Cel teden je moje
razpoloženje kvarila vremenska napoved za vikend – na vseh vremenskih portalih
so namesto tistih malih sončnih ikonic bili čez celo miniaturno Slovenijo izrisani
mali sivo-črni oblački, pod njimi pa črtice, kapljice. Ob nenadno (pre)visokih
temperaturah, ki so se pojavile ta teden, tudi v visokogorju, vikend tako ni
obetal. Pa kljub temu sem razmišljal, kaj bi se vseeno dalo početi. Zunaj. Vsaj
za soboto dopoldne je izgledalo, da bo vreme na vzhodu zdržalo. Ni drugega - drytooling.
Dejansko je bila ta ideja res najbolj optimalna glede na vremenske razmere,
manj optimalna pa glede na dejstvo, da tega še nisem počel. Rookie. Dobro, pa
poskusimo pridobiti sotrpine. V petek dopoldne v trenutku ko želim poslati sporočilo
Katy (Katja Jurjovec, AO Grmada), dobim sporočilo od nje: jutri start pri vama
ob 9h. Zakon! Takoj sem vedel, da je to 'Gregorjevo maslo' (da ne bo pomote –
se še priporočam. :) ), saj je bil eden izmed redkih iz prejšnjega večera, ki
je izkazal zanimanje. Sporočim še Matjažu, ki ga je zadeva prav tako zanimala, nato
sta se še v petek zvečer, prav tako nezadovoljna z vremenom, oglasila Martina
in Aleš. Sobota je (že) sedaj izgledala bolje.
Zjutraj smo se
namenili v Dol pri Hrastniku, kjer je Vili Guček slaba dva meseca nazaj odprl
novo plezališče za drytooling. Od parkirišča hop čez most, nato preko potočka,
slabih 50 metrov višje pa plezališče. Vsa oprema ven iz nahrbtnikov, na nas in
že smo bili v steni. Ker nas je liho število, sem si za začetek izbral mesto
opazovalca ter si ogledoval tehniko plezanja z derezami in cepini v sami skali.
No, ko opazuješ Katy, Aleša, Martino... to vse izgleda presneto lahko. A je bil
moj prvi poskus na toprope precej klavern. Prva napaka: 'saj bo toplo, rokavic
ne potrebujem'. Jebiga, po treh odpetih kompletih sem imel na desni roki toliko
prask, da mi je cepin v tisti roki zaradi krvi dejansko polzel iz rok. Čudno
postavljanje, 'praskanje' z derezami, vlečenje na roke, kadarkoli sem bil
prepričan da je cepin zagrabil (kar se ni zgodilo velikokrat), visenje na
štriku...za prvič je bilo vse prej kot prijetno. Znova sem si ogledoval boljše:
preprijemaj cepine, primi enega z obema rokama, drugega na ramo, če ne gre
drugače, ga zagrabi z zobmi, cepinov ne križaj, najdi 'vzvod' za cepin v
razpoki, bolje postavljaj noge, ... drugi poskus je šel bolje – zahvala na tem
mestu znova Gregu, ki mi je posodil rokavice. :) Z vsakim nadaljnim poskusom pa
sem se toliko opogumil, da sem na koncu za zadnjo smer dneva izbral tisto prvo –
le da tokrat – naprej. Pa je šla.
Čeprav je bila
stena zelo mokra, pa so oblaki nad nami ostali suhi. Ta 'suhost' se je poznala
tudi pri nas, zato smo si pri nas doma naročili pice, nato pa ob pivu
nazdravili na super dan – ki pa se vseeno še ni nič kaj hitro končal. :)
Plan za nedeljo
je bil (zaradi napovedanega vremena, kakopak) – plastika v Ljubljani – a me je
Katjin SMS zjutraj, ko sem bil še v postelji, presenetil. Kaj dlje od roba
postelje takrat še nisem pogledal, tako da sem kar malo dvomil o 'vremenu, ki
ga je potrebno izkoristiti' in tudi kasnejši pogled skozi okno je dal mešane
občutke – na vzhodu zlato jutranje sonce, na zahodu gosti, temni, grozeči
oblaki. Pa vendarle – gremo ven! Podobna klapa kot prejšnji dan – Matjaža je
zamenjala Urša – je odrinila izpred parkirišča pri Obiju proti Planini. Tam se
nam je pridružil še Peter (Robič, AO Grmada) – namenjeni smo bili namreč v
njegovo 'igrišče' – plezališče za drytooling Mlake. Sicer nas je pot do Mlak
oz. Planine kar malce prestrašila, v smislu, da bomo pa danes vendarle mokri, a
so se strahovi izkazali za neupravičene. Celo sonce je pokukalo izza oblakov,
ko smo se pripravljali na novo rundo 'hookanja' in 'kraspanja' po lepo
opremljeni steni. Z Aljo sva se na začetku mudila v lažjih, krajših smereh,
vsake toliko pa sva zamenjala štrike z drugimi navezami, da sva lahko poskusila
na toprope katere izmed težjih smeri. Tako sva poskusila tudi 'Šentviško' smer –
D5, a je smer doooolga kot špaget. Res je, da je bila to moja zadnja smer in ko
sem bil (šele) na polovici sem le še gledal, kje za hudiča je vrh. Naslednjič –
naprej!
Peter nas je
vmes, zaradi dela, moral zapustiti, sami pa smo šele pozno popoldne prenehali z
'mučenjem' stene s svojimi aluminijastimi orodji. Pri avtu seveda ni manjkalo
obvezno pivo, zaobljuba da zadevo ponovimo in zahvala predvsem – slabemu vremenu
– brez tega se vikend nikakor ne bi iztekel tako super, kot se je.
|
