nor razgled, pa ravnokar si splezal detajl, ki ti ni bil čist simpl! Luka nama kaže, kje gre Spomin, linija se odlično vidi. V nadaljevanju zletimo še kak raztežaj do votline, nato pa v levo in na rob stene. Čudovita in lahkotna plezarija. Sledi sestop in obvezno pivo pri Dinku.

 

Noro. To je to, ta lahkoten stil in suverenost. Luka je bil celo turo čudovit, sproti nama je pokazal ful for, ki jih ne zveš v Alpiročniku, in celo kopico podatkov o steni in smereh. In niti enkrat ni omenil, da mu je prelahko, čeprav je, ko sem ga vprašala, kdaj je nazadnje plezal kaj tako lahkega, moral kar konkretno razmisliti.

Velebitaški, 6a+, 350 m, Anića Kuk, 25.6., druga, Krajnc in Hribar

 

Po tej turi sem se odločila, da obstajata dve poti naprej. Ali popolnoma preneham s plezanjem, ali pa dvignem formo na en malo bolj soliden nivo. Ker tega polovičnega malo-ja-malo-ne pa lazenja po štirkah v Pakli se ne grem več. Do konca tedna sem se sprijaznila, da sem obsojena na lahke smeri, pa tudi odločila sem se, da se ne bom silila plezati naprej. Tako da se je nabralo še par lažjih smeri, od katerih je bil plezalsko zanimiv bolj kot ne samo kamin v smeri Brid za veliki čekić.

Celjski stup, 5a, 150 m, Mali ćuk, 26.6., izmenično, Hribar

Šaleški, 5a/b, 120 m, Anića kuk – Stup, 27.6., druga, Hribar in Žagar

Brid za veliki čekić, 5b+, 150 m, Anića kuk – Stup, 27.6., druga, Žagar in Hribar

Ča je od Draga, je od Draga, 5b, 110 m, Kuk od Skradelin, 28.6., druga, Hribar

 

Besedilo: Nika Mlinarič

Fotografije: Nika Mlinarič in Blaž Hribar

09.01.2021 Marko Mavri, Zapisi iz izolacije 4. del

Klasike

 

Skalaška smer (V+/IV+; 900 m; Špik; 8.8.; izmenično; Sotlar)

 

Pa so prišle na vrsto smeri po Sašotovem izboru. Tri Skalaške v treh dneh. Ker Sašotu služba ni omogočala, da bi šla že prejšnji dan, začneva v soboto zjutraj. Štart ob petih iz Celja in ob sedmih že zapustiva avto v Martuljku.

Že navsezgodaj podvig ni veliko obetal. Malo potem, ko sva zapustila avto, opazim na Sašotovem nahrbtniku madež. Preveriva. Razlila se mu je voda, saj čutare ni dobro zaprl. Mokra je spalka, ki nama bo služila za današnje spanje na bivaku I. Nič. Nadaljujeva. Morda se bo pa malo posušila do večera.

Kaj kmalu sva pod Srcem in pot naju zavede po strugi suhega potoka, tako greva kar mimo bivaka in že dostopava po melišču proti vstopu v smer. Nadeneva čeladi in poplezava po Zeleni glavi. Po dveh urah od avta stojiva na njej. Sedaj pa po grebenčku proti Dibonovi polici. Vmes je en malo čuden del, ko plezaš navzdol v manjšo škrbinico, in ker nisem videl stopa, sem kar skočil, potem pa opazil, da je pa res malce izpostavljeno za afne guncat.

Malce pod Dibonovo polico se naveževa. Žreb določi, da začenja Sašo. Spleza po zajedici in že je na Dibonovi polic. Štanta na delu, kjer jo Skalaška zapusti. Naslednji raztežaj je moj. Začne se z zajedo in nadaljuje z zajedo. Ker mi je zmanjkovalo vrvi, sem štant postavil malce pred koncem zajede. Naprej še en raztežaj Sašo in že sva v malce lažjem svetu. Prideva do odcepa, kjer Diretisima ali Krušičeva nadaljujeta po zajedi. Pavla pa je izbrala linijo po stebru ob tej zajedi.

Če sva do sedaj kar 'letela' po steni, se je tu vse ustavilo. Smer se začne s kaminom. Malo nad vstopom vidiva zagozdeno jebico, naprej pa je bore malo varovanja. Že je začelo peti kladivo. Sašo počasi napreduje po kaminu, le tu in tam se najde kakšen klin. Čez čas se zadere, da je na štantu. Ko plezam do njega, že vidim, zakaj je trajalo, da je splezal kamin. Posmehujem se mu, kako slab raztežaj je dobil. Pa sem že dobil nazaj: »Počakaj, da vidiš, kaj tebe čaka.« Priplezam do njega, on pa v neki luknji polni maha in mokri, da vse teče.

Varovališče je postavil na 3 klinih, vendar je vsa skala zelo slaba. Nadaljujem po mahnatem kaminu. Prvi stop, kakšen meter ali dva nad Sašotovo glavo, ob obremenitvi spremeni ves položaj. »Sašo, tole zna na tebe pasti,« rečem in nadaljujem s plezanjem. Frend v šoder. Vpnem klin, še en frend za zih'r. Stop zdrži in že sem v pravi votlini, kjer je pravi štant prvega raztežaj. Gledam, če bi kar nadaljeval, pa se mi zdi, da bom imel veliko trenja in tudi komunikacija bo slaba, tako da štantam.

Nadaljuje se s kaminom in prestopom na raz stebra. Pri kaminu sva dala nahrbtnike dol in jih z vrvjo potegnila gor, saj je bil kamin za plezanje z nahrbtniki preozek. Nadaljujeva po razu v zelo slabi skali. Potem pa smer zavije rahlo desno čez plate, v zajedo, ki se nadaljuje v ozko poko. Ta raztežaj nama je zopet pobral nekaj časa. Nadaljujeva v nekem kaminu, kjer je dobro varovanje, sama kakovost skale pa ni najboljša. Še čudne luske, kjer samo upaš, da zdržijo tvojo težo, in že sva pod zaključno zajedo. No, tukaj je pa pravi užitek, čvrsta skala, super varovanje in plezanje. Še nekaj lažjega poplezavanja in že sva na vrhu Špika. Vendar je ura že sedem. Pospraviva robo in sestopava proti Lipnici. Gledava sonce in sestop proti Špikovi škrbini, od koder bi sestopila naprej do bivaka 1. Bolj, kot gledava to podrtijo, manj naju vleče v njo. Sploh pa nočeva pomisliti, da naju dobi noč v tem šodru.

Najboljša odločitev je bila sestop proti Mihovemu domu. Sašo je imel mokro spalko, izmučena sva bila od celodnevnega pristopanja in plezanja. Jedla nisva cel dan nič. Tudi glavi sta bili skurjeni od slabše kakovosti skale. Tako se odločiva, da greva prespat na Mihov dom in drugi dan nekaj na hitr' splezava, v ponedeljek pa še Skalaško v Triglavu. No, najini načrti padejo v vodo. Mihov dom je do zadnjega kotička poln. Kaj pa sedaj? Nič, greva domov. Napolnit baterije. Bova šla v ponedeljek nekaj splezat.

 

Direktna smer (VI/V; cca 400m; Štajerska Rinka; 10.8.; izmenično; Sotlar)

V nedeljo nekako napolniva baterije in se za ponedeljek zmeniva za nekaj v naših koncih. Nekaj nad Okrešljem. Vremenska napoved so popoldanske plohe. Predlagam Direktno v Štajerski Rinki, Sašo je bil bolj za kako Bregarjevo, ker je Direktno že plezal. Pa sva se zaradi napovedi odločila za Direktno.

Kaj kmalu sva pod vstopom, čez samo smer pa tudi dokaj hitro. Najtežji raztežaj, prečka v levo, je pripadal meni. Vendar mislim, da je en raztežaj pred detajlom enako težek. Je pa sama kakovost skale super, prav pomirila sva se po plezanju v Špiku. Po gredini levo in izstopiva po Celjski. Pivo na Okrešlju in že naju je vreme nagnalo v dolino.

 

Lienški Dolomiti

Za vikend je v planu plezalni tabor v Lienških Dolomitih. Vožnja do tja ni nič kaj obetala. Do Lienza nas je spremljal dež z nalivi. Rekel sem si, tole bo bolj pivski vikend kot plezalni. Zvečer se zmenimo za naveze. Dobim Vasjo in Jana. Kaj gremo? Gamsplatte so zih'r suhe, to je neka IV s V- detajlom. Bomo uživali.

Naslednje jutro na dostopu vsi govorijo, da gredo Gamsplatte pa sem razmišljal, hitri smo in smo lahko prvi pod vstopom, ali pa gremo eno čist drugo smer v Grosse Laserzwand, Sašo je lani tam neki plezal. In eno skico od tam sem si sprintal. Mah, gremo to, v Gamsplatte bo samo gužva.

Ime smeri Laser-neki-neki. Začela se je v zajedi in se nadaljevala v plate, tu je še malo nohtalo. Ampak sta fanta suvereno sledila. Potem še nekaj raztežajev plat, seveda spet zgrešim štant, ker vlečem celo vrv. In že smo pod ključnima raztežajema. Dva raztežaja VI (oz. 5c). Lepo plezanje po platah, čez en previs, dobro nasvedrano, tudi ušesa se najdejo, tako da dobro varovanje. Še dva lažja raztežaja in že smo na vrhu. Odbrzimo dol na obvezno pivo.

Naslednji dan ista naveza, ista stena, isto ne vem imena smeri platen-neki-neki. Začne se s ploščo in nadaljuje s poko. En sveder nekje na petih metrih, potem pa nič več. Aha, tu gre pa zares! Do štanta sem porabil vse velike frende za varovanje. Naslednja dva raztežaja tudi na jebice, ušesa in frende. In že smo pod detajlom, kjer počakamo navezo pred nami, da potehničari čez. Detajl je malce bolderska prečka v desno, vse skupaj v previsu. Je pa res mokra. Nič, sem videl, da gre na A0, bomo probal', do kam gre na prosto. Nekako brez drame sem hitro čez previs do Avstrijca. Sledita še Vasja in Jan. Naprej po istih platah kot prejšnji dan, potem pa dva raztežaja po kaminu in zajedah, ki so kar poštene V+. Smo se kar namatrali, varovanje pa tudi večinoma na frende in jebice. Sledita zopet dva lažja raztežaja in zopet smo na vrhu, od koder pa nas prežene dež.

Kasneje sem slišal, da Vasja in Jan nista pričakovala tako težkega plezanja na taboru. Mene je bilo pa strah, da bom izbiral prelahke smeri za soplezalca, saj plezata moj nivo ali celo bolje. Mislim, da smo kar uživali, malo smo se pa tudi matrali. Je bil pa to dober trening za prihajajoči cilj, Čopa.

Laserzgeischt (VI; 300m; Große Laserzwand; 15. 8; prvi; J. Meh, V. Povše)

Plattenflucht (VI+; 280m; Große Laserzwand; 16.8.; prvi; J. Meh, V. Povše)

 

Čopov steber s Skalaško (VI+/V; 1000m; Triglav; 22.8.; izmenično, Sotlar)

Za vikend je v planu plezalni tabor v Steni. S Sašotom prideva v Vrata že v petek zvečer, v planu imava Čopa in domov. Istočasno bosta plezala Dani in Katja Jugov steber. Zvečer kar zgodaj zaspiva. Tako sva pokonci že ob štirih in ob pol petih štartava od Doma. Malo čez šesto se naveževa. Hitro sva na Skalaškem turncu in ob pol desetih na Gorenjskem turncu. Tu se srečava s kozorogom, ki naju je potem opazoval, kako sva napredovala v Čopovem stebru. Na turncu sva si vzela kakšnih 20 minut pavze.

Sledila je prečka v Čopov steber. Potem pa moje iskanje smeri po stebru. Nekako sem imel v glavi besede: »Skoraj poljubiš raz in potem plezaš ob njem.« No, jaz sem tako plezal, a je Sašo naredil korekcijo mojih zamisli in potem sva plezala po razu stebra do težjih delov. Pred tem pa še moja kalkulacija, kako se izogniti čim več šestic. In potegnem dva raztežaja v prečko z ogromnim trenjem. »Ampak ja, prvi težek V raztežaj za mene, potem ima Sašo težko VI+. Js mislim, da tud VI, pa …« premišljujem. Kalkulacije u glavnem.

No, pa sva začela, moja V-ka je bila kratka, kakšnih 15 metrov. Rečeva, da bova štantala tam, kjer so štanti in ne bova komplicirala z dolgimi raztežaji. Okej, mogoče propade moja kalkulacija. Naprej Sašo, mislim, da je to bil najtežji del smeri. Previsna zajeda polna klinov, v 20 metrih porabiš 10 kompletov. Brez problema se da to tehnično splezat. Tudi kakovost skale je dobra. Sva pričakovala Pavline razmere iz Špika. Brez kakšnih večjih problemov počasi plezava v kratkih raztežajih in že sva nekako na Čopovi mizici, katera naj bi bila ena izmed detajlov smeri. Potem pa prečka, no, to pa je detajl. Ni težaven. Samo, kako se zraven spravit, pa ne znam povedat. Gledam Sašota po štirih, potem neki pokončno. No, pa zopet na vse štiri. Jaz se smejim, ne vedoč, da to vse čaka še mene. Na koncu še poročka prečko in že me varuje. Sedaj pa moje akrobacije. Pridem okoli roba, prečko zapira plošča brez oprijemov, tako da gremo na vse štiri. Okej. Pogled dol. Noroooo! Zopet nora izpostavljenost. Men gre na smeh, obenem preklinjam, ker se plazim po vseh štirih. Izpnem klin, potem pa še slabše, previs zapira prečko. Grem na vse štiri. Si počistim poličko. Ne! Preozko je. Mislim, da sem predlagal tehniko črva, ampak je rekel Sašo, da je on poročkal. Okej, nekako se prekucneš na roke, medtem ko ti noge bingljajo oziroma praskajo po gladkem apnencu. Malo v levo in potem se skobacam nazaj na polico na drugi strani. Čaka naju še zaključna zajeda in že sva v lažjem svetu. Tu se razveževa in ob 16. uri sva na vrhu Stene.

Sestopiva čez Plemenice, kjer dohitiva Danija in Katjo, s katerima smo si mahali v steni. Zopet ugotovimo, da je ta del stene sameval. Kar nas zelo čudi. Da sva v špic sezoni, ko bi moglo biti pet navez v Skalaški z Ladjo, samevala. Pivo pri Aljažu in domov, več planov za vikend nisva imela, pa tudi Sašo je imel obveznosti v nedeljo.

 

Aschenbrennerjeva smer (VI; 800m; Travnik; 5.9.; izmenično; Sotlar)

Napočil je čas za zloglasni Travnik, kateri nama je pozimi že mešal štrene. Te smeri si nekako nisem najbolj želel plezati, tudi če počaka za drugo leto, sem si mislil. Pa so razmere vztrajale in sva se lahko zapodila v Travnik.

En vzpon, light&fast. Šola iz Špika z malo večjimi nahrbtniki naju je nekaj naučila. Tako imava vso opremo in hrano v mojem nahrbtnik, Sašo pa vrvi. Prespiva v Mihovem domu. Zjutraj na Vršič, kjer je že vse pripravljeno na  Goni Pony. Tako naju redar z naglaskom opozori, da tu se pa ne parkira. No, pa sva parkirala 200 metrov nižje.

Hop oprema na hrbet, čez Vratca proti Slemenovi špici in potem skoraj do Tamarja, kjer se iz zime spomniva vstopa pod steno. Malo poplezavanja po mokrih travah in že sva pod začetkom smeri. Tu pa kar malce zastrašujoč pogled, kako pokončna je stena. In Ketine zgodbice, kako je fajtala čez steno, se porajajo v glavi. Bom zmogel?

Začne Sašo, začetni raztežaji so lahki, malo gor, malo dol, malo prečke in počasi si v kaminu. Tu se pa smer začne. Prvo, kar sva upala, je, da bo kamin suh. In je bil. Notri pa nič, tu zopet potegnem dva raztežaja. Na skici je kazalo, da je zagozden balvan v kaminu štant. No, to je za mene kamen in ne balvan in sem šel mimo. No, tako sem prišel na vrhu kamina ven na raz in tam štantal. Potem naprej Sašo do vstopa v Vilice. No, tega raztežaja po kalkulacijah zopet ne bi smel dobiti. Pa sem ga. Gremo, pokončna zajeda, ki zahteva potrpežljivo plezanje. Je kar pokonci, ni pa težko. Razmišljam, kje je naslednji štant, po skici naj bi zopet enega preskočil. Pač, jaz sem štantal na udobni polici. Nadaljuje Sašo s prečko v desno in v zajedo. Prečka me je od štarta napsihirala, da ne bo šlo na prosto, pa sem jo na koncu zlezel zelo enostavno. Zajede se še nadaljujejo. Potem plata pod odlomom, kateri naj bi bil zdaj najtežji del. Pa zopet nisva našla nekih problemov. Zopet zajeda in že sem pri ''blavanu'' pod previsno zajedo, ki pripelje v Bunker. No, tu štantam, ker sem poskusil naprej in sem imel preveliko trenje. Sašo se skobaca do Bunkerja. Za njim še jaz. Še prečka v levo in že je lažje. Po poševni polici do vznožja kamina. Slediva dober raztežaj po kaminu, potem pa levo po polici na raz Travnika. Prvi raztežaj se še varujeva, potem pa počasi na vrh. Ta Aschenbrener in Travnik, ki sem se ga bal od padca v Dedcu, je potekal brez zapletov, brez drame. Da se to men zgodi?

No, počasi sva spakirala stvari in odšla proti Vršiču, kateri se je do takrat otresel gneče Goni Ponyja. Večerja na znani lokaciji v Kranjski Gori. Tam se nama pridružita Katja in Keti, ravno sta s plezanja v Karnijskih Alpah. Naredimo povzetke in počasi se odpravimo proti domu.

Nekako sva izpolnila najine celoletne cilje. Vožnja nazaj pa v smeri …

»Ti, Mavri, kaj delaš naslednji vikend?«

»Nič ni v planu, sej sva naredila, kar sva mislila.«

»Kaj pa, če bi še šla JLA? Vreme bo mogoč še zdržal.«

No, pa sem iz ene stresne situacije, ki me je morila celo leto, preskočil na novo. Katera naj bi bila cilj drugo leto.

Nekako med tednom že zagrabim, da mogoče bi pa lahko to celo prosto splezal. VII- pomeni, da sva lestvico pomaknila za pol ocene višje, kot sva predvidevala. Podrobno pregledam skice in fotografije ter opise smeri. Ja izgelda splezljivo. No, pa me je na koncu rešilo zgodnje septembrsko sneženje.

 

Mala Raduha

Ja nič, gremo pa nekaj lažjega. Tako se zmeniva, da vzameva Polono in Markota ter gremo v Raduho. Plezal sem s Polono. Najprej Zagorčeva in kasneje še Kamin Durc. Prvi raztežaj je bil kar zahteven, saj se še čisto zmrznjen in lesen kobacam čez začetni previs. Naprej pa nisva imela problemov. Tako da se odločiva še za Kamin Durc, kjer sem upal, da bo Polona poskusila plezanje naprej. Pa je rekla, da si še ne zaupa dovolj, da naj kar jaz plezam. Ni problema, kaj hitro sva čez steno. Pivo na Grohatu in domov.

Zagorčeva smer (V+; 135m; Mala Raduha; 20.9.; prvi; Kotnik)

Kamin pri Durcah (V/III; 100m; Mala Raduha; 20.9.; prvi; Kotnik)

 

Klemenča peč

Zaključek sezone je podoben uvodu. Klemenča peč. Tokrat je na sporedu še ena iz Sašotovega bucket lista. Mrtvaški pajek. 6b. Joj, spet bomo visel. Zopet moj pogoj, težke dele Sašo naprej.

Za ogrevanje greva še Cvetočo. Prvi raztežaj je lahek. Potem pa detajl, lepa zajeda 6a+, nadaljuješ v 5c in še lažji raztežaj do vrha. Že abzajlava po Frikotu. 

Potem pa v Pajka. Med vzpenjanjem po Cvetoči sva opazovala par, kako je obupal v detajlu pajka. Tako sem kar izgubil upanje, da mi bo ratalo na prosto. No, pa poskusimo. Sašo zopet suvereno čez celoten raztežaj. Sedaj pa jaz. Najprej prečka v desno, potem gor, podobno kot Re Artu v Dolomitih. Potem pa prestopanje v levo. Nekako še vedno gre. No, tu pa zmanjka vsega. Nekako sem s Sašotovimi nasveti postavil visoko noge in z nogam splezal ''nivo'' višje. Še malce lažje v levo in že sem pri Sašotu. Noro, zlezel sem 6b zadaj in brez večjih problemov. Le zaključna izjava, da v 15-letni fuzbalerski karieri nisem tolk nog uporabljal kot v temlem raztežaju, je skoraj sezula Sašota na štantu.

Naprej 5c lepo plezanje. Potem pa zelo lep previsen del 6a, za katerega sem bil kar malo fauš Sašotu, da ga je dobil. Na koncu pa še 5c, pri katerem sem iskal drugje izhod. In že smo na vrhu stene. Zopet abzajl po Frikotu, pospravljanje robe in na pivo k avtu. Sezona je končana.

Cvetoča (VII-/V; 100m; Klemenča peč; 25.10.; izmenično; Sotlar)

Mrtvaški pajek (6b; 120m; Klemenča peč;25.10.; izmenično; Sotlar)

 

Korona leto 2020 je za nami. Čeprav sem sredi marca mislil, da bo to leto za pozabo, se je na koncu nabralo kar nekaj vzponov (46). Čeprav v letošnjem letu nisva opravila izpita za alpinista, sva pa v zameno pridobila ogromno izkušenj.

Ko so se drugi obremenjevali z ukrepi, sva midva razglabljala, kaj bova naslednji vikend plezala. Če nama je padlo v vodo plezanje na Sardiniji maja, sva to nekako zapolnila z vplezavanjem v Klemenči peči, Kozjeku. Ko nama je vreme zakuhalo v Sloveniji, sva nekako našla sonce v Dolomitih. Če so naju drugi prepričevali, da kaj boš plezal stene, če je vse mokro, gnilo in bljak, sva si midva po dežju in suhi južni steni NŠG dan popestrila in zavila na severno stran.

Vse to po besedah, ki jih je izrekel naš Polda pozimi, ko smo mu pripravljali drve.

»Pjebi, morte it probat. Včasih ni bilo take vremenske napovedi, pa smo šli vseeno vsak vikend v Logarsko.«

»Včasih si cel vikend presedel v koči, spet drugič pa si imel nepričakovano dobre razmere.«

»Treba je it!«

 

Ne bom nič več dolgovezil, že tako so zapisi malce daljši, kot sem si v začetku zamislil. Hvala Sašotu za lepe skupne vzpone. In čestitke ob novi mali zverinici. Da bi očetovski dopust kar najbolje izkoristila za plezanje v Chamonixu. Upam, da so vam zapisi popestrili dneve v 'veselem' decembru, kar je bil namen. Srečno in varno novo leto.

 

PJEBI IN PUNCE, TREBA JE IT !!

05.01.2021  Snežni plaz v živo od blizu ali zakaj je lavinski trojček v zimskih razmerah v visokogorju res nujen

Tokratni zapis je nekoliko daljši, vendar upam in si želim, da bi dosegel tiste, ki tem stvarem ne namenjajo pozornosti, ter bil opomnik za prav vse ljubitelje zasneženih strmin.

 

Miren praznični čas ...

Prišla je novica, da je za individualne športe dovoljeno prehajati občinske meje znotraj svoje regije. Super, za vikend bo treba na turne smuči. Za mano je bil res naporen teden, zato v soboto zjutraj nisem zbrala moči za pobeg na sneg. Zvečer sva s Cirilom obiskala moje starše, ki so se ravno vrnili z Raduhe. Za nedeljo sva tudi midva planirala turno smuko, vendar ne prehude ture, saj to sezono še nisva smučala. Kakšne so razmere za smučanje na Raduhi? Bolj slabe, brez podlage, premalo snega, smuči je treba daleč nesti na hrbtu. Hmm, kaj pa nad Logarsko dolino? Ja, tam pa bi lahko bilo v redu, so že 14 dni nazaj smučali s Savinjskega sedla. Tudi nekaj znancev je v soboto smučalo tam. Oči se nama zasvetijio, greva domov, iz kleti privlečeva smuči, spakirava nahrbtnike, skuhava čaj in se spraviva spat.

 

Nedeljski dan ...

Zjutraj budilka ni prezgodnja. Ker sva si prejšnji večer večino stvari pripravila, ne izgubljava časa in že se peljeva proti Logarski dolini. Proti koncu doline postaja cesta vse bolj poledenela, do konca se ne da, zato avto pustiva v koloni že parkiranih vozil ob robu ceste. Parkirava poleg Matica, ki se odpravlja proti Okrešlju. Hitro obujeva pancarje, natakneva smuči in že mu slediva. Do vznožja slapa Rinka gre s smučmi, nato jih dava na nahrbtnik, nad izvirom Savinje spet na noge. Vmes je dvakrat zagrmelo - s Planjave se je vsul plaz. Prečkava travnik na Okrešlju, vreme ni tako jasno, kot so napovedovali, vrhovi naokrog so v oblakih, edina modra zaplata neba je nad Savinjskim sedlom.

 

Turski žleb zaradi temnega oblaka, ki se začne nekje na sredini žlebu, izgleda še posebej grozeče, toda nekaj pik pogumno napreduje proti njemu. S Cirilom glasno komentirava drug drugemu, da tole pa ni najbolj pametna ideja. Minil je namreč šele en dan brez sneženja. Vzpenjava se dalje. Levo od Turskega žleba, pod Tursko goro, se vzpenja skupina smučarjev. Kmalu se začnejo pripravljati na spust. Postojiva in jih zavistno spremljava s pogledi, kako vriskajoč vijugajo po strmini. Pridejo do konca, pade beseda, gredo še enkrat. Midva nadaljujeva proti Savinjskemu sedlu. Nasproti nama prismuča Viki, ki ga seveda ustaviva. Kako je višje? Malo pod Savinjskim sedlom je kložast sneg, nižje pa je smuka odlična. Bližava se najstrmejšemu delu poti, tako imenovanem “trihterju”, Ciril je nekaj deset metrov pred mano in v tistem trenutku ga ne vidim.

 

Nato pa zaslišim grom, veliko preblizu in glasneje kot sem navajena. V grozi okamenela obstojim in vidim kako že sredi Turskega žleba nekoga premetava v plazu. Skupina smučarjev, ki sva jo opazovala že prej, se je tokrat vzpenjala bolj desno kot prvič, točno pod žlebom. V trenutku so se obrnili in poskušali pobegniti, toda vsem ni uspelo. Vidim še več okončin in smuči, ki letijo po zraku, v naslednjem trenutku so že pod snegom, pa spet nekaj zakrili nad snegom in spet izgine. Še preden se je plaz čisto ustavil, že vlečem telefon iz nahrbtnika in vtipkam 112.

 

Po prvem zvonenju se na centru za obveščanje že oglasijo. Predstavim se, povem kaj in kje se je zgodilo. Koliko je zasutih? Ne vem, predaleč sem, vsaj osem ali devet ljudi, če ne še več, je bilo v tistem trenutku plazu na poti. Iz mojega imena na centru za obveščanje pravilno sklepajo, da sem v sorodu z enim od gorskih reševalcev in me vprašajo, če vem, ali je kdo od gorskih reševalcev na Okrešlju ali okolici. Navedem dva, za katera vem, da sta gor, verjetno sta oba tudi videla plaz. Prosijo me še, da ostanem dosegljiva na telefon in prekinemo. Telefon pospravim in začnem napredovati proti plazu. Vidim, da se nekateri pobirajo, kličejo se med sabo in iščejo. Telefon mi zazvoni, kličejo iz centra za obveščanje in me zvežejo s predsednikom Gorske reševalne službe Celje. Kakšno je stanje? Vidim ljudi, ki se pobirajo in iščejo med seboj, še vedno sem predaleč, da bi lahko kaj bolj določenega povedala. Kakšne so razmere, lahko helikopter poleti? Kamniško sedlo je zabito, tam preko ne bo šlo, nižje je bolj jasno. Spet se poslovimo in pospravim telefon. Mine dobra minuta, telefon ponovno zazvoni. Na ekranu se izpiše “ati”. Joj, seveda, dobil je poziv na intervencijo in ve, da sva s Cirilom nekje nad Okrešljem. Javim se brez pozdrava z besedami: “V redu sva, sva pa blizu, ravno sem na poti proti plazu, sem jaz klicala 112.” Pokličem še Cirila, ki je ravno toliko za vogalom, da skoraj ni zaznal, kaj se je zgodilo in mu povem, da grem tja. Pravi, da pride za menoj.

 

Nadaljujem proti plazu, obupno počasna sem. Mimo s sedla prismuča Matic, vpraša, če je GRS že obveščena. Povem, da je, in odsmuča dalje, če lahko kaj pomaga. Kričim proti tistim, ki so izven plazu, če so vsi ali koga pogrešajo. Nihče me ne sliši. Zaslišim, da kličejo eno osebo, ki je ne najdejo. Ko dosežem rob plazu, se spet oglasi telefon, ponovno kličejo iz centra za obveščanje. Tokrat z novico, da je nekdo pod plazom in nima lavinske žolne, in opozorilom, da naj bom previdna. Kar stemnilo se mi je pred očmi. Pogrešani nima lavinske žolne? Kako ga bomo našli? S pogledom zaobjamem plaz, po površini je ogromen. Prevelik, možnosti, da bi zasuto osebo našli pravi čas brez žolne, so izredno majhne. Prečkam plaz, želim pomagati, toda ne vem kako, okoli mene se še vedno kličejo in iščejo. Pridem na drugo stran plazu, izvem, da so menda vsi izven plazu, lažni preplah, oseba brez žolne je imela srečo, ostala je tik nad plazom. Malce se sprostim in se še malo umaknem izpod vpadnice plazu, da snamem kože s smuči. Odsmučam nižje do skupine ljudi. Tam je ena ponesrečena oseba, močno podhlajena, saj je preživela skoraj 15 minut v snegu. Verjetno tudi poškodovana, ni pri polni zavesti, nihče je ne upa preveč premikati, saj ne vedo, kakšne poškodbe ima. Reševalec, ki je bil v času plazu najbližje, je že pri njej. Ponudim svojo puhovko in iz nahrbtnika izbrskam astro folijo. Več na žalost ne morem pomagati, zato odsmučam proti zavetišču GRS, če lahko kaj pomagam pri pripravi nosil in druge opreme.

 

Pri zavetišču izvem, da sem reševalce, ki so že bili na Okrešlju, z nosili zgrešila. Nič več ne morem pomagati, samo še čakam lahko. Eden od reševalcev je ostal v zavetišču, da je koordiniral vse skupaj. Pove, da je helikopter že v Mozirju. Minute se vlečejo, hodim sem in tja, vmes zakuham velik lonec čaja, zunaj ne morem čakati z ostalimi, ker sem puhovko pustila pri ponesrečeni osebi, biti zunaj brez pa je premrzlo. Končno se zasliši hrup helikopterja, nekaj časa je še trajalo preden so ponesrečenko dvignili v helikopter. Ko je odletel, sem si oddahnila in šok je prišel za mano, zato sem za nekaj časa kar obsedela. Udeleženci in očividci so kapljali do zavetišča, reševalec je vse popisal, da bi lahko dognali, ali so vsi, ali je še kdo zasut. Med pogovorom izvem, da je bla še ena oseba brez lavinske opreme, oseba, ki jo je plaz zajel in je imela srečo, da jo je izvrgel na površini. Nekaj jih je imelo sicer tudi lavinski nahrbnik, vendar ga zaradi hitrosti dogodkov nihče ni uspel sprožiti. Končno uspem spet zbrati misli in lahko trdim, da sem pred plazom tam videla enajst oseb. Ko do zavetišča prismuča še zadnji reševalec, smo precej prepričani, da so vsi prišli dol.

 

Vmes so na Okrešelj začeli prihajati gorski reševalci iz doline, tudi moj oče med njimi. Večina jih je odšla na pomoč sredi kosila. Ker je bilo udeleženih veliko ljudi, so za vsak slučaj še s sondami pregledali celotno površino plazu. Na pomoč so poklicali tudi vodnika s psom reševalcem. Ponudim jim dva sendviča, ki sta mi ostala, nato pa se počasi odpraviva v dolino. Gorski reševalci so s sondami pregledovali plaz do trde teme in še malo prek, na srečo z zaključkom, da ni nihče več zasut.

 

Zaključek

Starši so alpinisti, poleg tega je oče tudi gorski reševalec, zato mi je uporaba lavinskega trojčka pozimi v visokogorju nekaj popolnoma samoumevnega. Ampak kot prodajalka v trgovini z gorniško opremo sem ugotovila, da pa je marsikomu to odveč. “Predrago,” ali pa “saj ne hodim v takšnih razmerah v hribe,” ali “eh, tega pa res ne rabim, nikoli se ni nič zgodilo” in podobne komentarje večkrat slišim. Res je, lavinski trojček (žolna, lopata in sonda) sodi med dražjo opremo, toda, ali lahko postavimo ceno na človeško življenje? Spomin na plaz je še zelo svež in ne mine ura, ko ne bi pomislila na ponesrečenko, čeprav je sploh ne poznam. Zgolj uporaba lavinske opreme je omogočila, da so poškodovanko prijatelji hitro našli in se je posledično hitro ukrepalo.

 

Nedeljski dogodek se je končal dokaj srečno. Enajst osebna poti plazu je velika številka, dva nista imela lavinske opreme in dogodek bi lahko imel tragičen konec. Na srce vam polagam, če nimate lavinske opreme, si jo kupite ali izposodite, preden se pozimi odpravite v visokogorje. Seveda jo je treba znati tudi uporabljati, zato ustrezen tečaj ne bo odveč. Prav tako se pred turo pozanimajte o snežnih in vremenskih razmerah. V nedeljo je bila razglašena 3. stopnja (na petstopenjski lestvici) nevarnosti snežnih plazov, kar je pomenilo, da Turski žleb, kjer lahko plaz prileti s treh strani, ni bil najbolj primeren cilj. Če opreme nimate, je ne znate uporabljati ali ne veste, kakšne so snežne razmere, je bolje ostati doma. Srečno!

 

Besedilo: Špela Povše

Fotografije: Danijel Žagar

 

22.12.2020 Marko Mavri, Zapisi iz izolacije, 3. del

Sem tudi planinski vodnik pri Planinskem društvu Laško. Tako sem po Paklenici kar podaljšal dopust in se preselil v Dolomite. Tja sem šel na ogledno turo v predel Rosengarten (Catinaccio). Skupaj z našo vodnico Uršo sva pregledala poti v okolici najvišjega vrha Kesselkogla (Catinaccio d'Antermoia). Pri sestopu z vrha naju je ujela nevihta, tako da sva bežala proti koči Antermoia. Planinci v koči so se malo čudili moji modi – gate in puhovka, saj sem imel vse ostalo premočeno. Ostala sva še en dan, da bi še kaj splezala, vendar je imelo vreme drugačne namene.

 

Romantika v Dolomitih

 

 

Kovinarska smer (V/IV(A0), 400m; V. Mojstrovka; 12.7.; prvi; Sojč) 

 

Sašo je bil že zmenjen za Direktno v Turski gori, sam sem si pa želel malo daljše smeri. Tako sem poklical Uršo in se zmenil, da greva nekaj plezat, če že v Dolomitih nisva nič. Pa sva šla Kovinarsko v Mojstrovki.

 

Na vstopu naju je pričakalo še nekaj snega, tako da je Uršo pri varovanju v prvem raztežaju pošteno nazeblo. Prvi raztežaj je bil čisto moker. Ko sem prišel do kamina, katerega se v spodnjem delu ogneš po levi, je po njem prav na rahlo tekla voda. Poskušam napasti previs na začetku, pa mi tista voda ni bila nič všeč. Tako da nisem preveč razmišljal in se potegnil za vpet komplet in splezal ob kaminu do njegovega suhega dela. Malce višje v kaminu je obtičal tudi vijolični frend, kateri je Urši pri izpenjanju po nesreči zdrsnil pregloboko v poko. Ker se prjatlov ne pušča za sabo, sem se spustil do njega, vendar mi ga v pol ure ni uspelo zbezljati ven. Tako srečneža z majhnimi rokami čaka nagrada v Kovinarski. ;)

 

Naprej v sami smeri ni bilo težav, le ponekod sem si naredil malce preveč trenja, ker sem vlekel polne raztežaje. 

 

 

Dolomiti

 

V planu je Skalaški vikend. A bolj kot gledava s Sašotom napoved, manj verjetnosti je, da bova ta vikend sploh kaj plezala. Tako že skoraj vse pade v vodo, ko pogledava čez mejo. V Dolomitih bo dokaj lepo vreme, možne so popoldanske plohe, kar pa je tako ali tako poletna stalnica. Če sva še v petek zjutraj oba poklapana, se popoldne že peljeva proti Italiji. Po dobrih 14-ih dneh bom zopet v Dolomitih.

 

V petek okoli petih popoldne štartava iz Celja in v poznih večernih urah prispeva do koče Dibona pod Tofano di Rozes. Naslednji dan je v planu plezanje v Tofani, čeprav nisva najbolj prepričana v to, saj naju dež spremlja celotno vožnjo do Cortine d'Ampezzo.

 

Po navadi ima Sašo svoj 'bucekt list' in takrat ni težko izbrati, kaj greva plezat. Tokrat je bilo vse bolj na hitro. Sam predlagam 3. raz v Tofani, potem uživanje, potem pa …. Malce drame tudi more biti, vsaj zame.

 

V soboto zjutraj naju pričaka nebo brez oblačka. Sam sem že plezal prvi in drugi raz Tofane, kar mi je ostalo v spominu kot ena izmed najlepših plezarij v življenju. No, tudi tokrat se je to le potrdilo. Na vstopu naju dohitita starejša Italijana, katera po dveh raztežajih odbrzita naprej. Kaj o sami smeri reči? Z metri se je jakost najinega vriskanja samo stopnjevala. Mislim, da sta navezi pred nama zagotovo malce čudno gledali. Prišla sva do ogromne luknje/jame, po kateri prečiš za celo dolžina vrvi v levo. Ko se ta konča, izstopiš iz nje in po zajedi do vrha stene. Tu pa je najino vriskanje doživelo vrhunec, izpostavljenost za posrat, ob enem pa čvrsta in razčlenjena skala. Kar želel bi si, da se smer ne konča.

 

Po sestopu se odpeljeva čez sedlo Valparola do kampa Sass Dlacia. Postaviva si šotor in ker je nekaj dneva še ostalo, se odpeljeva v Corvaro na pico. Za naslednji dan se dogovoriva za plezanje v okolici prelaza Falzarego, saj je za ta dan napovedano malce slabše vreme.

 

V planu imava dve smeri, ampak se bova prilagajala vremenu. Prva smer je Ada v Col dei Bos-u. Zavedala sva se, da bo tu gneča, saj imajo smeri kratek dostop. Levo od vstopa nekaj navez, desno spet nekaj. Gledava skico, saj sva prav? Ogromna zajeda. Potem vidiva, da ima smer vstopno varianto, s katero se izogneš zajede po desni. Naj povem, da je vstopna zajeda meni osebno najlepši del smeri. Sama smer pa razočara. Pa ne kot smer, ampak to da je čisto 'skomercializirana'. Navrtana s 'haklni' ter označena s trikotniki in puščicami, pa še nepotreben klin, da premagaš previs.

 

Pred sabo sva imel eno navezo, deklino in starejšega gospoda. Kar hitro sva jima za petami. Čeprav je do takrat plezal naprej gospod, se je, vsaj tako mislim, ustrašil za svojo soplezalko. Tako ji je prepustil plezanje naprej, čeprav nama ni delovala pretirano izkušena. Ker sva zdaj na štantu gledala moškega, se odločiva, da greva raje mimo. Izbereva neko staro varianto po krušljivi grapi, ki se zaključi s kaminom. Na vrhu ju prehitiva in gospoda kar malo podžgeva, tako da začne divjati z nama. Tako smo kar hitro čez steno. 

 

Naslednja smer je Orizzonti di Gloria v Piccolo Lagazuoi. Za njo sva vedla, da je navrtana, vendar sva jo iskala v napačni steni. Ko sem iskal smeri za čez vikend, sem gledal del ob smeri M Special nad prelazom Valparola, katero sem že plezal. In v glavi sem imel, da je to sosednja smer. No, ni bila. Tako kaj kmalu ugotoviva, da sva pod napačnim delom stene.

 

Prestopiva na južno stran, pa nama oblaki vzhodno od Cortine niso bili prav nič všeč. Vseeno se odločiva, da vstopiva, abzajlava lahko še vedno. Sama smer ponuja lepo plezanje, le določeni deli so posiljeni. To sem opazil, ko sem se basal čez previs z obilico trenja, desno od mene bi pa lahko hodil po poličkah. Postreže pa smer s super zadnjim raztežajem, katerega plezaš po zelo izpostavljenem razu. Na koncu se je še vreme izboljšalo. Tako da narediva še nekaj fotografij in že odhitiva do avta. Danes je na vrsti pica v San Cassianu.

 

Ko prispeva v kamp, pripravljava načrt za drugi dan. Kaj izbrati? Stina mi je svetovala smer Re Artu v Lastoni di Formini pri prelazu Giau. Pohvalila je tako ambient kot smer. Gledava skice, ena kaže 6b, spet druga 6c. Oba se malo ustrašiva. Ker vem, da ima Sašo rad izzive, mu predlagam, da vseeno poskusiva, ampak detajl spleza naprej on. Tudi Stina je rekla, da se lahko detajl spleza na A0. No, pa greva, kot kaže bo to ta drama.

 

Naslednje jutro štartava, ko se odprejo vrata kampa. Vreme čudovito, brez oblačka. Počasi se zapeljeva čez prelaz Falzarego porti Cortini, nekje na polovici pa zavijeva desno proti prelazu Giau. Tu sem prvič in moram priznati, da je to meni eden najlepših prelazov v Dolomitih. Čudoviti pogledi na Marmolado, Piz Boe, Tofane in Cristalo, kot kaže, se Stina res ni zmotila, ambient je prečudovit. Pot naju pelje prek travnikov čez sedlo Giau. Od tu pa novi pogledi na Civetto in Antelaua. Od sedla je le še kakšnih 10 minut in že si pod vstopom v smer. Tu pa sva kar malo presenečena, pred nama naveza v smeri in ena se pripravlja. Pa danes je ponedeljek! Ja nič, vzameva vsak svojo 'japko' in se usedeva ter uživava v prečudovitih razgledih.

 

Prvi raztežaj pripada meni. Nič posebnega, kompaktna skala, lepa plezarija in dobro varovanje. Ko pleza Sašo do mene, reče: »A tu si dal pa rajš frenda, kot da bi vpel sveder zraven?« Joj, ko bi vsaj kdo označil svedre, vedno kakšnega spregledam, tako kot kline. Sledijo si lepi raztežaji čez manjše previse. Prideva do zajede in ker veva, da po zajedi sledi detajl, počakava, da naslednja naveza spleza čez.

 

Priplezam čez zajedo do štanta in med varovanjem Sašota že opazujem v nadaljevanju smeri. Joj, sama plata. To bo zabavno, si mislim. Sašo pripleza do mene in brez obotavljanja spleza naprej. Enkrat se je, mislim, da malo ustavil, ko je bilo treba visoko postaviti noge, drugače je šlo brez problema. Čeprav sem imel v glavi naštudirane vse gibe, sem jih pri prvem svedru pozabil. Zvabil me je štrik in že sem plezal malo drugje kot Sašo. Tako mi je pri tretjem svedru zmanjkalo stopov in preden bi odletel, sem prijel za komplet. No, naprej je šlo bolje, le tam, kjer je Sašo visoko postavil, sem spet zamočil in se zopet pred padcem potegnil za komplet. Kot kaže, ne znam plezati kot drugi, kar preveč hitim.

 

Naprej ni bilo posebnosti, en 6a za mene in en 6a+ za Sašota, čeprav bi rekel, da je bil ta 6a+ kar primerljiv z detajlom. Potem pa še dva raztežaja petic in že sva na vrhu. Sedaj pa sestop, imava dve možnosti. Ostali dve navezi izbereta abzajl, midva pa brezpotje okoli hriba. To varianto je priporočala Stina. Pot je res lepa, čez travnike med svizci, s čudovitimi pogledi na Civetto. Stina je to pot prehodila s partnerjem, midva pa sva bila dva fanta in neke romantike nisva zganjala, pa če sva se še tako trudila.

 

Ob potoku si še dotočiva pijačo in hitro nazaj na prelaz Giau in nato domov. Dolomitska romantika je bila s tem končana.

 

Via Alvera/Pompanin (V/IV+; 590m; Tofana di Rozes (Terzo Spigolo); 18.7.; izmenično; Sotlar)

Via Ada( V+; 300m; Col dei Bos; 19.7.; izmenično; Sotlar)

Orizzonti di Gloria (VI+; 280m; Lagazuoi Piccolo; 19.7.; izmenično; Sotlar)

Re Artu (6b(A0); 320m; Lastoni di Formin; 20.7.; izmenično; Sotlar)

 

 

Spominska Srečku Rihterju (VI-/V+; 300m; Nad Šitom glava; 25. 7. ; izmenično; Sotlar)

 

Kam greva pa ta vikend, se sprašujeva čez teden. Napoved je znova zelo slaba. Dež v petek se bo zavlekel v sobotno jutro, v soboto in nedeljo popoldan pa so možne plohe in nevihte v gorskem svetu. Za nedeljo predlagam, da greva pogledat v Steno, v soboto proti Vršiču, tam je kratek dostop. Če bo pa vse mokro, greva na kondicijsko turo do Zavetišča pod Špičko, kjer dela naša Urša.

 

Zjutraj se nama nikamor ne mudi, štartava ob osmih iz Celja, kjer še narahlo dežuje. Ko se voziva proti Gorenjski, se počasi začne jasniti. Na Vršiču naju pričaka sonce. Pogleda na južno steno Nad Šitom glave je zelo obetaven. Stena je suha. Vendar nama ne diši južna nasvedrana stran in se odločiva poskusiti severno. V mislih imava Spominsko smer Srečku Rihterju. Ko prideva pod steno, v vstopni zajedi kar lepo teče. Nekaj takega sva tudi pričakovala, vendar se vseeno odločiva za poskus.

 

Žreb določi, da začnem jaz. Prvega raztežaja se lotim malce bolj levo ob zajedi, kjer je suho. Naslednji, Sašotov, je tudi še moker, vendar se on ne more izogniti mokroti in nadaljuje direktno po mokri zajedi. Ta dva raztežaja sem že poznal izpred let, ko sem plezal Madono. Sedaj me je zanimalo, kako je naprej, kjer se začenjajo malce težji raztežaji. Pridem do Sašota in pogled v kamnim je kar zadovoljiv. Nekaj metrov še mokro, potem pa se začenja suha skala. Greva!

 

Ko sva bila v Dolomitih, sva bila čisto navdušena nad možnostjo varovanja v skali. Začela sva se spraševati kako, da nihče od naju ne uporablja jebic. Večinoma uporabljava kline in frende. No, pa se je začelo. V kaminu sem uporabil poleg frendov še dve jebici za varovanje. Sašotu pa rečem, da se bodo morda kar pripeljale dol, ker ne vem, ali držijo. Pa sta zdržali, tudi Sašo se je strinjal, da sta bili dobro 'zakajlani'. Naprej je sledilo lepo plezanje še čez en kamin, potem zajeda in kaj kmalu sva bila na vrhu stene. Med plezanjem sva se čudila rahitičnim svedrovcem, ki sva jih našla v smeri. Meni so izgledali kot kakšne kovice z obročki. In sem s strahom vpel komplet, kaj, da bi si upal pasti!

 

Sestopiva na Vršič in na zasluženo kosilo v Kranjsko Goro. Sledi vožnja v Vrata in koriščenje vavčerja. Preden se znoči, skočiva še do spomenika (klina z vponko), od koder se vidi celotni Jugov steber. Na hitro preletiva potek smeri. Tam Sašo ugotovi, da je pozabil stojalo za fotoaparat doma. Nič ne bo z nočnim fotografijam Stene. Sledi pivo, pivo in spanje.

 

 

Jugov steber (V-/IV; 900m; Stena; 26.7.; izmenično; Sotlar) 

 

S Sašotom imava v Steni že preplezano Wisiakovo, Skalaško sva si pustila za Tris, tako sem prišel na idejo Jugov steber ali Zahodno zajedo. Ker je Zajeda v Slovenskih stenah in zato tudi bolj plezana, izberem Jugov steber. Ta bi lahko bil manj opremljen, zato pa bi se morala tudi bolj truditi iskati smer v veliki steni.

 

Ob jutranjem svitu štartava od doma v Vratih. Čeprav so za popoldne napovedane plohe in nevihte, prav nič ne hitiva. Pešačiva proti Luknji in preden pot zavije v gozd, zavijeva na melišče. Počasi prispeva do skalnega podstavka, kjer se prične Jugov steber. Prvih nekaj metrov je lažjih, tako nenavezana poplezava do vstopne zajede.

 

Žreb določi, da zopet začnem jaz. Smeri slediš skoraj tri polne raztežaje po zajedi, ki jo zapre manjši previs. Tu naj bi se končalo življenje mladega Juga. V sami zajedi nisva našla veliko klinov, tako da je kladivo nekajkrat lepo zapelo. Čeprav je pod previsom dovolj klinov za pripravo udobnega štanta, sem potegnil še tistih par metrov ter štantal v luknjah. Pač, malo se pa le dajmo matrat. Naprej pot zavije levo po ploščah in že si na vrhu Rušnate glave. Tu smer zavije rahlo desno mimo borovca, kjer sem tudi štantal. Potem še malo desno po poličkah in že zaviješ levo v novo zajedo. Moram priznati, da je ta zajeda najlepši del smeri.

 

Na začetku se skobacaš čez manjši previs, nad katerim je zabita še lesena kajla. Potem pa ena sama poezija. Sledi ena najlepših zajed, ki sem jih plezal v naših gorah. Tu pa tam najdeš kakšen klin, razpoke v zajedi pa omogočajo ogromno možnosti za varovanje na jebice in frende.

 

Naprej še en lažji raztežaj po ne najboljši skali, potem pa za zaključek skozi kaminček. No, da ne bi potekalo vse tako gladko, sem ignoriral tisti kamin na levi in napadel steno direktno. Tam pa se je malo ustavilo. Skala je delovala kompaktna in tudi je bila, vendar so se možnosti za varovanje z višino zmanjševale. Nekaj metrov nad klinom še najdem špranjo za frenda, a mi ni bilo všeč. Malo višje ga ojačam še z jebico, ki malce bolje drži. Ko še malo napredujem, opazim, da je zmanjkalo razčlemb. Le kompaktna skala. Kaj pa sedaj? Pred sabo imam še en previs, vendar brez možnosti varovanja. Vedel sem, da je nad previsom lažji svet, torej šoder. Kako iz previsa v šoder? Ne, ne, tega se ne grem. Potem pa že znane besed.

 

»Poglej tam levo, lej ga klin,« mi reče Sašo.

 

Ozrem se levo dol in res pod sabo na levi, v smeri kamina, zagledam klin. Splezam počasi nazaj mimo jebice in frenda, katerega sem pusti za varovanje in prečim v levo v kamin. No, s tem manevrom sem si naredil takšno trenje, da sem v kaminu kar štantal. Če sva prej vlekla raztežaje po 60 metrov, je bil ta dolg dobrih deset. Še malo plezanja in sva zunaj. Tu se smer združi z Zahodno zajedo.

 

Naprej naj bi nadaljevala po Zlatorogovih policah. Vendar tu jih še ni, zato se še ne razveževa. Po občutkih iščeva prehode in po treh polnih raztežajih sva na policah. En raztežaj še za vsak slučaj navezana, saj je izpostavljeno, in že sva v lažjem svetu.

 

Sestopiva čez Plemenice proti v Luknji. Tam pa srečava par. Sašo ju sprašuje, če je vse v redu. Pa povesta, da je okej, da sta samo malo poškodovana. Ko pridem še sam do njiju, nama povesta, da se je fant spotaknil ter kobacal po travah pod Bovškim Gamsovcem. Svetujem jima, da pokličeta helikopter. Vendar fant zavrne. No, kako je poteklo naprej? Če sem ob prihodu v Luknjo razmišljal, 'še dobre pol ure, pa sva na pivu', se je stvar malce zakomplicirala. Pomagala sva mu v dolino, tako da se je fant opiral name. Po treh urah sva končno na pivu.

 

V vratih se srečamo s Patricijo, Valerijo, Niko, Danijem in Blažem, ki so plezali Nemško smer. Malo predebatiramo in ugotovimo, da je ta dan Stena, razen še ene naveze nekje v Gorenjski/Čopu, samevala.

 

 

Ko tako razmišljam za nazaj, opažam, da s Sašotom izbirava podobne smeri. V izbor pride smer z neko zgodovino, neko zgodbo. Pa ne mislim s tem, da so ostale smeri nepomembne za razvoj slovenskega alpinizma. Lani sva plezala v zloglasnem Hudičevem stebru, letošnje leto sva začela s Stebrom v Lučkem dedcu – prva VI+ pri nas. Sedaj je bil na vrsti Jugov steber, smer v kateri se je ponesrečil mladi perspektivni Klement Jug. V načrtu so še Skalaške, Čop in Aschenbrener … Zgodbe. 

 

Morda pa le preveč prebirava stare zapise iz Planinskih vestnikov …

 

Le kaj še lahko ponudi Pavla?

 

Fotografije: Marko Mavri, Sašo Sotlar, Urša Sojč

14.12.2020 Marko Mavri, Zapisi iz izolacije, 2. del

S 16. marcem se je življenje v Sloveniji ustavilo. Kaco nam je prepovedal alpinistične dejavnosti. Ravno sva razmišljala s Sašotom, da bova začela trenirati za izpite, pa je vse padlo v vodo. Plezanja nisem povohal dva mesca. Vse, kar sem počel, je bil vzdrževanje kondicije po lokalnih hribih. Nekako sem kar obupal nad letošnjo sezono, tako ali tako ne bo nič. Ta plezalna neaktivnost se mi je potem čez leto malo poznala.

 

Pomlad

 

Klemenča peč

Ko se razmere malce umirijo, s Sašotom že odhitiva proti Zgornji Savinjski dolini. Južna stena Klemenče peči je super za začetek sezone v skali. Grde besede – plate. No, na koncu same plate niso bile problem, ampak bolj sonce. Bila sva brez sončne kreme. Sam sem to reševal s tanko majico na dolge rokave in rutico čez vrat in se tako kuhal. Sašo pa je tvegal s kratkimi rokavi in bil na koncu kar lepo opečen.

 

Prva smer je bila še delno v senci. Za drugo sva si izbrala Direktno, pa mislim, da že vstop zgrešila. Potem pa po polovici drugega raztežaja naletela na svedre in jim sledila do konca stene. Naj bi bila še nedokončana smer Kolo življenja. Vmes en padec, ko se mi je odpeljala luska pod nogami. Bila sva v malo plezanem delu stene, tako da je ponekod tudi kakovost skale malo slabša.

 

Goot Amerika (VI+/VI; 120m; Klemenča peč; 9. 5.; izmenično; Sotlar)

Kolo življenja (VI+/VI; 200m; Klemenča peč; 9. 5.; izmenično; Sotlar)

 

 

Kozjek 

Naslednji dan sva v Kozjeku. Čeprav je bil prvotni plan južna stena Planjave. Ko sva se vzpenjala proti Repovem kotu, naju je odvrnila megla in mokra skala. Tako sva se zapeljala v Socko in tam splezala dve smeri. Nič kaj posebnega, le pri Dišečih rožah sem mislil najti lažjo varianto s pomočjo drevesa. Na koncu pa so me tiste akrobacije stale, da sem se prijel za komplet.

 

Kr-u-jo (VI/IV-V; 110m; Kozjek; 10. 5.; izmenično; Sotlar)

Dišeče rože (VI+/IV-V (A0); 110m; Kozjek; 10. 5.; izmenično; Sotlar)

 

 

Centralni steber (VI+/V (A0); 140m; Lučki dedec; 23.5.; izmenično; Sotlar) 

S Sašotom se zmeniva za vikend paket na Korošici. Kaj bova plezala? Hm ... Nekaj v Dedcu, drugi dan pa greva v Planjavo, saj se nama še pridruži Peter. Ponoči je kar močno deževalo. Ko dostopava do Korošice, razmišljava, katero smer bi si izbrala, vendar sploh ne veva, v kakšnem stanju je stena. Želja je Centralni steber. Sva sploh že pripravljena za kaj takšnega? Morda leva? Se bova odločila na Korošici.

 

Ko prispeva na Korošico, sva kar malo šokirana. Stena Dedca je suha. Le previsi levo od Šarine poči so rahlo mokri, tja pa tako ali tako ne bova šla. Pripravljava si opremo in kar ne moreva se odločiti, v katero smer bi se zapodila. Mislim, da sem jaz rekel, da greva kar Steber.

 

Oprava je bila light & fast, vse na sebi, v žepu pa ena žitna ploščica. Mislim, da sva kar oba malo s strahospoštovanjem vstopila v smer. Sašotu je pripadal prvi raztežaj. Ko prispe do plošče, vpne dober klin na desni, potem pa počasi nekako spleza levo gor čez tisto ploščo. Nekaj časa mu je pobralo, vendar ni kaj pretirano jamral, da je težko.

 

Zdaj sem na vrsti jaz. Pridem do klina v plošči, potem pa gledam in se čudim. Treba je zaviti v levo, vendar tam ni nič. Na vrhu se vidi poka, v kateri je klin in vpeta vrv. OK, bomo pa na roke štemal gor, si rečem. Vendar ne gre, klin je ravno na takem mestu, da ne morem lepo prijeti. Probam Sašotovo varianto, desno gor ob prejšnjem klinu in potem se stegniti v levo, ob tem da so noge pri prejšnjem klinu. Nemogoče. Ni problem, da ne dosežem grifa, le prsti ne zdržijo celotnega telesa. V glavi potekajo raznorazne kalkulacije, kako naj ta gib izvedem, vendar ne najdem rešitve. Vedel sem le, da je zadnja rešitev poteg za komplet.

 

Ja nič, gremo! S Sašotom greva še enkrat čez njegove gibe, kam je postavil noge, da je prišel do varovališča. Okej, vse je jasno, sedaj moram samo še glavo prepričat, da sem tega zmožen. Primem ob klinu, leva noga na trenje v pokico, težo prenesem na roke in ko bi rad del te prenesel na nogo, ta kar drsi. Popravljam, pa ne zagrabi. V roke že pošteno navija. Vendar noge ne sodelujejo. Na koncu kar prehitro obupam in se potegnem za komplet.  A0. Kletvice, kako sem nesposoben, ne pomagajo.

 

Kako je potekal naslednji raztežaj, ki sem ga vodil, ne vem točno. Vem le, da ni bil lahek. V glavi sem pa še kar premleval, zakaj sem se potegnil za komplet. Sašo je hitro pri meni. In vodi naslednji raztežaj. Spet plate. Počasi se sprašujem, zakaj sem si izbral to smer. Saj so same plate. Nekako priplezam do Sašota na lepo polico, pred nama pa detajl smeri.

 

Original gre po kaminu gor čez previs v boljši svet, vendar sva brala opis, da se da obvozit po desni. Na desni že vidim klin, ki ga med napredovanjem tudi vpnem. Še višje gor vidim na desno na polički nov klin. Čeprav je dobro zabit, mi skala ne deluje dobra. Povzpnem se na polico. Kakšnih sedem metrov nad sabo zagledam zopet klin. Vendar, kako do tja, pred mano je ena sama plošča, z manjšo pokico nekje na višini dveh metrov.

 

Kakšne pol metra nad vpetim klinom zagledam napokan manjši stop. Okej, če primem poko in stopim na stop, bom morda dosegel poličko, katera se mi zdi dobra. Mislim, da sem se vsaj ene petkrat nameščal, da bi naredil gib. Zopet se ponavlja zgodba iz prvega raztežaja, le da se zdaj ne morem potegniti za klin. Ker ne zaupam najbolj prejšnjemu klinu, ker če se izruva, padem ravno na polico kakšnih 15 metrov pod mano, si začnem urejati dodatno varovanje v pokici. Vzamem spacialčka, rahlo ga zabijem, potem pa začnem udarjati, vendar ni šel globoko. Okej, da vidimo, koliko drži. S kavbojcem ga vpnem. Obremenim ga, začne se zvijati. Cuknem in drži.

 

Gremo. Spet poskusim, vendar glava noče. Hoče, da se prepričam o trdnosti klina. Z obema rokama primem za komplet in ga obremenim s celotno svojo težo, a še vedno drži. Potem pa še malo cuknem in že imam vse skupaj v rokah, sam pa letim dol s police. Vrv se zategne, ''slab'' klin je zdržal. Pogledam Sašota. Vprašam, če je vse okej? On vpraša mene? Mislim, da nisem nič odgovoril, samo na ves glas zavriskal.

 

Roke se tresejo, medtem ko me Sašo spušča k sebi. Rečem, da bi bilo bolje, če on nadaljuje. Privežem se v sidrišče in potegneva vrv. Ko pride do mojega zadnjega klina, pogleda rahlo v levo in reče, »lej, klin«. Joj, to se mi vedno dogaja, veliko klinov kar spregledam. Brez problema spleza raztežaj in jaz za njim. Na štantu me vpraša, če bom še šel naprej.

 

»Seveda grem naprej.« Po padcu sem nekako prišel k sebi, kot da bi breme zloglasnega Dedca padlo z mene. Na vrhu je Sašo samo rekel: »Padec ni pustil posledic, je bilo toliko varovanja kot drugače.«

 

Čeprav se mi je zdelo, da sva za smer porabila cel dan, sva z vsem mojim štrikanjem porabila slabe tri ure za smer. Že sva letela proti sedlu med Vršiči in Dedcem in nazaj pod steno.

 

Kaj sta leta 1949 s takratno opremo splezala Rado in Cic je res neverjetno. Čeprav smer ni dolga, pa ima štiir enakovredno težke raztežaje. Res kapo dol za fanta za ''našo'' prvo VI+.

 

 

Leva smer (VI-/V; 140m; Lučki dedec; 23. 5.; izmenično; Sotlar) 

Za drugo smer si izbereva Levo. Pogledava skico, okej, začne se z zajedo. Ker se nama ni dalo pogledati še malce za vogal, kar napadeva. Od začetka mogoče bolj plata kot zajeda, nadaljuje pa se s kaminom. Recimo, da je to pravo.

 

Prvi raztežaj sedaj pripada meni. V prvem raztežaju je mislim, da bil en klin in ena sama podrtija. Naslednji raztežaj je bila pa mogoče najprej podrtija in potem kak klin. Ko sva prišla skozi kamin na vrh luske, sva na levi videla pravo zajedo, po kateri bi morala dejansko plezati. Naprej je bila smer zelo lepa, super možnosti za varovanje pa še štanti so navrtani. Strinjala sva se, da je treba enkrat ponovit s pravilno vstopno zajedo.

Kar hitro sva sestopila, saj se je začelo počasi zapirati. Pa tudi na vrhu je pošteno pihalo. Za nočitev je Sašo priskrbel ključe od kontejnerja na Korošici. Če je bil ob najinem dopoldanskem prihodu na Korošico pravi vrvež, sva bila sedaj sama. Zakurila sva si in pripravila večerjo. Reberca in pivo s pretečenim rokom. Malo sva še pregledala smeri, kaj vse bi se še dalo splezati v Dedcu, potem pa naju je dež pregnal v kontejner.

 

 

Humar-Škarja (V-/IV; 270; Planjava (24.5.; izmenično; Sotlar, Uršič)

Noč je bila deževna in vetrovna, ampak zjutraj se je le nekoliko umirilo. Še predno sva pozajtrkovala, je prišel Pero. Kar hitro krenemo proti Srebrnemu sedlu in sestopimo v Repov kot pod začetek smeri Humar-Škarja. Zmenimo se, da polovico smeri pleza prvi Sašo, drugo polovico pa jaz, saj bi Pero za začetek sezone raje plezal zadaj. Sama smer je bila presenetljivo suha, le detajl-previs je bil malo moker. Na polovici se s Sašotom zamenjava v vodstvu in kar hitro smo iz smeri. Skoraj malo dolgočasno, nobene drame. Na poti na Korošico se je še vreme popravilo. Tako da smo na Korošici pospravili razdejanje, ki ga je za sabo pustila zima.

 

 

Vipava

Naslednji vikend smo imeli plezalni tabor s tečajniki v Vipavi. Plezal sem z Davidom in Jernejem. Ko smo dostopili pod tretjo smer prvega dne, se je David čudil, kako da nisva z Jernejem nič lačna, on umira od lakote. No, pa sem mu dovolil, da je nekaj pojedel, midva z Jernejem pa sva tudi naredil vsak par požirkov in pripravila vrv. Drugi dan smo malo zamenjali lokacijo in plezali v Čavnu, od koder so zelo lepi razgledi na Vipavsko dolino.

 

Skriti raz (4a/II; 130m; Gradiška tura – Steber; 30. 5.; prvi; Gal, Teržan)

Jesenska (IV; 110m; Gradiška tura – Steber; 30. 5.; prvi; Gal, Teržan) 

Supernova (IV+/IV; 145 m; Podraška tura- Nad Miklavom; 30. 5.; izmenično; Gal, Teržan)

Smer malega Miha (V-/III; 190m; Čaven – Mala gora; 31. 5.; prvi; Gal, Teržan)

 

 

Paklenica

Sašo me je že kar nekaj časa nagovarjal, da letos morava pa it' v Klin v Aniča kuk. To me ja kar malo prestrašilo, tako da sem pred taborom v Pakli nekajkrat obiskal Plezalni center v Celju. Nivo je recimo 6b, torej Klin bo padu, Sašo naprej, jaz pa na A0 zadaj.

 

Prvi dan sem šel preizkusiti nivo v Watersong, potem pa sem plezal večinoma s tečajniki. Ker je bilo kar veliko tečajnikov, nekako nisva prišla s Sašotom skupaj. Nekako se meniva, da bi moj četrti dan plezanja šla Klin, pa me je strah, da so mi prejšnji dnevi pobrali preveč energije. Tako se Sašo dogovori s Keti. Kar nekoliko mi je odleglo, saj se mi ne bo treba matrat v Pakli. Vendar karma je imela svoj plan.

 

Četrtek zvečer se menimo, kako se bomo razdelili po navezah naslednji dan. In ko Luka išče svojega soplezalca, me spomni na šolske dni, ko je učitelj odprl redovalnico in začel spraševati. Vsi gledajo v tla.

 

»Sej ne grizem, pa tudi petke znam plezat,« jih je opogumljal.

 

Sam sem čakal, če mi bo kdo od tečajnikov rekel za plezanje, zato se tudi sam nisem hotel ponuditi Luki. Pa ni nič. Ne jaz ne Luka ne dobiva soplezalca. Prej sem mu omenil, če ne bo nikogar, bom že jaz žimaru za njim. In … na koncu se zmeniva, da greva midva. Tečajniki in pripravniki so se rajši porazdelili po tri v navezo, kot da bi šli z Luko.

 

Na izbiro sem imel Šubara direkt ali Albatros. Izberem Albators, opis ''ena izmed najlepših smer v Paklenici'' me je prepričal. Pa sva šla v Šubaro.

 

Zjutraj že sopihava pod steno Aniča kuka. Na vstopu sta že navezana Katja in Damjan in ena sama gužva naprej po steni. Tu je začetek več smeri, tako da so zastoji kar običaj. Luka lepo miri vse nervozne, jaz pa se poskušam spomniti, kako poteka manever samoreševanja. Prusik, prusik, aha! Vem!!

»Kaj maš to?« vpraša Luka, ko gleda moje prusike. 

»Za samoreševanje, po PS,« mu odgovorim.

»Stran. To je samo teža! Sej maš tamle malo prižemico, če bo kaj.«

Ojoj, pa je šlo samoreševanje v franže. Vmes se vstop sprosti in začneva tudi midva. Na začetku se zmeniva, da prva dva raztežaja jaz, potem pa Luka vodi do vrha stene. Pa sva šla. Po dveh raztežajih gre naprej Luka. Jaz v luknji varujem, Luka začne prečko. Vmes sva skoz za petama Katji in Damjanu, tako da med plezanjem Luka veselo kramlja z njima. Potem se štrik nekaj časa ustavi, govorjenje poneha, hop in spet gre malo naprej. Iz vrha zaslišim »mater me je navil«. Mislim, da se postal zelen. Če je Luko navilo v prečki, pomeni da bom jaz odletu in zabingljal čez previs. 

Čaki, čaki, čaki. Samoreševanje na reverso in prižemo. AAAAAAAAA!!! Grde besede, grde besed, kok že gre?

»Varujem!« se zasliši z vrha. 

Joj ne, nisem še naštudiru. In že začnem podirati štant.

»Plezam!«

 

Pridem do zloglasne prečke. Aha, tamle je vpet, pa tamle, okej, tole gre na A0, če ne drugače. Luka me bodri in daje nasvete. Nekako pridem skoraj čez, vendar tisti ''navija'' se mi kar mota po glavi. Nič, tule ne vidim rešitve, bom kar prijel komplet. Sva šele na začetku in ne bi rad, da sva cel dan v steni. Luka me čudno gleda in vpraša, zakaj sem prijel za komplet. Razložim situacijo in on v smeh. 

»Oblil me je, ne pa navil. Vroče je za pop…«

No, za prvi smeh v steni sem že poskrbel. Pa tudi ta A0 ni tako bolel, ker sem vedel, da naprej jih bo še veliko.

 

Nadaljujeva z naslednjima dvema raztežajema, ki mi nista nič kaj lahka, vendar gre prosto. Vmes pokaže Luka, kako se varuje na vozle, saj jebic in frendov nimava s seboj, varovanje pa niti ni tako skupaj. Na vrsti sta najtežja raztežaja 6b in 6c+. Prvi ima bolderski problem čez previs. Gledam, kako ga prepleza Luka in si poskušam čimbolj zapomniti gibe, da jih kasneje ponovim. Izgine čez previs in čez čas je na štantu. No, sedaj sem jaz na vrsti. Pridem do detajla in že zaslišim pomoč: »Na ramo se naloži, potem pa se nekako čez naložiš na nogo. Samo moreš res pritisnit na noge!«

Okej, poskusim gib z ramo, joj, to ne držim, enkrat, dvakrat poskusim. Ne, ne. Tole bo kar A0. In že sem čez previs. Sedaj pa v plati. Nekako se matram in počasi dobivam na višini. Še nekaj metrov pa sem na štantu. 

»Tule daš visok noge pa se na njih dvigneš, pol pa prestopiš,« mi svetuje Luka. 

»Eh, sej sem že naredu A0 prej, se bom kr potegnu,« in že grem z roko proti kompletu.

»PUUUST KOMPLET!!! DA MI GA NE PRIMEŠ!!!!« zakriči. »Pust ga, sem reku!« In še enkrat dobim navodila, tokrat z malo resnejšim tonom. 

»Pa če to ne drži,« odgovorim.

»Dej, vsaj probi pa pol reč, da ne drži.«

 

Okej, res je. Sploh nisem poskusil, v glavi je bil že kar A0 in čimprej čez steno. Postavim noge, malo se namuvam in glej ga zlomka, že sem pri Luku na štantu.

 

»No, vidiš, da gre.«

Naslednji raztežaj sem vedel, da je nad mojim maksimumom. Tako da mi tu A0 ne uide. Varujem Luko in opazujem, kako je to, ko pleza mojster. Pred detajlom, na dobri šalci, malo počiva in že napreduje po poki. Kaj kmalu je tudi na štantu. In že dobivam navodila. »Do prvih kompletov prosto, potem pa se vpni v manevrsko zanko in med vsakim svedrom počivaj.«

 

Sledim navodilom ter tako počasi napredujem do Luke. Čeprav je šlo večino na komplete, ni bilo nič kaj lažje. Je bilo treba kar fajtat. Naprej pa dva noro lepa raztežaja. Čeprav vsak po svoje malo začinjen, ampak plezaš nad največjem previsom v Aniča kuku. N O R O!

 

Čeprav se ne morem pohvaliti, da sem splezal Šubaro direkt, bolj sem se prevlekel. Je pa že samo plezanje/vlečenje bilo noro. Plezal sem z enim najboljših alpinistov ne samo pri nas, ampak na svetu. Vedno potegne nekaj novega iz rokava, česar te nobena alpinistična šola ne nauči. Morda se iz zapisa bere, da je bilo to eno samo matranje, a moram priznati, da sem se zelo zabaval. Mislim, da sva nasmejala kar vse naveze v Aniča kuku.

 

Vzpon sva proslavila pri Dinkotu, potem pa končno prvi dan počitka v Paklenici. Z možgani na off in ležanjem na plaži. Na koncu pa še Severno rebro. Zakaj? Ker se da :)

 

Watersong, 6a+, 160m (22.6., prvi; Sojč)

Šaleški/Trik 5b; 120m (23.6., prvi; Sojč)

Centralni Kamin zgornja varianta; 5b; 160m (24.6.; prvi; Koban, Brecl)

Kamasutra; 5b+; 150m (24.6.; prvi; Koban, Kotnik)

D. Brahm; 5c; 300m (25.6.; prvi; Koban, Brecl)

Šubara direkt; 6c+ (A0); 350m (26.6.; izmenično; Krajnc)

Severno rebro; 4b; 170m (28.6.; prvi; Košir)

 

 

No, pa ja pomlad mimo, sedaj gremo pa v malo večje stene.

 

 

Fotografije: Marko Mavri, Sašo Sotlar, Luka Krajnc

 


 
Stran:   1   2   3   4   5   6   7   8  
Prikaz: 1 - 30 od 223 zapisov
 
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah