DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Izkoriščanje slabega vremena

Izkoriščanje slabega vremena

Avtor: Sašo Sotlar, Ogledov: 365

Cel teden je moje razpoloženje kvarila vremenska napoved za vikend – na vseh vremenskih portalih so namesto tistih malih sončnih ikonic bili čez celo miniaturno Slovenijo izrisani mali sivo-črni oblački, pod njimi pa črtice, kapljice. Ob nenadno (pre)visokih temperaturah, ki so se pojavile ta teden, tudi v visokogorju, vikend tako ni obetal. Pa kljub temu sem razmišljal, kaj bi se vseeno dalo početi. Zunaj. Vsaj za soboto dopoldne je izgledalo, da bo vreme na vzhodu zdržalo. Ni drugega - drytooling. Dejansko je bila ta ideja res najbolj optimalna glede na vremenske razmere, manj optimalna pa glede na dejstvo, da tega še nisem počel. Rookie. Dobro, pa poskusimo pridobiti sotrpine. V petek dopoldne v trenutku ko želim poslati sporočilo Katy (Katja Jurjovec, AO Grmada), dobim sporočilo od nje: jutri start pri vama ob 9h. Zakon! Takoj sem vedel, da je to 'Gregorjevo maslo' (da ne bo pomote – se še priporočam. :) ), saj je bil eden izmed redkih iz prejšnjega večera, ki je izkazal zanimanje. Sporočim še Matjažu, ki ga je zadeva prav tako zanimala, nato sta se še v petek zvečer, prav tako nezadovoljna z vremenom, oglasila Martina in Aleš. Sobota je (že) sedaj izgledala bolje.

Zjutraj smo se namenili v Dol pri Hrastniku, kjer je Vili Guček slaba dva meseca nazaj odprl novo plezališče za drytooling. Od parkirišča hop čez most, nato preko potočka, slabih 50 metrov višje pa plezališče. Vsa oprema ven iz nahrbtnikov, na nas in že smo bili v steni. Ker nas je liho število, sem si za začetek izbral mesto opazovalca ter si ogledoval tehniko plezanja z derezami in cepini v sami skali. No, ko opazuješ Katy, Aleša, Martino... to vse izgleda presneto lahko. A je bil moj prvi poskus na toprope precej klavern. Prva napaka: 'saj bo toplo, rokavic ne potrebujem'. Jebiga, po treh odpetih kompletih sem imel na desni roki toliko prask, da mi je cepin v tisti roki zaradi krvi dejansko polzel iz rok. Čudno postavljanje, 'praskanje' z derezami, vlečenje na roke, kadarkoli sem bil prepričan da je cepin zagrabil (kar se ni zgodilo velikokrat), visenje na štriku...za prvič je bilo vse prej kot prijetno. Znova sem si ogledoval boljše: preprijemaj cepine, primi enega z obema rokama, drugega na ramo, če ne gre drugače, ga zagrabi z zobmi, cepinov ne križaj, najdi 'vzvod' za cepin v razpoki, bolje postavljaj noge, ... drugi poskus je šel bolje – zahvala na tem mestu znova Gregu, ki mi je posodil rokavice. :) Z vsakim nadaljnim poskusom pa sem se toliko opogumil, da sem na koncu za zadnjo smer dneva izbral tisto prvo – le da tokrat – naprej. Pa je šla.

Čeprav je bila stena zelo mokra, pa so oblaki nad nami ostali suhi. Ta 'suhost' se je poznala tudi pri nas, zato smo si pri nas doma naročili pice, nato pa ob pivu nazdravili na super dan – ki pa se vseeno še ni nič kaj hitro končal. :)

Plan za nedeljo je bil (zaradi napovedanega vremena, kakopak) – plastika v Ljubljani – a me je Katjin SMS zjutraj, ko sem bil še v postelji, presenetil. Kaj dlje od roba postelje takrat še nisem pogledal, tako da sem kar malo dvomil o 'vremenu, ki ga je potrebno izkoristiti' in tudi kasnejši pogled skozi okno je dal mešane občutke – na vzhodu zlato jutranje sonce, na zahodu gosti, temni, grozeči oblaki. Pa vendarle – gremo ven! Podobna klapa kot prejšnji dan – Matjaža je zamenjala Urša – je odrinila izpred parkirišča pri Obiju proti Planini. Tam se nam je pridružil še Peter (Robič, AO Grmada) – namenjeni smo bili namreč v njegovo 'igrišče' – plezališče za drytooling Mlake. Sicer nas je pot do Mlak oz. Planine kar malce prestrašila, v smislu, da bomo pa danes vendarle mokri, a so se strahovi izkazali za neupravičene. Celo sonce je pokukalo izza oblakov, ko smo se pripravljali na novo rundo 'hookanja' in 'kraspanja' po lepo opremljeni steni. Z Aljo sva se na začetku mudila v lažjih, krajših smereh, vsake toliko pa sva zamenjala štrike z drugimi navezami, da sva lahko poskusila na toprope katere izmed težjih smeri. Tako sva poskusila tudi 'Šentviško' smer – D5, a je smer doooolga kot špaget. Res je, da je bila to moja zadnja smer in ko sem bil (šele) na polovici sem le še gledal, kje za hudiča je vrh. Naslednjič – naprej!

Peter nas je vmes, zaradi dela, moral zapustiti, sami pa smo šele pozno popoldne prenehali z 'mučenjem' stene s svojimi aluminijastimi orodji. Pri avtu seveda ni manjkalo obvezno pivo, zaobljuba da zadevo ponovimo in zahvala predvsem – slabemu vremenu – brez tega se vikend nikakor ne bi iztekel tako super, kot se je.





 




 




 




 




 
Komentarji (1) - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah