DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Kovinarska

Kovinarska

Avtor: Sašo Sotlar, Danijel Žagar, Ogledov: 326

Bam, bam, bam ... »dobro, klin lahko spustim iz rok«, si mislim, »in ga zabijem tako kakor je treba«. Bam...klin odfrči iz razpoke, mimo mene, globoko v dolino. Dobro. To mora bit, si rečem. Pri naslednjem bom že bolje vedel. In res, nisem ga spustil iz roke, dokler nisem bil absolutno prepričan da ga bo razpoka zares zagrabila in bo začel lepo zveneti. Po nekaj minutah pride za menoj moj mentor, Dani. »Uf, si ga dobro zabil; ta bo pa res zdržal...« Občutek zadovoljstva, mogoče celo ponosa – vseeno je šlo za moj prvi zabit klin v resni smeri. In res je zdržal – tudi izbil sem ga težko. Ko se je sicer že dobro majal sem si rekel »super, v steni ga ne bo potrebno pustiti«. In res... še en močan udarec...in klin zleti in razpoke, v velikem loku mimo mene, da sem ga lahko pospremil, kako se je pridružil svojemu bratu v dolini. Še dobro da sem jih dva meseca prej nabavil v večji količini...

 

Vstajanje ob pol petih zjutraj, vožnja do Vršiča in nato slaba ura dostopa do stene. Med dostopom sva par ljudi prehitela, pa tudi naju je prehitela ena naveza, ki pa se je kasneje malo uštela pri iskanju izhodišča smeri v steni pod Veliko Mojstrovko. Najino izhodišče, pod belim prusikom, ki je visel slabih 15 metrov nad nama, sva našla brez večjih težav, je pa bilo ... mrzlo. Direktno za ostankom snežene plate, ki me je tako »prijetno« hladila pri varovanju Danija v prvem raztežaju. Še dobro da je bil kratek, a to vseeno ni pomagalo mojim, niti Danijevim prstom na rokah, ki so obema »zanohtali«. Še en »prvič«. Dejansko še nisem nikoli poprej plezal skalne smeri s prsti, ki jih ne čutiš. Čuden občutek, ko skale ne čutiš in nisi čisto prepričan ali si dobro prijel oprimek ali ne. Po dveh raztežajih pa zaslišim tisto vprašanje, ki sem si ga dejansko želel slišati: »Bi šel kaj lezit naprej?«. »No...pa bi šel...« sem odvrnil diplomatsko, v meni pa je vrel koktejl navdušenja, vzhičenja, pa tudi nekaj skrbi, mogoče (dobrega?) strahu. Saj veš... to ni plezališče in tudi Mihelič je v opisu smeri rekel, da smer ni opremljena. A temu ni bilo tako, stari klini so bili prisotni, ampak jih je vseeno bilo potrebno dobro iskati. Pa saj ravno to je tisto, ki da čar takšnemu plezanju - iskanje poteka smeri, dejansko stopinj, po katerih stopaš za tistim, ki jo je prvi preplezal. Sicer nama je to iskanje poteka smeri delalo kar nekaj težav, saj se skice in opisi smeri niso ravno ujemali z nekaterimi zabitimi klini in tako ni bilo povsod čisto logično, kam naj bi smer zavila. Ne bi sicer rekel da je Kovinarska smer ena izmed najlepših, kar sem jih preplezal, a vseeno dovolj lepa, da sem v njej užival, predvsem v težjih raztežajih, četudi teh nisem plezal naprej. Poleg zgornjega dejstva je celoten vtis malce pokvarila tudi zelo krušljiva skala in polno grušča, oboje le v lažjih raztežajih, po drugi strani pa je to za pričakovati v smeri, ki ni veliko plezana.

 

Izstop in sestop sva naredila že skoraj pozno popoldne, odgovor na Danijevo vprašanje »ali bi šel jutri še eno takšno turo?« pa je bil sicer sprva povsem instinktno »da«, ampak so po parih sekundah možgani rekli »ne«.

 

Sicer pa Paklenica že čaka...





 


Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah