DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ

 
Stran   1   2   3   4   5   6  
Prikaz: 1 - 30 od 180 zapisov
Iskanje
  
 
16.10.2019 Gregor Šipoš, Drytooling akademija Zasavje 2019

Letos sem se ponovno udeležil DT akademije v Zasavju, ki je potekala 12. in 13.10. Prejšnje leto sem se udeležil kot edini član našega odseka, letos so še pridružili, Particija, Nika, Blaž, Aljaž in Dani. V soboto smo imeli zbor v Dolu pri Hrastniku, od koder smo se odpravili v bližnje plezališče, kjer sta nas pozdravila Vili Guček kot organizator in predsednik PD Dol pri Hrastniku Vid Jerič. Gost in hrvaški ledni plezalec Mario Musolin nam je predstavil opremo in razlike med tekmovalno opremo in klasično opremo za ledno plezanje. Bili smo razdeljeni v dve skupini po težavnosti oz. izkušnjah plezanja. Letos je bilo udeležencev 2x več kot prejšnje leto, zato je bilo tudi plezališče predvsem na lažjih smereh precej zasedeno. V popoldanskih urah smo šli na pozno kosilo, večer pa se je nadaljeval s pečenim kostanjem in s predavanji o treningu s strani Maria Musolina na plezališču Pod Škalo. Naslednji dan smo plezali v plezališču Ob Savi pri Zagorju. Zaradi dolge poti pred sabo so nas najprej zapustili člani srbske ledno-plezalne reprezentance, potem pa še hrvaški člani delavnice.

 

Sama delavnica in druženje kaže na to, da je plezanje z orodji čedalje bolj prepoznavno, po drugi strani pa se tudi člani reprezentanc trudijo, da bi se ta šport razširil in bil bolj prepoznaven. Vsi člani delavnice smo bili povabljeni tudi na tekme SHS pokala v lednem plezanju, ki bodo v prihodnjih tednih. V  Srbiji je tekmovanje v Ovčar Banji, na Hrvaškem je v dvorani v Varaždinu in v Domžalah, kjer je tudi zaključek. Cilj te tekme je druženje in razvoj prepoznavnosti samega športa.

 

Bila sta dva zanimiva dneva, ki sta mi prinesla nekaj novih informacij in novih poznanstev. Vsekakor se bom udeležil naslednje akademije.

 

Foto: Ivana Mijić

08.10.2019 Katja Petrovec, Ženski week-end na Krku

Punce nadaljujemo in se trudimo nadaljevati tradicijo ženskih taborov tudi na našem društvu. Letos smo se nekega lepega poletnega dne, verjetno je bil četrtek, odločile, da gremo plezat na morje. Po spletu okoliščin smo tokrat izbrale otok Krk in zdaj, ko je vikend tabor za nami, se verjetno prav vse strinjamo, da sta za nami super dva dneva. Na koncu smo se zaradi teh ali onih obveznosti in odločitev zbrale le tri, toda kot je nek trenutek izjavila Alja, dovolj je, da sta dve. Težko se je ne strinjati s to izjavo. Soboto smo preživele v Portafortuni, kjer smo plezale do sončnega zahoda, nedeljo v Belih stenah, tistih nekaj ur vmes pa uživale v izvrstni morski hrani, opojni beli kapljici in sentimentalnem jadranskem melosu. Izkušnja letošnjega tabora in "nauk" sta bila enaka: girls just wanna have fun!

 

Torej fantje, naslednje leto vas tudi ne bo poleg, me pa gremo, kot smo se odločile, v neznano.

 

Alja je bila čudovita organizatorka, Doroteja je poskrbela za mirno kri, jaz pa za nekaj začetne zmešnjave.
17.09.2019 Sašo Sotlar, Izkušnje

 

V soboto zjutraj stopamo po dolini Vrat proti severni steni Triglava. Danilo se je že, megle ki je v tem času tu velikokrat prisotna, ni bilo, tako da se je Stena že od daleč videla in smo sproti med koraki pogledovali proti njej in iskali vstop v našo smer. Cilj smo prejšnji večer spremenili, saj je Dani Skalaško že dvakrat preplezal, Mihelič pa je o "Prusiku" zapisal da je to vseeno smer katere se ne sme izpustiti – pa dobro no, potem je pa tudi mi ne bomo... To pa je tudi edini zapis, katerega sem uspel prebrati za smer, druge literature (beri: poročil drugih na internetu) nisem iskal. Narobe? Morda. Odvisno koga vprašaš. Verjetno če bi jih, bi bil prikrajšan za kar nekaj (novih) izkušenj, ki sem jih pridobil v dveh dneh.

 

Smer nam je hitro začela sporočati, da se z njo ne bomo mogli ravno spoprijateljiti, temveč da bo potrebnega veliko truda, da jo bomo premagali. Prvi raztežaji so vsi brez izjeme krušljivi in v bistvu do druge tretjine smeri ni bilo nikjer nekega plezalnega užitka. Sledila sta dva raztežaja po položnih platah pod strehami, nato prečnica v levo in vzpon čez bariero, nato pa znova zgolj krušljivost vse do zadnje tretjine smeri, že nad Amfiteatrom. Napredovali smo zelo počasi. Prvič, orientacija je res težavna – skice  in opisi za spodnji del se nam niso zdeli povsod uporabni oz. pravilni, tako da je iskanje poteka smeri zahtevalo svoj čas. Drugič, opremljenost. V smeri smo našli zgolj en narejen štant, pa še ta je bil dejansko na izstopu iz smeri. Preostalo pa zelo skromno, razen v nekaj težjih raztežajih – tam jih je več. Torej če si po polovici vrvi naletel na klin, običajno nisi okleval in zabil zraven še enega ter naredil varovališče. A velikokrat to ni bilo tako in je kladivo tisti dan veliko pelo. Tretjič, krušljivost velikega dela smeri te prisili v skrajno previdnost, še posebej če sta notri dve navezi. Plezanje 'kot po jajcih', pa tudi to velikokrat ni dovolj, saj vrv tudi doda svoje in projektili so hočeš-nočeš, leteli na vse strani. Nihče ni ušel svoji "porciji". :) V srednjem delu smo se "izognili" originalu in jo po koncu globoke grape ubrali desno v varianto po zelo krušljivi in naloženi polici (v bistvu kamnolomu) proti Amfiteatru, saj je original, ki zavije levo in navzgor zgledal skrajno ne-plezljiv in še slabši od te police – ta je bila, vsemu šodru navkljub, vsaj položna in zadosti široka. Sam sem se potem spraševal kako je možno da ta varianta ni original, saj v bistvu izgleda kot logičen in naravni prehod oz. nadaljevanje. Ko smo le prišli nazaj do stika z originalom in kjer naj bi se začel lepši del smeri, sem si mislil – ah, zdaj bo pa steklo. Pa vseeno ni bilo čisto tako. Sonce je že začelo osvetljevati vrhove z zlato-rumeno barvo, mrak se je spuščal in raztežaj, ki ga zaključiš s prehodom skozi ozko okence, sem že splezal z lučko na glavi – nekaj kar nisem še nikdar počel, tudi ne v plezališču. Nadaljevanje se ni zdelo najbolj privlačno, zato smo se odločili za bivakiranje, slabe tri metre višje od tega okenca. Velika polica, varovana iz vzhodne strani s približno dva metra visoko bariero nam je nudila odlično mesto za naše prvo bivakiranje v steni. Slabe volje ni bilo – ravno nasprotno. Nekaj okrepčanja, pogovora, smeha in že smo iz nahbrtnikov vzeli vse kar smo imeli s seboj in se oblekli, nato pa se "po navezah" stisnili pod dve astro foliji in počakali jutro. Vreme je dobro "sodelovalo" – mirna, suha noč, brez veliko vetra, dokaj topla do nekje 4-5 ure zjutraj, nato pa je malce pritisnil mraz. Noč je spremljala polna luna, ki je močno osvetljevala Steno in tudi preostale vrhove nad Vrati, pa tudi vztrajala je še pozno v naslednji dan. Spanca ni bilo veliko, kljub vsemu pa se mi zdi, da je vsak izmed nas za 3 do 4 urice zajadral v sanje, visoko nad zamegljeno dolino. Jutro je bilo tu – malce jutranje telovadbe da smo si pretegnili ude, ki so večino noči preživeli tako ali drugače pokrčeni, nekaj bentenja nad soncem, ki nas tako visoko v steni ni želelo pobožati in nam pomagati pri ogrevanju, nekaj popite tekočine in gremo ... znova v iskanje prehoda do roba smeri. Če je bilo ponoči tudi z dobro svetliko tega težko najti, pa zjutraj s tem nismo imeli večjih težav – po dobri uri plezanja smo bili pri pod zadnjim raztežajem, ki je postregel z zanimivim detajlom.

 

No, pa smo le na vrhu ... močno visokogorsko sonce je sijalo v štiri nasmejane, srečne obraze, napolnjene z zadovoljstvom, četudi plezalne romantike skorajda v celotni smeri sami nismo doživeli (svetla izjema sta bila dva težja raztežaja). Alpske romantike pač ni manjkalo, pogled iz Stene ... kamorkoli, je impresiven, imeniten, še posebej na tako lep dan, večer, noč, jutro... Opraviti moramo le še sestop čez Plemenice, za katerega smo že vedeli, da se bo vlekel kot kača, nato pa v Aljažev dom na zasluženo okrepčilo v obliki hladnega piva in zdravice preteklemu vikendu, ki nas je vse napolnil z veliko novimi izkušnjami.

 

03.08.2019  Memorial celjskih alpinistov

V petek, 19. 7., smo se proti večeru odpravili v Logarsko dolino, da bi počastili celjske alpiniste, ki jih ni več med nami. V Mozirju smo naleteli na manjši zastoj, saj so tovornjaki zaradi manjše nesreče popolnoma zapolnili tamkajšnja ozka krožna krožišča. V dolino smo prišli, ko so se zadnji sončni žarki trudili splezati preko ostrih skalnatih vrhov, ki so nas obdajali. Ura je bila že skoraj devet, ampak kibla nas je k sreči počakala. Naložili smo jo z nahrbtniki in ostalo plezalno opremo ter, seveda, več gajbami hmeljskega napoja. Nato smo se z lahkimi hrbti odpravili v čedalje temačnejši gozd, ki tako spretno pokriva goloto Okrešlja. Na vrhu nas je pričakalo dobrodošlo vzdušje Frischaufovega doma, ki pa ga tisti konec tedna nismo izkoristili v celoti, saj smo se nastanili v koči Gorske reševalne službe.

 


Jutro nas je hitro vrglo iz udobnih ležišč. Zjutraj so prišli še nekateri drugi člani našega odseka in kmalu smo spoznali, da se nas je zbralo okrog petnajst. Hitro smo pohlastali zajtrk in se odpravili v visoke stene, ki so se dvigale okrog nas.

 

 

Pot do sten je trajala slabo uro, a se zaradi razmeroma hladnih jutranjih temperatur in rahle gorske sapice nismo preveč utrudili. Blaž in Matic ter midva z Daisy smo se vzpeli proti Direktni smeri v Štajerski Rinki. Na poti smo srečali tudi Sašota, ki je Aljo in Niko peljal v Steber Štajerske Rinke.

 


Do same skale smo morali prečiti manjšo gmoto snega, še zadnji ostanek prejšnje zime. To smo seveda naredili, kot se šika – s kladivom v rokah namesto cepina! Blaž in Matic sta plezala pred nama in sta se odločila za daljšo različico Direktne smeri, ki poteka čez glavo Štajerske Rinke. Čeprav smo začeli eden za drugim, se pozneje v skali nismo več srečali.

 


V popoldanskih urah, ko smo sestopili po Turskem žlebu in se vrnili v kočo, je sledila lepa pogostitev, za katero je s svojimi dolgoletnimi žar izkušnjami poskrbel Bogdan "Wurst" Baloh. Ob jedači smo nazdravili celjskim alpinistom in v užitku gorskega sveta pričakali nov večer.

 


Naslednje jutro je potekalo počasi. V steno so se podali samo Dani, Aljaž in Rok, čeprav se je popoldne, natančneje ob 14. uri, obetal dež. Drugi smo se družili ob jutranji kavi in zajtrku. Nekateri so se okrog poldneva podali proti domu, Sašo, Alja in jaz pa smo stopili do bližnjega plezališča, kjer sva se z Aljo uspešno poskusila v tamkajšnjih s soncem razgretih športnih smereh.

 


Ko se je plezalni trio vrnil iz stene, smo počasi pospravili kočo, pobrali smeti in se odpravili proti kibli. Ker je prišla ploha, smo s kiblo počakali še nekaj minut, jo nato naložili in hitro sestopili z Okrešlja, saj nas je preganjala nova pošiljka dežja, ki pa nas je proti koncu sestopa tudi ujela. Vendar nič zato, saj nas je pri Privošniku čakala analiza preteklega vikenda.


Jernej Gal

fotografije Polona Povše

18.07.2019  Ledeniški tečaj Castor/Pollux (11. - 14. 7.), prvi del

Ledeniški tečaj Castor/Pollux (11. - 14. 7.) Začelo se je v četrtek 11.7., ko smo se še pred sončnim vzhodom zbrali na parkirišču pred Mercator centrom v Celju. Razdelili smo se v dve vozili, en avto, ki mu je poveljeval Peter, in en kombi (gasilski seveda), ki ga je upravljal Dani, ter krenili na pot. Pri Povšetovi domačiji sta se nam pridružila še Brane in Miha, tako da nas je bilo skupno že kar deset. Pot smo nadaljevali proti Champolucu in Saint Jacquesu, našemu izhodišču za turo. Na dolgi poti smo vadili tako izmenično kot tudi skupinsko spanje (seveda brez obeh voznikov). Po dveh postankih v boksih in približno 8-ih urah vožnje smo prispeli v Saint Jacques, majhno vasico obdano s prelepimi gorami. Tu smo poklicali taksi v obliki dveh terenskih vozil, ki sta nas peljali še nekoliko višje in nam prihranili okoli tri ure lovljenja sape. Kljub taksiju so nas še vedno čakale cca tri ure hoje do koče Refugio Guide d'Ayas, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Pot je bila enostavna, le malo pred kočo je bilo potrebno prečkati manjše snežišče, ki se je končalo v jezeru čudovite turkizne barve. Na koči smo večerjali in si pripravili opremo za naslednji dan. Budilke smo nastavili na sedmo uro, saj smo za naslednji dan planirali le tečaj reševanja iz ledeniških razpok nekje blizu koče.

 

V petek okoli osme ure zjutraj smo že stali na snegu za kočo navezani v tri ledeniške naveze in namenjeni proti sedlu med Castorjem in Polluxom. Prva naveza so bili Brane, Aljaž in Luigi, druga Mato, Peter, Miha in Patricija ter tretja Dani, Nika in jaz. Malo pred sedlom Passo di Verra smo se ustavili na kratki pavzi. Čudovit razgled na zasnežene vrhove, viseče ledenike, modro nebo in sončen dan so nas navdali s toliko energije, da smo se odločili, da nadaljujemo pot na Castor (4228 m) in tečaj opravimo naslednji dan. S konstantnim tempom smo vijugali po pobočju Castorja, dokler nismo prispeli skoraj do vrha, kjer je bilo potrebno nekaj metrov malo poplezati. Še nekaj metrov po zelo razglednem grebenu in že smo stali na mojem prvem štiritisočaku. Nekaj časa smo užvali na razgledu in pritiskali na sprožilce fotoaparatov, nato pa je sledil sestop nazaj proti sedlu. Na sedlu smo se odločili, da skočimo še na sosednjega, nekoliko nižjega Polluxa (4092 m). Tu nas je zapustil ženski del ekipe, ki se je vrnil na kočo, moški del pa se je kot čreda mladih kozorogov pognal po pobočju Polluxa. Vzpon je skoraj v celoti skalnat, na nekaterih mestih celo zavarovan z debelimi verigami, le na vrhu te pričaka kratek zasnežen greben, ki zahteva ponovno namestitev derez in cepin v roke. Na vrhu zopet nekaj slikanja potem pa hitro nazaj proti koči, saj je bil že skoraj čas za večerjo. Po večerji smo preverili kakovost visokogorskega rdečega vina, nato pa prijetno utrujeni legli nekje na svoj košček skupnih ležišč.

 

Ker nam je za soboto ostal le tečaj reševanja iz ledeniških razpok, smo si zopet privoščili dolgo spanje do sedme ure, ko je zunanjost koče že božalo jutranje sonce. Brane, Patricija in Peter so se odločili, da še nimajo dovolj štiritisočakov, zato so se odpravili še na vrh Roccia Nera (4075 m), ki leži blizu Polluxa. Ostali pa smo se navezali v dve navezi in odšli na lov za ledeniškimi razpokami. Po nekaj takšnih brez vidnega dna in nekaj takšnih "preveč prijaznih", smo le našli primerno za izvedbo manevrov. Naredili smo tri načine reševenja, da je ponesrečenec odziven in ga samo s škripcem rešiš iz razpoke, da je neodziven in se spustiš k njemu, ga navežeš in nato s škripcem potegneš ven ter način "na horuk" ki se uporablja ko je v bližini dovolj ljudi in ponesrečenca kar potegnejo iz razpoke. Nekje okoli kosila, ko smo končali tečaj in so se vrnili tudi trije pohodniki, smo počasi krenili v dolino. Pot navzdol je bila kar dolga, vendar je zelo položna in razgled ves čas čudovit, tako da je bila skoraj prehitro za nami. Za ta dan nam je na seznamu ostalo samo še pustolovsko iskanje kampa kjer bi šotorili. Po nekaj neuspelih poskusih smo našli prav lep kamp do katerega je vodila čudovita razgledna cesta med majhnimi vasicami. Hitro smo postavili šotore in se odpravili nazaj v Champoluc, kjer je ravno potekal festival dobre pijače, in hrane seveda. Tako smo se vsaj malo potolažili saj smo v domačih krajih te dni zamujali festival cvetja v Laškem. Ko smo potrdili, da je Champoluc dobro založen s kvalitetno hrano in pijačo, smo se vrnili v kamp in se zavili v spalke.

 

Da si nebi pokvarili jutranje rutine ki je zelo pomembna, smo v nedeljo zopet vstali ob sedmih. Še z roso prekrite šotore smo stlačili v vreče in se udobno namestili v avtomobilske sedeže. Sledila je še ena dolga vožnja do doma, ki se je zaključila z analizo tečaja na vsem domačem mestu pri ...

 

Blaž Hribar

 

Fotografije:

Blaž Hribar, Patricija Verdev, Peter Uršič, Miha Bračko, Matej Knez

18.07.2019  Ledeniški tečaj Castor/Pollux (11. - 14. 7.), drugi del

Imeli smo se tako dobro, da je ena fotogalerija premalo. WinkSmile

 

Fotografije: Blaž Hribar, Patricija Verdev, Peter Uršič, Miha Bračko, Matej Knez

 

 

15.07.2019  Družinski tabor v Paklenici 2019

 21.6 – 30.6.2019 je potekal za nekatere prvi, za druge pa že kar tradicionalni plezalno/družinski tabor v Paklenici. Skupno se nas je nabralo od 25 do 30 udeležencev tabora. Večina se nas je v Paklenico odpravila že v petek večer in smo ostali do torka z nekaj izjemami, ki so vztrajali vse do konca tedna. Nastanjeni smo bili v kampu Vesna, ki smo si ga glede na številčno zasedbo skoraj v celoti prisvojili.

Kljub nekoliko slabši napovedi, za vikend so napovedovali nevihte, o dežju skorajda ni bilo ne duha ne sluha – voda na naš mlin, stena je ostala suha in primerna za plezanje, pa tudi bivanje v šotorih v primeru dežja ne bi bilo preveč prijetno. Naši dnevi so bili v jutranjih urah bolj športno usmerjeni. Navadno smo se v kanjon odpravili okoli 6.30 ure, tako zgodaj z razlogom – plezanje, ko »žge« sonce direktno na steno, brez sence in vetra, ni ravno v užitek. Sva z Alešem izkusila, pa me ne mika več, sva pa dobila zato lepo barvo Smile (Aleš, Martina in Gregor, hvala za pomoč pri lajšanju opeklin). Razdeljeni v naveze smo v splošnem preplezali eno, dve smeri in se vrnili v kamp. Nekateri so se vmes ustavili še pri Dinkotu, na krigel mrzlega, tisti bolj požrtvovalni pa so poskrbeli, da nismo ostali lačni. Popoldnevi so potekali ležerno, malo namakanja v morju, relaksiranja v kampu pod drevesi in obujanja detajlov na preplezane smeri. Večer smo izkoristili za družabne igre in »branje knjig«, obvezno pa je na koncu dneva sledil večerni sestanek, kjer smo se porazdelili v naveze za naslednji dan in pregledali smeri, za katere smo si zadali, da jih bomo preplezali v prihajajočem jutru. Jernej je, kot se za tečajnika spodobi, pridno beležil vse smeri, ki smo jih v teh dneh preplezali. Bilo jih je ogromno, tako da niti nima smisla vseh naštevati. Med tistimi, ki smo jih preplezali, so bile praktično zastopane vse, malo lažje in tiste težje.

Imeli smo se super. Še dobro, da smo v teh dneh praznovali dan državnosti, tako da smo res lahko izkoristili proste dni za plezanje in druženje. Marko, Brane, Polona, Aleš in Alja, hvala vsem za preplezane smeri in naveze, ki ste jih tvorili z mano, vsem ostalim pa hvala za druženje in kuharske podvige.

Doroteja Špec



Menda so se začeli pakleniški družinski tabori že leta 1998 in od takrat vsako leto brez izjeme. Razen z enim izostankom je bila na vseh tudi družina Povše, ki je letos praznovala 20. Paklenico. Čestitke torej! Sicer pa se nas je zbralo res lepo število, tam prek 20 članov. Med nami so bili tako najvišji predstavniki odseka, lokalni politiki, talenti v belem, vojaki Ryani, sedma sila, veleposestniki Sunčanih dvorov in vsi ostali nepozabni členi celjskega društva. Po čem bo letošnja Pakla meni nepozabna? Najprej po Pearl Jamovem Breathu, s katerim sva se s Keti pripeljali v Paklo, pa po kopici lepih smerih, ki mi jih je uspelo splezati in plezati, tolmunih, kjer smo se ohlajali vsak dan brez izjeme, nesebičnemu odstopu zemljišča pod Sunčanimi dvomi, pa temu, da mi tokrat ni zmanjkalo glasu in sem ostala zdrava, potapljanju v morske globine, burji, ki je prinašala in odnašala spomine ter po American Pie, ki mi vso soboto ni hotela iz glave. Bolj na pamet kot zares je Sotlar pribil, da jo samo 15-krat zavrtim in bom v Senju. Fant je imel prav.

Katja Petrovec



Ker je v slovenskih hribih bilo slabo vreme sva se s Patricijo odločila, da izkoristiva "podaljšan vikend" in se priključiva taboru v Paklenici. Dogovorila sva se, da bova plezala samo tiste smeri, ki še niso navrtane. Vsak dan sva splezala vsaj eno smer. Najtežja smer, ki sva jo splezala je bila smer Krele. Najtežji raztežaj je plezala Patricija.  Plezanje na premična varovala je bilo kar fajn, saj je dosti možnosti za postavitev varovanja. Uporabljala sva samo metulje in zatiče. Kljub temu da, nisva plezala nekih težkih smeri, so nama prinesle nekaj novih izkušenj in lepih vtisov. Sicer pa, plezarija vsaj iz moje strani je užitek in potek napredovanja je v stilu "pomali pa z občütkon". 

Gregor Šipoš

 

 

Avtorji fotografij:

Polona Povše, Luigi Ninovski, Sašo Sotlar, Katja Petrovec, Gregor Šipoš, Blaž Hribar, Rok Volovlek, Špela Povše

 

Seznam vzponov:Seznam vzponov

 

 

13.07.2019 Sašo Sotlar, Delovna akcija na Korošici

 

Vremenska napoved za vikend je bila...mešana. Napovedano ni bilo tako slabo, hkrati pa tudi ne tako dobro. Torej bomo delali – dela na Korošici je zadosti. Pa vendar nam mladim in zagnanim nekaj ni dalo miru in smo se vseeno dogovorili, da v soboto zjutraj pohitimo in pred pričetkom dela splezamo kakšno smer v bližini bivalnih kontejnerjev, ki so čakali na postavitev na svoja mesta. Kljub deževju prejšnjega dne nas je suh Lučki Dedec dobesedno vabil, da potipamo njegovo skalo. Z Markom sva se tako podala v Desno smer, Dani, Aljaž in Luigi pa v sosednjo, Pintarjevo. Desna. Nekako me je v najtežjem raztežaju zajeda premamila in nadaljeval sem po njej – prišel sem previsoko in brez izhoda nato moral zagrabiti komplet pred čudaškim nadaljevanjem oz. prestopom v pravilen potek smeri. Sama smer? Lepa, ni kaj. A vseeno zahtevna. Težji raztežaj je lepo nabit, v bistvu to velja za celotno smer.

 

Hiter sestop nazaj proti pogoreli koči, kjer je delo že potekalo. Garda naših prostovoljcev je že pripravljala prvi kontejner za premikanje, ko smo tudi plezalci priskočili na pomoč. Ob usklajenem vodstvu izkušenih, popolni uigranosti in ekipnemu duhu so vsi trije kontejnerji bili na svojih mestih kot bi mignil. Zadovoljni, smo se pred višinskim soncem in njegovo vročino poskrili v senco, si odprli zasluženo pivo za ohladitev in pospravili še malico, potrebno za nadaljevanje dneva. Sledilo je urejanje kontejnerjev še v notranjosti, nekateri pa smo se odpravili "olupit" staro kočo njenega plehnatega oklepa. Vse prej kot lahko delo, vsekakor pa je bilo zanimivo odkrivat meter za metrom pločevine, ki je skrivala vsaj tri letnice, vklesane v steno: 1979, 1932 in pa 1912 (če se sedaj nisem pri kateri zmotil). Ko je zvečer padel mrak, so nas pri večerji za kratek čas zmotile dežne kaplje in tako smo prvič preizkusili domačnost kontejnerev. Z Danijem sva se takrat tudi dogovorila za naslednji dan – podala se bova v Vežico v smer Geršak-Gerčar.

 

Nekaj minutk čez šesto zjutraj sva že stopala po poti mimo Dedca in Vršičev, zmotila nekaj družin gamsov, ki so skakali pred nama in hitro bila pri Vežici, ter se spuščala do vstopa v smer. Ta je bila na mojem seznamu že prejšnje leto in vesel sem, da je bila. Smer je res izjemna, predvsem pa sem bil navdušen nad kvaliteto skale do zgornjega dela (do tam, kjer Mihelič konča s svojo skico v Slovenskih stenah). Plezarija v težjih raztežajih (predvsem v drugem) je pa čista uživancija. Zgornji del...Polona je omenila, da tam vsak spleza po svoje. In očitno je res tako, saj sva tudi midva ubrala neko svojo pot pri iskanju izstopa iz stene. A sva tudi to brez večjih težav storila, hiter in zadovoljen stisk rok na vrhu in že sva hitela nazaj proti Korošici, saj se je okoli naju že nekaj časa vreme po malem kuhalo.

 

Nazaj pri kontejnerjih pa presenečenje: Matej, ki je prejšnji večer odšel v dolino, je bil znova nazaj z okrepitvijo – s svojo ženo in pripravila sta nam nič drugega kot – žar malico. Ta je tako teknila, da smo za nekaj časa kar pozabili na vreme, ki pa je pripravljalo še svoj piskrček. Zganili smo se, a prepozno. Po pol ure hoje nas je iz zahoda dohitela nevihta – dež, veter, strele, grmenje, tudi sodra. Hiteli smo proti avtomobilom, a to kakopak vode ni zanimalo – premočila nas je do kosti. To nas seveda ni toliko ustavilo, da ne bi Pri Lampi v Lučah naredili analize preteklih dni.

 

Vikend v katerem smo združili prijetno s koristnim. Ni slabo.

 

Fotografije: Sašo Sotlar, Brane Povše, Polona Povše

 

28.05.2019  Plezalni dan v Avstriji

18. 5. 2019

 

Pot do kraja Tyrnau nas je najprej peljala trikrat okrog krožišča in nato skozi zeleno avstrijsko dolino gor po vzpenjajoči cesti vse do prenatrpanega parkirišča. Megle so se vile okrog vrhov, turobno vreme je tiho bdelo nad nami, a oddaljena misel na pir (ali vin) nam je vlila korajžo in hrabro smo se po shojeni, nekoliko blatni potki podali pod steno. Prerazporedili smo si opremo, izpraznili nahrbtnike in s seboj vzeli le najnujnejše. Sašo, Alja in Pero so se odpravili v svojo steno, Katja in Aljaž pa v drugo.

 

Ker je bila to moja prva plezalna izkušnja v tako visoki steni, naju je Dani z Dorotejo hotel peljati v nekoliko lažjo smer. A Kurjo lestev so nam smer zasedli Madžari, ki nas, preverjeno, niso šinfali. To nas je prisililo, da smo poiskali drugo smer, saj se Madžari res niso premaknili nikamor.

 

Sestopili smo malce nižje in se v upanju, da ne bo prevelike gneče, podali za stopinjami Aljaža in Katje. Serengeta se je dvigala četrt kilometra nad nami in s svojimi v meglo ovitimi očmi strmela v nas, majhne žužke ob njenem vznožju. A njena mogočnost nas ni pregnala. Katja je že bila na vrhu prvega raztežaja in je čakala na Aljaža. Ko je prispel do vrha, smo premetali svoje vrvi, si namestili varovanje in prvi v navezi se je oprijel njenih mrzlih lusk ter pazljivo prebredel prvih nekaj metrov razmeroma težke in gladke stene. Kmalu se zasliši Danijev glas, da naj z Dorotejo podreva varovanje. Takrat se je začelo prav zares.

 

Ker smo bili še sveži in polni pričakovanj, ki nas čakajo na koncu zaslužne poti, smo prvi raztežaj preplezali elegantno, čeprav z dobršno mero truda. A na nas, nadobudne plezalce in Danija, je čakalo še dolgih sedem raztežajev, ki so se nevoščljivo izgubljali v dopoldanskih oblakih. Morali smo naprej in preden smo se zavedali, je ura odbila že ob enih popoldan. Takrat je voda, ki sem jo tako skrbno nosil v nahrbtniku in oteževal svoje delo, lepo pogasila zagorelo in sušno grlo. A v steni se gara, ne počiva. Lezli smo naprej v svet višav. Skozi nepopustljivo meglo je rezal veter, včasih ostro, včasih pa že skoraj prijetno. A nekateri so se kljub temu tresli, ko so ob sidrišču čakali na plezujočega.

 

Raztežaje smo puščali za sabo, vrh pa se je bližal. Skodelice so se mešale s kavnimi zrni, ponekod ostrimi, drugod pa hudobno spolzkimi in nevoščljivimi. Rezale so, včasih tudi pikale, a naši prsti se niso vdali; bili smo kot gamsi, le da nismo kakali po tleh. Na srečo. A prav ta, ljubka stara sreča, nama je z Dorotejo na koncu skoraj obrnila hrbet. Prišel je čas, da se spomniva vseh svojih naukov in izkušenj; prišel je čas, da rahlo utrujena premagava še zadnja dva raztežaja, zadnjih nekaj vlažnih razpok, ki so se nad nama režale s svojim poševnim nasmehom. Ravno pred koncem, okrog tretje ure, je svet potipalo tudi sonce - stric Google se s svojo napovedjo tokrat res ni zmotil. Misli sva imela osredotočene, mišice navite kot sam hudir, a noben si ni upal prijeti za komplet. Bo že moglo iti brez njih.

 

Čez par zdrsov sva le dosegla tisto blaženo, nagnjeno drevo, pravo roko odrešitelja, ki naju je potegnila na sam vrh Serengete. "Kot opici po drevesu," je dobrovoljno povzel Sašo. Vsi smo si segli v roko in se obsijani z žarki široko zarežali v objektiv Katjinega fotoaparata. Bil je uspešen plezalni dan in le sestop nas je še ločil od zares zasluženega piva in kozarca belega vina. Dobre volje smo se usedli v avto in se vrnili v deževno Slovenijo.

 

Jernej Gal

fotografije Katja Petrovec in Peter Uršič

11.05.2019  Prvomajski plezalni 'tabor'

Letošnjih prvomajskih praznikov sem se resnično veselila, saj se je na planu aktivnosti napovedoval plezalni tabor. Po čistem uspehu vikenda v Vipavi, ki ga je odlično povzel Aljaž v prejšnjem poročilu, sem komaj čakala na naslednjo pustolovščino. Odlična družba, sonček, morje, prazniki, plezalke na nogah in skala pod prsti – kaj lepšega bi si človek sploh še lahko želel?

 

Dejstvo, da elektronskega sporočila s povezavo na tabelo s prijavami kar ni in ni bilo, me ni pretirano skrbelo, glede na to, da smo se že večkrat kaj zmenili zadnji trenutek, bolj zaskrbljujoč je bil pogled na vremensko napoved, ki je obetala tipičen prvomajski dež.

 

Na četrtkovem sestanku je padla odločitev, da bomo spremljali vreme, držali pesti, in se sproti odločili za čas in lokacijo, ki bo imela najboljšo vremensko napoved. In tega smo se lotili z matematično natančnostjo – Jure je sestavil tabelo, v katerih smo po dnevih obkljukali, kdaj ima kdo čas, Dani pa takšno z vremensko napovedjo in količino padavin za štiri izbrana plezalna področja na vseh straneh neba. Nekam bomo že šli!

 

Prvi plezalni dan nam je uspelo realizirati 1. maja. V malo manjši zasedbi smo se podali v Klemenčo peč, kjer smo splezali smer Mokre nogice. Za vse tiste, ki ne veste, katera smer je to: tista med Iskalcem sanj in Sivim volkom. No, resnici na ljubo je bil moker samo spodnji del, pa še to samo pas skale, kjer gre smer, do vrha stene pa nas je Sonce že konkretno grelo (in opeklo), skala pod plezalkami pa je odlično 'grabila'. Poleg lepih razgledov in plezanja sta mi v spominu ostala dva detajla, prvi, da se je pod mano zrušil del poličke, za katero sem bila 100 % prepričana, da je trdna, in drugi, moj prvi dolgi abzajl.

 

Drugi plezalni dan je sledil kar takoj, v malo večji zasedbi, od katere nas je bilo pol prepričanih, da gremo plezat za dva dni, zato smo Danijev prtljažnik do vrha naložili s šotori, spalnimi vrečami, gorilniki in drugimi pripomočki za preživljanje noči v naravi. Zapeljali smo se proti Mixnitzu in soteski Bärenshutzklamm, kjer so nam naši inštruktorji kar takoj pokazali, da z njimi ni heca, ko so nas z obloženimi nahrbtniki gnali v hrib proti steni, pokritizirali naše nahrbtnike, ki so še za na sprehod premajhni, in naše plezalne pasove, ki se ne nosijo na sredi riti, ampak na pasu. Dostop je bil najnapornejši del dneva, sledila je čudovita plezarija v kompaktnih ploščah z luknjami, ročkami in kanalčki v smereh Krabbelstube in Sanduhrenparadies. Sem zagotovo z veseljem še pridem, pa ne samo zato, ker mi je ostal en detajl, ki ga bo treba ponoviti še prosto. Na pivu – pardon, novelah – po zaključenem plezanju nam je oskrbnik povedal, da bo naslednji dan dež. Ker nam nikakor ni uspelo najti vremenske napovedi, ki bi njegovo trditev ovrgla, se je kompletna zasedba odpravila nazaj proti Sloveniji. Ne vem, kdo je bil bolj razočaran – vodja šole, ali tečajniki, ki smo dolgih smeri okusili ravno dovolj, da so nas čisto prevzele.

 

Čeprav, moji prsti na nogah se v petek niso pretirano pritoževali, da jih ne tlačim v plezalke, mišicam pa je dan počitka tudi čisto ustrezal. Ampak misli so se vračale k plezanju in k vprašanju, ali nam uspe spraviti pod streho še tretji plezalni dan. Glede na to, da smo zimsko opremo že bolj kot ne pospravili, smo se dejansko dobili pod streho v PCC-ju, kjer smo malo frikali in malo vadili reševanje soplezalca, ki pade med plezanjem v vodstvu. Ob naši zagretosti so šle uradne ure centra kar prehitro mimo.

 

Naš načrtovani plezalni tabor se je sicer preobrazil v plezalne dneve, ampak mislim, da smo iz danega vremena potegnili, kolikor se je pač dalo, in da nam bo letošnji 1. maj vseeno ostal v lepem spominu. Hvala Dani, Meta, Daisy, Polona in Brane, da ste nas vzeli s sabo plezat in še posebej hvala Daniju,ki ima vedno kup energije, volje in potrpežljivosti za letošnjo alpinistično šolo. In hvala Doroteja, Aljaž, Jernej in Blaž za dobro družbo!

 

Živel prvi maj!

 

Nika Mlinarič

fotografije Blaž Hribar

05.05.2019  Plezalni tabor Danija in prijateljev - Vipava 2019

 

 

Nič na tem svetu, z izjemo smrti, ni gotovo. Če ti je namenjeno, ti je namenjeno. Tako je bilo vse do zadnjega dne tudi z našim plezalnim vikendom. Vremenska napoved je ves teden pretila z raznimi neprilikami, nič kaj ugodnimi za plezanje. Na četrtkovem sestanku je padla kocka in z njo odločitev, v Vipavo se gre pa četudi samo v osmico.

 

Sobota 13.4

Zunaj je bilo sivo, turobno jutro, Sašo je nervozen gledal vreme in je bil tik pred tem, da celotno zadevo odpove. Prepozno, z Danijem sva v gasilskem kombiju že drvela proti Celju na zborno mesto. Zbrali smo vso nujno in manj nujno opremo, se razporedili po vozilih in krenili na pot. Seveda ni bilo dovolj, da se je proti nam zarotilo vreme, očitno nam je moral polena pod noge metati tudi DARS, ki je ravno v soboto zjutraj moral podirati cestninsko postajo. Po »krajšem« spoznavanju savinjskih stranpoti smo končno bili zopet na avtocesti in v polnem pogonu proti primorski. Med vožnjo smo se porazdelili v naveze, opravili hitri krepčilni postanek v Postojni in okoli enajstih bili pod stenami Gradiške ture. Burja je za silo pregnala slabo vreme in razmere so dejansko začele zgledati še kar spodobne. Misli o primorskih osmicah so hitro zamenjale tiste o osmicah v naših plezalnih pasovih. Zaplezali smo v smeri, skala je bila lepa, suha, hrapava, skratka primorska. Tečajniki smo pridno lezli za našimi bolj izkušenimi kolegi in kolegicami in si utirali prve korake v svet dolgih večraztežajnih smeri. Lepa plezarija, nič kaj težke smeri, ravno prav za uvod, da smo lahko zbrano absorbirali praktično znanje o gibanju naveze, nameščanju vmesnega varovanja, izdelavi sidrišč ipd. Nekje okoli šeste ure, po treh preplezanih smereh, smo zaključili s plezanjem za prvi dan. Katja in Dani sta med sestopom nabrala pristne divje primorske šparglje in klope, ki smo jih naslednji dan imeli za zajtrk (op.a. klopov ne). Po hitri analizi dneva, smo se namestili na skednju, ki je bil naše prenočišče. Ker nas je lakota že pošteno grabila, smo se po hitrem postopku razpakirali, nato pa odpravili v t.i. osmico na turistični kmetiji Birsa. Ko smo prestopili prag so nas takoj prestrašili z rezervacijo, kar se je k sreči izkazalo zgolj za hudomušno šalo »padrinota«. Bolj kot neslana šala, nam je bilo všeč povabilo v klet in degustacija (glej slikovno gradivo). V družbi dobrih ljudi, jedi in knjig je večer (pre)hitro minil. V kampu pod skednjem smo še mali predebatirali in analizirali dogodke dneva. Ob tej priložnosti se zahvaljujem Bogdanu Balohu za debelo knjigo, ki nam jo je kljub njegovi odsotnosti dobrodušno dal za popotnico. Kljub obsežnosti se je izkazala za lahkotno branje, vendar pa je ena tistih knjig za katero človek rabi nekaj časa da jo predela in katere vsebina pride za teboj šele kasneje.

 

Nedelja 14.4

Zaradi slabega vremena, divjega zavijanja burje ter intenzivnega branja prejšnjo noč, smo vstajanje to jutro malce zamaknili. Po gurmanski omleti s šparglji smo bili nekje proti dvanajsti zopet pod ostenjem Gradiške ture. Vreme se je občutno popravilo. Zaradi odhodov in prihodov nekaterih članov so se naveze nekoliko pomešale. Tudi ta dan smo se držali bolj ali manj podobnih smeri. Prva smer je bila Raz stebra, lepa razgledna smer, z nekoliko bolj zahtevnim raztežajem vmes, v katerem, moram priznati, sem malo »švicnil« in dobro začutil podlahti. Ker seveda to ni bilo dovolj je bilo potrebno splezat še eno smer. Če sem prejšnjo smer še nekako »pregural«, me je Ciklamen že v drugem raztežaju postavila na svoje mestu, dokončno pa je z menoj obračunala in mi dala piti tinte v tretjem raztežaju, kjer sem se na detajlu moral vleči za komplete, malo prusikariti, izdatno preklinjati in kar je še podobnih tehničnih manevrov, skratka A0. Neuspeli boj bom pripisal utrujenosti, ciklam pa od vikenda dalje ne maram več. Ciklamen, na svidenje v naslednji vojni! Po ekspresni vožnji domov, je sledil še hiter posvet v zadnji postojanki pri Privošnik. Konec dober, vse dobro! Preživeli smo vsi, očitno nam je bilo ta vikend to namenjeno.

 

Zahvale

  • Sašo – za organizacijo
  • PGD Drešinja vas – za posojen kombi
  • Nika in Blaž – za jajca in pripravo zajtrka
  • Dani – za vožnjo
  • Vsi ostali – za dobro družbo

Aljaž Stepišnik

22.03.2019 fotografije: udeleženci tabora, Turnosmučarski tabor v Bosni

 

 

Pust nas je z zimo vred pregnal v Bosno. V soboto se skupina 7 članov odpravi proti Bosni, že takoj po prečkanju meje se predamo kulinaričnim užitkom bosanske hrane. Namestimo se v koči Brezovača, kjer nas sprejmeta prijazna oskrbnika, ki sta odlično skrbela za nas. Dan smo seveda zaključili ob branju lahkega čtiva.


Za prvi dan ture smo odšli iz pred restavracije Visočica, Alenka je ta dan pustila pse na toplem v koči in se na vrhove povzpela kar s smučmi na hrbtu. Pot nas je vodila na Drstvo (1808) prečili na Malo brdo, opravili prvi enkraten spust, ter se povzpeli nazaj na Veliko brdo (1884) ter se spustili nazaj v Tušilo. Restavracija Visočica je poskrbela za odlično jedačo, tako, da do večerje ni bila dolga.


Za ponedeljkovo turo smo se odločili obiskati sosednjo dolino, kjer smo se povzpeli le do skale pod vrhom Subar (1820m) Tudi ta dan je bila smuka odlična, malo južna ampak odlična. Zvečer pa so se nam na taboru in ob branju večerne literature pridružili še Matej, Natalija in Nina.


Z Matejevo druščino smo se povzpeli iz vasi Lukovac na Bjelašnico (2062m), kjer je bilo zelo vetrovno, oblačno in megleno. Odsmučali smo po rahlo južnem snegu nazaj na izhodišče kjer nas je pričakal sonček. Po turi pa smo odhiteli na ogled Sarajeva in Baščaršije.


V sredo so Jernej, Urša in Alenka krenili domov. Brane, Polona in jaz, smo se še enkrat povzpeli na Bjelašnico, tokrat iz koče Bjele vode, na vrhu smo opravili mini krožno turo po vrhovih, ter se spustili po smučišču v Babin do. Matej si je za ta dan izbral Veliko Brdo, Malo Brdo, Subar in vzpon na Vita. V sredo zvečer se je druščina povečala za 5 članov, tempo branja pa z njimi.


V četrtek so opravili skupno turo na Vita po grapi Nada zadnja umire (150m, 50° (dobili smo sicer opis z višjo oceno, vendar se nam je zdela prenapihnjena)). Gregor in Polona sta se povzpela na Subar, jaz pa sem vzela dan počitka na smučišču s pridruženim članom Johnyem. Matej, Natalija in Nina so si za ta dan izbral kar dolgo, 21km turo na Džamijo.


V petek smo za zadnjo turo izbrali polovičko Matejeve četrtkove ture in se povzpeli na Crveni kuk, in odsmučali po lepo narejenem zgornjem delu, ima malo kložastem spodnjem delu. Sledilo je pakiranje in zadnje branje za bralno značko turno smučarskega tabora v Bosni.


Na poti domov smo se ustavili še v Jajcu, kjer so si ogledali slap, eni pa smo jo mahnili na grad. Pred hrvaško mejo pa še na hitro ena knjiga, ki so jo eni podaljšali kar v bralni večer.

 

Patricija Verdev

 

 

P. S. Televizija je snemala oddajo za otroke z naslovom Dan na kmetiji. Pripravila je kamere in kmet je zacel pripovedovati: "Ja, tkule je tu.Jest zjutraj ustanem, spijem en stamperle snopsa in grem u stalo." "Stop, stop!" zavpije reziser. "Gospod kmet, to je oddaja za otroke in tukaj ne morete opletati z alkoholom, zato raje recite kako drugace, na primer,da ste prebrali kaksno knjigo." Kamere so spet stekle in kmet je zacel: "No, tkule je tu na kmetiji. Jest zjutri ustanem pa eno takratko knjigo preberem, pol grem pa u stalo. Tam zrihtam zivino, ji vse popucam, pol pa vmes se eno al pa dve kratki knjigi preberem. Potem grem in se fajn najem in potem se eno bolj debelo, ampak vseeno nekoliko lazjo knjigo dol spustim, se pravi preberem, popoldne greva s Francom v gozd in tam vsak po dve knjigi, vcasih pa tudi po tri prebereva. Saj veste, kaku je to, tezko delo in clovek se mora malo sprostiti. No, potem pa pride vecer, ko se nama pridruzi se Sreco in gremo skupaj v knjiznico, kjer beremo in beremo, da se kar iskre delajo, in to toliko casa, dokler nas knjiznicarka ne vrze ven. Potem gremo domu ali pa kar k Srecu, ki ima tiskarno kar doma." Taku smo mi trije ob stirih zjutraj ze fajn, fajn nacitan.

 

 

27.02.2019  Zimsko bivakiranje

Vsake toliko si je potrebno postaviti izziv, ki te prisili, da greš preko svoje cone udobja. Zimsko bivakiranje po moji definiciji vsekakor spada pod to izkušnjo. Če drži rek »nema zime za Eskime«, bomo pa tudi mi izpeljali ta preizkus, smo si mislili tisti ta pogumni, ki smo se bivakiranja udeležili. Takih nas je bilo kar 10 članov alpinističnega odseka ter inštruktor.

 

Akcija se je začela že nekaj dni prej z zbiranjem vse potrebne opreme (kuhalnika, tople spalke, podloge za spanje, posode, termovke, vrvi … ), pri čemer pa se je 50l nahrbtnik izkazal za skoraj premajhnega - potrebne je bilo kar nekaj spretnosti, da smo vse spravili vanj, pa še kakšno stvar smo navesili, kjer smo pač našli prostor. Bolj kot se je bližal vikend, slabša je bila vremenska napoved. Kot zakleto se je na petek zvečer ohladilo, okrepil se je tudi veter. Nekako nam je uspelo, da smo bivakiranje splanirali na najhladnejši februarski dan in tako občutili prave zimske razmere. Pripravljeni na vse, smo se v soboto zjutraj podali proti Dleskovški planoti, ciljni lokaciji našega bivakiranja. Seveda je vmes sledil še jutranji zbor v pekarni MišMaš v Mozirju in nato pot do našega izhodišča - planino Ravne. Kljub nizkim jutranjim temperaturam smo se kar kmalu segreli. Pot nas je vodila skozi gozd, po snegu, čez jase in po približno 400 m prehojenih višincev smo prišli do lokacije, kjer naj bi preživeli noč. Ker smo imeli pred sabo še cel dan, smo v bližnji kotanji ponovili znanje z zimskega tečaja – iskanje ponesrečenih z žolno, ustavljanje s cepini ter postavitev sidrišča in gibanje naveze.

 

Za slednje smo se soglasno odločili, da se podamo na bližnji Veliki Vrh (Veža) (2110m).

 

Po vrnitvi z vrha pa je sledila izgradnja bivaka. Tam, kjer smo se odločili, da bomo bivakirali, se je zdelo, da na videz ni pretirano veliko snega. Nekoliko nas je zaskrbelo ali ga bo sploh dovolj, verjetno bi kdo komentiral, da so to le bojazni neizkušenih. Razdeljeni po dva ali več smo zavihali rokave in začeli s kopanjem. Po približno štirih urah (nekateri smo rabili več, drugi manj) nam je le uspelo skopati dovolj veliko jamo za štiri. Rahlo olajšani, da nam je le uspelo pred jutrom in da se nismo držali načela, da je najboljši bivak tisti, ki ga koplješ do jutra, smo si skuhali topel čaj in nekaj za pod zob. V takih pogojih kot smo bili – utrujeni od celega dneva, premraženi od vetra, premočeni in na nizkih temperaturah - se nam je zdel tisti topel čaj in instant juha iz vrečke pravo gurmansko doživetje, vredno najmanj dveh michelinovih zvezdic. Pa še ceniti smo začeli vrednost dobrega gorilnika - kar kmalu ti v takih pogojih postane jasno zakaj je v veljavi rek »malo denarja, malo muzike«. S tistimi cenejšimi je trajalo najmanj 20 min, da smo sploh uspeli staliti sneg, kaj šele, da bi uspeli kaj dejansko skuhati. Po večerji smo se preoblekli v suha oblačila in se spravili v spalke. Nekateri so uspeli celo nekaj časa spati, kar je bil velik dosežek, glede na to, da ležiš sredi snega samo z blazino pod ritjo in spalko, ampak se da. Zjutraj smo šele dobro videli kaj smo sploh uspeli zgraditi. Ponosni na naš apartma smo spakirali in pospravili stvari za sabo ter se počasi odpravili nazaj proti avtu.

 

Ker na AO Matica pač ne gre brez zaključka ture ob pivu na eni izmed standardnih lokacij, smo se tudi tokrat držali te tradicije. Smo si pa lepo na toplem in s pivom v roki vsaj nekateri mislili, da nas prostovoljno na zimsko bivakiranje vsaj še nekaj časa ne spravi nihče. Smile

 

Besedilo: Doroteja Špec

Fotografije: Sašo Sotlar, Doroteja Špec, Patricija Verdev, Gregor Knez, Rok Volovlek

18.02.2019  Ledni tabor - hvala Prešernu!

Ledni tabor je potekal od 7.2 do 10.2 v idiličnem mestu Sand in Taufers, nabralo se nas je 9 članov in ena pridružena članica (čeprav jo imamo zaradi super odlične pripravljene solate že skoraj za našo :) ). Po nekajurni vožnji končno prispemo, se razpakiramo in začnemo kovati načrte za naslenji dan. Ura kar prehitro zazvoni, se okrepčamo in krenemo proti prvemu slapu, Ursprung Eisfall imenovanemu. Že sam dostop do njega je bil pravljičen, čas se nekako kar ustavi, ko se zazreš v lepote matere narave. Da ne pozabim opisat še glavnega akterja: tako lepege slapa še nisem videl, njegova mogočnost, prelepa sinje modra barva ledu in čista tišina daleč okoli nas je razlog, da si že v devetih nebesih, ko ga samo gledaš od daleč. Drugi dan sta padla še dva, zadnji dan pa samo eden, pa še ta bolj v eazy. Sklepčni, da se naslednje leto vrnemo in tudi začnemo malo prej po suhem trenirati, da bodo WI 5 za ogrevanje. Ne gre WI 5 z lahkoto? Vježbaj pi**a ti materina :)

B.B. Bali

 

Veseli podaljšanega vikenda namenjenega plezanju slapov, smo se odpravili v dolino Pustertal. Prvi dan v slapu smo bili obkroženi s soncem obsijanimi hribi. Super plezarija, na vrhu pa je sledil zabaven del, sestop, ki je potekal skozi gozd, z gaženjem tudi do pasu in iskanjem primernega mesta za spust nižje do ceste. Ravno prave razmere za prebujanje otroka v sebi. Naslednji dan, pa prečudovita turna smuka, nebo brez oblačka, sončkanje, in super družba. Zadnji dan pa upajmo, da ne zadnji slap letos.

Patricija Verdev

 

Foto: Sašo Sotlar, Patricija Verdev, Polona Povše, Gregor Knez

30.01.2019  3-Tage Powder Spaß für die Familie Petrovec


Raziskovalni turnosmučarski vikend se je za četverico, Dejzi, Mateja - Matota, Špelo in mojo malenkost Katjo, začel že v petek zjutraj. Prav hiteli nismo, na turo smo se odpravili šele popoldne in si prvi dan bolj kot ne ogledali terene nad vasico, saj je bilo za soboto napovedano slabo vreme s sneženjem. Precej nizke temperature so poskrbele za vrhunski pršič, o katerem sanjamo še danes. Tisti dan smo dosegli sedlo Goldbachscharte (1990 m) in naredili še nekaj metrov proti Goldbachseespitz, a zaradi močnega mrzlega vetra odmislili vrh in raje čim prej odmučali nazaj. Toda časa in volje je bilo še dovolj, pa smo se povzpeli še na Gläserkoppe (1980 m). Greben je bil pomrznjen, veter je bril, zeblo je marsikam in smo se hitro pobrali v našo hiško ter počakali preostali del ekipe. Zvečer so prišli še Brane, Polona, Ciril in Urša, začeli so se Matovi glasbeni vložki in praznovanje Cirilovega rojstnega dne. Naj se s tem petkov opis tudi konča.

V soboto smo bolj in manj stežka vstali že ob šestih, za zjutraj vremenska napoved še ni bila tako slaba, a je sneženje malce prehitelo. Tako smo se odpravili le na Goldbachscharte in se hitro vrnili nazaj v vas. Pršič zopet ni razočaral, vidljivost pa. S Cirilom sva se po turi še enkrat zakadila v gozd, da izkoristiva nekaj decimetrov pršiča, Polona, Brane in Ciril pa tudi popoldne, ko se je sneženje že malce umirilo. V hiški se je medtem in potem dogajalo ... Za kakšno novo zgodbico na zaključku.

Nedelja je postregla s 15 do 20 centimetri novega snega in končno tudi razlgedi, prijetnimi temperaturami in tako rekoč brezvetrjem. Toda sobotni vetrovni dan je poskrbel za precej klož, zato smo se ponovno odpravili na sedlo, od tam na Goldbachseespitz (2100 m), pa na Jochspitze (2037 m) in na Gläsekoppe. Mato, Ciril in Špela so odsmučali z Jochspitze po severni flanki, ostali naokoli, z Gläsekoppe pa smo bili za konec deležni res super smučarije po severnem pobočju in skozi redek gozd, kjer se sneg kar ni hotel spremeniti v kaj drugega kot pršič.

Čeprav vreme ni najbolj sodelovalo, pa je zato sodelovala družba in strnem lahko le: Bolje ne bo nikoli. To je bil prvi letošnji, nepozabni 3-Tage Powder Spaß.

 

Poročilo: Katja Petrovec

Fotografije: Katja Petrovec, Brane Povše, Špela Povše

 

 

17.01.2019 Sašo Sotlar, Prvo razbijanje ledu v 2019

Kot po navadi, so načrti po četrtkovem večeru še vedno viseli v zraku. Več možnih scenarijev je sicer bilo v moji glavi, a bolj je bilo vprašanje katerega izbrati. Še vedno neodločen, Danijev klic v petek zvečer hitro spremeni vse – gremo razbijat led v Tamar.

 

Ker nam ni bilo ravno preveč do zgodnjega vstajanja, smo se na pot odpravili nekaj po šesti uri zjutraj, čas in pot pa sta nato hitro minevala. Levo in desno, že smo bili na parkirišču v Planici. Lahek sprehod do koče v Tamarju v hladnem jutru nas je dodatno prebudil, po kratkem postanku pri koči pa smo znova nadaljevali do slapov, ki so se hitro prikazali – le tisti Skriti slap se je nekaj časa – skrival. Kakopak, naveze skorajda povsod, zato odločitev da se ogrejemo v Zadnjem slapu, ni bila težka – poleg tega bo tudi ravno prav za dobiti tisto nekaj malega občutka, kako po dobrem letu znova zabiti cepin v led. Po povratku na izhodišče se je gužva zmanjšala, Skriti slap je sameval. Z Danijem sva se hitro podala vanj – predvsem drugi raztežaj je ponudil izredno lepo plezarijo, led pa mehak in putrast. Ker z Danijem nisva pristaša abzajla, sva se odločila, da slap splezava do konca, saj naj bi, po pripovedovanju nekaterih drugih plezalcev, do zgornje poti bil le slab raztežaj. No, temu ni bilo tako, saj sva morala potegniti dva cela 60 meterska raztežaja, od tega dve tretjini po skalah in mahu, da sva prišla do gozda, nato pa še slabih 5 minut do poti. Časa za "Centralca" je bilo tako premalo in sva jo mahnila nazaj do koče, kjer naju je pričakala Alja in skupaj smo se podali proti našemu prenočišču – Mihov dom pod Vršičem. Ob gostoljubju obeh oskrbnikov koče in pogovorih je čas hitro tekel in potrebno si je bilo nabrati nove energije za še en dan pikanja.

 

V nedeljo sta se nam pridužila še Marko in Urša. Skupaj smo se odpravili nedaleč stran od koče – zgolj čez cesto, navzdol po potki, čez potok in nato še nekaj metrov v klanec – znašli smo se pred vstopom v Drugi slap v Krnici. Naveza treh, ki so že bili v prvem raztežaju in drugih dveh, ki sta na vstop še čakala, je nakazovala na to, da bomo imeli pa danes tu gužvo. Nič ne de – gremo pikat. V prvih dveh raztežajih tak puter, da je za vriskat. Nato ena strma zavesa, po kateri je zelo teklo, nato pa se je led znova spremenil in postal na trenutke celo malce suh in trd. Pa vendarle je šlo vse super, le pri "obračališču" oz. zadnjem stojišču so se zadeve ustavile – pripravljanje abzajlov, naveze so se nabirale, medtem ko smo še plezali zadnji raztežaj so se že delali pravcati "špageti" od križanja vseh vrvi, zato je od tu naprej šlo zelo počasi. Vendar pa nam to ni pokvarilo dneva – še več – smeha, dobre volje in zadovoljstva na vseh abzajlih je bilo za izvoz!

 

Znova v koči nam je oskrbnik, navdušen nad nami in našim pripovedovanjem, čestital – in to z dobrim šnopčkom! Malce počitka, nato pa proti domu, z vmesnim postankom, kakopak, pri Privošniku. Novi načrti za led se tako že delajo...

 

Fotografije: Sašo Sotlar, Alja Čuvan

13.01.2019 Marko Šarac , Ledinski slap

Marko Šarac in Katja Jurjovec (AO Grmada) sta včeraj na Jezerskem splezala Spodnji Ledinski slap. Čestitke!

 

 

S Keti sva tokrat plezala tretjič, nazadnje pa 02.03.2013 v slapu Frosnitzfall (850m, WI5). V teh treh vzponih sva nabrala več kot 1000m lednih strmin.

 

Spodnji Ledinc je slap, ki te prisili globje dihati. Lep, estetsko in previsno se pne, v obliki kot je narejen sedaj zahteva nekaj gimnastike, predvsem pa vzdržljivosti, da te spusti do vrha... Pod svečo sva predolgo čakala dve navezi, ki sta se borili pred nama. Eden od njih je celo prišel tehničarit, viset, rjovet... vse, da bi preživel... Midva sva pa le čakaka, se umikala projektilom in zmrzovala na štantu. Kaj pa vem, sodi to v ta ambient?

 

Prepričan sem, da je to tisto kar je neetičnega v alpinizmu... Za tak namen so telovadnice, plezališča, Mlačca... Seveda, celo ni prvi, ki je skoraj izpustil dušo v tem raztežaju, začelo se je baje že takoj v novem letu, ko so nje kriki, besnenja, agonije in preklinjanja razparali mir in tišino v kraljestvu kozoroga pod Dolgim hrbtom ter odmevali po dolini skoraj do Planšarskega jezera. Hecn, kako dostopno je plezanje v bregih 😁, kako ego postaja valuta v gorska idili z vse bolj plastično vsebino napojeno z miksom testosterona, zasmojenih jointov ter anabilično filtriranih selfijev. Vsakogar, ki si to zaželi ali pa meni, da ga je "poklicalo vesolje", potegnejo čez... Čudi me, da ti akterji v prostem času še na fuš ne operirajo sivih mren! "Ma ajde. Sej gre..."

 

Kakorkoli... Koštala sva še polovico zgornjega, za kaj več je pa zmanjkalo časa in motivacije - to je davek čakalne vrste pod svečo. Zaključila sva z zadnjimi žarki na parkirišču tovorne žičnice.

 

Upam, da do naslednjega vzpona s Keti mine manj kot 6 let...

 

Za uvod v zimo in prvega po več kot enoletni pavzi, sem pravzaprav ponosen. 

 

Keti hvala za super dan, ta je tisti, ki si ga bom zapomnil...

12.01.2019  Slapovi

Gregor Knez in Rok Dečman sta ta teden izkoristila ledne razmere in sta plezala na Jezerskem ter v Tamarju.

08.01.2019 Primož Podkrajšek, Zimski tečaj, 5. in 6. januar


Prvi vikend v letu 2019 se je 27 tečajnikov, alpinistov in inštruktorjev AO Celje-Matica udeležilo praktičnega usposabljanja v okviru alpinistične šole in tečaja varne hoje v gore. Zaradi (ne)zimskih razmer smo bili primorani iti preko Savinjskega sedla, ker smo imeli poligon vadišč v kotanji, ki jo obdajata Savinjsko in Jezersko sedlo. Razdeljeni smo bili v pet skupin ter obdelali pet vadišč: sidrišča in gibanje naveze, hoja z derezami in zaustavitev s cepinom, iskanje zasutih in uporaba lavinskega trojčka, spust ob vrvi na cepine ter preizkus trdnosti snežne odeje. Ker nam je vreme služilo smo po končanem izobraževanju odkljukali še bližnji Ledinski vrh.

Naslednji dan je bila na razporedu skupinska tura na Rinke skozi Turski žleb. Najprej smo preverili žolne, nato pa se odpravili proti žlebu. Glede na razmere in osvojeno znanje smo se primerno opremili, nadeli dereze in čelade, palice pa zamenjali s cepini. Zaradi različne pripravljenosti udeležencev se je pokazala potreba po dveh skupinah. Tako smo tudi končni cilj prilagodili. Bolj pripravljeni so osvojili Štajersko in Koroško Rinko, ostali pa Malo Rinko.

Najpomembneje pa je, da smo se v minulem vikendu veliko naučili in preživeli čudovit čas v objemu gora nad Okrešljem brez poškodb.

05.01.2019  Ojstrica – zimski pristop – 27.12.2018

RAPORT

 

26. 12.


Ob 20.08 dobim od Danija SMS, ki se glasi, »Ali bi šel kdo jutri na Ojstrico? Start ob 6.45 uri«. Do grla sit biftka in pršuta sporočilo gladko ignoriram. A slaba vest mi ne da miru, sploh ker sem prejšnji dan zaradi prej omenjenega tatarca izpustil skupno turo na Peco, poleg tega se kilogrami kar kopičijo, kondicija kopni… »Klinc, pa grem!«, si rečem in nejevoljen odgovorim na SMS ter začnem kopičiti potrebno opremo in brskati po hladilniku iz česa bi si lahko naredil sendvič za naslednji dan.

 


27. 12.


6.00 me zbudi budilka, opravim vse kar sodi v jutranjo rutino. 6.48 sem pri Daniju, ki točen kot ura že daje avto iz garaže. Odhod. V Mozirju se dobimo še s preostalim članstvom današnje ture in krenemo proti planini Podvežak. Vožnja poteka brez posebnih pripetljajev, edino Dani je morda naletel na stacionarni radar. Bomo videli čez nekaj dni. Nekje proti 8.30 štartamo proti Korošici. Marjeta in Brane narekujeta tempo. Pot bp. V senčnih kotanjah ponekod presenetijo varljive ledene zaplate. Star pregovor pravi, da gre osel samo enkrat na led. Jaz sem šel nedvomno večkrat. Takšno je življenje. Nekje vmes se naša odprava razcepi, Polona in Maja se s Palo odpravita proti Mali Ojstrici in Velikemu vrhu, ostali pa po grebenski poti proti vrhu Ojstrice. Ciril se spretno izogne grizenju kolen s taščo in jo kljub začetni neodločenosti raje mahne z nami. Zagrizemo v strmino, sneg je vedno bolj ojužen, noge pa čedalje težje. Malo pod grebenom prideta na plan cepin in dereze. Malo gazimo, malo pikamo sneg, malo »dry toolamo«. Naša neuradna ocena smeri M0/M(-1). Aja, vreme je ves čas izvrstno, sonce kar malo pritiska. Baje je to temperaturna inverzija. Ker časovnici nisem več tako dosledno sledil, ugibam, da smo na vrh prilezli nekje med 11. in 12. uro. Sledi malica, počitek, izjemni razgledi v izjemnem vremenu, fotografiranje in zasluženo pivo. Pivo v ednini, saj smo se po spletu nesrečnih naključij bili prisiljeni soočiti s sila neugodnim razmerjem med številom piv in številom ljudi na vrhu. Da bodo stvari transparentne naj povem, da je to znašalo 1:5. Hvala Marjeta, da smo imeli vsaj to pivo! Vsaka šola nekaj stane in vsaj zase lahko trdim, da se bo v bodoče med vso ropotijo v nahrbtniku gotovo našla tudi kakšna pločevinka. Srečali smo še nekaj kolegov iz AO Grmada in drug drugemu asistirali pri izvedbi skupinske slike. Po odmoru se počasi začnemo odpravljati navzdol, tokrat proti koči na Korošici ali bolje rečeno njenim ostankom, kjer upam, da bo kmalu začelo rasti kaj novega, saj je trenutna podoba precej klavrna. Še malo hodimo. Pot bp. Še malo hodimo in ob 15.12 smo pri avtomobilih. Sledi še izčrpna analiza tura. 18.45, pobiram opremo iz Danijevega avta. 19.03, jem. Hvala vsem sodelujočim!

 


Aljaž Stepišnik, tečajnik AO Celje Matica

Fotografije: Brane, Polona, Marjeta

30.12.2018  Pobožična Peca, spoznavna tura

V sredo, 26. 12. 2018, na dan samostojnosti, smo imeli tečajniki alpinistične šole in tečaja varnega gibanja v gorah prvo zimsko turo, kjer smo kurili kalorije po božičnih pojedinah. Nabrala se je mešana skupina 15 tečajnikov in članov odseka, ki smo se ob osmih zjutraj v Pirešici stlačili v 3 avtomobile in se odpeljali proti Peci. Po mestoma poledenelem makadamu smo se pripeljali do nekdanje karavle, kjer smo pustili jeklene konjičke in se naprej odpravili peš. Najprej smo se skozi gozd (deloma po markirani in deloma po prvenstveni poti) vzpeli do zaprte koče, kjer smo si nekateri privoščili kratko čaj-pavzo, nato pa smo se čez pas borovcev (snega je bilo samo nekaj cm) vzpeli do vrha, kjer je PIHALO. Po obveznem skupinskem fotografiranju in malici smo se bolj ali manj zimsko opremljeni (z/brez derez) spustili nazaj do avtomobilov. Turo smo zaključili na kakavu, kuhanem ginu in ostalih pijačah v Črni.

 

Nika Mlinarič

fotografije: Sašo Sotlar, Polona Povše, Danijel Žagar, Blaž Hribar

 

 

19.12.2018 Aleš Zorko, Zbor članov 2018

V soboto 8. 12. 2018 je imel AO Celje Matica zaključek in sprejem novih članov v višji staž na Frischaufovem domu na Okrešlju. Zbralo se je okoli 40 članov odseka, od tega jih je enajst napredovalo iz tečajnika v mlajšega pripravnika oziroma iz mlajšega v starejšega pripravnika. In tu so nepozabljivi vtisi nekaterih, ki so napredovali v višji staž. Obvezna obleka letos so bila 80-ta leta prejšnjega stoletja. Pantomima, karaoke, kolo nesreče in še kaj se je dogajalo …

 

Marko Mavri:
Ko Elanova RC-ejka sreča flowerpower pajkice.
Po treh letih članstva v AO Celje Matica se je že skoraj pričakovalo, da tudi jaz počasi postanem starejši pripravnik. Prav to se je zgodilo ta vikend na Okrešlju, kjer sem v okviru zaključka alpinistične sezone prejel uradno ''diplomo'', da sem postal starejši pripravnik. Da pa je bilo vse uradno, je bil potreben še krst. Tema krsta so bila 80. leta. Ker mi alpinistično znanje še zelo šepa, sem si nabral kar nekaj kazenskih ''batin''. Potem sem si lahko le še izbral predmet, s katerim bom odslužil te batine. In kolo sreče mi je namenilo elanovo RC-ejko, s katero je Ingemar Stenmark zmagal slalom na svetovnem prvenstvu v Schladmingu leta 1982. Mislim, da v Elanu niso predvidevali, da se RC-ejka poleg snega zna prilegati tudi zadnji plati. Pekoča zadnjica me je opomnila, da je za staž alpinista potrebno nabrati še veliko znanja in izkušenj. Saj vemo, dober alpinist je star alpinist!! Čestitke vsem ''sotrpinom''.

 

Gregor Šipoš:
Komisija za napredovanje je svoje delo vzela resno in pripravila težke naloge. Poleg tega, da smo s pantomimo morali pokazati nam še očitno manj poznane alpinistične izraze, smo zapeli še eno slovensko iz 80-ih na karaoke varianto in bili na koncu krščeni s kazenskimi udarci s predmetom po izboru, ki smo ga izžrebali pa načinu kolo sreče (lopata, smučka, roka ali štrik). Kljub vsemu pa se mi je zdel najtežji del stati zunaj na -4 stopinjah Celzija v 80's outfitu (pajkice, šuškava trenirka, superge). Upam, da se naslednje leto zberemo vsaj v takem številu kot letos.

 

Patricija Verdev:
Zaključek je bil poln smeha in zabave, bil pa je tudi poučen. Zdaj vsaj vem, zakaj alpinisti ne pijejo vode, da jim jeklena volja ne zarjavi ...

 

Sašo Sotlar:
… in stara elanovka je zdržala 9 udarcev po moji tazadnji – svaka ji čast! Vrhunec večera! No, to seveda ni res, vrhunec je bila kakopak zabava ob zaključku še enega uspešnega leta našega ferajna, ki jo je spremljala glasba, petje, ples, nazdravljanje in snovanje novih plezalnih oziroma alpinističnih podvigov za prihodnje leto. Vse to je trajalo dolgo, dolgo v noč oziroma v zgodnje jutro – za tiste najbolj vztrajne. :)

 

Rok Volovlek:
Nekaj se nas je proti Logarski odpeljalo že v petek. Po postanku pri Anziju v Solčavi smo naložili kiblo in odšli proti Okrešlju. Nekateri so že ta večer imeli zaključek pred zaključkom, drugi pa smo šli zgodaj v posteljo, ker smo zjutraj načrtovali pohod skozi Turski žleb. Zjutraj smo Dani, Patricija, Gregor, Gašper in drugi Gregor zakorakali proti Turski gori. Razmere so bile dokaj ugodne, ponoči je zapadlo nekaj snega, tako da smo mestoma gazili, spet drugje pa brez derez zaradi ledu ne bi šlo. V slabih treh urah smo bili nazaj na Okrešlju. Preostanek časa do zaključka smo izkoristili za počitek, medtem so ostali kapljali proti Frischaufu. Uradni del zaključka je minil dokaj hitro, dorekli smo zadeve in izvolili novo vodstvo. Sledila je večerja in potem neuradni del, tudi sprejem novih članov in napredovanja. S Petrom sva bila na vrsti kot prva in nisva vedela, kaj lahko pričakujeva. Vse skupaj je minilo v dobri volji in smehu, zato pohvale organizatorjem za ideje in strokovni komisiji za izvedbo. Meni je po nekaj zvitih vprašanjih, pantomimi in pevskemu vložku Lukovo kolo nesreče namenilo 5 udarcev z lavinsko lopato. Po koncu sprejema sem se že usedel, tako da ni bilo tako hudo, ne vem pa, kako je po osmih udarcih z elanko z Bogdanom? Večer smo najbolj zagreti zaključili v jutranjih urah. Skratka, zaključek je upravičil svoj sloves, bilo je super. Sedaj pa zima in sneg, juhu!

 

Peter Uršič:

Bila je dobra družba na dobri lokaciji, eni brez majice, drugi v puhovkah, za žejo ni bilo skrbi, komisija za "batine" pa vrhunska in nezmotljiva.

 

 

 

08.11.2018 Sašo Sotlar, Od torka do nedelje

Torek. Po končani službi in mrzličnem iskanju potnega lista, se zunaj počasi že temni – seveda, posledica premika ure prejšnjo nedeljo. Še zadnje stvari hitro vržem v avto, se zapeljem okoli vogala na parkirišče pred kopališčem, kjer pozdravim še preostale, ki me že čakajo. Brez prevelikega obotavljanja, saj nas čaka še dolga pot. Pričnemo proti Makarski – na podaljšani plezalni vikend v Biokovem.

 

Sreda. Vreme oz. temperature so ravno pravšnje, tanjša plast oblakov je prekrivala sonce in mu preprečevala, da to prikaže vso svojo moč, ko smo se pomikali proti Vrisovim glavicam. Dobro poznan, kratek in lahek dostop, navrtane krajše smeri – kot nalašč za prvi dan, ko se nismo ravno potrudili s (pre)zgodnjim vstajanjem. Jasno, brez obveznega piva in nazdravljanja na prve smeri, seveda ne gre. Tudi pozno v noč, saj tiste vsaj približno dobre vremenske napovedi po pregledovanju tisočerih vremenskih portalov nikakor nismo našli.

 

Četrtek. Zbudim se v deževno popoldne. Zunaj je že temno. Odpravim se v apartma, v katerem smo preživljali skupne popoldneve, večere. Povedo mi, da se je danes vseeno dalo nekaj narest – Luigi, Alja in Urša so se odpravili v plezališče nad Brelo – vsak po 3 smeri. Preostali so si izbrali Vrisove glavice, kjer so upali, da bo vreme zdržalo vsaj za eno smer – zdržalo je zgolj polovično, saj je vse na vrhu smeri že namakal dež in tako so tudi sestopili. Znova sledi mrko pogledovanje telefonov in vremenskih napovedi – ta je tudi jutri slaba in tokrat brez izjeme: dež čez cel dan. Večer je trajal...

 

Petek. Ura 9 zjutraj. Vse suho, zgolj oblačno. Ura 11. Za 5 minut, tu in tam, kakšna kaplja – v bistvu jih moraš iskati. Ob 12h nas je 6 znova na poti v Vrisove glavice – nekaj je pač potrebno potegniti iz dneva. Tokratnega popoldneva ni bilo dežja niti za vzorec, še več – tudi sonce nas je malce pobožalo. Ta večer delamo načrte za resnejše, celodnevne ture. Vreme bo jutri odlično. V apartmajih je nocoj hitro tišina.

 

Sobota. Alarm zvoni ob 5.20, ob 6.20 še v mraku, Urša, Marko, Rok, Jure in jaz pričnemo iz naselja Topići proti steni Bukovca, slabo uro konstantnega tempa kasneje smo že pri vklesanem trikotniku v steni, ki označuje vstop v smer Bijela mačka. 580 metrov dolga klasika Slovenskih plezalcev, v kateri sta ostala zgolj dva klina. Temu navkljub, nimamo večjih težav se orientirati v steni, dokaj hitro smo čez celotno smer. Sestop. Izberemo daljšo varianto po planinski poti proti Breli. Čeprav sestopamo kar nekaj časa, vmes prečimo tudi celotno dolino, pa je vseeno najbrž boljša kot alternativa, katero sta opisala Simon in Katy, ki sta letošnjega maja prav tako sestopala iz Bukovca. Slabi dve uri in pol – zasluženo pivo. Alja ta dan počiva, Luigi, Dani, Patricija in Gregor pa raziskujejo stene nad vasjo Drašnice. Naberejo tudi kar lepo količino granatnih jabolk in mandljev – tisto, kar si je Dani želel že par tednov prej.

 

Nedelja. Omiš. Plezalna vnema počasi pojenja, pozna se že utrujenost, plezajo zgolj še redki: Jan, Stina, Marko in Urša se potijo v Rambotu, sam pa varujem Aljo v enem izmed športno plezalnih sektorjev. Preostali si ta čas vzamejo za ogled Omiša, izkoristijo verjetno še zadnje letošnje trenutke za osvežitev v morju, poležavanje na plaži. Sledi le še pot domov.

 

Ponovimo? Absolutno.

 

Fotografije: Sotlar Sašo, Luigi Ninovski, Urša Košir, Danijel Žagar

03.09.2018 Gregor Šipoš, Balvaniranje na češkem

V času od 13. -1 7. 8. sva se s Patricijo odpravila na balvaniranje Češko, natančneje v kraj Snežnik. Področje je znano po peščenjaku, ki je kar kompakten, vseeno pa velja posebna etika plezanja. Magnezij se lahko uporablja samo na balvanih, kar se pa tiče dolgih in več raztežajnih smeri, pa se ne sme uporabljati nobene kovinske opreme za varovanje. Pleza se na vozle, tako preprečijo krušenje peščenjaka. Preplezala sva kar nekaj projektov, ki so imeli rang ocen 5 pa do 6B. Napram prejšnjemu obisku, ki je bil en mesec prej, sva imela suho in sončno vreme. Področje je poraščeno z brezovimi gozdovi in je rahlo gričevnato. Dosti turistov pride kolesarit ter hodit. Več pa v spodnjih fotkah.

 

27.08.2018 Peter Uršič, Bogdan Baloh, Smer Sandija Wisiaka v Triglavu

V nedeljo, 12. 8. 2018 se je ekipa, katero smo sestavljali Bogdan, Dani, Marko, Peter in Sašo, podala v zahodni del Triglavske severne stene z namenom preplezati smer Sandija Wisiaka (V, 600m). Kljub reku "Rana ura - zlata ura" nas je pred vstopom v samo smer pričakala gosta megla, ki se ni in ni hotela razbliniti. Po cca. 1 uri čakanja v ne preveč toplem in vetrovnem jutru s skoraj premalo opreme za ogrevanje (oblačila), smo nekako le dočakali lepo vreme in napad na samo skalo. Začetek ni bil nič kaj obetaven, saj je sam dostop do stene oteževal velik kup snega, mokra, mrzla in gladka stena. Po začetnih težavah pa je le nekako steklo tako kot mora in tako v sami smeri najdeš od kompaktne skale, gladkih kaminov, žlebov, plat in samega krušljivega previsa pred izstopom za Tržaško smer. Sestop smo opravili čez Plemenice. Zaključek in debato smo seveda končali z zelo zasluženim pivom.

Bogdan

24.08.2018 Romana, Katja, Sašo, Tabor Dolomiti

Spisala: Katja Petrovec

 

Sredi avgusta, od 15. do 19., je potekal plezalni tabor v Dolomitih. Udeležilo se nas je 12 članov, prvi so začeli kapljati v Cortino že v torek in sredo, navezi Dani Žagar in Marko Mavri ter Jan Strmole in Stina Hedžet, ostali smo oddelali ves teden in izkoristili dolomitski vikend, Sašo Sotlar in Alja Čuvan, Rok Dečman, Bogdan Baloh in Peter Uršič, Romana Daugul in Katja Petrovec.

Plezali smo nad Cortino in prelazom Falzarego, v stenah Tofane di Rozes, Piccola Lagazuoija, velikega Falzarego stolpa, Col de Bosa in še kje. Predvsem pred vikendom nam je bilo vreme bolj naklonjeno, medtem ko je bila sobota popoldne deževna, nedelja pa je ostala sončna in stabilna. Kot je za sredo avgusta navada, je bila gneča velika vsepovsod, na cestah, v Cortini, kampih, zato sta se prvi navezi odločili za spanje na že znanih plezalnih punktih pod »milim« nebom. Ostali smo v petek že dobili prosta mesta v kampu (bili smo v kampu Dolomiti), kjer pa se je že poznala naveličanost osebja nad očitno polno turistično sezono. Osebno mi ostaja v Cortini najljubši kamp Rocchetta, ki pa je bil tokrat poln.

Izkoristili smo vse dneve in plezali vsak dan, tako da se je nabralo kar nekaj smeri. Stina in Jan sta v Dolomitih ostala še po koncu tabora in se podala še v druge dele gorovja, mi pa smo v nedeljo, eni popoldan, drugi že zvečer, odšli domov. Nekje nedaleč od nas sta plezala tudi Albin Simonič in Špela Kračun. Ta kratek čas smo izkoristili tudi za nekaj druženja zvečer in popoldan ter se strinjali, da nam je bil malo daljši vikend vsem zelo všeč. Morda bi naslednjič vendarle izkoristili tabor v kakšnem drugem terminu, da bi se izognili največjemu turističnemu navalu. No, pa saj nam v resnici tudi zdaj ni nič manjkalo.

 

Plezali smo:

Mavri-Žagar

- Via Maurizio Speciale; V+/V; 300m; Lagazuoi Piccolo (15.8.; izmenično)

- Dach; III-IV; 200m; Lagazuoi Piccolo (15.8.; izmenično)

- Via Costantini-Ghedina; VI-; 530m; Tofana di Rozes (Secondo Spigolo) (16.8.; izmenično)

- Via Alvera/Menardi; V+/V; 320m; Col dei Bos (17.8.; izmenično)

- Via Pompanin/Alvera; V/IV-V; 430m; Tofana di Rozes (Primo Spigolo) (18.8.; izmenično)

- Via Vonbank; V-/IV+; 200m; Lagazuoi Piccolo (19.8.; izmenično)

- Via dei Proiettili; V-/IV+; 180m; Lagazuoi Piccolo (19.8.; izmenično)

 

Daugul-Petrovec

- Mittlerer und Pfeiler Weg, IV+, 180 m, Piccolo Lagazuoi (18.8., izmenično)

- Via Maurizio Speciale, V+/V, 300 m, Piccolo Lagazuoi (19.8., izmenično)

 

Sotlar-Čuvan

- Dibona, V+, 300 m, Torre grande di Falzarego (18.8., Sotlar v vodstvu)

- Via Maurizio Speciale, V+/V, 300 m, Piccolo Lagazuoi (19.8., Sotlar v vodstvu)

 

Dečman-Uršič-Baloh

- Alpini Kante, IV, 400 m, Pyramide Col dei Bos (18.8., Dečman v vodstvu)

- Via delle Guide, IV+, 270 m, Kleiner Falzaregoturm (19.8., Dečman v vodstvu)

 

Stina in Jan bosta javila smeri, ko se vrneta z dopusta.

05.07.2018  Paklenica 2018

 

Prihajali in odhajali smo v različnih terminih. Vseh skupaj nas je bilo na taboru 38; članov odseka, pripravnikov, tečajnikov, družinskih članov in prijateljev. Opravili smo malo manj kot 60 vzponov.

 

Imeli smo VSE! Veliko plezanja, atraktivnih sestopov, kopanja (za nekatere »skok-in-ven«, za druge potapljanja) v morju, sonce, dež, burjo, odlične obroke v skupni kuhinji, palačinke, pivo, vino, sladoled, poležavanja na plaži, veslanja v kanuju, pasjo družbo, namakanje nog v tolmunih, obilo smeha, veliko ABBE in ostale nežne muzike, večere pri Dinkotu, tu pa tam toplo vodo v tušu, vodne pištolce, komarje, puhovke in kopalke, izlete s kolesi, igranja družabnih iger, dobrih knjig, zanimivih pogovorov, popoldanskih počitkov, kavic in vsega ostalega kar se za plezalni dopust spodobi. :)

 

Vreme je bilo pestro. Večino dni ni bilo prevroče, tako da se za plezanje ni bilo treba prezgodaj vstajat. V sredo se je precej okrepila burja, zaradi katere so morali Sašo, Maja in Nejc iz smeri Bora abzajlat, s Katjo (Jurjovec, AO Grmada) pa sva imeli v smeri Zimski cvijet na trenutke (za moj občutek) zimske razmere. J Burja je proti koncu tedna ponehala, kar je omogočilo ribičem izhod na morje in nam v petek (že zelo) težko pričakovane ribe. V petek smo dobili tudi pošiljko dežja, zato smo bili »primorani« popoldan in večer prevedriti pri Dinkotu. Vmes je bilo vreme odlično in temperature ravno pravšnje, da smo splezali naslednje smeri:

 

23. 6. 2018, sobota
Juha 6a, Špela Povše in Katja Petrovec
Juha 6a, Romana Daugul in Simon Krčmar
Armadillon 6a, Sašo Sotlar in Alja Čuvan
Kikos bohrer 6a Sašo Sotlar in Alja Čuvan
Ča je od Draga je od draga 5b, Brane Povše, Polona Povše, Patricija Verdev
Ča je od Draga je od draga 5b, Meta Meh in Matjaž Slapnik
Dreaming the lost friends 6a+, Urša Košir in Katja Jurjovec
Water song 6a+, Urša Košir in Katja Jurjovec

 

24. 6. 2018, nedelja
Juha 6a, Katja Jurjovec in Urša Košir
Water song 6a+, Romana Daugul in Simon Krčmar
Rebeka 6b, Romana Daugul, Simon Krčmar, Katja Petrovc
D. Brahm 5c+, Sašo Sotlar in Aleš Volf
Oprosti mi pape 4a, Špela Povše in Luigi Ninovski
Tinina smer, desna varianta 4b+,  Špela Povše in Luigi Ninovski
Sjeverno rebro 4b+, Matjaž Slapnik, Patricija Verdev
Flex & Rex 5a, Brane Povše, Polona Povše

 

25.6. 2018, ponedeljek
Oprosti mi pape 4a, Patricija Verdev, Aleš Zorko
Oprosti mi pape 4a, Matjaž Slapnik, Alen in Aljaž
Tinina smer, desna varianta 4b+, Meta Meh, Peter Uršič
Nosorog 4b+, Meta Meh, Peter Uršič
Danaja 5b, Sašo Sotlar, Peter Uršič
Leva Tržiška 6a+ in  Brid za veliki čekič 5b+, Simon Krčmar, Katja Jurjovec
Šaleški 5b, Romana Daugul, Katja Petrovc, Aleš Volf
Danaja 5b, Romana Daugul, Katja Petrovc, Aleš Volf
Piksi & Diksi 5a, Špela Poše, Urša Košir
Aigor 5b, Špela Povše, Urša Košir
Nosorog 4b+, Brane Povše in Polona Povše
Tinina smer, desna varianta 4b+, Brane Povše in Polona Povše

 

26. 6. 2018, torek
Centralni kamin, 2. izstopna varinata 5a, Meta Meh, Patricija Verdev
Centralni kamin, 2. izstopna varinata 5a, Brane Povše in Polona Povše
Piksi & Diksi 5a, Sašo Sotlar, Peter Uršič, Špela Sotlar
Centralni kamin, 2. izstopna varinata 5a, Urša Košir, Katja Jurjovec, Luigi Ninovski

 

27.6. 2018, sreda
Zimski cvijet 6a+, Urša Košir, Katja Jurjovec
Izduženo rebro 4b, Brane Povše, Špela Sotlar
Izduženo rebro 4b, Alja Čuvan, Matjaž Slapnik
Izduženo rebro 4b, Patricija Verdev, Polona Povše
Josipa Debeljaka 4a, Brane Povše, Polona Povše, Špela Sotlar
Josipa Debeljaka 4a, Patricija Verdev, Meta Meh
Josipa Debeljaka 4a, Alja Čuvan, Matjaž Slapnik

 

28.6. 2018, četrtek
Doktor Frankenstiin 5b, Brane Povše, Polona Povše, Patricija Verdev
Danaja 5b, Brane Povše, Polona Povše, Patricija Verdev
Doktor Frankenstiin 5b, Alja Čuvan, Urša Košir
Velebitaški 6a+, Katja Jurjovec, Sašo Sotlar
Bora 6a, Maja Železnik in Nejko Rožanski

 

29.6. 2018, petek
Flex & Rex 5a, Alja Čuvaa, Patricija Verdev
Flex & Rex 5a, Sašo Sotlar, Špela Sotlar
Tinina smer, leva varianta 4b+, Sašo Sotlar, Špela Sotlar
Izgubljena djeca 6a+, Maja Železnik, Nejko Rožanski
Izgubljena djeca 6a+, Urša Košir in Katja Jurjovec
Flex & Rex 5a, Nena Skrt in Marjan Hajshen
Oprosti mi pape 4a, Brane Povše in Polona Povše
Oliver Dragojević 3, Brane Povše in Polona Povše

 

30. 6. 2018, sobota
Tinina smer, desna varianta 4b+, Urša Košir, Maja Železnik, Nejc Železnik
Tinina smer, desna varianta 4b+, Alja Čuvan, Patricija Verdev
Ercegov vrh, 2 smeri, Brane Povše, Polona Povše, Špela Sotlar
Bora Bora 6a, Sašo Sotlar, Katja Jurjovec

 

Na taboru je bilo zares zelo prijetno. Zelo sem vesela, da sem bila del tega. Hvala vsem skupaj! :)

 

Urša Košir

 

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

Svoje videnje tabora oziroma "vikend paketa" je predstavil tudi Luigi:

 

Paklenica, kraj, kjer vsak plezalec najde zase primerne plezalne smeri, ob enem pa uživa ob morju in soncu v dobri družbi. Sam sem se v soboto z enodnevno zamudo pridružil mešani ekipi plezalcev, v večini članom AO Celje Matica. Zame je bilo plezanje v Paklenici prvič, kot tečajnik, zato sem prvi dan preplezal dve lažji smeri, Tinin smer - desno varianto in Oprosti mi pape. Drugi dan sem se podal v Šaleško in tretji dan še v Centralni kamin. Skala je super, oprimki dobri, vreme je bilo vzdržno, precej je le pihalo, le da ni deževalo, razgledi čudoviti, družba pa odlična. Ker sem predčasno odšel, je zmanjkalo časa za še kakšno plezalno smer. Ampak zagotovo nisem bil zadnjič in kot drugje, tudi tu velja “skale me bodo počakale”. Vsem plezalcem želim, obilo lepih plezalnih dni.

 

Luigi Ninovski

 

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

Fotografije: Brane Povše, Matjaž Slapnik, Patricija Verdev, Katja Petrovec, Sašo Sotlar
08.05.2018 Sašo Sotlar, Biokovo – Brela

 

Proti koncu meseca aprila se vedno znova poraja vprašanje: kam se odpraviti za praznike oz. čez prvi Maj? Tudi na ferajnu jasnega odgovora vse do zadnjega tedna nismo imeli, strinjali smo se le eno – v izogib preveliki gužvi bomo letos izpustili Paklenico, saj se v tem času vanjo tre res veliko ljudi. Vedno bolj smo se poigravali z mislijo, da bi šli pogledat severnejši del Biokovega – področje v okolici Brele, ki se nahaja slabih 30km južneje od Omiša.

 

V petek popoldne smo se jaz, Alja, Dani in Meta odpravili na pot proti Dalmaciji. Tja je že en dan prej odrinila še ena skupina in sicer v postavi Simona, Romane, Urše in Katje (Jurjovec, AO Grmada). Razen manjšega zastoja pri Lučkem (zaradi nesreče na Zagrebški obvoznici) ni bilo na poti nobenih težav ali gužve – kar presenetljivo, sem si mislil, saj sem vseeno pričakoval večji naval. Ob pozni uri prihoda v Brelo, nas je naša lastnica aparatmaja, v katerem smo bili nastanjeni prihodnjih 5 dni, prijazno sprejela, nato pa so zakrulili lačni želodčki in prvo se je bilo potrebno posvetiti njim. Nato pa sva z Danijem naredila bojni plan za prvi dan plezalnega dopusta.

 

Sonce je bilo hitro pokonci, kar pa ne morem reči tudi za nas – nekako 'penzionersko' smo se spravili iz postelj šele okoli 7:30 in predno smo zagrizli v hrib proti Vrisovim glavicam, je bilo sonce že res visoko nad našimi glavami. Med krajšim dostopom smo v steni opazili Uršo in Romano, ki sta že bili na polovici svoje (in v bistvu, tudi naše) prve smeri. 'Bodri morning', 100m dolgi 5b bo za ogrevanje ravno pravšnji – res je bil. Lepa, uživantska smer, ki takoj na začetku ponudi manjši problem, ki ga je potrebno rešiti. Po spustu po vrvi na drugi konec hriba in hitrem sestopu smo na izhodišču naleteli na Uršo in Romano, ki sta se po steni spustila drugje kot mi - stena je na južni strani na nekaterih mestih kar zelo poraščena in imaš lahko nemalo težav pri spustih. Na severni strani teh problemov ni toliko, pa tudi sestop po melišču je nato kratek. Kljub žgočemu soncu in pozni uri smo se vsi razen Mete odločili še za eno smer – jaz, Dani in Alja smo se podali v GRB #1 (4c), Urša in Romana pa v sosednji GBR #2 (5c). Na vrhu se mi je zgodilo neprijetno presenečenje – pri vstopu v smer sem pozabil za pas obesiti pohodne čevelje in tako sem sestop po melišču moral tokrat opraviti kar v plezalnikih. Tisti dan sta se Katja in Simon borila v smeri Dalmatinski san – 450m visoka in 600m dolga 6b smer v Bukovcu – hribom desno od 'naših' Vrisovih glavic.

 

Naslednji dan smo se znova podali nasproti Vrisovim glavicam, tokrat v 300m smer 'Sretan put'. Smer, meni, razen prvega raztežaja, ki postreže z gladko (5c) plato – ni bila kaj pretirano všeč – vseeno je bila na trenutke preveč poraščena. Seveda po sestopu na obvezno pivo (ali dva), nato pa – skok v morje. Voda – perfektna in osvežujoča.

 

V nedeljo sta se Meta in Alja odločili, da bosta počivali, z Danijem pa sva se želela podati v Bukovac v smer 'Kamene orgulje'. Po dobri uri dostopa do začetka stene sva pričela z iskanjem vstopa v smer, ki naj bi bil označen z modrim napisom. Žal, najine smeri po slabih 2h urah iskanja v vročem dopoldanskem soncu nisva našla (sva sicer našla vse preostale J ), za kakšno 'prvenstveno' se pa tudi nisva odločila, tako da sva sestopila nazaj proti vasici Topići, kjer sva se v konobi 'Panorama' odžejala s hladnim pivom, ter okrepčala z zelo dobrim narezkom: pršut, ovčji sir in domače olive – za prste obliznit! Zvečer smo se vsi skupaj dobili na vepiju (večerno pivo), po druženju smo drugi skupini zaželeli srečno pot domov, sami pa smo nato skovali načrt še za preostala dva dneva.

 

Urša, Romana, Simon in Katja so se naslednji dan lotili smeri 'Forma piva' (200m, 6a+) v Omišu, mi smo pa zagrizli v naslednji hrib na spisku: Križ nad vasico Bast. Tam smo preplezali dve smeri: Klondike (170m, 6a), nato pa nadaljevali še po smeri 'Zimsko sunce' (200m, 6a) na sam vrh Križa, od koder je nato sledil dolgotrajni sestop – vročina, seveda, ni pri tem prav nič pomagala. Seveda, bolj ali manj utrujeni od preteklih dni, si ta večer nismo preveč 'začinili', poleg tega nas pa je naslednji dan čakala še dolga pot domov.

 

A predno smo malo pred 13. uro zavili na avtocesto in nazaj proti Sloveniji, smo se tudi mi zjutraj zapeljali do Omiša. Tam smo se jaz, Alja in Dani lotili smeri Rambo (230m, 6a), ki mi je bila res zelo všeč, posebej tretji raztežaj. Sicer sem se v predzadnjem raztežaju pri izpenjanju kompleta le za tega tudi prijel, tako da me prosta ponovitev še čaka, a bom to smer z veseljem še šel plezat.

 

Tako smo sklenili podaljšani plezalni vikend v Dalmaciji. Lepi kraji, lepe stene in lepe smeri, katere se resnično splača obiskati – morda znova že v Novembru. J

 

Fotografije: Sašo Sotlar, Katja Jurjovec

24.04.2018 Brane Povše, Matej Knez, Slovenska smer v Triglavu

V soboto, 20. aprila so Marjeta, Dani, Matej in Brane plezali Slovensko smer v Triglavu ter s Kredarice odsmučali navzdol za Cmirom.

10.04.2018 Gregor Šipoš, Turni vikend

Ta vikend smo imeli dve turno smučarski turi. V soboto smo se odpravili proti Pokljuki, naš cilj je bil spust iz Velikega Draškega vrha. Pot smo začeli na parkirišču na Pokljuki v smeri konca ceste na Pokljuki. Na koncu ceste nas je pričakalo presenečenje, saj je bilo drevje podrto od novembrskega snegoloma tako, da smo opravili "rodeo" s smučmi na ramenih. Pot je bila sicer mimo Konjščice pa vse do vrha zelo lepa, pravzaprav bilo je skoraj prevroče. Mene je malo zdelovala kondicija, ampak trud na vrhu je bil poplačan. Spust do Jezerc je bil zelo lep, sneg je bil dokaj kompakten, malenkost južen. Na Jezercih smo se razdelili. Brane, Pero P, Marjeta in Gašper so šli čez Srenski preval, Polona, Maja in jaz pa smo odsmučali do planine Konjščice, si tam nadeli pse in potem po Kačjem robu oddrsali proti Pokljuki. Druženje smo zaključili ob pivu. Maja, Gašper in Pero P. so se odpravili proti domu, ostali pa smo se zapeljali do Erjavčeve koče, kjer smo prespali in splanirali naslednji dan.

 

V nedeljo zjutraj so se nam pridružili Mato, ki je šel z nami smučat, Dani, Sašo in Pero U. pa so šli plezat Zupančičevo grapo in Pripravniško grapo v Mali Mojstrovki. Mi smo šli smučat z Šitne glave. Čeprav je na Vršiču bila temperatura nad 0 je sneg bil pomrznjen, ampak že po uri hoje se je malenkost ojužil. Poloni se je na koncu najstrmejšega dela odlepila koža, ki je več ni mogla nalepiti na smučko, zato je kar smuče dala na rukzak in odpeketala proti vrhu. Na vrhu smo malo posedeli, ker je bil še en lep sončen dan, vendar vseeno je pihal kar močen veter. Spust je bil ponovno lep kot prejšnji dan. V prvem delu je bil sneg rahlo "putrsast", v spodnjem delu pa precej južen. Me je pa vseskozi skrbela ravno druga povica spusta, ker je bil sneg zelo mehek, povrhu vsega pa še strmo. Ugotovil sem, da moram še kar nagruntat tehniko smučanja. No, malo za našim prihodom pa so prišli tudi fantje iz grap, ki pa so bili najbolj zadovoljni s Pripravniško grapo, saj je sneg bil kompakten in leden, dočim Zupančičeva grapa pa je bila precej južna. Naš obisk gora se je končal ob 12.00 tako, da smo se počasi odpravili proti štajerski. Minil je lep vikend, katerega se je res splačalao izkoristiti za hribe pa čeprav je vročina "odlimala pese" s smuči. :)


 
Stran:   1   2   3   4   5   6  
Prikaz: 1 - 30 od 180 zapisov
 
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah