DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Od torka do nedelje

Od torka do nedelje

Avtor: Sašo Sotlar, Ogledov: 203

Torek. Po končani službi in mrzličnem iskanju potnega lista, se zunaj počasi že temni – seveda, posledica premika ure prejšnjo nedeljo. Še zadnje stvari hitro vržem v avto, se zapeljem okoli vogala na parkirišče pred kopališčem, kjer pozdravim še preostale, ki me že čakajo. Brez prevelikega obotavljanja, saj nas čaka še dolga pot. Pričnemo proti Makarski – na podaljšani plezalni vikend v Biokovem.

 

Sreda. Vreme oz. temperature so ravno pravšnje, tanjša plast oblakov je prekrivala sonce in mu preprečevala, da to prikaže vso svojo moč, ko smo se pomikali proti Vrisovim glavicam. Dobro poznan, kratek in lahek dostop, navrtane krajše smeri – kot nalašč za prvi dan, ko se nismo ravno potrudili s (pre)zgodnjim vstajanjem. Jasno, brez obveznega piva in nazdravljanja na prve smeri, seveda ne gre. Tudi pozno v noč, saj tiste vsaj približno dobre vremenske napovedi po pregledovanju tisočerih vremenskih portalov nikakor nismo našli.

 

Četrtek. Zbudim se v deževno popoldne. Zunaj je že temno. Odpravim se v apartma, v katerem smo preživljali skupne popoldneve, večere. Povedo mi, da se je danes vseeno dalo nekaj narest – Luigi, Alja in Urša so se odpravili v plezališče nad Brelo – vsak po 3 smeri. Preostali so si izbrali Vrisove glavice, kjer so upali, da bo vreme zdržalo vsaj za eno smer – zdržalo je zgolj polovično, saj je vse na vrhu smeri že namakal dež in tako so tudi sestopili. Znova sledi mrko pogledovanje telefonov in vremenskih napovedi – ta je tudi jutri slaba in tokrat brez izjeme: dež čez cel dan. Večer je trajal...

 

Petek. Ura 9 zjutraj. Vse suho, zgolj oblačno. Ura 11. Za 5 minut, tu in tam, kakšna kaplja – v bistvu jih moraš iskati. Ob 12h nas je 6 znova na poti v Vrisove glavice – nekaj je pač potrebno potegniti iz dneva. Tokratnega popoldneva ni bilo dežja niti za vzorec, še več – tudi sonce nas je malce pobožalo. Ta večer delamo načrte za resnejše, celodnevne ture. Vreme bo jutri odlično. V apartmajih je nocoj hitro tišina.

 

Sobota. Alarm zvoni ob 5.20, ob 6.20 še v mraku, Urša, Marko, Rok, Jure in jaz pričnemo iz naselja Topići proti steni Bukovca, slabo uro konstantnega tempa kasneje smo že pri vklesanem trikotniku v steni, ki označuje vstop v smer Bijela mačka. 580 metrov dolga klasika Slovenskih plezalcev, v kateri sta ostala zgolj dva klina. Temu navkljub, nimamo večjih težav se orientirati v steni, dokaj hitro smo čez celotno smer. Sestop. Izberemo daljšo varianto po planinski poti proti Breli. Čeprav sestopamo kar nekaj časa, vmes prečimo tudi celotno dolino, pa je vseeno najbrž boljša kot alternativa, katero sta opisala Simon in Katy, ki sta letošnjega maja prav tako sestopala iz Bukovca. Slabi dve uri in pol – zasluženo pivo. Alja ta dan počiva, Luigi, Dani, Patricija in Gregor pa raziskujejo stene nad vasjo Drašnice. Naberejo tudi kar lepo količino granatnih jabolk in mandljev – tisto, kar si je Dani želel že par tednov prej.

 

Nedelja. Omiš. Plezalna vnema počasi pojenja, pozna se že utrujenost, plezajo zgolj še redki: Jan, Stina, Marko in Urša se potijo v Rambotu, sam pa varujem Aljo v enem izmed športno plezalnih sektorjev. Preostali si ta čas vzamejo za ogled Omiša, izkoristijo verjetno še zadnje letošnje trenutke za osvežitev v morju, poležavanje na plaži. Sledi le še pot domov.

 

Ponovimo? Absolutno.

 

Fotografije: Sotlar Sašo, Luigi Ninovski, Urša Košir, Danijel Žagar





 




 




 
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah