Lepe sončne sobote, ki je nosila pridih hladnejše jeseni, je na bližnji Čreti potekal tretji (tradicionalni?) Adventure Race, ki ga je organiziral Vasja. Prijavilo se je deset tekmovalcev – enajsti je tekmovanje žal moral predčasno zapustiti – ki je tvorilo pet ekipnih dvojic. Žrebanje parov je potekalo nekaj dni prej na društvenem sestanku pri Povšetih in nanizalo naslednje ekipne dvojice: Alja in Luigi, Katja in Jan, Jernej in Lev, Sašo in Peter U. ter nenazadnje Doroteja in Peter B.

Zbor je bil zjutraj ob 9:45 na parkirišču pod Domom na Čreti. Ker smo vedeli, da nas čaka pestro in moči terjajoče tekmovanje, se nas je večina na štart pripeljala z avtomobili, le najnadebudnejši so mislili, da se na dirki ne bodo dovolj ogreli in so se raje iz doline odpravili kar s kolesom. Med njimi je bil le Lev. Res korajžno.

Ko smo bili vsi zbrani in pripravljeni, smo nestrpno čakali 10. uro, ki je naznanila začetek tekmovanja. Ekipe so štartale v razmiku petih minut, prva pa sta začela Sašo in Peter U, ki sta pogumno zdrvela proti prvi postojanki, sektorju Domačica. Druga sva bila na vrsti jaz in Lev, nato Katja in Jan, Alja in Luigi ter Doroteja in Peter B.

V Domačici, kjer sta nas pričakala Anja in Matjaž, je vsaka ekipa morala splezati vsaj dve smeri in največ štiri, večja težavnost pa je prinesla večji odbitek časa. Z Levom se raje nisva predolgo obirala in splezala preprost 5a za dobre tri minute odbitka, medtem ko se je Peter B. odločil kar za krepak 6c – z Dorotejo sta na plezanju nabrala kar 18 minut odbitka. Po (napornem) plezanju je vsak za popestritev dobil tudi kakšen keks Domaćice in nato stekel malo gor malo dol nazaj do parkirišča, kjer se je hitro znebil odvečne plezalne opreme, skočil na kolo in odhitel navzgor v makadamski klanec.

Pot je sprva vodila po lepi vzpenjajoči cesti in se je kmalu za ovinkom pričenjala spuščati precej daleč navzdol do doma planincev Farbanca. Tam sta nas čakala vedoželjna Vasja in Zdravc z našo drugo nalogo: izdelavo vozlov. Vsak izmed tekmovalcev je moral pokazati en vozel in vsak vozel je prinesel odbitne točke. Kot se je izkazalo, nas večina vozle obvlada, se pa najde tudi kakšen kandidat, ki mu (najlonski) vozel povzroča preglavice. Po hitrem požirku nečesa tekočega, smo se s kolesi spustili še malce navzdol, nato pa nas je pot vedno strmeje vodila navzgor po makadamu. Prvi ovinki nam še niso spili moči, ko pa je prišel ta glavni 15-stopinjski klanec, pa nas je večina elegantno splezala s kolesa in se do milejšega klanca odpravila pogumno peš.

Višje gor smo se peljali mimo nekaj kmetij in naposled prišli do cerkve svete Matere božje in Nikovih peklenskih vprašanj o občini Vransko, kjer smo si srečo krojili sami, ko smo si od ena do deset izbrali vsak eno vprašanje. Izvedeli smo, da Čreta nima 430 prebivalcev (plus/minus 400) in da v grbu vran sedi na veji prikrajšanega smrekovega debla. Vsak pravilen odgovor nam je seveda prinesel odbitne minute. Po nabiranju znanja sta se obe moški ekipi stekli vpisat v planinsko knjigo na bližnjo Grmado, česar ekipam s puncami ni bilo treba.

Nato smo šli spet na kolo in nazaj po isti poti ter vse do podružnične cerkve sv. Katarine Aleksandrijske, kjer je Polona pod Branetovim nadzorom posnela nekaj precej zanimivih fotografij kandidatov po načelu »najboljša fotografija prinese največ odbitnih minut«. Po fotošutingu pa je ostala le še ena postojanka – cilj na planinskem domu na Čreti.

Na cilj, kjer so ob pivu uživali Vasja, Zdravc, Matjaž in Anja, sva prva prispela midva z Levom, čeprav sva že prej na poti srečala Sašota in Petra U., ki sta takrat bila kar nekaj minut pred nama, vendar sta, glej ga zlomka, v zadnjem odseku poti napačno zavila in si nakopala kazenski krog. Na cilj sta tako prišla nekaj minut za nama. Tretja sta na cilj prispela Katja in Jan, nekaj minut za njima pa še Alja in Luigi, petega para pa še kar ni bilo. Naposled sta Doroteja in Peter B. le poklicala z druge strani hriba, saj sta ob nesporazumu napačno zavila proti Nazarjem – čakal ju je še dolg vzpon nazaj na pravo pot, zaradi česar sta tudi izpustila nalogo pri Nikotu in raje šla neposredno proti cilju.

Njun zaostanek je žal bil znaten, vendar sta kljub utrujenosti na cilju pokazala dobro voljo, Doroteja pa je izjavila, »Čeprav vem, da sem bila na napačni poti, ne bom šla več nazaj gor. Grem raje dol.« Mislim, da si zasluži majico.

Ko smo se vsi zbrali pri domu, nas je Vasja povabil na piknik domov k sebi v Orlo vas, kjer je po tehtnih seštevkih in ulomkih odbitnih minut razglasil rezultate. Šlo je tesneje, kot je pričakoval: na prvem mestu sva bila midva z Levom, tri minute za nama Katja in Jan, par minut za njima Sašo in Peter U, nato Alja in Luigi, za na konec pa še Doroteja in Peter B. Za popestritev pa so nas prišli še pozdravit Ronja, Aljaž in Alenka. In tudi Baloh.

Triglav – Bohinjska smer

Kok je fajn ko za “nagrado” za pozn kobacanje iz postle parkiraš avto skor na terasi Aljaža – je pol človk lahk mal hitrej pod Zahodno Steno.

Družbo v steni sva pričakovala, sicer roko na srce bolj v “ZZ”-ju, da bo pa v Bohinjsko zarila še ena druga naveza … no to pa zih ne – glede na to da smer ni ravno blazn oglaševana. No, pa bi lahko bla – v bistvu smeri ne manjka nč in je prou solidna smer z dobro skalo (če kam ne zaviješ po nepotrebnem, khm, khm) Razn seveda zoprnga detajla cele smeri: previs v prezadnem cugu. Zoprnija tak za spodnje kokr tud za zgornje ude: moje patike so odkrušle dobršn del skalovja spodi, no za prjet je pa skala dost u redu – če rad prjemleš ko rak. Opremljena je solidno, sva pa vseen mogla kar zabijat – Jan do te mere da je (spet) kladivo zjebu. Tk so v smerci ostali 3je najini klini. Da se pa človk ne zgubi, pa priporočam: spodn del smeri je najbolj točno skiciran v vodničku Stena, za drugo polovico je pa bolš skica na plezanje.net.

Ampak je res fajn na konc - ko se skor zabiješ v Bambergovo pot - brez tavanja po Zlatorogovih (al pa kterih drugih) policah – in tak hitr nazaj v civilizaciji in se lahk pripravš na nove dogodivščine.

Šite - JLA

Vse kocine na nogah mi štrlijo pokonc, ko ob 8h zjutraj gonva proti Domu v Tamarju, vmes si pa pojem tist štiklc od Letečih Potepuhov: “used se gor na štango bova tko hitrej pršla…” In sva. Hitr pospravm u sebe japko, odvečno robo pustiva zaklenjeno na picklih, pa marš u hosto. Da svojim tacam prišparam trpljenje, pljučim pa nepotrebno sopenje se hitr postavm pred Murija da ne more mim – utrip se mu verjetno spusti do 40, pr men so pa encimi z japko očitno zlo hitr opravl in plini so se začel nabirat - v tem smislu sem tiho trpel, a se je splačal - po ležerni uri in pol sva bla pod prvim klinom in … ves mraz jutra je izgnil.

Prvo na vrsti, po vsemrežje najdenih opisih sodeč – blazno krušljiv pru cug – pa očitno folk še ni plezal v Turski gori, pa pol travnata poč – ja, trave je neki na začetku, pol pa nima več kje rastit … hitr rata jebeno, brez potenicalnega mesta za prjatla – pa je treba kar čez. Sicer kasnej ni nč kej laži, ampak mora it. Pa neki vijuganja gor in dol, pa čez “streho”, ampak se splača res dobr na skico pogledat – mim strehe. Pa si rečeš – super, kamin – oldskul, zihral je not zih neki – res jih je, je pa ozek. In taki res ozki kamini ti lahk dajo hitr tinte pit – sicer pomaga da ti rukzak binglja pod jajci, ampak če se ti pa pol glava nekak zakači not … no, vsekakor zanimiva situacija iz ktere se lahk človk nauči: mamo jebe pa frende za kajlat, glava naj ostane za kej druzga + ne rint preveč not v kamin. Pride na vrsto hudičevo lep 60m cug pokončne zajede (eden najlepših cugov k sm jih kdajkoli zlezu), na konc pa še čez previs - nama ni bil zategnjen, tud FE-ja je dost not. Smer končaš sred Šit - gledava gor, gledava dol…s Pavlo do zdej najboljših izkušenj nimava (prehitr se spomneva krša v Špiku), a dons sva jo mava rajš – od razvezave, dveh koristno pozabljenih zidarskih vponkah na abzajl štantih pa do zlaganja štrikov je šlo mim sam za 4 runde pira cajta.

Še Poni-ekspres nazaj prot “Peterkinem domu”, vmes sva spoznala še da treking dvokolesnik ni glih najbolš za šuder, ampak – če potegnemo analogijo ljudske modrosti – “bolš se slab pelat, ko dobr hodit”.

P.S: morm si zapomnit da je treba Muriju za naslednji RD kupt zvonček za picikl – očitno to ne pride serijsko pri specialki.

P.S.S: z Murijem sva tud zanimivo stvar pogruntala – da sestop po “Pavli” v Šitah ni nič kej bolj hud v primerjavi z Bambergco. :) (abzajli izključeni sevede)

Aiguille Noire de Peuterey  - Arete Sud

Že ko smo se vozili proti Chamonix-u sva s Sašotom gledala vremensko napoved. Do torka zvečer naj bi zdržalo vreme. 

V planu sva imela eno malo daljšo turo z bivakiranjem v steni. Še od lanskega leta je želja Petit Dru – Allain Leininger, naslednja Sašotova ideja je Mont Blanc du Tacul in Gervasutti Pillar, ali morda Aiguille Noire de Peuterey  - Arete Sud. Ko se v soboto popoldne dobimo v kampu z Luko Lindičem, ga malce povprašamo za ideje in priporočila. Glede na to da je že skoraj 14 dni v Chamonix-u nam zaradi vročinskega vala odsvetuje severne strani, saj ponoči ne zmrzuje več. Tako se odločiva za Aiguille Noire de Peuterey  - Arete Sud.

Plan je nedelja zjutri štart proti dolini Veny pri Courmayeru in nato mimo koče Borelli (bivak) do vznožja Pic Gamba, kjer se prične južni greben do Aiguille Noire de Peuterey. Ob 12:30 sva sedela pod steno in se krepčala. Sonce je pripekalo, tako da sva ostala kar v kratkih hlačah, saj smo sredi vročinskega vala.

Ob 13. uri sva začela s plezanjem, že na začetku sva se dogovorila, da plezava v blokih (5 raztežajev 5 drugi). Tako je pričel Sašo, tekoče, saj je imel vsak raztežaj navrtano sidrišče. Nadaljujem sam, pridem do prvega sidrišča, en slab en dober klin, ''mah tole je nekaj starega, grem naprej zagotovo so svedri naprej''. No tu je zmanjkalo svedrov, jaz pa kot običajno, vlečem raztežaje do konca vrvi, in vedno končam z neverjetnim trenjem. Nekako mi tudi že skica ni več všeč, smiselno mi je, vendar po skici bi mogla že iti v prečko pod Pointe Bifida. Zopet je na vrsti Sašo in glej ga zlomka, pride do navrtanega štanta. Plezava nekje po južni strani Pointe Bifida, čeprav so vse skice vrisane malce bolj vzhodno (desno). Ko sem zopet jaz na vrsti iščem prečko v desno, vendar je ni nikjer. Tako imam že vsega dovolj in rečem Sašotu, da zdaj pa ne gledam več skice, ampak samo še sledim logičnim prehodom in poškodovani skali od derez. No pa sva po 5 raztežajih pri prečki pod vrhom Pointe Bifida. Tukaj sva zamenjala kratke hlače z dolgimi, saj naju bo počasi začela loviti tema.

Nadaljuje Sašo začenja se plezanje po grebenu z občasnimi prečkami. Tako se dvigava proti 3. špici Pointe Welzenbach. Tukaj mi je zmanjkalo vode, cel dan sva na soncu, plezava že več kot 6 ur, 1 liter vode sem spil. Sašo spleza svojih 5 raztežajev, pa mu rečem, da sem že malce utrujen in da če mu ni težko, če lahko on nadaljuje v vodstvu. Tako je potegnil še 3 raztežaje prečke pod vrhom Welzenbacaha, kjer naju je ujela tema. Spustila sva se na škrbino, ki ločuje Pointe Welzenbach od Pointe Brendel, ter si uredila bivak. 

Celotno turo sva splanirala, da bova ob bivaku imela sneg, tako imava s sabo samo dehidrirano hrano. Ostalo pa nama je samo 6 dcl Sašotove vode. Odločiva se, 4dcl gre za juho, potem pa imava še vsak po 1 dcl vode za zajtrk. Okoli polnoči se zavlečeva v spalke.

Malce pred 6 zjutraj naju zbudijo sončni žarki, če naju ne bi oni, bi pa zagotovo možak, ki je priabzajlu z Welzenbacha ob 6 uri zjutraj. Fant nima nič s sabo, samo plezalni pas, plezalke ter športni nahrbtnik z mehom, za pasom pa še tekaške copate. Švigne mimo naju, Sašo je le vprašal kam gre, pa je že divjal naprej. Bil je Benjamin Vadrines, gorski vodnik ekstremni športnik, ki je podiral rekord celotnega grebena do vrha Mont Blanca, ta je sedaj od avta do vrha 6 ur in 51 minut. 

Malo pred 7 zjutraj se tudi midva zapodiva proti Pointe Brendel, tukaj se prične tudi malce zahtevnejše plezanje (V/VI). Malo pod vrhom Brendela naletiva na sneg in vzameva si kar uro počitka. Tako sva si natopila snega, spila vsak skoraj liter tekočine, nekaj pojedla ter si natopila še vsak liter za s sabo. Danes se odločiva, da plezava vsak svoj špic. Tako sem na Brendel plezal jaz naprej, na Pointe Ottoz pa je plezal v vodstvu Sašo. Vmes sta naju prehiteli še dve navezi z vodniki. Sledil je še Pointe Bich, kjer te na koncu čaka kamin oz. offwidth poka ocenjena s 3+ in ti da kar mislit. Še zadnji spust in pristop na Aiguille Noire de Peuterey.

Malce pred peto popoldne sva pričela s sestopom po vzhodnem grebenu. Sestop je sestavljen iz poplezvanja do III stopnje in nekaj abzajlov. Samo plezanje gor po grebenu ni bilo tako naporno kot pa sestop, saj tu nisi navezan, pa tudi kakovost podlage je veliko slabša. Ob mraku sva prišla na 4 zaporedne abzajle, kjer sva mislila, da sva že zunaj, pa je sestop trajal še kakšno uro. Ob 23 sva na snežišču pod steno, okoli polnoči pa na bivaku Borelli. Sašo vpraša ali prespiva na bivaku ali greva v dolino. Odločim se za dolino, tako naju čaka še slabi 2 uri sestopa do avta. Okoli 3 zjutri pa prideva v kamp. 

Sama tura nama je vzela 43 ur od kampa do kampa. Bolj kot fizično je bila psihično naporna, saj pri sestopu po vzhodnem grebenu ni bilo možnosti za napako. Tako sva si potem vzela za počitek še sredo in četrtek, pa tudi vreme je sodelovalo.

La fin de Babylone – Brevent

V petek sva odločila, da greva plezat v Brevent, nagledala sva si dve smeri Ex libris v vzhodni steni Breventa, ali eno od treh smeri v južni steni. Odločiva se za južno steno, kjer so navrte smeri. Pogledava zasedenost stene in se odločiva za smer La fin de Babylone – 6c. Če bo čas greva pa še Ex libris.

No v sami smeri sva tako uživala, da tudi če bi bil čas ne bi napadla še ene smeri. Pozitivni grifi, lepi stopi, pokončna stena, super varovanje, kaj bi si še želel po tako naporni turi.

Do ideje za to smer sva prišla prejšnji dan, ko nas je v taboru obiskal Luka Lindič, ki nam je posredoval razne koristne nasvete pri izbiri ciljev. Ker je bilo lepo vremensko okno v prvih dneh tabora, kasneje pa napovedano poslabšanje, je bilo smiselno večje ture opraviti kar takoj na začetku. Aljoša se je za Contamine kar hitro navdušil, sam sem pa z nekaj skepticizma dokaj hitro v odločitev privolil. Imel sem sicer občutek, da je smer zame verjetno malo prevelik zalogaj. V vodničku piše, da gre za “old school, strenuous climbing”. Toda, Aljoša je dejal, da lahko vse prepleza kot prvi v navezi, poleg tega se pa smer na dveh mestih seka s smerjo Anouk, po kateri poteka navrtana “abzajl pista”, zato lahko na teh točkah precej enostavno obrneva. Torej, pa dajmo poizkusiti.

Po z moje strani dokaj nervozni noči in jutranjem transportu smo se tako znašli na zgornji postaji železnice nad Mer de Glace. Spustili smo se do ledenika, kjer smo zapustili trume turistov in nadaljevali pot po ledeniku. Od ledenika je še komajda kaj ostalo zato smo lahko po njem hodili nenavezani. Po kakšni uri hoje sta Dani in Jan zavila proti svojemu cilju, midva z Aljošo sva pa nadaljevala proti koči Leschaux, do koder je skupaj približno 4 ure hoje od izhodišča. Od ledenika do koče se je na koncu potrebno povzpeti po seriji navpičnih lestev, ki zahtevajo vso zbranost. 

Na poti sva si lahko ogledala steno v katero sva se nameravala podati, na koči sva pa preživela popoldne, obdana z gorskimi vodniki in kopico verjetno lokalnih plezalcev, ki so izgledali precej izkušeni. Takoj mi je bilo jasno, da sam v to okolje ne spadam, saj sem bolj med začetniki. Z Aljošo sva se dogovorila, da želiva v smer vstopiti ob zori ob 5h zjutraj, da bova brez bivak opreme in da obrneva, če bo izgledalo, da se bo avantura zavlekla v noč. Mislim, da sva že tisti dan oba slutila, de celotne smeri verjetno ne bova preplezala.

V ponedeljek sva vstala ob 3h zjutraj, pojedla zajtrk in se po lestvah spustila do ledenika. Od prejšnjega dne sva bila z dvema mladima plezalcema dogovorjena, da jima bova sledila do vstopa smeri, saj sta onadva že poznala dostop. Od koče sva štartala pred njima, saj sva bila prepričana, da sta onadva hitrejša in naju bosta dohitela. Ob robu ledenika sva kar nekaj časa po moreni prečila pobočje in se znašla pod snežiščem, nakar sva opazila, da sta omenjena plezalca že precej višje nad nama tik pred vstopom v smer. Ker se nismo dovolj natančno dogovorili, nisva vedela, da je hitrejši dostop po zgornjem delu pobočja in ne spodaj ob ledeniku in tako sva že tukaj izgubila nekaj časa. Kakorkoli, vzpela sva se še po strmem snežnem pobočju in po dobrih dveh urah in pol prišla do vstopa. 

Po vstopu je plezanje dobro steklo. Aljoša je lepo obdeloval raztežaje v vodstvu. Skala je dobra, v štantih je nekaj starih klinov, ki jih je Aljoša ojačal s frendi ali zatiči, vmesno varovanje je pa prav tako na premična varovala, le tu in tam se najde kakšen klin. Plezanje je potekalo večinoma po počeh in raztežaji z oceno 5c so se mi zdeli res precej težki. 

Čeprav se mi je zdelo, da dobro napredujeva, sva bila še vseeno prepočasna, z ozirom na časovne omejitve, ki sva si jih zadala. Poleg tega se pa sam ne počutim najbolj lagodno, če ni vsaj na štantu tu in tam kakšnega svedrovca. Tako sva se po približno 200 m vzpona na prvem stičišču s smerjo Anouk odločila za spust po vrvi.

Abzajli so potekali gladko, vse dokler se nama ni zataknila vrv. Po silnem vlečenju nama je vrv uspelo rešiti, zraven sva pa dol potegnila tudi precej veliko skalo, ki sem jo dobil kar na glavo. Na srečo ni bilo nič hujšega, le par minut sem potreboval, da sem prišel k sebi. Nadaljnji spusti so potekali brez posebnosti.

Po sestopu iz strmega snežišča sva želela za nazaj ubrati isto pot, kot sva jo ubrala pri dostopu. Neke vidne steze tam ni in zato enake poti nisva zadela. Znašla sva se na precej razbrazdanem ledeniku, ki je bil pokrit s precej razmočenim snegom zaradi opoldanskega sonca. Navezala sva se in manevrirala med razpokami, ter skakala čez njih. Tu in tam se je vdrlo do kolena, ampak na srečo nič kaj bolj resnega. Problematičnega dela je bilo dokaj hitro konec in spet sva bila na ledeniku s čvrstim ledom prekritim s kamenjem. Sledil je še ponoven vzpon po lestvah nazaj do koče kamor sva se vrnila mislim da malo pred 15. uro.

Popoldan sva počivala in načrtovala, kaj bova počela naslednji dan. V mislih sva imela lažjo turo in tako izbrala smer Comte - Engelmann 5c 300 m v rhu Pointe 2842. Čeprav je sama smer manj resna kot prejšnja, pa prihajajoči dan vseeno ni bil ravno ležeren.

V torek sva se zbudila ob 6h zjutraj in po zajtrku krenila na kakšno uro dolg dostop, po dobro uhojeni poti nad ledenikom v smeri proti koči Couvercle. Vstopa ni bilo težko najti, smer je lepa, v dobri skali, sidrišča so navrtana, vmesno varovanje je pa po večini na premična varovala, le tu in tam se najde kakšen že zabit klin. Ponovno je vse naprej preplezal Aljoša. Tudi tukaj pa imamo večinoma opravka s počmi in podobno kot prejšnji dan, plezanje v težjih raztežajih se mi je zdelo dokaj zahtevno. Mislim, da sva bila po dobrih treh urah na koncu smeri, nakar je sledilo še slabih 200 m lažjega nenavezanega poplezavanja po grebenu. Potem je sledil en spust po vrvi in razmeroma kratek sestop do vstopa smeri, kjer sva pustila večino opreme.

Sledil je še razmeroma dolg povratek do izhodišča celotne ture. Mimo koče Couvercle sva prišla do še enih navpičnih lestev, po katerih sva se spustila nazaj do ledenika. Pot do tu je bila izjemno razgledna po zanimivi pokrajini, mimo manjših ledeniških jezer. Sledil je še povratek po ostankih ledenika Mer de Glace, po katerem sva morala kar hitro stopiti, da ne bi zamudila zadnje vožnje z zobato železnico v Chamonix. Do zgornje postaje sva prišla okrog 17h, že precej žejna, saj nama je zmanjkalo vode za zadnji del poti po žgočem soncu. 

S celotno turo sem zadovoljen, z Aljošo sva se dobro razumela, bila je zanimiva izkušnja in mislim, da sem se marsikaj novega naučil.

Sobotno zgodnje vstajanje. Stlačili smo se v prenatrpan avto in krenili proti Kranju. Tam smo se dobili z ostalo ekipo in prepakirali stvari v kombi. Če je na začetku kazalo, da ne bo prostora za vso opremo, je po skrbno 'načrtovanem' zlaganju opreme ostalo prostora še za kovček ali dva. V zgodnjih jutranjih urah smo krenili proti Chamonixu, kjer se je odvijal drugi alpinistični tabor zapovrstjo.

Kombi je kljub čudnim zvokom iz zadnjih koles pridno nabiral kilometre, po dobrih 8 urah vožnje smo že prispeli v kamp. Šotori so bili hitro postavljeni, oprema razpakirana in začeli so se dogovori glede plezalnih ciljev v naslednjih dneh. Večina udeležencev je že bila v taboru preteklo leto, tako so okvirni cilji že bili zastavljeni. Popoldne nas je obiskal tudi društveni kolega Luka Lindič, ki se je ravno mudil v Chamonixu na akcijah, ki so jih organizirali njegovi sponzorji. Po posvetu z njim in zaradi vremenske napovedi: prve tri dni vročinski val, sredo in četrtek pa dež, so se 3 naveze odločile, da že naslednji dan pričnejo z izvedbo večdnevnih vzponov.

V nedeljo smo z ženo in 8 letno hčerko ostali v dolini in v Les Mottets planirali preplezati lepo večraztežajno smer Voie Princesse (AD- 4a, 320m). Po poznem vstajanju in ležernem sprehodu, smo v smer vstopili šele okoli 13 ure. Smer je obrnjena na zahod in kmalu je postalo peklensko vroče. V zgornji polovici se smer za krajši čas zravna, tam je tudi nekaj smrek. Pregreti smo v senci čakali, da sonce vsaj malo popusti. Tako smo izplezali šele, ko se je pričelo nočiti. 5 minut stran je na grebenu prijazen bife, ki se ponavadi zapre proti večeru, ko ni več strank. Tokrat je bil še odprt in svet je hitro postal lepši. Napolnili smo še pijačo in sestopili, nato pa v dolini čakali na nočni avtobus, da nas je odpeljal do kampa. Prispeli smo okoli polnoči, in ker smo tekom dneva zaužili samo tablice, je sledilo še kuhanje večerje oz. zgodnjega zajtrka.

Še vedno pregreti od prejšnjega dne, smo se za naslednji dan odločili, da gremo v športno plezališče na Breventu. Na vrh (okoli 2500m) pripelje gondola, nato pa 15 minut sestopa do plezališča. Plezanje je začinjeno s prekrasno kuliso Mont Blanškega pogorja na drugi strani doline. Za presenečenje je poskrbela letošnja količina snega, zaradi katere se je plezanje večine smeri pričelo šele pri drugem ali tretjem svedrovcu. Vroče nam ta dan ni bilo. V torek zgodaj zjutraj se je v kamp vrnila prva naveza: Sašo in Marko. Mi smo ta dan hoteli izkoristiti za dostop do koče in ledenika Tête Rousse. Kot smo izvedeli na postaji, prenavljajo zgornjo postajo in dostop s tramvajem ni mogoč, peš pa bi vzelo preveč časa. Tako smo se vrnili v dolino in se odpravili do bližnjega jezera, kjer je temperatura v avtu kazala neverjetnih 40°C.

Do večera so se vrnile vse naveze. Ponoči nas je zajelo močno deževje, ki pa je do jutra prenehalo. Večina udeležencev je ta dan izkoristila za počitek. Tudi v noči na četrtek je zopet močno deževalo, rahel dež se je nadaljeval tudi čez dan. Ta dan so nekateri še izkoristili za počitek, medtem ko so drugi plezali v bližnjih plezališčih in okoliških balvanih.

Petek je prinesel lepše vreme in naveze so izvedle nove vzpone. V soboto je sledilo pospravljanje tabora in vožnja domov, polna podoživljanja vtisov iz letošnjega tabora.

Tradicionalni tabor v Paklenici se je letos razdelil na dva termina. Zgodnejši termin med 20.5-28.5 je tako za nami, med tem ko je drug termin, in s tem popravljanje vtisa pri Dinkotu, na sporedu konec meseca junija. Prvega termina se nas je udeležilo nekaj manj kot 20 članov AO Celje Matica. Med njimi so bili tudi nove izkušnje lačni in zagnani tečajniki. Seveda brez izkušenih »mačkov« ne bi šlo. Nekateri so se v »Paklo« odpravi v soboto, spet drugi smo se jim priključili tekom vikenda. Nastanjeni smo bili na klasični lokaciji, v kampu Vesna. Nekateri pa v apartmajih. Vsem lokacijam nastanitev je skupno to, da je Dinko na dosegu roke in samo ravnodušnež lahko odkoraka mimo brez slabe vesti ;). Ob pregledu plezalnega vodnička  mi je takoj postalo jasno, da je Dinko pustil pečat na plezalcih, ki so svojo sled pustili v ostenjih Paklenice, saj se njegovo ime pojavi v številnih smereh. Med tem ko smo nekateri pakirali kufre so drugi že pridno greli prste v skali.  Ob prihodu v kamp naju je lepo sprejel lastnik z besedami »ako nešto tribate samo recite, domače maslinovo ulje, domača rakija, svežu ribu, samo recite,..«, človek se takoj počuti bolj domače. 

Zvečer je sledil sestanek in dogovor med navezami kam plezat naslednji dan. Vremenska napoved ni bila vzpodbudna, saj je bilo napove

dano deževje po 14h. Vreme je zdržalo do večera in vse naveze razen ene so bile nazaj v kampu. Zadnjo navezo sta sestavjala izkušena alpinista in vreme jima ni prišlo do živega. Vbistvu sta, kot sta kasneje povedala, prav uživala med delanjem počepov in ožemanjem premočenih oblačil. Dan bi tako lahko zaključili z besedami NEPOZABNO. 

Naslednji dan so se v skalo podale  štiri naveze. Nekaterim nam je ta dan Paklenica dala vedeti, da z njo ni šale. In ko prideš nazaj v kamp ves izmozgan pride skupna kuhinja in pripravljen obrok hrane še kako do izraza. 

Dnevi so minevali kot bi mignil in z njimi se je večalo število preplezanih smeri. Tudi tolmuni niso ostali nedotaknjeni, postanek ob sestopu je bil obvezen. Med seboj smo stkali nova priteljstva in si izmenjavali izkušnje, detajle preplezanih smeri ob hladnem osvežilnem napitku. Ob večerih smo družno zapeli kakšno pesem in se boljše spoznali. Druženje ni trajalo dolgo v noč, saj smo vsak naslednji dan zgodaj vstajali in se odpravljali v kanjon. V petek zvečer so se stvari rahlo zakomplicirale (beri: happy hour kod Dinka) in v soboto se je v smeri podala le ena naveza.

Kot vsak dopust je tudi ta minil prehitro. Skozi oči tečajnika in s tem Pakleniško razdevičenje mi bo »Pakla« ostala v zelo lepem spominu. Paklenica je dober poligon za spoznavanje večraztežajnega plezanja in temelj na katerem lahko tečajniki dalje gradimo svojo zgodbo. Tudi ostalim tečajnikom je ta tabor bil zelo všeč in komaj čakamo na nove dogodivščine. Iskrena hvala vsem, ki ste nas popeljali v svet Paklenice in nam s svojim znanjem in izkušnjami pomagali premagati prepreke in izkusiti Paklenico v vsej svoji veličini. 

Seznam preplezanih smeri: 

20.5.:

- Jenjavi 7a+ 350m - Katja Petrovec, Luka Mokotar

- Karamara sweet temptations 6a+ 110m - Blaž Hribar, Nika Mlinarič Hribar

21.5.:

-Cristina 5b 120m - Sašo Sotlar, Eva Regoršek, Katja Podpečan

-Nosorog 4b+ 150m in Cetralni kamin 5a+ 180m - Marko Mavri, Blaž Kregar, Blaška Kregar

22.5:

-Severno rebro 4b+ 170m in Danaja 5b 100m - Sašo Sotlar, Blaž Kregar, Blaška Kregar

-Severno rebro 4b+ 170m in Danaja 5b 100m - Marko Mavri, Tim Šmit

-Nostalgija 6b 300m - Jan Meh, Domen Murko

-Bora Bora 6a 280m - Andreja Krajnc, Danijel Žagar

-Bora Bora 6a 280m  - Eva Regoršek. Katja Petrovec

-Bubamara 7c 350m - Luka Mokotar, Luka Krajnc

-Circus 6a+ 350m - Blaž Hribar, Nika Mlinarič Hribar

23.5.:

-Dreaming of lost friends 6a+ 100m - Marko Mavri, Katja Podpečan, Alja Čuvan

-Zgrešeni 5b 100m in Šaleški 5a 120m - Danijel Žagar, Eva Regoršek, Blaž Kregar

-Forma Viva 6a+ 250m - Sašo Sotlar, Andreja Krajnc, Domen Murko

-Severni greben 3 170m in Stup nad bjelo rampo 3+ 150m - Jan Meh, Blaška Kregar, Tim Šmit

24.5.:

-Karabintim 7b 300m - Luka Krajnc, Marko Mavri 

-Oprosti mi pape 4a 110m - Katja Podpečan, Eva Regoršek

-Centralni kamin 5a+ 180m - Sašo Sotlar, Danijel Žagar, Tim Šmit

-Rebeka 6b 100m- Danijel Žagar, Sašo Sotlar

25.5.:

-Pink Panter 6a+ 420m - Danijel Žagar, Jan Meh, Andreja Krajnc

-Juha 6a 250m - Marko Es, Domen Murko

-Gospodari kiše 6a+ 120m  - Blaž Hribar, Nika Mlinarič Hribar, Eva Regoršek

26.5.:

-Nidia 6b+ 160m in Rebeka 6b 100m - Jan Meh, Andreja Krajnc

-Bezsmrtnici 6b+ 360m - Luka Krajnc, Domen Murko

-Karamara sweet temptations 6a+ 110m - Danijel Žagar, Katja  Podpečan, Alja Čuvan

-Domžalski 6a 120m + Brid za veliki čekič 5b 150m - Marko Es, Eva Regoršek

-Infinito 7a+ 355m - Sašo Sotlar, Marko Mavri

- L anno delle Lumache 6a+ 250m  - Blaž Hribar, Nika Mlinarič Hribar

27.5.:

-Pero 6a 80m, Thuringer weg 6a 110 in Danaja 5b 100m - Danijel Žagar, Domen Murko

28.5.:

Gospodari kiše 6a+ 120m - Danijel Žagar, Jan Meh, Andreja Krajnc

Paparazzi 6b+ 300m - Marko Es, Domen Murko

V pestrem spomladanskem urniku taborov je svoje mesto dobil tudi prvomajski potep v Finale Ligure. Kraj, ki na 10 km2 ponuja več kot 200 sektorjev in več kot 4.000 smeri, je eden izmed bolj priljubljenih plezalnih destinacij v Italiji. Poleg pokušanja raznolike skale nudi kraj tudi vrhunske gorsko kolesarske proge, ki kolesarske navdušence težko pustijo ravnodušne. 

Tabor se je pričel s prazničnim četrtkom, ko smo v jutranjih urah krenili na pot. Vožnja nam je sicer vzela večino dneva, vendar je ob glasbi, klepetu in veselem pričakovanju minila precej hitro. V popoldanskih urah smo prispeli v kamp Tahiti, kjer smo postavili bazo, nato pa se opravili na potep po kraju. Najbolj nas je navdušil starejši predel mesta, kjer se nahajajo številne trgovine s plezalno opremo in okusnimi gelaterijami. Zvečer je sledilo načrtovanje prihodnjega dne in izbira plezališča. Odločili smo se za obisk plezališča Rocca di Corno, na katerega smo imeli čudovit razgled kar iz šotorov, saj se s svojo velikostjo bohoti nad celotnim krajem. Izbrali smo sektor Settore Est, ob koncu plezanja pa nas je radovednost pregnala tudi v preostale dele plezališča, kjer smo si navdušeno ogledovali smeri in si izbirali projekte za morebitne prihodnje obiske. Vremenska napoved za prihajajoče dni ni najbolj obetala in pri izbiri lokacije za prihodnji dan je bil ključnega pomena kratek dostop (da bi lahko kar hitro pobegnili pred dežnimi kapljami). Odpravili smo se v plezališče Rocca di Perti (sektor Placca dell'oasi), ki nas je navdušil z lepim ambientom in krasnimi smermi. Vreme nam je šlo precej na roko in se je poslabšalo ravno ob vpenjanju zadnje smeri. Preostanek popoldneva smo zapolnili s pripravo večerje in potepom po mestu. Naslednji dan smo se odpravili v plezališče Monte Cucco, natančneje v sektor Anfiteatro. To plezališče nas je vseh še najbolj navdušilo, saj ima nepozabno skalo in smeri, ki ponujajo precej izziva. Po končanem plezanju smo si privoščili oddih ob morju, kjer sta se nam pridružila tudi Polona in Marko in tako je bil dan prijetno izkoriščen. V noči na ponedeljek so nas napovedane obilne padavine končno ujele in zbudili smo se v deževno jutro. Odločitev, da se vrnemo dan pred načrtovanim odhodom niti ni bila težka, saj nam jo je poleg utrujenih rok zagodla tudi prepustnost šotorov. Po zajtrku smo se opravili na pot in v domače kraje prispeli v popoldanskih urah. 

Tabor je bil kratek, a sladek, deležni smo bili prelepih plezališč, vrhunske skale in dobre kulinarike. 

Prvi dan smo plezali v Jelašnici, točneje Jelašnički klisuru. V plezališču je čez 230 navrtanih smeri težavnosti od 4a do 8b+. Nekaj je tudi večraztežajnih. Popoldanski naliv nas je pregnal iz plezališča, tako da smo s plezanjem zaključili že ob 14. uri. Ker smo zaključili plezanje predčasno ravno za čas nedeljskih kosil, je bilo v etno kleti Kafana kod Brke vse polno. Ker pa že poznamo njihovo ponudbo smo se zmenili za rezervacijo ob 17 uri. Padale so mučkalice, vešalice, ovčetina, moravske solate, Brkini čevapi, brkina teletina… Polnih trebuščkov smo se odpravili na analizo v apartma.

Drugi dan so bile v okolici Niša napovedane plohe, tako smo se odpravili malce severneje v 40 km oddaljen Niševac. Tudi tu smo našli sotesko; Niševačko klisuro. To plezališče je še dokaj mlado, saj so prve smeri nastale v letu 2021. Ima pa plezališče že več kot 200 navrtanih smeri, od tega je še veliko projektov. Tokrat smo preizkušali jedi v kraju Svrljig, zopet tradicionalne srbske jedi.

Tretji dan so se nekateri odpravili na plezanje v Jelašnico. Midva s Sašem pa sva se odpravila v Sičevačko klisuro, katere ja bolj poznana po ''alpinističnih smereh''. Izbrala sva si smer Ljubičasti san (VI/V,A0 110m). Čeprav je detajl smeri v prvem raztežaju (VI), sva se strinjala, da je 3. raztežaj (V) trenutno preveč riskanten. Širok kamin brez možnosti varovanja. Tako sva po nekaj metrih 3. raztežaja obrnila in šla spodbujat ostale plezalce v Jelašnico in nato zopet v Kafano kod Brke. Zadnji dan plezanja v Srbiji smo zopet vsi odšli v Jelašničko klisuro in se pred potjo v Prilep poslovili od Kafane kod Brke. Prvi dan plezanja v Prilepu smo se odpravili v sektorje Baza in Šisernik. Nekateri so prvič balvanirali zunaj, nekateri pa smo to že počeli. Tako si je vsak izbral svoj balvanski problem. Po petih dneh srbske kuhinje smo hoteli malce normalnih jedi, tako smo odšli na večerjo v restavracijo.

Drugi dan nas je zjutraj pričakal dež, tako smo se odločili, da gremo popoldne na Treskavac točneje v sektor Paragliding. Ker so bile blazinice že pošteno načete nismo pretiravali. Za konec so si nekateri še ogledali samostan Treskavac v bližini. Po dnevu premora smo zopet prešli na tradicionalne balkanske jedi.

Zadnji dan plezanja smo plezali v sektorju Dabnica. Plezali smo toliko, koliko je ostalo še moči in kože. Za zaključek pa večerja v gostišču Kermes. Po večerji pa temeljita analiza v apartmaju.

V nedeljo smo zgodaj zjutraj odrinili iz Prilepa, saj nas je čakala dolga pot domov. Nekateri so že delali plane, da se vrnejo v jesensko-zimskem času v Prilep, ker je veliko problemov ostalo še ne preplezanih. Ostali pa so le ležerno prebavljali kulinarično plezalni tabor.

Na vrhu je bilo že prav prijetno toplo in temu primerno tudi odjužen sneg. Ker je bil res lep dan, smo nadaljevali še proti Lanževici, s katere smo prav tako uživali v super smuki. Klub temu da je bila koča polna, prav tako koča na Komni, smo ves dan od Bogatinskega sedla dalje preživeli v samoti. Sledilo je pravo hribovsko vzdušje v koči. 

Naslednji dan se je prav tako narisal v najlepši luči. Padla je odločitev, da gremo pogledat proti Mrzli Komni in na Kal. Zasnežene kopice so nas navduševale, zopet smo bili sami daleč naokoli, smučarske razmere pa ravno prav odjenjene, zato se nad smuko res nismo mogli pritoževati. Na koči je sledilo le še slovo od oskrbnikov in povratek v dolino. 

Pod črto: Bil je en krasen smučarski vikend z dobro smuko. Povzpeli smo se na tri lepe smučarske vrhove. Bili smo fajn homogena skupina. Koča pod Bogatinom je prijetna in oskrbnika sta se res potrudila, da sta nas nasitila in odžejala. Vzdušje je bilo dobro in pozitivno, ogromno smo se presmejali in tudi odpočili od dolinskih banalnosti in bizarnosti. Zato smo se vsi strinjali, da tabor ponovimo naslednje leto, magari s kakšnim dnem več. 

V Chamonixu smo kljub prvotni slabi vremenski napovedi kar nekaj preplezali, naredili par dobrih vzponov in pridobili nove izkušnje, tudi padanja na frende, ki smo ugotovili, da v granitu res dober držijo! Z avtom smo se odpravili v nedeljo, 19.3. 2023, in se kasneje popoldan spoznali z vsemi udeleženci tabor. Pri večerji smo se razporedili v naveze, izbrali primerne smeri in si pripravili robo. Naslednji dan v ponedeljek smo se že odpravili v gore. Kar 10 članov tabora se je odpravilo na Aiguille du Midi, naveza Cesar-Meh pa na ledenik Argentiere. Vremenska napoved je kazala 3 dni lepega vremena, zato smo jih želeli vsi čim bolje izkoristiti. Vendar, ker ne gre vse tako tekoče, smo se tako eni kot drugi spopadali z izzivi. Novozapadli sneg prejšnjega dne je vsem malo zagrenil življenje, saj smo eni gazili do kolen in drugi so si morali zaradi daljšega dostopa izbirati alternativne cilje. Tudi na žičnici na Midi so se pojavile prepreke, saj so na prvo možno žičnico čakali do 11h. Midva z Dinom Cesarjem (AO Železničar) sva prvi dan gazila vse iz doline, saj žičnica do višine 3200m ni obratovalo. Tako da sva prvi dan naredila 1600m višincev z gazenjem in namesto 5-6h dostopa, hodila 9h. Na dostopu še nisva vedela kaj bova plezala, saj točnih razmer nisva poznala. Na koncu sva se odločila za Švicarsko smer (IV, 800m) v Les Courtes, ki naju je najbolj mikala zaradi lepe linije po sredini gore, sestopa nazaj na isti ledenik in logističnih težav. Naslednji dan je bil pester; zgodnje vstajanje, plezanje dolge smeri, kjer sva našla vse vrste plezanja; škripec, led, miks, slab sneg in na vrhu še trdi črn led. Varovanje je bilo poezija, saj v vsakem trenutku najdeš vsaj nekaj in plezanje ravno pravšnje stopnje, da ni bilo pretežko. Žal se nama je rahlo zavleklo plezanje, saj sva se varovala skoraj celo smer, ker razmere niso bile ravno vrhunske, oz. po besedah oskrbnika koče po vrnitvi iz smeri: »smer sploh ni narejena«. Iz vrha sva v mraku še ravno toliko videla graben v katerega sva se abzajlala in s tem nadaljevala 7 polnih cugov, saj sva v temi raje bila previdnejša. Ko je strmina popustila sva videla špure smučarjev in sva vedela, da sva na pravem pobočju. Do tega trenutka naju je bilo rahlo strah ali bova sploh prišla danes v dolino ali bova bivakirala z astro folijo. Nato pa dolg sestop do koče. Celotna odiseja je trajala 21h in sva se utrujena in izmučena vrnila do koče ob 1h zjutraj, si skuhala čaj in juho, saj sva bila cel dan v pomanjkanju hranil in nato zasluženo spanje. Sestop z ledenika tretji dan je bil hitrejši, a je predstavljal izziv s tako težkimi nogami po 2 utrujajočih dneh.  Po 5h sva se že veselila v dolini, da nama je uspela takšna grande tura, kot se za Cham spodobi. Kasneje sva od preostanka ekipe izvedela, da so oni morali malo spremeniti plane in da na koncu razmere v izbranih smereh niti niso bile tako dobre, kot je sprva kazalo. Malo pomanjkanja ledu in dobrega snega je botrovalo hitrejšemu napredovanju in nov sneg hitrejšim dostopom in sestopom. Kljub temu so preživeli 3 dni na Midi-ju in okolici, prespali prvo noč v bivaku in naslednji dan v snežni luknji zunaj pod milim nebom. Bili so priča jasnemu zvezdnatemu svodu, sončnemu zahodu in vzhodu, kar jim kar malo zavidam.

V sredo zvečer smo se vsi zbrali na skupni večerji v Chamonixu, bogatejši za nove izkušnje in vedrega gorskega duha. Vsi z rahlo utrujenimi telesi in obrazi, a veseljem v očeh smo vedeli, da smo za ta tabor dosegli kar smo mislili. V četrtek se je vreme že slabšalo, tako da so se eni odpravili na toolanje v dolini, drugi pa so si kljub slabši vremenski napovedi zaželeli še nekaj ledu na granitni skali. Odpravili so se v Terray-Rebuffat, vendar so zaradi slabših razmer obrnili, saj jih je na polno zasipaval sneg. Tako smo se zvečer sklepčno odločili, da za naslednje dni nima smisla, da ostajamo v Franciji. Padavine so se nadaljevale vse naslednje 3 dni, tako da je bilo za vse najbolje, da se vrnemo v že spomladansko Slovenijo. Smo pa prejšnji večer pripravili presenečenje Marku Esu, ki je ravno v času tabora praznoval okroglih 30 let, malo popili in se poveselili na uspešno izpeljan tabor. Podarili smo mu enega novega frenda, ki mu je več kot očitno prišel prav pri plezanju, saj je na njega padel v smeri Cosmiques icefalls. Upamo, da mu bo dobro služil in ga varoval še naprej.

Menim, da se bomo člani AO Celje matica še naprej poskušali pridno udeleževati taborov, saj smo na naše presenečenje ugotovili, da pa le precej znamo in smo sposobni tudi za večje podvige. Nič bat sam žgat!

Polovica tečajnikov se je odločila za vzpon s turnimi smučmi, nekateri izmed njih prvič. Pojavljali so se jim dvomi, kako turne smuči spraviti v Polota. Med vsemi je vladala želja po novih izkušnjah, čeprav z mnogo pomisleki. Kot vedno smo se dobili v Šentrupertu, kjer smo se porazdelili po vozilih. Končni cilj je bila Korošica z izhodiščem od planine Podvežak. Na poti do izbodišča so nam zagodle razmere na cesti. Da bi lahko nadaljevali svojo pot smo moški del ekipe ogreli lopate, ženski del pa jezike. Na izhodišču smo si opŕtali prepolne nahrbtnike in začeli gaziti v breg. Vmes je bilo nekaj kopnega, nekaj zbitega snega, ponekod se pa je prav pošteno udiralo. Tako so nam že po nekaj minutah hoje družbo pričele delati kapljice na čelu. Pot do planine Podvežak je minila relativno hitro, saj čas v dobri družbi teče hitreje pa tudi vsak korak je lažji. Na planini smo se skupaj ustavili in začeli tuhtati, ali bi bilo glede na pozno uro pametno nadaljevati proti Korošici ali bi si bivake uredili kar na planini. V izvidnico nekaj metrov višje smo poslali Roka in Mateja, ki sta se vrnila z nič kaj vzpodbudnimi novicami. Skupno smo se odločili bivake urediti kar na planini. Vsi smo pridno prijeli za lopate in pričeli kopati. Rok nam je s svojim znanjem in izkušnjami dobro svetoval, kako in kje si je pametno urediti bivak. Kopali smo dobri dve uri in si po parih uredili garsonjere.

Napočil je čas za pripravo večerje. Ob večerji smo si pripovedovali prigode iz hribov in okusili čar dehidrirane hrane. Pogovor je tekel tudi o bivakiranju, njegovih prednostih in slabosti. Kopanje je bilo utrujajoče, zato smo se po večerji kaj hitro strpali v bivake. Nekateri so noč prebedeli, eni presmrčali, nekateri so se pa dejansko naspali. Noč je bila jasna, zato so lahko tisti, ki so noč prebedeli, vsaj opazovali prelepo zvezdnato nebo. Zjutraj smo sklenili, da se bomo podali na bližnji Veliki Vrh. Razmere za turno smuko so bile ugodne, pešakom pa se je ponekod zelo udiralo. Pod Velikim Vrhom so smučarji zamenjali smuči za dereze in družno smo se podali na vrh. Po poti nas je Rok poučil o hoji po zasneženih pobočjih, kjer je znova pokazal obilo izkušenj in znanja. Iz vrha so se nam odprli lepi razgledi na okoliške vrhove.

V dolino smo se vrnili z novo dragoceno izkušnjo, med seboj še bolj povezani, rahlo premraženi in neprespani. Seveda brez ojačanega soka ob zaključku ni šlo. V imenu tečajnikov bi se rad zahvalil Roku. Zdravko želimo ti čimprejšnje okrevanje, tvoji tečajniki.

V bližini Colfosca se na drugi strani smučišča nahaja 6 slapov in dva izmed njih smo si zadali za naš cilj prvi dan. Damoklejev meč smo skupno preplezali štirikrat, Solo per pochi pa dvakrat. Plezanje in mraz sta naredila svoje, zato smo imeli kar dovolj za ta dan. 

Drugi dan sta se Sašo in Peter zagnala v jugozahodno steno Podroia, kjer sta splezala edini miks našega tabora Via Snowboard. Ostali smo odšli v Val Travenanzes, kjer smo se odločili za slap Sogo Canadese, plezali pa smo različne variante. Ta dan je bil naš najhujši sovražnik mraz. Temperature so se spustile nekje do 18 stopinj pod lediščem, tako da smo vsi imeli vsaj nekaj težav. Zaradi daljših dostopov smo se tokrat vrnili domov pozneje in bolj utrujeni. Svoje je dodal tudi mraz, dva člana tabora pa sta imela težave z nekakšno virozo. Tako smo bili že pred deveto uro vsi v posteljah.

V petek sta Nejc in Peter zaradi zdravstvenih težav počivala. Ostali smo se odpeljali do Ortiseia, kjer smo našli nekoliko daljši, a ne preveč zahteven slap. Dostop je bil kratek, kar nam je po napornem prejšnjem dnevu ustrezalo. Slap se prične z manjšimi skoki, nato pa je vsak naslednji bolj zanimiv. Na vrhu nas čaka kakšnih 7 metrov visok steber, ki ni bil ravno najbolj čvrst, vendar ga Aljoša suvereno prepleza, nato smo se mu pridružili še ostali. Ta dan nam je ostalo nekoliko več časa za kuhanje in regeneracijo, saj smo se v apartma vrnili relativno kmalu.

V soboto je viroza pričela delati težave pri meni. Tako sem opustil idejo na plezanje slapa Droc v Vallungi. So se pa tja odpravili Aljoša, Peter in Sašo. Baje je bil  slap lepo naret in veličasten, je pa zaradi številnih plezalcev iz preteklih dni izgubil nekaj svoje težavnosti, saj je narejenih že veliko poličk. Ker je v zgornjem delu čez dan slap v soncu so lahko splezali samo 4 raztežaje, saj so bili zgornji trije preveč tekoči. Ostali smo še nekaj časa objemali postelje, nato pa se kljub precej slabemu počutju odločili preplezati Lujanto, ki se nahaja v Bližini Colfosca. Tja smo prispeli nekoliko pozno, pred nami pa je vsaj bilo kakšnih 6 navez italijanov. Gneča v slapu je bila zelo nadležna, saj je to pomenilo tudi veliko čakanja, nervoze in ledenih padajočih bomb, katerih smo bili deležni vsi. Zvečer je viroza kljub sistematičnemu razkuževanju želodca na posteljo priklenila še Danija.

Nedelja je bila naš zadnji dan tabora. Znova se nas je vseh 6 podalo v bližnje slapove. Dve navezi sta se odpravili v Piscaduja, S Perotom pa sem šel znova v Lujanto. Tokratna izkušnja je bila nekaj popolnoma drugačnega od tiste pred enim dnem. Izbrala sva si zahtevnejšo, manj plezano linijo, ki vključuje bistveno več vertikale in manj poličk, zato je bilo plezanje lepše in bolj pristno. Kljub temu, da v slapu nisva bila sama, sva se lepo izognila ostalim navezam in s slapom opravila zelo hitro. Enako hitro so odplezali tudi v sosednjem slapu, tako da smo bili že pred enajsto uro pri avtih, kjer je sledila še kratka malica pred odhodom proti domu.

Pod črto je bil ledni plezalni tabor uspešen. Vreme nam je omogočilo, da smo opravili lepo število vzponov, kar pa je najbolj važno, da smo v tem tudi uživali. 

Pri slapu se opremimo in se pridružimo inštruktorjem in pripravnikom, ki so že spretno pripravili 3 deloviščne točke različnih lednih tehnik, saj je kmalu za nami pod slap prišlo veliko tečajnikov iz drugih odsekov. Razdelili smo se v 3 skupine in pričeli s tečajem. Na prvi deloviščni točki smo spoznali in vadili uporabo lednih vijakov in različne načine nameščanja glede na različne ledne razmere. Na drugi točki smo spoznali in vadili gibanje v lednem plezanju, pravilno tehniko uporabe plezalnih cepinov in derez. Na tretji točki pa smo spoznali izdelavo različnih sidrišč v ledu; osnovno sidrišče, sidrišče za spust na lednem vijaku in Abalakovo sidrišče. 

Ko smo z učnim delom zaključili je sledila kratka pavza pri slapu in analiza tečaja ob sladkem kuhančku. Nato smo se razdelili po navezah in splezali slap po več raztežajni smeri do vrha in ob popoldanskem soncu sestopili po poti nazaj do vznožja slapu, kjer se je glavni del tečaja zaključil. 

Nekaj tečajnikov je moralo oditi zaradi službenih obveznosti, nekaj pa nas je še ostalo. Gledajoč v slap ob zahajanju sonca se je med tečajniki porodila ideja, da bi razmere izkoristili še za en ledni vzpon. Kljub pozni uri, sta naši tihi želji prisluhnila naš vodja in višji pripravnik. Kaj hitro smo pospravili opremo in se odpravili do slapu »avtocesta«. 

Z avtomobili parkiramo ob cesti in se peš odpravimo do vznožja slapu. Tam je ravnokar z lednim tečajem zaključeval odsek iz Srbije. Ob vznožju slapu se z vodjem in višjim pripravnikom dogovorimo za naveze. Vsak od njiju je imel pod »perutjo« dva tečajnika. Uspešno vzporedno preplezamo slap do prvega in nato še do drugega štanta oziroma, do vrha. Razmere so postajale vse bolj zanimive, ker se je dan že prevesil v noč, saj pravilna tehnika in preverjanje vsakega posebej zahteva svoj čas. Na vrhu smo tečajniki bili deležni »bonusa« vrvne tehnike spuščanja po vrvi (abzeil), ki sta nam jo vodilna v navezi spretno pripravila pod težkimi pogoji, saj nobeden od tečajnikov ni imel naglavne svetilke. Kljub razmeram ni bilo začutiti dodatnega stresa ali pa so/smo to zelo dobro skrivali. Z medsebojno vzpodbudo in uspešno komunikacijo (UKV postaja) smo se vsi varno (kljub obrnjeni derezi za 90 ) spustili do vznožja slapu in si izmenjali »kepce«. Točno ob 20:00 pospravimo in natovorimo vso opremo ter se pri avtomobilih dogovorimo še za analizo pri Zmajevi votlini, kjer smo si vsi skupaj zares zaslužili veliko pivo. Ob prijetnem zaključku dneva in izkušnji, ki je tečajniki zlahka ne bomo pozabili smo se naučili nekaj življenjskega. – Nikdar brez luči na »avtocesto«.  

V imenu vseh se zahvaljujem vsem inštruktorjem in vsem pripravnikom za strokovno izveden ledni tečaj in na koncu velika hvala vodji tečajnikov AŠ Zdravku in višjemu pripravniku Mihu, da sta kljub zavedanju o pozni uri ugodila naši želji in jo s svojim znanjem in spretnostjo izpeljala mirno in varno.

Poleg tečajnikov je svoje znanje prišlo obnovit nekaj mlajših pripravnikov, nekatere točke na delovišču pa so obiskali tudi člani tečaja varne hoje v gore. Učili smo se gibanja naveze pri plezanju snežnih smeri glede na strmino terena, izdelave sidrišča za spust v snegu s pomočjo cepinov oz. s pomočjo snežnih krožnikov, gibanja v zimskih razmerah – uporabe derez in cepinov v primeru zdrsa, uporabe lavinske opreme pri iskanju ponesrečenih, zasutih v plazu, ter različne metode preverjanja snežne odeje. Po končanem tečaju smo se začeli vračati h GRS koči. Nekateri so se vrnili v dolino, medtem ko smo preostali počakali, da se vsi zberemo ter skupaj pojemo topel obrok. Preostanek dneva je bil namenjen druženju, kjer smo »pospravili« zaloge, ki smo jih prinesli iz doline, in ugotovili, da lahko tudi žlice in ostale predmete uporabimo za ustvarjanje glasbe. Poleg tega smo izvedeli katerih taborov se lahko udeležimo med letom in na koga se lahko obrnemo, če bi karkoli potrebovali. 

Naslednji dan naj bi se odpravili na Ledinski vrh, vendar pa se je zaradi poslabšanja vremenskih razmer del tečajnikov odpravil v dolino, nekaj nas je ostalo in vadilo iskanje ponesrečenih v snežnem plazu, preostali pa so se kljub vremenu odpravili na Ledinski vrh. S tem se je naš tečaj zimske tehnike zaključil.

Tečaj je bil res dobro izveden, zato bi se v imenu tečajnikov rada zahvalila vsem alpinistom in inštruktorjem, ki so nam znanje, pridobljeno na dosedanjih predavanjih, prikazali še v praksi. Informacij je bilo res veliko, zato se že veselimo prihajajočega vikenda, ko bomo lahko obnovili, kar smo se naučili.

Tabor je bil uspešen v vseh pogledih – plezalnem, vremenskem in družabnem. Kljub pridobljeni eni uri po zimskem času je minil prehitro, ampak znano je, da ko uživaš čas beži. Vse pohvale Marku za uspešno organizacijo in odličen bograč, ki se bo zagotovo obdržal še pri prihodnjih taborih. V Arco še gremo!

Seznam vzponov:

29.10.2022: 

- Via Magnesio Della Rocca (Pian Della Paia), VI+, 150m  - Sašo Sotlar in Peter Burger

- Via Similaun (Placche Zebrate), 6a, 400m – Gašper Knez in Marko Mavri aka Mr. Bombastic

- Via Similaun (Placche Zebrate), 6a, 400m – Danijel Žagar in Marko Es

31.10.2022:

- Diedro Martini (Cima alle Coste), VI+, 500m – Sašo Sotlar in Marko Mavri

- Tony il Telefonista (Corno di Bò), 5c, 150m, Gašper Knez in Danijel Žagar

- Old fix (Corno di Bò), 6a, 150m, Gašper Knez in Danijel Žagar

- Tony il Telefonista (Corno di Bò), 5c, 150m, Nika Mlinarič Hribar, Blaž Hribar in Valerija Podlesnik

01.11.2022:

- Via Trento (Placche Zebrate), 5b, 180m – Marko Es in Danijel Žagar

Zvečer smo se bili primorani odpeljati v Most na Soči na večerjo, saj so bile ostale gostilne zaprte. 

Naslednji dan nas je polovica zopet odšla v Novi vrh, polovica pa v Ratitovec. Smeri v južni steni Novega vrha so krajše (okoli 100 metrov), solidno opremljene in precej zanimive za plezanje kljub precejšnji poraščenosti s travo, saj imajo predvsem v osrednjem delu čvrsto skalo in športnoplezalno gibanje, tudi strmina ne popušča.

Kamp Šorli v Koritnici, kjer smo spali, priporočam - je dobro urejen in čist, celo savno imajo v apartmaju, ki je pa žal nismo imeli časa sprobati.

Da na hitro povzamem to poročilo, čarovnic nismo našli, žar je bil odličen, oskrbnik tudi, z izjemo par nočnih ur, ko je bil iz neznanih vzrokov nekaj nejevoljen. Spoznali smo tudi, da je med nami tudi nekaj talentiranih gimnastičarjev in akrobatov.  K sreči smo se do tega spoznanja prikopali brez poškodb.  Edina kritika in velik črni madež tega vikenda, kar žal moram izpostaviti, je absolutno pomanjkanje piva, ki ga je zmanjkalo še preden je zvon v Ogulinu odbil polnoč. Nezaslišano!

Ker je vreme naslednje jutro odlično sodelovalo, smo se lahko dobro naspani v deževnem jutru ležerno vrnili v naš bazni tabor. Če potegnem črto, mislim da je tabor odlično uspel, tako da vse pohvale Vasji za organizacijo. Veseli me, da so se tabora udeležili tudi člani, ki jih sicer redkeje vidim, v bodoče pa si lahko želim le še več udeležencev iz vrst stare pa tudi srednje garde. Fantje nasvidenje v naslednji vojni!

V nedeljo zjutraj se je večina zbrala v Celju, razdelila po avtomobilih in nas ostale pobrala v Šentrupertu. Skupaj smo odrinili v smeri Logarske doline, kjer smo zavili proti planini Podvežak, katera je bila naše izhodišče. Napoved za vikend sicer ni bila najboljša, ampak smo s hojo začeli že po sončku. Po nekaj 100 m vzpona smo skoraj vsi bili v kratkih rokavih. Počasi smo spoznavali drug drugega, tipali po imenih, kaj kdo počne, iz kod prihaja, zakaj se je vpisal v alpinistično šolo itd. Na Lučkem Dedcu smo naredili daljši postanek, kjer smo potegnili iz svojih nahrbtnikov sendviče in ostale priboljške. Do Kocberjevega doma na Korošici smo se spustili po brezpotju, kjer so nam Brane, Zdravko in Marko razkazovali hribovske smeri v Lučkem Dedcu. Naša tura se je zaradi časovnih okoliščin v nadaljevanju rahlo spremenila, tako da smo spustili vrh Ojstrice in odšli direktno do Moličke planine. Tam smo naredili še eno postojanko, potem pa počasi krenili v smeri Podvežaka. Dan smo uspešno zaključili v (tako slišano) ferajnovski gostilni Privošnik. 

Spoznavna tura Ojstrica, brez Ojstrice. Sem dobila dovoljenje, da lahko uporabljam besedo na O, tako da sem si dala duška. Ob deljenju naših vtisov, smo vsi zadovoljili svoja pričakovanja - fajn smo se mel. Skratka, se že veselim vseh skupnih podvigov in navdušena nad tem, da sem končno tečajnica! 

Anja Blatnik

Patricija in Lečka s svojim kolesom sta se na pot odpravili že v petek dopoldne in skozi dan v bližnjem mestecu Admontu nabrali zemljevide in drug turistično-promocijski material, da smo v naslednjih dneh dobili tudi nek širši pregled nad območjem, kjer se nahajamo. Ko smo proti večeru prišli v kamp Forstgarten, ki leži pod mogočnimi severnimi stenami Hochora, Dachla, Planspitze in Rosskopfa (skupina Hochtor) še preostali, Povšetova Polona in Brane, Ninovski Luigi, Mokotar Luka in Katja Petrovec, smo dobili prve informacije kar iz prve roke in stopiti nam ni bilo potrebno niti čez prag recepcije. Patricija je v polnem kampu že prej vse uredila. Ljudi je bilo namreč ogromno, šotori so stali drug ob drugem, trudili smo se, da si nismo zaparkirali avtomobilov, tušev je bilo po tri za vsak spol in kakšno stranišče več, toda začuda, ali pač ne, je vse v kampu gladko delovalo. Najkasneje ob enajstih zvečer se je vse naokoli razen reke pogreznilo v tišino, proti mraku so na plan s svojimi torbami polnimi hrane začeli prihajati ljudje. Ob dveh velikih kuriščih in številnih mizah so in bile nekakšne ’družne’ večerje, ne da bi se ljudje poznali med sabo, v koritu polnem vode so se hladila piva za ves kamp – in zmanjkalo ni nobeno – zjutraj so se nekateri v joga položajih spogledovali s soncem, manjkalo ni družabnih iger, pa kitare, fotografskih tečajev … V glavnem, na trenutke se je zelo, da bivamo v nekakšni komuni, zato je službeni nemir hitro zapolnil mir. 

Dan 2

Ker je v petek v tem delu Avstrije še precej deževalo in tudi vremenska napoved je bila za nedeljo lepša od sobote, smo se prvi plezalni dan odpravili v krajšo steno Kalblinga (2196 m), ki tudi s svojim dostopom ne utrudi nog. Kakšne pol ure smo se vozili iz kampa in nato po cesti proti koči Klinkehütte, za katero je treba odšteti 8 evrov ali parkirati spodaj (2 evra) in se peš odpraviti še kakšno uro do koče. Odločili smo se za daljšo, a dražjo vožnjo, saj smo se zavedali, da bomo naslednji dan resnično zagrizli v breg. 

Patricija in Luigi sta se odpravila v smer Južni raz (Sudgratkante, VI-, 280 m), ki je izgledal resnično markanten, zato je bilo v njem kar nekaj navez. Z Lukom sva zavoljo gneče zavila proti Gamsjem stebru (Gamspfeiler, V+, 250 m), ki ni izgledal tako markantno, so pa imeli zato gamsi v njem mir. Dostop do smeri je bil kratko malo tečen, po strmih, s šodrom naloženih travah (100 m), vstop v smer tudi ni omogočal lagodne priprave, tako da sva se hitro vpela v gurtno in spravila v plezalne plazove. Prvi raztežaj je bil še precej vlažen, tudi plezalno neugoden, nato se je smer unesla in postala prijetnejša in lepša. Varovališča so narejena na svedru in klinu, tudi v raztežajih se najde od 4 do 5 svedrov in kakšno skalno uho. Izstopila sva po originalu in skočila še na vrh o razglede.

Ostali so naju že čakali na Klinkehütte. Po besedah Patricije in Luigija je bila njuna smer čudovita, medtem ko midva nad najino nisva bila tako zelo navdušena. Bi jo ponovila? Najbrž ne. 

Še nekaj o cenah na koči v primerjavi s cenami, ki jih plačujemo ta trenutek pri nas v gorskem svetu: ceneje, še posebej, če pomislimo, da imajo Avstrijci višji standard. In kot kaže, postajajo tudi avstrijske visokogorske ceste cenejše kot naše makadamske gozdne ceste za novonastalimi zapornicami. Gneča okoli Kalblinga in na koči: tem nekaj ljudem lahko komajda rečemo gneča.

Dan 3

Zvečer se zatopimo v debelo bukvo, ki je plezalni vodnik za Gesäuse (vzorno narejen, knjiga, ki jo ponosno postaviš na knjižno polico ob druga literarna dela). Patricijo in Luigija vleče v severne stene nad kampom, naju bolj mika južna stran Festkogla (2272 m). Tako da se naslednji dan razdelimo na dvoje. Kolega Patricija in Luigi iz kampa zagrizeta proti Planspitze in v smer Nordwestwand, z Lukom se odpeljeva v Johnbach in od tam daleč, daleč proti Festkoglu. Če bil bi vedež …

Po dveh urah normalne hoje za plezalce prideva do grape, pred nama je še poplezavanje po strmih travah ob grapi (izpostavljeno, toda prijetneje od dneva poprej) pa prečenje pod steno in spet poplezavanje po skalnem pobočju pod steno. Za vse sva potrebovala tri ure, preden sva vstopila. Plezala sva Waschrumpel (VI, 370 m). Smer je polna žlebičev, skala zatorej ulita, toda žlebiči niso ravno omogočali nameščanja dodatnih varoval. Raztežaji so bili dolgi, od 4-5 svedrov na raztežaj, na trenutke je bilo za glavo kar naporno. Na vrh priplezava na skrajni zahodni rob zahodnega grebena, zato naju čaka izpostavljeno plezanje po ozkem grebenu na vrh, ki ga je bilo treba na določenih mestih resnično zajahati. Globina na obeh straneh pa … globoka. Sestop z vrha vodi po razbitem in zakraselem svetu, prav tako polnem žlebičev in škrapelj. Lepo, veličastno in samotno. Do avtomobila sva hodila ponovno tri ure, na celi turi srečala morda pet planincev, nekaj gamsov, malega gada in nadobudnega svizca. V steni smo bile 4 naveze, dve češki in še ena avstrijska. Skoraj težko je doumeti, da so pri nas ta čas prelazi neprevozni … hmmm. 

Po vrnitvi v kamp je sledilo prijetno presenečenje, saj sta nam Polona in Brane pripravila pravo nedeljsko večerjo. Kmalu za nama sta prišla še Patricija in Luigi, menda jima je turbo pogon dala prav čakajoča večerja. Njuna smer je bila še malo mokra, a skala prav tako dobra, povesta. Nad ambientom pa sta bila navdušena. 

Dan 4

Sledilo je nestabilno popoldne z nevihtami in tudi duše so bile že napolnjene, zato namesto sten pogledamo, kaj ima ponuditi območje. Dan kulture, torej. Najprej zavijemo v Johnbach na pokopališče alpinistov, ki so v Gesäuse izgubili življenje, nato v Admont, kjer se nahaja največja samostanska knjižnica na svetu in benediktinski samostan. Resda ni alpinizem, toda tudi pogled na  stare knjige in vonjave, zavite v blišč knjižnice, naredijo še kako močan vtis. 

Akterji: Alenka Posedel, Polona in Brane Povše, Patricija Verdev (organizacija), Luigi Ninovski, Luka Mokotar, Katja Petrovec

V soboto dopoldne smo prispeli na naš cilj in postavili bazo v kampu v manjši vasici Les Bossons nekaj minut vožnje iz Chamonixa, kamor smo se popoldne tudi odpravili na kratek ogled mesta, nakup vozovnic za gondole, manjkalo pa seveda ni tudi osvežujoče pivo, pica in pa pozdrav ženski športno-plezalni reprezentanci, ki se je tisti vikend prav tako mudila v Chamonixu, kjer so imeli tekmo svetovnega pokala v težavnosti. Zvečer pa že kovanje načrtov in navez za naslednji dan. 

V nedeljo zjutraj smo se odpravili na Augille du Midi z različnimi načrti – s Petrom sva najprej planirala za seznanitev z granitom splezati smer Rebuffat – Baquet v južni steni Midi-ja, a kot pričakovano je bila v smeri že gužva, prav tako v sosednji steni (Eperon des Cosmiques) in tako sva imela še plan C – Pointes Lachenal pod Mont Blanc du Tacul-om. Ker se do stene po ledeniku spuščaš sva z dostopom opravila hitro, a tudi tu sta bili notri že dve navezi, a smo se vsi lepo razporedili po steni oziroma različnih smereh. Izbrala sva si smer Contamine (200m, 6a+). Prvi raztežaji so bili nesigurni – saj skorajda ni fiksne opreme (klinov), kakršne si navajen v šesticah naših hribov. A sva se s Petrom zelo hitro spoprijateljila z dejstvom postavljanja lastnega varovanja – še posebej ko vidiš in čutiš kako sigurno so postavljeni metulji in zatiči. Najtežja sta bila dva raztežaja v zgornjem delu smeri. Prvi 6a+ raztežaj je postregel z imenitno, dolgo počjo, drugi pa z manjšim previsom, nadaljevanje do vrha pa je bilo nato lažje. Sledil je še spust po vrvi po celotni smeri – varovališča so bila večinoma na svedrih, en sveder je bil v pomoč v enem izmed 5c raztežajev, pa kakšni štirje klini so se našli v smeri. Malo se nama je že mudilo, zato sva držala soliden tempo nazaj proti gondoli in tako ujela predzadnjo tisti dan.

Pozno popoldne v kampu smo se znova skupaj zbrali, izmenjali izkušnje, navdušenja pa ni nihče skrival. Zvečer smo šli v Chamonix na ogled finala tekme v športnem plezanju, kjer smo pesti stiskali za naše tekmovalke – seveda brez zmage Janje tako ali tako ni šlo.

Naslednji dan sva si s Petrom zaželela nekaj lažjega in z manj dostopa. Podala sva se v južni greben (420m, 6a) vrha Chapelle de la Gliere v območju Aiguilles Rouges na južni strani doline. Udoben, hiter dostop brez snega, prav tako hiter sestop in prijetna plezarija, ki jo začinita dva težja raztežaja povsem v zaključku smeri, vmes pa smer postreže še z zelo zanimivim raztežajem imenovanim “britvica” – oster raz, katerega preplezaš po plošči, ki na prvi pogled izgleda brez nekih oprijemljivih struktur, a se na koncu najde lep prehod – v daljavi za teboj pa se bohoti celotno pogorje Mont Blanca.

Za naslednji dan je bil predviden dan počitka, zvečer pa smo z Markom in Petrom skovali večji, drznejši načrt za sredo in četrtek. Torek - dopoldansko poležavanje, postopanje, v zraku je bilo čutiti neko nervozo. Ko smo končno le spregovorili med seboj, smo si bili enotni da za naš prvi “grande-tour” izberemo vseeno neko lažjo smer. Tako smo se dogovorili za smer “Mer de Glace” v Greponu, z odhodom naslednji dan in prenočitvijo na koči Envers. Popoldne, ko so se v kampu pridružili še preostali, smo se skupaj podali v slabe pol ure oddaljen Passy, kjer smo navijali še za naše kolesarje na dirki Tour De France, nato pa se še osvežili v bližnjem jezeru. 

Sreda se je pričela kar zgodaj, sicer prvi vlak na Montevers smo zamudili, a vseeno že kar hitro pristopali po ledeniški moreni proti koči Envers. Od ledenika “Mer de Glace” je ostalo le bore malo, pomika se čedalje bolj nazaj proti goram. Samo v juniju naj bi izgubil 3,5 metra svoje višine. Človek težko dojame ko vidi do kam je ledenik segal še 100 let nazaj, pa tudi kje je bil še leta 2018 in kje je sedaj – če ne vidiš na lastne oči, temu ne verjameš. 

Ko smo prispeli na kočo, smo se najprej razpakirali, po kakšni uri pa sva se s Petrom podala še v smer “Le Piege” (200m, 6a+) v vrhu Tour Verte, ki se nahaja takoj za kočo. S smerjo bi sicer opravila hitreje, a sva naletela na “zamašek” – naveza pred nama je bila izjemno počasna in sva ju takoj ujela, mimo nisva mogla, v raztežaj bližnje smeri, po katerem pa sva želela delati obvoz, pa sta se tudi prikradla dva plezalca iz neke tretje smeri. Poleg tega pa me je tudi v prvem raztežaju povsem nepričakovano odneslo iz stene, a nekega blaznega časa zaradi tega dogodka nisva zgubila – ponavljati celotnega raztežaja nisem šel, nisem pa nato imel nobenih težav priti čezenj.

Po večerji smo ob pregledu razmer (preko interneta, določene informacije so imele tudi oskrbnice in drugi plecalci) za sestop iz Grepona na drugo stran ugotovili da bi bil ta zelo nevaren in smo to opcijo hitro opustili – varnost je vseeno na prvem mestu. Tehtali smo tudi opcijo spusta po vrvi po smeri “Le soleil a randez-vous avec la lune”, a so nekateri izkušenejši plezalci to odsvetovali, če smeri prej ne preplezaš že sam. Pa tudi da se tu vrv rada zatakne, kar se je izkazalo za resnično – dva plezalca sta tisti dan v tej smeri 5x reševala zataknjeno vrv. Tako smo opustili misel na “grande-tour” in smo se po priporočilu, lahko bi rekli “lokalca” (ki to vseeno ni bil – gospod živi v Nemčiji, a je v svojih 40 plezalskih letih preplezal skorajda celotno območje) odločili za smer “Children of the Moon Integrale” (550m, 6b) – in v njej smo resnično uživali. Avtor smeri Michel Piola, ki je bil v našem času na koči tudi sam prisoten, je najprej naredil polovico smeri, nato pa rekel da se smer ne more zaključiti na sredini stene in tako potegnil še preostanek do vrha. Predvsem spodnja polovica je res izjemna, na trenutke je zgornji del malce “posiljen”, a vseeno prevladujejo izjemni raztežaji in izjemne granitne poke. Smer ima navrtana varovališča, na nekaterih platastih odsekih se najde kakšen sveder, sicer pa je znova potrebno uporabiti pridobljeno znanje zatikanja premičnih varoval iz preteklih dni. Vsak je tretjino smeri preplezal v vodstvu in lahko rečem da smo se izjemno naplezali. Sledil je spust po smeri, ki je minil brez težav in tako smo bili ob 18h znova na koči, kjer smo se res gostoljubnim oskrbnicam lepo zahvalili in jo slabo uro kasneje mahali nazaj proti civilizaciji. Vedeli smo da nas čaka še dolga pot, saj je zadnji vlak iz Monteverja odpeljal okoli 19-te ure in tako smo ubrali še pešpot proti Chamonixu, kjer sta nas ob 23:30 pobrala Katja in Miha. 

Seveda smo mi trije petek preživeli v kampu, ostali pa so se še podali v stene. Tako smo za njih pripravili skupno kosilo, nabavili pivo in tako je petkov večer bil izjemno vesel in trajal kar dolgo v noč. Sobota pa – pospravljanje “baze”, znova skok do Passya, kopanje v toplem jezeru in – pot domov.

Pod črto – super tabor, hvala Mihu za organizacijo. Menim da smo vsi pridobili veliko novih izkušenj in bodo naslednji obiski tu še lažji, s še večjimi načrti. Nekateri so še ostali, novi se že delajo, plezanja tam pa ne bo zmanjkalo.

V popoldanskih urah, ko se je na Okrešlju že malo shladilo smo zakurli žar, nekaj spekli ter pojedli. Sledil je nagovor načelnika ter pesem, ki jo je prebrala Valerija, namenjena vsem alpinistom, ki jih ni več med nami.

Siti, spočiti in napiti smo se nato odpravili proti novi koči, kjer smo malo počistli okolico odpadnega gradbenega materiala. Dan se je pa zaključil z druženjem in petjem v GRS koči.

V noči iz sobote na nedeljo je padel dež, zato je tistega dne v steno vstopila le ena naša naveza. Drugi smo se zjutraj pretvarjali, da so vse stene mokre in smo tako raje sestopili, se ohladili v Savinji in odšli domov. Skratka, ponovno lepo preživet vikend.

Opravljeni vzponi:

Marjeta Brežnik + Meta Meh: Mala Rinka, Igličeva smer (V+, 350m)

Danijel Žagar + Nejc Kralj: Mala Rinka, Igličeva smer (V+, 350m)

Vasja Povše + Valerija Podlesnik: Mala Rinka, Igličeva smer (V+, 350m)

Jernej Gal + Katja Podpečan: Mala Rinka, Vzhodna smer (IV, 350m)

Jan Meh + Luka Filipič + Doroteja Špec: Mala Rinka, Vzhodna smer (IV, 350m)

Sašo Sotlar + Peter Burger: Štajerska Rinka, Spominska Bregarjeva smer (VI+, 500m - izstop po gredini)

Jan Meh + Aljoša Škapin: Štajerska Rinka, Direktna Smer (VI, 500m - izstop po gredini)

V soboto popoldne, so se nam pridružil še Vasja, Katja, Luka in Pero, pozno ponoči pa še Nika in Blaž. V nadaljevanju tedna so dnevi potekali nekako takole, zjutraj smo plezali do okoli 12.00 ure, ko še sonce ni bilo premočno, nato je sledilo kuhanje za skupno kuhinjo, kjer je večinoma kuhal Luka, druženje, plavanje in večerja. Kljub visokim temperaturam, je bilo morje prijetno hladno, zato je bil skok v vodo po plezanju prav prijetno osvežujoč, za nekatere pa skok do Dinkota. Čez teden je prišlo še nekaj ljudi, največ pa nas je bilo v petek, okoli 30. Takrat smo tudi imeli predporočni žur za Niko in Blaža, kjer smo ju alpinistično poročil. Sledila je še sobota, v kateri je bilo opravljenih največ vzponov, in še zadnji dan nedelja. Nekaj nas je v nedeljo šlo še plezat, eni pa samo še kopat. Skratka, tabor Paklenica je bil zelo uspešen, veliko vzponov, dobra plezarija, družba, plavanje… Ostajajo prekrasni spomini in želja po smereh, ki mi jih letos ni uspelo preplezat, zato se še zagotovo vrnem.

Najini plani so se malenkost spremenili, saj sva bila oba malo bolehna, jaz sem bil par dni bolan pred odhodom, Marko je pa zbolel za neko trebušno virozo. Zato sva si zaželela mehke postelje, toplega tuša in konkretnega počitka, tako da sva 3. dan šla v apartma proti Mostarju. Spala sva čisto blizu plezališča Drežnica, tako da sva morala naslednji dan iti pogledat. Uff sva se utrudila v sicer čudovito urejenem plezališču z jaso in na gosto navrtanimi smermi, vendar s kar visoko postavljeno ocenjevalno letvico.

Zadnji najin cilj je bil Mostar in okolica. Želela sva iti v Blagaj, kjer sva tudi dan prej slišala od nemškega para, da je res lepo plezališče. Na lastni koži sva izkusila prijeten ambient v Eco centru Blagaj, kjer sva za nočitev dala 3 eur. Res je, da je vse bolj ekološko/ neurejeno, vendar je  »klajmberski vibe« res dober, še posebej bi bilo noro, če bi bilo več ljudi/ plezalcev. Tu sva splezala 2 večraztežajni in naslednji dan frikala na ostrih kapnikih, kjer sva se mučila v 6a-jih, kjer naju je visoko postavljena letvica pribila na tla- skoraj dobesedno. Sva že mislila, da sva ratala softiča, ampak se je dvom razblinil v domačem Kotečniku kmalu po prihodu domov.

Vse dni sva uživala v dobri Bosanski hrani; čevapčičih, bureku izpod sača, lepinjah, relaksiranem vzdušju brez partnerk, skratka dobra izkušnja. Priporočam za zagriženo, konkretno frikanje na skoraj deviški skali. Midva sva se po tednu pohajkovanja odpravila proti Makarski, kamor je prišla še Koci z Viktorjem in smo nadaljevali plezanje v pogorju Biokova.

Za podrobnejše dogajanje pa povprašajte ob pivu ali na ferajnu, kjer lahko se lahko najde tudi nov športnoplezalni vodniček.

Najprej sva obiskala Rjukan, kjer sva ostala le par dni, saj so bile razmere zaradi višjih  temperatur in dežja precej klavrne. V snežnem metežu sva se peljala v Hemsedal, kjer se je začela prava akcija. Večina slapov je bila dobro narejenih, v njih sva bila praktično sama, sledi predhodnikov so bile minimalne. Slabega pol metra snega je plezarijo in dostope še dodatno začinilo. V precej težavnih razmerah sva splezala slap Hydnefossen, kar je bil vrhunec izleta.

Po kakšnem tednu sva se prestavila bolj severno, v Otto. Tudi tu sva naletela na dobre razmere in obilico slapov, ki pa so bili manj impresivni kot v Hemsedalu, vendar sva kljub temu našla nekaj odličnih linij. Najino namero, da bi se zapeljala še severneje, v Andalsnes,  in si ogledala Trollveggen ter splezala tudi kakšno mešano smer je zasul snežni metež. Še enkrat sva se vrnila v Hemsedal in ponovno splezala Hydnefossen - ja, tako je impresiven.

Spala sva kombiju, za informacije sva uporabljala vodnik »Hemsedal ice (Jorgen Aamot in Bjorn Kruse)« ter nekaj online vodničkov, ki sva jih pridobila od lokalnih plezalcev.

Avtorja fotografij : Aljoša Škapin in Marko Prezelj

V petek po službi, okoli 5-ih se nas je 5 zbasalo v avto, Nika, Maša, Pero, Nejc in jaz smo krenili proti našemu cilju. Zaradi manjših tehničnih težav na avtu in relativno poznega odhoda od doma, smo do apartmaja v mestu Funtana prišli dokaj pozno. Tam sta že bila Valerija in Vasja, kmalu za nami pa so prišli še Katja, Luka, Luigi, Meta in Rok. Izbrali smo si vsak svojo posteljo in navezo za v njo, potem pa smo se zbrali v največjem apartmaju na večernem druženju, kjer smo se dogovorili tudi kam gremo plezat naslednji dan.

V soboto smo odšli plezat v plezališče Dvigrad. Tam so se nam pridružili še Sašo, Alja in Doroteja. V tem plezališču smo testirali naše veščine v platkah. Večina nas je hitro ugotovila, da imamo v takšnem tipu plezarije še veliko potenciala za izboljšanje. Tako da je kar nekaj projektov ostalo odprtih za naslednji obisk.

Po plezanju smo se odpravili (nekateri nekoliko prej kot drugi) na sončni zahod na plažo blizu našega apartmaja. Tam so najbolj pogumni preverili temperaturo vode ostali pa smo raje počakali na toplo vodo v apartmaju. Zvečer smo se peš odpravili v bližnjo gostilno na večerjo, nato pa smo se vrnili v apartma na druženje ob glasbi. Ker smo ugotovili, da so bili v kratkem v naši družbi kar trije rojstni dnevi, ni bilo skrbi da bi ob govorjenju in petju dobili suha grla.

Naslednji dan nas je večina odšla plezat v Limski kanal v plezališče Šimije, Alja, Doroteja in Meta v Rovinj, Katja in Luka pa sta se že zjutraj napotila proti domu. V plezališču Šimije na srečo ni bilo plat, tako da so bila naša meča in prsti na nogah hvaležni za izbiro lokacije. Večino smeri je bilo zelo lepih in dolgih z odličnim razgledom na Limski kanal.

Enkrat popoldne, ko smo se vsi naplezali, smo se dobili na parkirišču nekje ob cesti, kjer smo se razporedili po avtih, glede na naše želje po nadaljevanju dneva in lokaciji bivališč. Nekateri so takoj odšli proti domu, drugi pa smo najprej obiskali še restavracijo v Poreču.

Plezalni tabor Istra mi je bil res zelo všeč. Imeli smo odlično vreme (vmes že skoraj malo pretoplo) in odlično družbo. Tudi obiskana plezališča so mi bila zelo všeč. Super skala, malo dostopa in odličen ambient. Organizatorka tabora Katja je svojo nalogo pri izbiri apartmaja odlično opravila in poskrbela, da nas je vseh 15, razporejenih v tri sobe, lahko stanovalo v isti hiši. Marko in Polona sta spala v svoji vili na kolesih. Tudi naša najbolj izkušena udeleženka tabora se je izkazala, da še vedno lahko brez problemov sledi mlajši generaciji, tako pri plezalnih kot tudi plesnih gibih.

Letos sem obiskal kar nekaj novih območij in slapov, za katere prej nisem niti vedel da obstajajo. Od samega začetka v sredini januarja pa do konca preteklega vikenda smo bili s ferajnovci res zelo aktivni pri matranju ledu, v tem zapisu pa bom opisal le nekaj zadnjih.

Ker sem celo zimo naokoli hodil brez fotoaparata, mi je bilo kar čudno ko sem na računalniku gledal prazno mapo za 2022. Temu sem se odločil narediti konec in namesto da si poiščem zgolj soplezlca, sem si poiskal kar 4 – dva modela za poziranje, dva pa za mojo navezo – eden da pleza, drugi da varuje, sam pa da imam proste roke. Z Markom, Danijem, Janom in Petrom smo se tako podali najprej v Ledinca. Med vožnjo smo uživali v toplem pomladnem sončku, a že pogled proti Jezerskem je dal slutiti da v tistem “hladilniku” od sončka in šajbe ne bo veliko. Z dostopom smo opravili dokaj hitro in takoj sem določil da gre naša naveza naprej, da bom v vertikali drugega cuga morda imel šanso kakšnega dobrega posnetka. Perotu raztežaj ni delal nobenih preglavic, v sredini vertikale se je letos naredilo pravo gnezdece za nas alpiniste, poštantamo in medtem ko Pero že leze naprej, sam visim čez rob in poskušam uloviti dober posnetek tako Perota kot tudi Jana spodaj – moti me sneg, moti me sam Ledinc ki na polno kaplja iz desne, Jan pa je spodaj tako hiter da nimam veliko časa za lovljenje akcije. Pero še ni prišel do zgornjega štanta in Jan je hitro pri nama, z Mavrijem rečeva: “Pridi, pridi, se bomo stisnili pa pogreli” – nekako mu to ne diši, ogleduje si nesplezano, sicer kar tekočo vertikalo desno od luknje in jasno .. zarije vanjo. “Kaj pa ti mladci vedo kaj je težko” – si rečeva z Mavrijem. Kot bi mignil je bil čez. Ko izstopamo sem se še enkrat spustil na rob, kjer se je slišalo Danija: “navija, navija … ne morem več, ne morem več držat, ne morem več zabijat …” Objektiv fotoaparata ga je spodbudil da je stisnil zobe, mišice, celo svoje telo in ni popustil – splezal do vrha. Nekako se ne spodobi na sliki viset v štrikih. Nadaljevali smo proti zgornjemu Ledincu, pred nami naveza ki pa ni bila ravno hitra, res pa je da je tudi zgornji Ledinc bil v slabem stanju – oz. na daleč v redu, ko pa zagrižeš v led, je bila pa to ena velika žalost in velika matrarija. Tako prhek in slab led, da se mi je zdel zgornji težji od spodnjega.

Naslednji dan smo se odpravili proti Vršiču – v Centralca. Odhod ležeren, ob 8h iz Celja – dejansko tako kakor za večino tur letošnje zime – slapovi niso hudo dolgi, ekstremno dolgih dostopov tudi ni, skoraj vedno se pa najde ena naveza, ki je hitrejša kot ti, pa čeprav štartaš ob 5h. V skupino smo dobili smo še enega člana – še enega Perota, tako da smo se nato razporedili v 3 naveze. Ker nas je pretekli dan precej nazeblo ob čakanju na zgornjega Ledinca, smo Janu in Daniju, ki sta nato zaradi časovne stiske ostala brez njega, dali tu prednost. Pero in Mavri sta šla druga, jaz in še drug Pero pa zadnja – tako sem tudi pustil fotoaparat v dolini in sem tisti dan užival v plezanju tega slapu – pretekla leta se mi je izmikal, letos pa je bil res lepo narejen, pa tudi z dolžino me je vseeno presentil – po sveči se je nato še vedno lep čas lepo plezalo.

Čez teden dni kasneje je bilo Jezersko znova na pladnju – tokrat pod Makekovo Kočno in seveda, slap Čedca. Ista zasedba kot pretekli vikend, Jan je sicer v Čedci že bil, a vseeno ni zamudil priložnosti za še en obisk – in seveda z idejo ta gre(mo) po desni varianti. Po preplezanem prvem raztežaju si Jan in Pero ogledujeta tisto svečo – pokončna in dolga, sledi predhodnikov ni bilo videti, led izgleda bolj steklen spodaj, nadaljevanje nato bolje. Znova se mi prikrade v misli tista izjava pretklega vikenda: “kaj pa mladci vedo kaj je težko”. In res, brez težav oba čez, meni pa se je ponudila super priložnost za kadriranje od spodaj oz. iz strani, veliko bolje kakor bi bilo od zgoraj, kjer bi se moral obesit na štrik. Hiter sestop, odmaknjen in čudovit ambient – če zgleda skala res slaba, je pa njena barva vseeno lepa - lepo vreme, tokrat brez snega in dejansko – šajba … vse to je naredilo lepo soboto in popoldne smo naredili plan za nedeljski cilj.

Dolino Belega potoka in Stiriofobijo. Tokrat se je naša skupina zmanjšala na tri člane. Z Danijem in Petrom smo iz parkinga odrinili čez star železniški most in proti strugi potoka. Gozd je bil kljub pozni uri še vedno pomrznjen, veliko tekoče vode v potoku me sicer z velikim navdušenjem ni navdajalo, saj so opisi slapu izpred tedna dni govorili o dejanskem tuširanju, plavanju, kanuiranju, … morebiti še o čem. Tudi dva plezalca ki smo ju srečali na našem dostopu nam dodatnega veselja nista vlila – omenila sta, da naj bi bila sveča počena, a smo vseeno nadaljevali da si situacijo tudi sami ogledamo. Po preplezanih prvih dveh raztežajih smo ugotovili da se je v enem tednu sveča kar lepo ojačala, naši pogledi pa niso opazili težav v ledu. Tokrat sem si sam izbral vodstvo v sveči – ob plezanju podstavka iz leve strani me je res močilo, ampak po sredini pa ni nič teklo. Na sredini sem si vzel malo več časa, kjer sem našel dober prostor za počitek, nato pa pognal še v zadnjo vertikalo – proti vrhu se je našel lep, kompakten led, tudi putrček. Lep slap, nimam kaj reči. Ob sestopu nazaj pod slap smo srečali še dva ledoželjna alpinista, prihod nazaj do jeklenega konjička pa je naznanjal pomlad in zaključek zimske sezone.

A smo se pretkli vikend vseeno podali v hribe – tokrat v dolino Mlinarce in steno Goličice, kjer smo si zaželeli smer Treh Mušketirjev, pa žal nismo našli (smiselnega) prehoda do vstopa, tako da smo se zadovoljili z raziskovanjem stene in grape v Goličici. Proti vrhu – grape sicer zaradi pomanjkanja snega v glavi in priganjanja časa nismo splezali v celoti – nas je znova ogrelo močno pomladansko sonce in ob povratku v dolino smo si bill dokaj enotni, da se v nedeljo raje podamo v skalo.

In res je bilo tako … led smo (končno) zamenjali za oprimke, cepine za magnezij, dereze za plezalke. Smer “Zadnji dnevi raja” v Kotečniku že čaka na obisk…

Hojo smo začeli v odličnem vremenu in hitrem koraku, vendar se je zaključilo že kar na planini Podvežak. Tam nas je dohitela nesramno gosta megla, veter ter sneg. Kljub ne najbolj ugodnim vremenskim razmeram smo se odločili, da nismo prišli sem samo na sprehod. Odšli smo naprej proti Korošici. En član nas je nekje na sredini poti do Korošice zapustil in odsmučal nazaj proti avtu. Ostali pa smo hodili še naprej v upanju na boljše razmere.

Nekje, mislimo, da blizu Korošice smo se opazili jamo, kjer je bil napihan sneg. Bila je zelo mikavna, glede na to, da nas je vse že malo zeblo od neprijetnega vetra in mraza.

Spili smo nekaj toplega čaja, vzeli vsak svojo lopato in začeli kopati luknjo, kjer bomo prenočili. Na začetku smo bili vsi zelo zagnani, ko pa smo začeli ugotavljati kako velika luknja mora bit za 4 osebe, da lahko ležijo notri skupaj z nahrbtniki, je ta vnema malo popustila. Novo zagnanost nam je dajala samo misel, da bo notri veliko bolj toplo kot zunaj,  kjer je še bolj pihalo in se shladilo. Po 3h urah kopanja in prelaganja snega smo skopali dovolj veliko luknjo za vse, jo zgladili in opremili s poličkami. Nato smo se preoblekli, zavili v tople spalke in pojedli nekaj toplega ter sladkega ter kaj kmalu tudi zaspali v hladno zimsko noč.

Zjutraj smo se zbudili kar pozno in ugotovili, da nas je Markova ideja o dodatnem zakritju vhoda rešila, saj je ponoči zelo pihalo in to direktno v našo luknjo. Zjutraj še enkrat nekaj toplega pojemo in se začnemo spravljati iz luknje v dolino. Zunaj je bila še vedno megla in precej močan veter, kot se za Korošico spodobi. V dolino smo se vračali počasi, saj je bilo premalo snega za lepo turno smuko. Do avta smo prišli kmalu, kjer pa nas je pričakalo toplo sonce.

Celotna izkušnja zimskega bivakiranja je bila celostna in koristna. Doživeli smo prave zimske razmere in občutek mraza med samo nočjo. Nihče ni niti pomislil na to, da si ne bi skopali luknje, kjer bi prenočili to hladno zimsko noč.

Letošnji dopust se je pričel v petek zvečer s konstruktivnim sestankom v baru Panorama, ki smo se ga udeležili Polona, Vasja, Valerija in jaz. Izdelali smo plan za skupne avanture v italijanskih Dolomitih v okolici Cortine. Plan je sledeč: v sredo popoldne se dobimo pri Rifugio Auronzo pod Tre Cime di Lavaredo, naslednje tri dni pa opravimo čim več skupne plezarije.

Prva dva dni tedna sem še izkoristil za kolesarjenje, v sredo dopoldne je sledilo pakiranje. Polono sem za tem pobral v službi in pičila sva proti Italiji. Doma je bilo vreme lepo, vendar bolj sva se pomikala proti zahodu, bolj je scalo. Ko sva prispela na cilj, sploh nisva hotela iz avta. Dež in mraz je tudi Vasjo in Valerijo primoral, da sta se zatekla v avto in k borovničkam. Ni nam preostalo drugega, da gremo v kočo na pivo, zunaj se pač v takem ne da biti. Zvečer smo oba avta parkirali s prtljažnikoma skupaj, preko odprtih prtljažnih vrat pa nekako fiksirali cerado. Tako smo sedieli vsak v svojem avtu, zmrzovali in se basali s hrano. V upanju na lepše vreme smo se kmalu spravili spat. Vse skupne dni v Dolomitih smo spali kar v avtu.

Zbudili smo se v megleno in mrzlo jutro, zato smo načrte kovali ob zajtrku, ogrnjeni v spalne vreče. Najprej smo si šli peš ogledati teren. Midva sva lokacijo sicer že poznala, saj sva tukaj bila že predlani (takrat še v pohodniškem koraku). Kmalu je meglo pregnalo sonce in precej so nas zasrbeli prsti. Na hitro smo stekli nazaj do avta po robo in pognali smo se se proti smeri Pyramide, ki se nahaja na velikem storžastem stolpiču pod Cimo Grande. V prvih cugih smo bili razočarani nad krušljivostjo skale, pa tudi orientacija je bila zaradi pomanjkanja klinov težka. V tretjem raztežaju se mi je po prečki vrv zagozdila, tako sem moral zaradi trenja štant nabiti na zoprnem mestu. Sledila sta še dva raztežaja plezarije v ne najbolj čvrsti skali, nato pa smo nekje zgrešili in prišli na navrtan štant. Odločili smo se, da bomo sledili tej smeri, ki je dobro navrtana. Tu skala postane kompaktna in plezarija je prav prijetna. Na koncu raztežaja smo ugotovii, da smo pravzaprav že na vrhu. Sledila sta dva abzajla in hoja do avta.

●      Pyramide (varianta) IV, Tre Cime; 220 m

Drugi dan smo se odločili za plezarijo na Cinque Torri. S Polono sva predlagala hojo iz prelaza Falzarego, a se je izkazalo, da bi se lahko peljali bližje. Tako smo prišli pod smer malo pozneje, a dobro ogreti. Plezali smo po Via Delle Guide na Torre Grande. Smer sem poznal že od lani, zato sem napredoval hitro. Letos se mi je zdela super enostavna. Še preden sta Vasja in Valerija za nama priplezala na vrh, sem imel že pripravljen abzajl. Ker smo bili hitri in je vreme bilo solidno, smo se odločili še za eno smer. Plezali smo na manjši stolp Torre Barancio po zelo lepi smeri z vrhunsko skalo. Sam sem si naredil le nekaj težav, ker sem po pomoti potegnil dva raztežaja v eno in za las dosegel sidrišče, trenja pa je bilo toliko, da sem komaj pobiral vrv. Na vrhu smo bili navdušeni, a kljub temu pohiteli s spustom po vrvi. Vrnili smo se k avtu, sledil je kratek obisk Cortine in večerja na Falzaregu (iz kamp posodic, seveda). Odločili smo se, da gremo jutri plezat v Lagazuoi.

●      Via Delle Guide IV+/III-IV, Cinque Torri. Torre Grande; 100 m

●      Via Ignazio Dibona IV+, Cinque Torri, Torre Barancio; 110 m

Zjutraj smo v miru pojedli in se zapeljali kakšen kilometer do parkirišča pod Lagazuoijem. Kljub mrazu sem hodil brez majice, da ne bi imel mokre. Malo smo iskali, kje je vstop v smer, a se nam je vseeno uspelo orientirati. Med pripravo na plezanje nas je tako zazeblo, da smo bili vsi v puhovkah. Tudi plezali smo nato večinoma debelo oblečeni. Smer je bila lahka in ne predolga, skala čvrsta in je res dobro prijela. Razen skalnih ušes je bilo varovanja malo, skoraj nič, tako da sta edini težavi bili orientacija in prostor za izdelovanje sidrišč. Po dveh ali treh urah sva s Polono dosegla zadnje sidrišče, malo stran pa je Vasja že bil pripravljen na spust. Valerija in Vasja sta se po povratku k avtu odpravila domov. Poslovili smo se, midva pa sva se po kosilu odločila, da se zapeljeva do Arca. Računala sva, da bova v nedeljo tam malo frikala, popoldne pa krenila proti Švici. Ob prihodu v Arco pa šok. Totalna gužva. V dveh kampih niso imeli niti enega praznega prostora za naju, klicala sva še vsaj 5 drugih kampov, vse je bilo polno. Meni je zmanjkalo živcev in sem se začel kar peljati proti Švici. Odločila sva se, da se voziva, dokler nama ne zmanjka volje. Spala bova kar na počivališču. Parkirala sva se malo pred Milanom in se zložila na podloge v prtljažniku. Motil naju je hrup zelo prometne štiripasovne avtoceste in vročina Padske nižine, a utrujenost zmaga.

●      Giordano IV-, Lagazuoi Piccolo; 180 m

Po slabo prespani noči, rogljičku in kavi na postajališču, sva pičila naprej proti Švici. Nisva bila pozorna, zato sva slepo sledila navigaciji v avtu, ki naju je peljala nekoliko naokoli. Neumna napaka. Zaradi tega sva morala kupiti vinjeto, naredila sva dodatnih 50 km in se vozila eno uro gratis. Končno sva prispela v Saas Grund, kjer sva si v kempu postavila šotor. Ta dan sva si zgolj še ogledala Saas Fee, občudovala okolico in se pripravila na jutrišnjo turo.

Naslednji dan je bil namenjen aklimatizacijski turi na Weissmies. S prvo gondolo sva se peljala na 3200 metrov in prav kmalu sva bila na ledeniku. Najprej sva prečila lahek del z nekaj razpokami, nato pa se je pričela večja strmina in hoja med ter pod seraki. Previdno je bilo treba iti preko nekaj snežnih mostov, sicer pa tura ni bila preveč zahtevna. Presenečena sva bila, da sva malo čez 11 že stala na vrhu. Težav z višino nisva imela nič, vreme je bilo fantastično, razgledi na okoliške gore pa izjemni. Ker ni pihalo in se nama nikamor ni mudilo, sva si privoščila kratko malico. Sestopila sva hitro, a še vedno previdno. Malo me je skrbelo kako mehak bo sneg popoldne, a ni bilo težav. Ob dveh sva bila že nazaj pri gondoli in se peljala v dolino. Sledili so standardni opravki pri kampiranju: kuhanje, sušenje oblačil, pomivanje in priprava na naslednji dan.

●      Weissmies, PD-, Peninske Alpe; 4017 m

V torek je bila na sporedu plezarija v južni steni Jägihorna. V steni poteka 6 navrtanih smeri s težavnostjo od 4c do 6b. Daleč najbolj priljubljena je najlažja smer v tej steni – Alpendurst. Nisva si je izbrala, ker sva pričakovala gnečo. Odločila sva se za smer Panorama, ki je dobro navrtana in ponuja uživaško plezanje. Med prvimi sva čakala na jutranjo gondolo, s katero sva se zapeljala do višine 2400 metrov. Pognala sva se v smeri Jägihorna, da bova prva pod steno. Seveda sva nekoliko zgrešila najkrajšo pot in zato naju je nekaj navez prehitelo. K sreči so vsi šli v Alpendurst. Tako sva se v miru pripravila in pričela plezati. Smer je bila zelo dobro navrtana, tako da se je Polona odločila plezati naprej drugi raztežaj, v nadaljevanju pa se je zaradi hitrejšega napredovanja v steni temu odpovedala. Skala ni razočarala. Temen gnajs z nešteto bleščečimi ploskvicami je bil čvrst in kompakten. Ponujal je obilo oprijema in vlival zaupanje. Plezala sva po velikih luskah in razčlenjenih skalnih tvorbah, kjer lahko vedno najdeš večji ali manjši oprimek in stop, za katerega veš, da ti bo ponudil zanesljivo oporo. Plezanje nama je šlo hitro, poleg sončnih žarkov sva vpijala še čudovite razglede na pogorje Weissmiesa, Lyskamm, Alphubel in Dom ter ostale zasnežene vrhove. Na vrhu sva si super zadovoljna privoščila malico in uživala v super dnevu. Sestopila sva po zahodni strani in se od postaje gondole v dolino spustila z monster trotijem – skirojem za spust po makadamskih poteh. Popoldne sva si v kampu privoščila še plavanje v notranjem bazenu (zraven kampa je bil hotel z bazenom, v katerem se lahko obiskovalci kampa kopajo) in uživala v sončnih žarkih, dokler se niso skrili za gorami.

●      Panorama 5b, Jägihorn; 330 m

Naslednji dan sva v meglenem jutru v miru pospravila šotor in se odpeljala v sosednjo dolino do kraja Randa. Presenetilo naju je nekaj kapelj, vendar so se oblaki kmalu razkadili. S precej težkima nahrbtnikoma sva se odpravila proti koči Domhutte. Ker sva imela na razpolago cel dan, nisva preveč hitela. Kilometer in pol višinske razlike do koče na 2940 metrih sva premagala v slabih štirih urah in po check-inu že pila pivo na terasi. Ker nisva imela zares kaj pametnega početi in ker sva vedela, da bo naslednje jutri treba zgodaj vstati, sva se odpravila malo počivat. Kmalu sva oba spala tako trdno, da sva skoraj zamudila večerjo. Pri večerji sva sedela in klepetala z dvema prijetnima paroma iz Nemčije in uživala v odlični hrani. Za gorsko kočo se mi je hrana zdela skoraj malo preveč »nobl«. Bil bi popolnoma zadovoljen tudi z navadno joto, ampak tudi tri hodni meni je prav prijal. Po večerji sva le še do konca pripravila nahrbtnike za naslednji dan, umila zobe in obraz ter odšla spat. Budilka je bila nastavljena ob 2.00.

Dan D. Kljub kratki in rahlo nervozni noči sva bila v trenutku pokonci. Odhitela sva na zajtrk, pripravila še zadnjo opremo in se med prvimi okrog tretje zjutraj podala proti ledeniku. Po slabi uri hoje po ledeniški moreni sva prvič stopila na ledenik Festigletscher. Tu sva videla, da je pred nama pet navez, še več pa jih je prihajalo za nama. Uredila sva si ledeniško navezo in vso potrebno opremo ter se po sledeh tistih pred nama dvigala višje po ledeniku. Čeprav sva pazila na vsak korak, nama je pogled včasih ušel v nebo. Milijoni vidnih zvezd so naznanjali, da z vremenom ne bo težav. Okrog pete ure sva prišla do 60 metrov visokega skalnega skoka, ki vodi na sedlo Festijoch. Ta predstavlja tehnično najzahtevnejši del in ozko grlo na poti. Ledeniško navezo sva spremenila v plezalno in počakala, da sva na vrsti. Pričelo se je nabirati večje število navez in prišlo je do nekoliko prerivanja, a brez večjih težav sva se vzpela na sedlo. Nebo so pričele krasiti čudovite jutranje barve in za trenutek sva brez besed strmela okrog sebe in zgolj uživala. Kmalu sva se vrnila nazaj v realnost, kjer sva se že spuščala po strmini proti Hobärggletscherju. Hodila sva hitro, saj sva se počutila dobro in na tem delu ni bilo nobenih ledeniških razpok. Na senčnem delu ledenika sva nabirala višinske metre, ko pa naju je obsijalo sonce, je postalo pasje vroče. Krema za sončenje pomešana s potom nama je dražila oči, medtem ko sva se povzpenjala po dolgi prečki na višini okrog 4000 metrov. Strmina na tem delu je bila kar solidna, nižje pod nama pa globok rob. Neumnosti na tem mestu niso bile več dovoljene. Najin korak se je začel upočasnjevati, noge so postajale težje. Verjetno sva hodila prehitro in naju zdaj to malo tepe. Polona je hodila pred mano in se pričela ustavljati na vsakih 10 ali 20 metrov. Prav neverjetno, kako hitro naju je doletelo. Premagala sva še eno zoprno prečko. Bila je strma, a kratka. Tu bo treba nazaj grede paziti, sva si rekla. Na približno 4450 metrih sva prišla do manjšega sedla. Gledala sva zadnji strm vzpon proti vrhu. Nekaj navez se je že vračalo in ti so naju veselo vzpodbujali, da samo še malo. Midva pa v krizi. Polona se ni mogla dovolj nadihati, pričelo je tudi močno pihati, zeblo jo je v roke, noge so bile težke. Meni je bilo malo lažje, a tudi jaz se nisem počutil najbolje. Dogovorila sva se, da od zdaj naprej hodim jaz spredaj. Hodil sem čisto počasi in se ustavljal na vsakih 20 korakov. Zadnji metri so se nama vlekli kot kurja čreva. Za zadnjih 50 višincev sva porabila verjetno 20 minut. Nato pa vrh. Kar naenkrat ni bilo nič več težko, objela sva se, tudi kakšna solza se je našla. Prečkala sva ozek grebenček do križa, kjer sva napravila nekaj fotografij, nato pa se na jugovzhodni strani parkirala malo pod vrhom. Tu, v zavetrju, je bilo prav prijetno. Nebo je bilo skoraj brez oblačka in med sončenjem sva si privoščila še malo daljšo malico. Pogledala sva še na uro, ki je kazala šele malo čez 9. Do vrha sva prišla v šestih urah, kolikor je tudi predviden čas za vzpon. Na vrh se je povzpelo še nekaj navez za nama in odstopila sva jim svoj prostor ter se odpravila v dolino. Veter je tokrat bil še močnejši, a se je na približno 3800 metrih popolnoma umiril. Spet je bilo pasje vroče. Spuščala sva se hitro, vse dokler se ni potrebno zopet vzpeti na sedlo Festijoch. Navzgor je šlo spet po polžje, a kljub temu sva prehitela špansko govorečo navezo. Na sidrišču sva si pripravila abzajl za spust preko skalnega skoka. Prvi sem se spustil po vrvi jaz in poskušal najti vmesno sidrišče, ki sem ga videl zjutraj, a ga zdaj nikakor nisem mogel najti. Zgoraj, pri Poloni se je pričela nabirati gneča. Spet je bilo prisotno precej nervoze in nejevolje med gorskimi vodniki. Ti so se preko skoka spuščali skoraj eden preko drugega. Po dveh abzajlih sva končno dosegla Festigletscher, kjer je bila zgornja plast snega že precej mehka. Sledilo je še slabe pol ure ledenika in 45 minut do koče. Tu sva se znova okrepčala in v nahrbtnike pospravila še tisto opremo, ki je nisva nesla na vrh. Že precej utrujena sva se podala v dolino. Po dveh dodatnih urah mučne hoje v visokih zimskih čevljih z gamašami (Poloni sem zavidal nizke pohodne čevlje) sva se končno vrnila v Rando. Tu sem pri vsaki hiši porinil glavo v korito z ledeno vodo in se komaj odžejal. Pri avtu sva odložila nahrbtnike in bosa sedela na klopci v senci. Po 1600 metrih vzpona in 3200 metrih spusta ta dan sva si zaslužila biti malo zdelana. Kljub temu sva bila presrečna. Prvič sva se povzpela na več kot 4500 metrov visoko goro. Vzpon, ki je vključeval kar nekaj tehničnih elementov pa sva opravila sama, varno in brez zapletov. Zapeljala sva se še do kampa, kjer sva si najprej privoščila vsak dva piva. Z močno vrtoglavico sva komaj postavila šotor in okrog osme zvečer sem že spal kot ubit.

●      Dom, PD, Peninske Alpe; 4545 m

Petek sva izkoristila za počitek. Spanec sva potegnila krepko v dopoldne, se umirjeno najedla, nato pa se peš odpravila v Zermatt (10 km v eno smer), ker človek pač nekaj mora početi. Splanirala sva še najin zadnji plezalni dan in si ogledovala cene gorske železnice. Povratna vozovnica stane približno 100€ na osebo, zato je bilo jasno, da bova jutri raje pešačila. Iz Zermatta nazaj sva tekla, saj hoja traja čisto predolgo. Ustavila sva se še v trgovini, kjer sva kupila edino poceni stvar v Švici. V Coopu so menjali lubenice za 3 franke, zato sem nosil eno pod pazduho do kampa. V kampu sva srečala še nemški par, ki sva ga spoznala v Domhutte, s katerima smo nato preživeli lep večer ob šmornu, pivu, smehu in utrinkih, ki jih je bilo ravno na tisti večer ogromno.

Sobota je bil najin zadnji dan v Švici. S prvim shuttle-busom sva se odpeljala do Zermatta in od tam naprej začela sopihati v klanec proti Rifflelbergu. Prepotena sva srečevala lepo oblečeno gospodo, ki se je v gore zapeljala z udobno železnico, a sva se počutila prav kul. Polono je proti cilju začelo malce pobirati od navijanja v klanec (hodila sva precej hitro), zato sem si preko ramen vrgel še njen štrik. Nadaljevala sva do Riffelhorna, kjer je bil plan plezati navrtano smer v južni steni. Polona je navijala za lažjo izbiro, ampak ker je bilo dobro navrtano, mi jo uspelo zvleči v malo bolj resno plezarijo. Dostop je bil tukaj prav zoprn, saj sva prečila strmo pobočje. Na enem delu sva se celo spustila po vrvi, a sva kasneje ugotovila, da to ne bi bilo nujno potrebno. Ko sva pričela plezati, je sonce že močno pripekalo. Bilo je že kar malo prevroče, a je Poloni ustrezalo, pa tudi jaz sem bil vesel, da imava lepo vreme. In plezarija? Čista poezija. Pet cugov kompaktne in zaupanja vredne skale, ki ti kar riše nasmeh na obraz z vsakim preplezanim metrom. Plezala sva izrazit raz konstantne težavnosti, ki ponuja ravno dovolj oprimkov, da te ne navija. Enkrat se mi je sicer pripetilo, da sem se pričel nekoliko tresti in nisem mogel naprej, a mi je Polona predlagala, da z levo roko sežem preko roba. Tam sem našel super oprimek, ki mi je omogočil napredovanje. Za Polono me je malce skrbelo kako ji bo šlo, a je smer odplezala z odliko. V celotni smeri sva uživala v razgledih na Dofourspitze, Lyskamm in Breithorn. Pod nama se je svetil ledenik Gornergletscher, šumeli pa so nama slapovi, ki so se zlivali iz Triftjigletscherja in Unterer Theodulgletscherja. A nič ni preseglo pogleda z vrha, ko se je pred nama dvigala špičasta piramida Matterhorn. Fotografije teh krajev ne morejo prikazati gora v njihovi pravi veličini. Enostavno moraš iti tja in jih doživeti. Odpravila sva se nazaj do poti in se vmes morala še dvakrat spustiti po vrvi. Privoščila sva si malico pri Riffelseeju in užgala pešaka proti Zermattu. Proti večeru sva se vrnila k šotoru in bila hvaležna za še en čudovit dan.

●      Kante 5c, Riffelhorn; 140 m

V nedeljo nama je preostalo le pospravljanje šotora in ostale opreme v avto ter vožnja proti domu. Zaradi grozne vročine v Padski nižini se nisva niti ustavljala, ampak celo pot odpeljala skoraj neprekinjeno. Doma je seveda sledilo pospravljanje vse opreme, oblačil in ostala neprijetna opravila. A sva bila neskončno vesela, da sva popolnoma »na blef« ujela vremensko najlepši teden v celem letu, ki nama je omogočil, da sva 100 % uspela v vseh zadanih ciljih. Povzpela sva se na dva štiritisočaka, preplezala nekaj uživaških smeri v visokogorju, se naužila veličastnih razgledov in s seboj domov prinesla nepozabne spomine. Prav gotovo je bilo teh nekaj dni med najlepšimi v mojem življenju. Upam in verjamem, da bo takšnih še mnogo.

Marko Es

Zvečer smo se vse udeleženke na kratko predstavile in povedale željene cilje. Tako smo kreirale naveze in se odpravile spat. Vsa nova poznanstva in toliko informacij, so pri meni vzbudile tisto rahlo nemirnost in vprašanje……kdaj bo že jutro, da lahko oprtam nahrbtnik in grem v smer z novo kreirano navezo Anje Petek (AO Rinka) in Dee Mljač (AO Lubljana Matica). Prvi plezalski dan sem pričela najprej z ogrevanjem iz Zadnjice po vseh serpentinah, do vstopa v Bogovsko grapo. Takoj na vstopu nas je pričakal prvi skok, ko smo le tega premagale, se je odprl pogled na nekaj vertikalnih metrov ledu, kar zaiskrile so se oči in že smo delale štant in kaj kmalu se je zaslišalo: varujem, plezam in razbijanje po ledu, le ta je bil izredno trd, tako da je morala vodilna kar nekaj moči porabit za napredovanje po njem. Sneg v grapi je bil odlično predelan, orientacija nezahtevna, malo pod vrhom nas je pričakal še en krajši ledni skok, ki je ponudil naklonino do 90 °, ko smo premagale še tega pa smo kar naenkrat bile na izstopu iz 600 m dolge grape. Pa kako je to možno da je že konec, kar poskakovala sem od navdušenja kako odlična grapa, neobljudena in s prečudovitimi razgledi. Edina pomanjkljivost je, da ni bilo kaj več kopne skale, kajti poem bi bilo pa tako že kičasto. In Anja brez oklevanja predlaga: a smo punce zato, da gremo do vrha Šplevte? Ja seveda….tako nam spihan vrh postreže še malo kraspanja po suhi skali, na vrhu pa brezvetrje, sonček in preizkus orientacije z okoliškimi hribi. Nato je sledil sestop do spodnjega Kriškega jezera in premagovanje vseh tistih serpentin, ki jih ni želelo zmanjkat vse do parkirišča. Zaključim lahko da Bogovska grapa upravičeno nosi takšno ime.

Po vseh premaganih višinskih metrih in dolgem dostopu in sestopu si zaželim, da grem v nedeljo kakšno krajšo in enostavnejšo grapo, malo se poigravam z mislijo na Uroševo grapo v NŠG (na koncu se ni izkazala kot lažja 😊). Tako se po večerji dogovorim z Neli Penič (AO Železničar) in Klaro Lukek (AO Železničar). Neli nama prijazno svetuje, da si na derezah urediva en zobek, očitno je slutila da bo grapa podhranjena. Že sam vstop je poskrbel za hitro ogrevanje, čakal nas je slabo zalit balvan, ki smo ga morale odorodjarit po desni strani in nato končno sneg, naslednji krajši skoki so bili slabo zaliti, ampak s kombinacijo uporabe derez, cepina, guzenja in iskanja oprimkov tudi z golimi rokami smo odlično napredovale. Zadnji skok smo obšle po desni v prečko in proti izstopu, kjer mi je Neli dala možnost zaključit smer. Vendar sem se pri vpetem klinu odločila, da se vrnem na štant, ker sem pri drytoolingu še premalo izurjena. Prepričana sem, da sem se odločila prav, verjamem da bo še kdaj možnost da pripikam iz grape 😊. V soboto zvečer nas je obiskala tudi legendarna alpinsitka Jasna Pečjak z možem Andrejem, naredila je odlično predstavitev njene ledne plezalske kariere, Jasna je res »fajterka«.

Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, nisem spoznala samo novih smeri in uživala v zimskem ambientu Bogovske in Uroševe grape, snegu, soncu, ledu, skali, pomrznjenih travah in izbijanju klinov. Dobila sem mnogo več…nove izkušnje, pri opazovanju gibanja in napredovanja izkušenejših plezalk, izmenjavo njihovih znanj in izkušenj ter ob tem pridobila nove ideje za smeri in oblikovala nova poznanstva. Hvala za odlično vodenje tabora Anji in Neli ter vsem izkušenejšim plezalkam, ki so nas varno vodile čez smeri in PZS-ju za organizacijo tabora in vso gurmansko razvajanje in gostoljubje oskrbnikoma na Mihovem domu. To je bila res ena sama sreča in veselje na vrvici.

Anja Ulaga