Proti koncu meseca aprila se vedno znova poraja vprašanje: kam se odpraviti za praznike oz. čez prvi Maj? Tudi na ferajnu jasnega odgovora vse do zadnjega tedna nismo imeli, strinjali smo se le eno – v izogib preveliki gužvi bomo letos izpustili Paklenico, saj se v tem času vanjo tre res veliko ljudi. Vedno bolj smo se poigravali z mislijo, da bi šli pogledat severnejši del Biokovega – področje v okolici Brele, ki se nahaja slabih 30km južneje od Omiša.

V petek popoldne smo se jaz, Alja, Dani in Meta odpravili na pot proti Dalmaciji. Tja je že en dan prej odrinila še ena skupina in sicer v postavi Simona, Romane, Urše in Katje (Jurjovec, AO Grmada). Razen manjšega zastoja pri Lučkem (zaradi nesreče na Zagrebški obvoznici) ni bilo na poti nobenih težav ali gužve – kar presenetljivo, sem si mislil, saj sem vseeno pričakoval večji naval. Ob pozni uri prihoda v Brelo, nas je naša lastnica aparatmaja, v katerem smo bili nastanjeni prihodnjih 5 dni, prijazno sprejela, nato pa so zakrulili lačni želodčki in prvo se je bilo potrebno posvetiti njim. Nato pa sva z Danijem naredila bojni plan za prvi dan plezalnega dopusta.

Sonce je bilo hitro pokonci, kar pa ne morem reči tudi za nas – nekako 'penzionersko' smo se spravili iz postelj šele okoli 7:30 in predno smo zagrizli v hrib proti Vrisovim glavicam, je bilo sonce že res visoko nad našimi glavami. Med krajšim dostopom smo v steni opazili Uršo in Romano, ki sta že bili na polovici svoje (in v bistvu, tudi naše) prve smeri. 'Bodri morning', 100m dolgi 5b bo za ogrevanje ravno pravšnji – res je bil. Lepa, uživantska smer, ki takoj na začetku ponudi manjši problem, ki ga je potrebno rešiti. Po spustu po vrvi na drugi konec hriba in hitrem sestopu smo na izhodišču naleteli na Uršo in Romano, ki sta se po steni spustila drugje kot mi - stena je na južni strani na nekaterih mestih kar zelo poraščena in imaš lahko nemalo težav pri spustih. Na severni strani teh problemov ni toliko, pa tudi sestop po melišču je nato kratek. Kljub žgočemu soncu in pozni uri smo se vsi razen Mete odločili še za eno smer – jaz, Dani in Alja smo se podali v GRB #1 (4c), Urša in Romana pa v sosednji GBR #2 (5c). Na vrhu se mi je zgodilo neprijetno presenečenje – pri vstopu v smer sem pozabil za pas obesiti pohodne čevelje in tako sem sestop po melišču moral tokrat opraviti kar v plezalnikih. Tisti dan sta se Katja in Simon borila v smeri Dalmatinski san – 450m visoka in 600m dolga 6b smer v Bukovcu – hribom desno od 'naših' Vrisovih glavic.

Naslednji dan smo se znova podali nasproti Vrisovim glavicam, tokrat v 300m smer 'Sretan put'. Smer, meni, razen prvega raztežaja, ki postreže z gladko (5c) plato – ni bila kaj pretirano všeč – vseeno je bila na trenutke preveč poraščena. Seveda po sestopu na obvezno pivo (ali dva), nato pa – skok v morje. Voda – perfektna in osvežujoča.

V nedeljo sta se Meta in Alja odločili, da bosta počivali, z Danijem pa sva se želela podati v Bukovac v smer 'Kamene orgulje'. Po dobri uri dostopa do začetka stene sva pričela z iskanjem vstopa v smer, ki naj bi bil označen z modrim napisom. Žal, najine smeri po slabih 2h urah iskanja v vročem dopoldanskem soncu nisva našla (sva sicer našla vse preostale J ), za kakšno 'prvenstveno' se pa tudi nisva odločila, tako da sva sestopila nazaj proti vasici Topići, kjer sva se v konobi 'Panorama' odžejala s hladnim pivom, ter okrepčala z zelo dobrim narezkom: pršut, ovčji sir in domače olive – za prste obliznit! Zvečer smo se vsi skupaj dobili na vepiju (večerno pivo), po druženju smo drugi skupini zaželeli srečno pot domov, sami pa smo nato skovali načrt še za preostala dva dneva.

Urša, Romana, Simon in Katja so se naslednji dan lotili smeri 'Forma piva' (200m, 6a+) v Omišu, mi smo pa zagrizli v naslednji hrib na spisku: Križ nad vasico Bast. Tam smo preplezali dve smeri: Klondike (170m, 6a), nato pa nadaljevali še po smeri 'Zimsko sunce' (200m, 6a) na sam vrh Križa, od koder je nato sledil dolgotrajni sestop – vročina, seveda, ni pri tem prav nič pomagala. Seveda, bolj ali manj utrujeni od preteklih dni, si ta večer nismo preveč 'začinili', poleg tega nas pa je naslednji dan čakala še dolga pot domov.

A predno smo malo pred 13. uro zavili na avtocesto in nazaj proti Sloveniji, smo se tudi mi zjutraj zapeljali do Omiša. Tam smo se jaz, Alja in Dani lotili smeri Rambo (230m, 6a), ki mi je bila res zelo všeč, posebej tretji raztežaj. Sicer sem se v predzadnjem raztežaju pri izpenjanju kompleta le za tega tudi prijel, tako da me prosta ponovitev še čaka, a bom to smer z veseljem še šel plezat.

Tako smo sklenili podaljšani plezalni vikend v Dalmaciji. Lepi kraji, lepe stene in lepe smeri, katere se resnično splača obiskati – morda znova že v Novembru. J

Fotografije: Sašo Sotlar, Katja Jurjovec

V nedeljo zjutraj so se nam pridružili Mato, ki je šel z nami smučat, Dani, Sašo in Pero U. pa so šli plezat Zupančičevo grapo in Pripravniško grapo v Mali Mojstrovki. Mi smo šli smučat z Šitne glave. Čeprav je na Vršiču bila temperatura nad 0 je sneg bil pomrznjen, ampak že po uri hoje se je malenkost ojužil. Poloni se je na koncu najstrmejšega dela odlepila koža, ki je več ni mogla nalepiti na smučko, zato je kar smuče dala na rukzak in odpeketala proti vrhu. Na vrhu smo malo posedeli, ker je bil še en lep sončen dan, vendar vseeno je pihal kar močen veter. Spust je bil ponovno lep kot prejšnji dan. V prvem delu je bil sneg rahlo "putrsast", v spodnjem delu pa precej južen. Me je pa vseskozi skrbela ravno druga povica spusta, ker je bil sneg zelo mehek, povrhu vsega pa še strmo. Ugotovil sem, da moram še kar nagruntat tehniko smučanja. No, malo za našim prihodom pa so prišli tudi fantje iz grap, ki pa so bili najbolj zadovoljni s Pripravniško grapo, saj je sneg bil kompakten in leden, dočim Zupančičeva grapa pa je bila precej južna. Naš obisk gora se je končal ob 12.00 tako, da smo se počasi odpravili proti štajerski. Minil je lep vikend, katerega se je res splačalao izkoristiti za hribe pa čeprav je vročina "odlimala pese" s smuči. :)

Gregor Šipoš

Zjutraj smo se namenili v Dol pri Hrastniku, kjer je Vili Guček slaba dva meseca nazaj odprl novo plezališče za drytooling. Od parkirišča hop čez most, nato preko potočka, slabih 50 metrov višje pa plezališče. Vsa oprema ven iz nahrbtnikov, na nas in že smo bili v steni. Ker nas je liho število, sem si za začetek izbral mesto opazovalca ter si ogledoval tehniko plezanja z derezami in cepini v sami skali. No, ko opazuješ Katy, Aleša, Martino... to vse izgleda presneto lahko. A je bil moj prvi poskus na toprope precej klavern. Prva napaka: 'saj bo toplo, rokavic ne potrebujem'. Jebiga, po treh odpetih kompletih sem imel na desni roki toliko prask, da mi je cepin v tisti roki zaradi krvi dejansko polzel iz rok. Čudno postavljanje, 'praskanje' z derezami, vlečenje na roke, kadarkoli sem bil prepričan da je cepin zagrabil (kar se ni zgodilo velikokrat), visenje na štriku...za prvič je bilo vse prej kot prijetno. Znova sem si ogledoval boljše: preprijemaj cepine, primi enega z obema rokama, drugega na ramo, če ne gre drugače, ga zagrabi z zobmi, cepinov ne križaj, najdi 'vzvod' za cepin v razpoki, bolje postavljaj noge, ... drugi poskus je šel bolje – zahvala na tem mestu znova Gregu, ki mi je posodil rokavice. :) Z vsakim nadaljnim poskusom pa sem se toliko opogumil, da sem na koncu za zadnjo smer dneva izbral tisto prvo – le da tokrat – naprej. Pa je šla.

Čeprav je bila stena zelo mokra, pa so oblaki nad nami ostali suhi. Ta 'suhost' se je poznala tudi pri nas, zato smo si pri nas doma naročili pice, nato pa ob pivu nazdravili na super dan – ki pa se vseeno še ni nič kaj hitro končal. :)

Plan za nedeljo je bil (zaradi napovedanega vremena, kakopak) – plastika v Ljubljani – a me je Katjin SMS zjutraj, ko sem bil še v postelji, presenetil. Kaj dlje od roba postelje takrat še nisem pogledal, tako da sem kar malo dvomil o 'vremenu, ki ga je potrebno izkoristiti' in tudi kasnejši pogled skozi okno je dal mešane občutke – na vzhodu zlato jutranje sonce, na zahodu gosti, temni, grozeči oblaki. Pa vendarle – gremo ven! Podobna klapa kot prejšnji dan – Matjaža je zamenjala Urša – je odrinila izpred parkirišča pri Obiju proti Planini. Tam se nam je pridružil še Peter (Robič, AO Grmada) – namenjeni smo bili namreč v njegovo 'igrišče' – plezališče za drytooling Mlake. Sicer nas je pot do Mlak oz. Planine kar malce prestrašila, v smislu, da bomo pa danes vendarle mokri, a so se strahovi izkazali za neupravičene. Celo sonce je pokukalo izza oblakov, ko smo se pripravljali na novo rundo 'hookanja' in 'kraspanja' po lepo opremljeni steni. Z Aljo sva se na začetku mudila v lažjih, krajših smereh, vsake toliko pa sva zamenjala štrike z drugimi navezami, da sva lahko poskusila na toprope katere izmed težjih smeri. Tako sva poskusila tudi 'Šentviško' smer – D5, a je smer doooolga kot špaget. Res je, da je bila to moja zadnja smer in ko sem bil (šele) na polovici sem le še gledal, kje za hudiča je vrh. Naslednjič – naprej!

Peter nas je vmes, zaradi dela, moral zapustiti, sami pa smo šele pozno popoldne prenehali z 'mučenjem' stene s svojimi aluminijastimi orodji. Pri avtu seveda ni manjkalo obvezno pivo, zaobljuba da zadevo ponovimo in zahvala predvsem – slabemu vremenu – brez tega se vikend nikakor ne bi iztekel tako super, kot se je.

Nedelja. Že tako znana pot do Logarske doline je med pogovorom z Gregorjem minila resnično hitro. Namenjeni smo bili na tečaj ledne tehnike pod slap Sušica, ki naj bi bil dovolj dobro narejen za njegovo izvedbo. Zbrali smo se ob 8 uri zjutraj pri Domu planincev, kjer so nekateri že čakali, nekateri (Gašper in Gregor) pa so tisti dan že imeli 'en slap za seboj'. Po 'preštetju' in ko smo bili sigurni, da nismo koga pozabili, smo se odpravili čez dobro shojeno gaz proti Sušici. Lansko leto mi do nje ni uspelo priti, zato je bil pogled letos še toliko bolj impresiven, predvsem ko sem primerjal izkušnje iz srede. Sicer so rekli, da je bila tudi Sušica neprimerno manj 'narejena' kakor je bila lansko leto, a vseeno je izgledala veliko bolje kakor Palenk oz. Solza. Sledila je delitev v skupine in vsak inštruktor je dodobra razložil svoje znanje dela v ledu bodočim alpinistom. Obdelali smo vse: od sidrišč v ledu, tehnike plezanja, rokovanja s cepini, dela z derezami pa do spustov. Seveda pa je potem vse to novo pridobljeno znanje bilo potrebno prikazati še v praksi. Razdelili smo se po navezah in se odpravili na različne konce Logarske doline, kjer smo si vsak izbrali svoje cilje. Ker sam tudi nisem toliko izkušen in suveren, sva si z Gregorjem raje izbrala Palenk, kjer so nama družbo delali še Matjaž z Aljo in Patricijo, ter Brane s Simono. 'Laška naveza' (bolj 'Rimsko-topliška' :) ) v postavi Gašperja, Gregorja K. in Bogdana je preplezala Sušico, vanjo pa so prav tako zagrizli Dani z Rokom in Petrom, ter Martina z Uršo in Alešem. Zadnji dve navezi sta bili malo bolj zagnani: prva se je kasneje odpravila še v Palenk, druga pa v Rastočki slap. Preostali smo pri Razpotju uživali v soncu, pivu in razgledu na vršace Kamniško Savinjskih alp ter čakali 'bolj pridne'. Vseh nismo takoj dočakali, zato smo dan v Logarski dolini sklenili, ter šli narest analizo v Šempeter k Privošniku – analiza je povedala, da je bil dan lep in predvsem, zelo uspešen!

Fotografije: Gregor Knez, Urša Košir, Peter Uršič

Patricija

Smer me je pozitivno presentila. Razmere so relativno dobre. Od idelanega škripavca, do krajših odstavkov ledu pa do mestoma pomrznjene skorje. V prečki je malo manj snega, kot bi si ga želel, in tako tudi nudi malce psihične telovadbe. Se pa da lepo varovovati na kline v steni. Vreme je blo super, samo veter na vrhu Turske gore bi izključil, če bi lahko. :) Sicer pa izkoristite še te razmere, kmalu bo junij.

Jure

Da se ne hvalimo ponovno o dobri družbi in fajn dnevu, ker drugače s tako zasedbo pač ne gre. Gneče res ni bilo, delali smo si jo večinoma le sami.

Bili smo Simon, Romana, Sašo S., Alja, Sašo O., Tina, Miha, Vid, Matjaž, Urša, Damjan, Katja

Katja Petrovec

Janja Jedlovčnik

V soboto, 23. decembra 2017, se nas je 22 članov AO Celje-Matica zbralo na zasneženem Okrešlju, kjer je bil pod mogočnimi ostenji Turske gore, Rink in Mrzle gore organiziran letošnji zimski tečaj. Udeleženci tečaja smo se na prizorišču razdelili v štiri manjše skupine in pričeli s spoznavanjem (ali obnavljanjem) veščin zimske tehnike. Gašper nam je predstavil značilnosti snežnega plazu, delovanje žolne in uporabo sonde, Marjeta izdelavo sidrišč s cepinoma in spust ob vrvi, Dani pa gibanje naveze v zimskih razmerah. Ko nas je v dopoldanski senci že začelo malo zebsti, smo se vsi pošteno ogreli pri Branetu, saj je bil vsak primoran v sneg izkopati večjo luknjo in v njej preveriti kakovost snežnih plasti. Potem, ko so se na vseh štirih točkah izmenjale vse skupine, nas je o pravilni hoji z derezami in zaustavljanju padcev s cepinom nazadnje poučil še Juš. Našo pozornost in zavzetost pri praktičnem usvajanju veščin so občasno prekinjali le manjši snežni plazovi, ki so se prožili s soncem obsijanih pobočij Mrzle gore. Po formalnem zaključku tečaja v zgodnjih popoldanskih urah smo se nato radi skupaj podali v toplo zavetje Frischaufovega doma, kjer smo se okrepčali in v prijetnem vzdušju nadaljevali naše druženje. Čas je naglo mineval, nekaj članov se je poslovilo in se odpravilo v dolino, ostali pa smo v koči prespali z željo, da osvojeno znanje preizkusimo naslednji dan še na skupni turi. Zimski tečaj 2017 je odlično uspel, za kar gre zahvala vsem udeležencem, še posebno pa prizadevnim »mentorjem« in izkušenim alpinistom Branetu, Daniju, Gašperju, Jušu in Marjeti.

SKUPNA ZIMSKA TURA NA TURSKO GORO

Letošnja skupna zimska tura AO Celje-Matica je bila organizirana na predpraznično nedeljo, 24. decembra. Obetal se je lep, a skoraj pretopel dan za ta čas. Malo pred osmo zjutraj se nas je devet članov celjskega AO-ja iz Okrešlja odpravilo proti Turski gori. Sneg na poti je bil precej mehak, zato se nam je večkrat vdrlo do kolen, kar je oteževalo naše napredovanje. Ko smo naposled prigazili do vhoda v Turski žleb, smo si namestili dereze in čelade, pohodne palice pa zamenjali za cepin. Previdno smo nadaljevali in se počasi vzpenjali. Ob tem so nas večkrat zadeli padajoči zbiti kosi snega, ki so se kotalili po pobočju. Po izstopu iz temnega žleba nas je obsijalo sonce, prijetna toplota pa je vabila, da smo si na tem mestu najprej odpočili in se okrepčali, nato pa pot nadaljevali do vrha 2251 m visoke Turske gore. Tu smo se navkljub čudovitim razgledom, ki so se je ponujali na vseh straneh, zaradi mrzlega vetra le na kratko pomudili. Nazaj proti Okrešlju smo sestopili po isti poti, ob tem pa uspešno premostili tako posamezne ledene zaplate kot tudi omehčan sneg; na poti smo srečali tudi več smučarjev, ki so dan izkoristili za turno smuko. Naše skupno druženje tega dne smo popoldne zaključili v zavetišču GRS na Okrešlju, nato je sledil povratek v dolino do Logarskega kota, kjer smo parkirali avtomobile. Dobro izkoriščen dan smo sklenili kar se da hitro ponoviti.

Janja Jedlovčnik

Gregor Šipoš

Nekateri so začeli že v petek; Stina, Jan in Vid so splezali Water song (6a+), Urša in Katja (AO Grmada) pa Cirkus (6a). Prvi plezalni dan so Danijel, Alja, ter Sašo, Patricija, splezali Bračni smjer (5c); Danijel in Sašo Zobatec (4a); Brane in Polona Flex in Rex (5a) in Dr. Frankenstin (5b); Gregor in Žiga ter Rok in Jure Centralni kamin (5a+); Jan, Stina in Vid pa Velebitaško (6a+); Urša in Katja sta se tokrat podali v smer Kamasutra (5b).

V nedeljo sta se Brane in Polona podala v Severno rebro (4b) in Danajo (5b); Danijel, Alja, Patricija v Centralni kamin (5a+); Sašo in Gregor v Barba Antin (5b); Stina in Jan v Capitan Pelinkovac (6b+); Urša in Katja (AO Grmada) sta po treh raztežajih Water songa izplezali na varijanto Centralnega kamina; Žiga in Vid v Šaleško (5b); Jure in Rok v Cirkus (6a). Pred temo pa smo se Danijel, Urša, Gregor, Alja, Sašo, Patricija podali še v Oprosti mi pape (4a), kjer smo trenirali gibanje naveze in izdelavo sidrišč.

V ponedeljek smo si nekateri vzeli dan za počitek ter obiskali Planinski dom Paklenica in Zoljin kuk, ostali so plezali. Sašo, Alja in Urša Trik (5a) ter Danajo (5b); Danijel in Gregor Danajo (5b) in Tinin (4b+); Brane in Polona Nosoroga (4b) ter Ča je od Draga je od Draga (6b); Žiga in Vid Catch the Rainbow (5a); Rok in Jure sta počivala v Tinin smeri (4b+). Za konec smo odšli v bližnjo steno in do teme trenirali sidrišča, uporabo metuljev, ter zatičev. Brane in Polona pa sta nas pogostila kar pod steno.

Dan pred odhodom smo Sašo, Gregor, Patricija izkoristili za Izduženo rebro (4b) ter smer Josipa Debeljaka (4a); Danijel in Alja za Zgrešeni (5b) in Sjeverno rebro (4b); Brane in Polona Tinin smer desna varijanta (5a+) in Prijatelju moj (4a); Rok in Urša Sjeverno rebro (4b) in Zgrešeni (5b); Stina in Jan Show must go on (6c); Žiga in Vid pa Akademski (5a).

Da pa smo zares dobro izkoristili vreme in čas smo Danijel, Sašo in Patricija odplezali Flex & Rex (5a), Žiga in Vid smer Danaja (5b); Brane in Polona pa kar dve, Oprosti mi pape (4a) in Oliver Dragojević (3). Alja in Sašo še vedno uživata na toplem in sta v četrtek plezala smer Aigor (5b+) in Dr. Frankenstin (5b).

Udeleženci tabora: Danijel Žagar, Brane Povše, Polona Povše, Sašo Sotlar, Alja Čuvam, Jan Strmole, Stina Hedžet, Vid Karner, Žiga Kobale, Jure Tiselj, Rok Volovlek, Urša Košir, Gregor Šipoš, Patricija Verdev

Patricija Verdev

… in ostala sva sama. Na toplem soncu ob obali. Ob mirnem morju in brez žive duše okoli naju. Nič nama ni manjkalo, občutek pa je bil vseeno skorajda malo čuden. Po petih dneh skupnega plezanja, druženja, po vseh urah smeha, veselja, zanimivih zgodb, pogovorov, se potem kar vprašaš, kaj bova pa sedaj počela sama? Aaahhh…počitek! In pa vse skupaj malo bolj na easy. Pa bova prebrala kakšno knjigo. Pa šla na sprehod. Tako da ne, lenarila vsekakor nisva, sva se pa vseeno bolje naspala. Ko si skupaj z družbo si ne moreš, v bistvu niti ne želiš, privoščiti spanca ob 20h zvečer, ko pa veš, da te na mizi čaka hladno pivo, pogovor o tem ali onem pa že teče. Tako sem bil v sredo že res zelo hitro v meževi dolini, kljub temu da me je popoldne hladno (in še vedno slano :) ) morje dodobra predramilo. V četrtek sva si za najin cilj izbrala Aigor in Doktor Frankenstiina. Smeri, s katerimi sem imel (vsaj z eno izmed njih) še neporavnane račune – Aigor je bila namreč ena izmed prvih smeri v Paklenici, ki sem jo lansko leto plezal z Danijem in Špelo. Izkazalo se je, da smo smer na polovici tudi zgrešili in smo zadnja dva raztežaja plezali v smeri Doktor Frankenstiin, v kateri me je zadnji raztežaj takrat »premagal«. No, letos z nobeno izmed njih ni bilo nikakršnih težav, je pa res, da te pri orientaciji Aigor lahko hitro zavede v Frankenstiina, saj se temni svedrovci za drevesi po tretjem raztežaju slabo vidijo. Super. Še en dan dober dan. Pa naj bo še jutri.

A temu ni bilo tako. Že ponoči je padal dež, zjutraj pa tudi ni ponehal vse do 10 ure, ko sva rekla, da se raje kar odpraviva proti Krku. Tam sem imel željo si pogledati plezališče Portafortuna, ki leži med Baško in Punatom. Podala sva se Jadranski magistrali navzgor, v upanju da slabemu vremenu uideva. Pa ni hotelo sodelovati. Kislo vreme naju je spremljalo več ali manj vso pot proti severu, ter tudi na Krku, kjer se je ta kislost poznala tudi pri meni. Že sem želel obrniti proti domu, pa me je Alja prepričala da vseeno ostaneva. Še dobro. Kakšno uro kasneje so se tudi oblaki razkadili, po dobrem kosilu sredi mesta Krk pa sva si v sončku to mesto še malo na hitro ogledala (no ja, to je bil bolj špancir po starem mestnem jedru oz. ob obali). Dan sva zaključila v Baški, ki v tem času deluje kot veliko, prazno, umetno apartmajsko naselje. Odprta ena trgovina, en lokalček. To je več ali manj vse. Neki francoz, ki naju je najprej z optimizmom povprašal »kaj je tu za početi?«, nama je kasneje, ko smo se zopet srečali, sporočil, da je najbolj zanimiva stvar, ki jo je videl, polna luna, ki je tisti čas vzhajala iznad severnega Velebita.

Jutro je bilo pa čudovito. Toplo sonce, brez oblačka. Hitro pod steno, da ujameva še nekaj sončnih žarkov, saj je stena bolj obrnjena na sever kot na vzhod. Po lepem, krajšem dostopu sva prišla do še lepše stene, kjer je navrtanih že kar veliko število smeri – več kot 70. Najprej sva se napotila v lažji, D sektor, kjer prevladujejo lažje, platkaste smeri, nato pa še v eno smer v C in pa dve smeri v B sektorju. Vse smeri imajo na vstopu napis s svojim imenom, za vse (po videnem) pa velja, da so zelo »prijazno« navrtane (mogoče dejstvu »prijazno« pripomore tudi to, da so že na dostopu in tudi v marsikateri smeri prisotni tudi keramični palčki? :) ). Mnenja sem bil, da bova bila v tem plezališču sama (glede na to je Baška bila zvečer čisti »ghost town«), pa so se nama pridružile še 4 druge naveze. Slovenci kakopak. :) Po desetih preplezanih smereh sem bil, kljub dnevu počitka, kar dobro, prijetno utrujen, hkrati pa sem sklenil, da bom to plezališče sigurno še obiskal.

Ni da ni, plezalni dopust je odlično uspel, komaj pa čakam(o) naslednjega.

Sašo Sotlar

Paklenica, kljub manjšemi udeležbi kot je sicer običajno, ni razočarala. Manjša udeležba pa letos ni bila le iz naše, ferajnovske strani, temveč tudi iz strani preostalih plezalcev oziroma obiskovalcev, ki jih razen zadnje sobote, ni bilo ravno veliko. In to manjšo udeležbo smo si obrnili sebi v prid: v lahkih smereh ni bilo nikogar in smo tako zares lahko uživali v Pakleniški plezariji, v kampu pa smo se nato lahko zares spočili. Seveda izjema potrjuje pravilo in ta se je zgodila v torek, 27.6, ko smo se vse tri naše naveze podale v Centralni kamin, tam pa so nas že pred vstopom prehitele vsaj tri druge naveze, še dve pa sta se nam v smeri priključili iz Severnega rebra, kamor smo tudi mi nato delali varianto.

Tabor je tudi letos ponudil z vsem, kar lahko ponudi: dobro voljo, smehom, druženjem, kopanjem, odlično hrano v skupni kuhinji, po-plezalnih in popoldanskih pivih pri Dinku, »moškem popoldnevu/večeru« (ki se ga sicer udeleženci ne spomnemo najbolje), nepričakovanih obiskih in jasno – s plezanjem.

Sedaj pa nestrpno čakamo naslednji junij, da Paklenico znova zasedemo!

Vzponi

Sobota, 24. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan...................................Tinin smjer (desna varianta), 4b+, Kuk od Skradelin
Jan Strmole, Stina Hedžet.....................................................Slovenski (PIPS), 6a+, Debeli kuk

Nedelja, 25. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan.......................................................Oprosti mi pape, 4a, Veliki Vitrenik
Jan Strmole, Stina Hedžet..............................................Kava kod Dinka, 6b+, Aniča kuk – Stup
Marjan Hajshen, Zdravko Polutnik...........................................Flex & Rex, 5a, Kuk od Skradelin

Ponedeljek, 26. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan..........................................................Nosorog, 4b+, Kukovi izpod Vlake
Marjan Hajshen, Zdravko Polutnik..........................................Nosorog, 4b+, Kukovi izpod Vlake
Jan Strmole, Stina Hedžet....................................................Leva Tržiška, 6a+, Aniča kuk- Stup

Torek, 27. 6.
Sašo Sotlar, Alja Čuvan.......................Centralni kamin (varianta na Severno rebro), 4c, Veliki čuk
Marjan Hajshen, Zdravko Polutnik.......Centralni kamin (varianta na Severno rebro), 4c, Veliki čuk
Maja Železnik, Urša Rožanski..............Centralni kamin (varianta na Severno rebro), 4c, Veliki čuk

Sreda, 28. 6.
Maja Železnik, Urša Rožanski , Aleš Zorko..................................Severno Rebro, 4b+, Veliki čuk

Četrtek, 29. 6.
Maja Železnik, Alja Čuvan....................................................Pixie & Dixie, 5a, Kuk od Skradelin
Sašo Sotlar, Zdravko Polutnik................................................Pixie & Dixie, 5a, Kuk od Skradelin

Petek, 30. 6.
Maja Železnik, Sotlar Sašo..........................................................Šaleška, 5b, Aniča kuk – Stup
Zdravko Polutnik, Alja Čuvan................................................Tinin smjer, 4b+, Kuk od Skradelin

Sobota, 1. 7.
Sotlar Sašo, Alja Čuvan..........................................................Flex & Rex, 5a, Kuk od Skradelin

Vstajanje ob pol petih zjutraj, vožnja do Vršiča in nato slaba ura dostopa do stene. Med dostopom sva par ljudi prehitela, pa tudi naju je prehitela ena naveza, ki pa se je kasneje malo uštela pri iskanju izhodišča smeri v steni pod Veliko Mojstrovko. Najino izhodišče, pod belim prusikom, ki je visel slabih 15 metrov nad nama, sva našla brez večjih težav, je pa bilo ... mrzlo. Direktno za ostankom snežene plate, ki me je tako »prijetno« hladila pri varovanju Danija v prvem raztežaju. Še dobro da je bil kratek, a to vseeno ni pomagalo mojim, niti Danijevim prstom na rokah, ki so obema »zanohtali«. Še en »prvič«. Dejansko še nisem nikoli poprej plezal skalne smeri s prsti, ki jih ne čutiš. Čuden občutek, ko skale ne čutiš in nisi čisto prepričan ali si dobro prijel oprimek ali ne. Po dveh raztežajih pa zaslišim tisto vprašanje, ki sem si ga dejansko želel slišati: »Bi šel kaj lezit naprej?«. »No...pa bi šel...« sem odvrnil diplomatsko, v meni pa je vrel koktejl navdušenja, vzhičenja, pa tudi nekaj skrbi, mogoče (dobrega?) strahu. Saj veš... to ni plezališče in tudi Mihelič je v opisu smeri rekel, da smer ni opremljena. A temu ni bilo tako, stari klini so bili prisotni, ampak jih je vseeno bilo potrebno dobro iskati. Pa saj ravno to je tisto, ki da čar takšnemu plezanju - iskanje poteka smeri, dejansko stopinj, po katerih stopaš za tistim, ki jo je prvi preplezal. Sicer nama je to iskanje poteka smeri delalo kar nekaj težav, saj se skice in opisi smeri niso ravno ujemali z nekaterimi zabitimi klini in tako ni bilo povsod čisto logično, kam naj bi smer zavila. Ne bi sicer rekel da je Kovinarska smer ena izmed najlepših, kar sem jih preplezal, a vseeno dovolj lepa, da sem v njej užival, predvsem v težjih raztežajih, četudi teh nisem plezal naprej. Poleg zgornjega dejstva je celoten vtis malce pokvarila tudi zelo krušljiva skala in polno grušča, oboje le v lažjih raztežajih, po drugi strani pa je to za pričakovati v smeri, ki ni veliko plezana.

Izstop in sestop sva naredila že skoraj pozno popoldne, odgovor na Danijevo vprašanje »ali bi šel jutri še eno takšno turo?« pa je bil sicer sprva povsem instinktno »da«, ampak so po parih sekundah možgani rekli »ne«.

Sicer pa Paklenica že čaka...

Luigi Ninovski

Dostop je bil moker, nekoliko spolzek. Trajal je malo več kot 20 minut. Malo pred prihodom pod steno smo ugotovili, da imamo samo eno varovalno napravo. Tako smo varovali na riverso in polbič. Vstop v steno ob 9.54 uri, prvih nekaj metrov smeri smo zaplezali v športno smer, sledil je spust in ponoven vstop. Smer je bila na nakaterih delih mokra. Posledično so bile šalce - oprimki ponekod polni vode. Ime smer popolnoma opiše. Na vrh smo prispeli ob 13.35. Sestop je bil opravljen brez pripomočkov. Potrebno je bilo nekaj malega plezanja in sestopanja po lestvah. Sestop je dokaj dobro označen, vendar je bilo nekaj lestev polomljenih. Za označevanje smo postavili enega možiclja in jih nekaj popravili. Dani je odlično vodil, hvala pa tudi za njegovo potrpežljivost in spodbudne besede.

Kraj: Graško pogorje, Rampenwulst, zahodna stena

Smer: Graströterdiagonal

Dolžina: 250 m
Ocena smeri: V-/IV ali 5-/4+
Vreme: dostop oblačen, druga polovica vzpona in sestop sončen
Plezalci: Danijel Žagar (vodja/alpinist) in tečajnici Patricija Verdev in Simona Kropec

Simona Kropec

Nekaj kilometrov od slovenske meje so se hrabri umi in kot se je kasneje izkazalo resnični ljubitelji ozkih poči in kaminov Sašo O., Matjaž in Marko dodatno opogumljeni z ječmenovim zvarkom odločili, da naslednji dan naskočijo Funkcijo. V redu. Pa naj bo, smo rekli Rok, Sašo S. in jaz. Na temo, v katero smer se bomo zagnali mi naslednji dan, bomo še pa kako rekli, smo se odločili.

Pot smo nadaljevali z vedno pogostejšimi postanki na počivališčih, kakor da se je peljalo na tabor ein haufen nosečnic v zadnjem tromesečju. Večer se je že prevesil v noč, ko smo prispeli v Paklenico. “Mimo Dinkota ne moremo jet”, so se odločili fantje vedrega rapoloženja, zato je padlo obvezno pivo. Dobrodošlica Paklenici, nagrada za srečen prihod.

Sonce prvoaprilskega jutra je v pozdrav že obsijalo Pakleniške nize vrhov, ko smo se prebudili. Ti veličastni med seboj tesno povezani nemi velikani kakor debelo kamnito obzidje varljivo, neprebojno varujejo najlepše jadransko plezališče. Svetloba je vse jasneje odstirala senco iz brezobličnih sten, ko smo se pričeli vzpenjati po kamniti potki proti smerem v Anića kuka. Po nekajminutnem sopihanju smo jih tudi dosegli. Sašo O., Matjaž in Marko so pri gozdnem poseku, ki je posledica nedavnega podora, zavili proti Funkciji, mi pa smo pot nadaljevali. Ker sem bil najšibkejši člen, sta se mi soplezalca morala prilagoditi, zato smo jo pičili naprej proti Kamasutri. Ime smeri mi je bilo všeč. Obetalo je. Stoječ pod smerjo in hiter pogled na prvi cug, sem bil prepričan, da bo šel The Visitor skozi brez problema. Zmota in A0 način. Drugi in tretji cug pa sta bila čisti užitek. Četrtega se je pa Sašo S. ojunačil in jo spičil na vrh kot prvi. Na vrhu smo si privoščili kratek oddih, malo počvekali, občudovali neverjeten razgled, padla je tudi kakšna fotka, nato pa smo jo mahnili po kot britev ostri skali nazaj v dolino.

Med potjo je Rok predlagal, da bi poskusili še Zgrešeno. Ok. Pa dajmo. Tebe pa zagotovo zgrizem, sem si rekel. Smer se začne čudovito in kar prelepo, da bi trajalo. Kaj hitro se mi pogled zoža na dober meter detajla med poličkama na prečki. Stopov, na katerih bi lahko zaupal nogama, ne najdem. Vem, da so, ker sta se pred mano Rok in Sašo sprehodila čez, tudi pokažeta mi jih iz bližnjega sidrišča, vendar so za mojo izkušenost premajhni. Navit in jezen obvisim v prečki, na enem in edinem detajlu v celotni smeri. V prvem cugu. Grrrr. Ampak v vsaki oviri leži priložnost za učenje in napredovanje. S pomočjo Rokovih navodil, prusika in matičarke, izpnem komplete in kontrolirano zaniham pod prečko ter nato s hop-zategn metodo tudi na sidrišče. Ostali cugi, super fajni, res luštna plezarija. Za konec pa še eleganten abzajl. Dnevno izkušnjo sem zaključil s par modricami, za katere ne vem, kje sem jih staknil, in nekaj odrgninami. Njih se pa spomnim.

Dobro. Dovolj bo za danes. Ura je 17h. Dinko ima hladno pivo z našimi imeni. Ravno dobro smo se namestili, pretegnili utrujene ude, ko nirvano zmotijo trije heroji, ki so potrebovali prevoz. Rok se je takoj odzval njihovi prošnji kljub nevarnosti segretega piva. Nekaj minut kasneje je Funkcijska trojka bodro razpoložena, vidno izžeta, ampak prešerno nasmejana prirobantila kod Dinkota. Jasno, na pivo. Fantje so bili pošteno dehidrirani.

Btw, Gregor je medtem naredil 170 km luštne turce čez Pag. Pridružil se nam je še Luka Krajnc, ki si je v Paklenici zadal občudovanja vreden projekt. Ob pivu se ljudje povezujejo, delajo se analize, izmenjujejo se izkušnje, postavljajo se cilji, izpostavljajo se problemi in najdejo se rešitve nanje. Down side takšne intelektualne razprave ob pivu je popolna izguba občutka za čas.

V nedeljo zjutraj je zapihal veter, ki je prinesel hladnejši zrak iz Velebita, kajti redke vrhove še kar krasijo bele kapice. S sabo smo spakirali dodatne kose oblačil, just in case, in premešali karte. Sašo O. in Rok sta šla pozirat v smer Paparazzi. Matjaž se je že prejšnji večer odločil, da greva v Centralni kamin s prehodom na Sjeverno rebro, Marko in Sašo S. pa sta se nama pridružila. Po prvem cugu je bilo slišati od Matjaževih ukazov le še nekakšno šepetanje, ki ga je vetrič v naslednjem cugu dokončno odnesel proti morju. Tako da sva komunicirala preko štrika.

Aleluja. Končno ena smer, ki sem jo zlezel. In to suvereno brez problema. Ponosen sam nase zrem na Debeli Kuk, ki se sedaj kopa v opoldanskem soncu, kar od vetrovnega jutra res nismo pričakovali, in na Zgrešeno. Tebe pa spičim naslednjič, si postavim cilj. Ker imam čas, saj z Matjažem čakava Saša S. in Marka, da se prikažeta na vrhu, se razgledam še po kanjonu. Potok Paklenica se kakor modra kača vijuga med prepadnimi stenami polnimi zajed in redkega zelenja. Po tlakovani potki se počasi vzpenjajo pisani človečki, nič večji kot so mravljice, v spremstvu otrok in/ali štirinožnih prijateljev. Res rajski prizor. Človek je hvaležen in zadovoljen, da takšnih dni ne preživi z daljincem v roki udobno zleknjen na kavču v zatohli sobi. Za to bo še čas brez dvoma.

Moja zasanjanost je morala kar trajati, saj sta Marko in Sašo S. medtem že priplezala na vrh. Odločila sta se, da napadeta še Danajo, midva z Matjažem pa sva sestopila in na štop, kam drugam, kot pa kod Dinkota na pivo. Tale gostilna mora imeti hudo velik hladilnik nekje zadaj in res redno dobavo, ker ni odstavka, kjer nisem omenil piva. Počasi smo se vsi zbrali. Kruljenje želodca smo ukrotili s poznim kosilom, kajti čakala nas je še dolga pot nazaj. Sledilo je bliskovito pakiranje in via Velebit za Celje.

Prijetne stvari hitro minejo in ta vikend je prav tako zdrvel mimo prehitro. Pakla je zakon. Se vidimo naslednjič v večjem številu.

Sebastjan B.

Pa smo šli do plat, ki so obetale pomladansko plezanje v skali. Čevlje so zamenjale plezalke, ki so se v kombinaciji s cepini tudi odlično izkazale v južnem, mokrem snegu na poličkah. Sneg in led sta se že začela topiti, zato tudi skala ni bila več suha in nam je tu pa tam kapljalo za rokav. Posledica so bile rahlo pomrznjene plezalke ... in topi prsti na nogah....

Plate bi lahko ocenili kot skalno - snežni del, grapo za njimi pa kot snežno - sklani del. Podobno kot v spodnjem delu je bil sneg bolj za zgago. Nazaj smo si obuli čevlje in prsti na nogah so nam bili hvaležni.

Zagodel nam jo je zadnji kamin. Po levi je napihan z nepredelanim snegom naklona 80 -85°, po desni pa je bil rahlo požleden. Po levi je bilo brezupno, zato smo morali po desni varianti, ki nam je spet vzela kar nekaj časa. Nato pa v sneg z ledeno skalo za podlago...

Izstopili smo po desni varianti smeri. Do stika z Igličevo smerjo nekaj časa ni bilo ne duha ne sluha o snegu. Potem pa v izstopni grapi končno lahko uporabili dereze in cepine. Pričakal nas je ravno prav južen sneg, po katerem smo lahko odpikali do roba stene... Iz smeri smo izstopili ob 19:40 uri, sestopili pa po Turskem žlebu.

Avtorji besedila: Danijel Žagar, Martina Aplinc, Aleš Volf

Fotografije: Martina in Aleš