DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Biokovo – Brela

Biokovo – Brela

Avtor: Sašo Sotlar, Ogledov: 308

 

Proti koncu meseca aprila se vedno znova poraja vprašanje: kam se odpraviti za praznike oz. čez prvi Maj? Tudi na ferajnu jasnega odgovora vse do zadnjega tedna nismo imeli, strinjali smo se le eno – v izogib preveliki gužvi bomo letos izpustili Paklenico, saj se v tem času vanjo tre res veliko ljudi. Vedno bolj smo se poigravali z mislijo, da bi šli pogledat severnejši del Biokovega – področje v okolici Brele, ki se nahaja slabih 30km južneje od Omiša.

 

V petek popoldne smo se jaz, Alja, Dani in Meta odpravili na pot proti Dalmaciji. Tja je že en dan prej odrinila še ena skupina in sicer v postavi Simona, Romane, Urše in Katje (Jurjovec, AO Grmada). Razen manjšega zastoja pri Lučkem (zaradi nesreče na Zagrebški obvoznici) ni bilo na poti nobenih težav ali gužve – kar presenetljivo, sem si mislil, saj sem vseeno pričakoval večji naval. Ob pozni uri prihoda v Brelo, nas je naša lastnica aparatmaja, v katerem smo bili nastanjeni prihodnjih 5 dni, prijazno sprejela, nato pa so zakrulili lačni želodčki in prvo se je bilo potrebno posvetiti njim. Nato pa sva z Danijem naredila bojni plan za prvi dan plezalnega dopusta.

 

Sonce je bilo hitro pokonci, kar pa ne morem reči tudi za nas – nekako 'penzionersko' smo se spravili iz postelj šele okoli 7:30 in predno smo zagrizli v hrib proti Vrisovim glavicam, je bilo sonce že res visoko nad našimi glavami. Med krajšim dostopom smo v steni opazili Uršo in Romano, ki sta že bili na polovici svoje (in v bistvu, tudi naše) prve smeri. 'Bodri morning', 100m dolgi 5b bo za ogrevanje ravno pravšnji – res je bil. Lepa, uživantska smer, ki takoj na začetku ponudi manjši problem, ki ga je potrebno rešiti. Po spustu po vrvi na drugi konec hriba in hitrem sestopu smo na izhodišču naleteli na Uršo in Romano, ki sta se po steni spustila drugje kot mi - stena je na južni strani na nekaterih mestih kar zelo poraščena in imaš lahko nemalo težav pri spustih. Na severni strani teh problemov ni toliko, pa tudi sestop po melišču je nato kratek. Kljub žgočemu soncu in pozni uri smo se vsi razen Mete odločili še za eno smer – jaz, Dani in Alja smo se podali v GRB #1 (4c), Urša in Romana pa v sosednji GBR #2 (5c). Na vrhu se mi je zgodilo neprijetno presenečenje – pri vstopu v smer sem pozabil za pas obesiti pohodne čevelje in tako sem sestop po melišču moral tokrat opraviti kar v plezalnikih. Tisti dan sta se Katja in Simon borila v smeri Dalmatinski san – 450m visoka in 600m dolga 6b smer v Bukovcu – hribom desno od 'naših' Vrisovih glavic.

 

Naslednji dan smo se znova podali nasproti Vrisovim glavicam, tokrat v 300m smer 'Sretan put'. Smer, meni, razen prvega raztežaja, ki postreže z gladko (5c) plato – ni bila kaj pretirano všeč – vseeno je bila na trenutke preveč poraščena. Seveda po sestopu na obvezno pivo (ali dva), nato pa – skok v morje. Voda – perfektna in osvežujoča.

 

V nedeljo sta se Meta in Alja odločili, da bosta počivali, z Danijem pa sva se želela podati v Bukovac v smer 'Kamene orgulje'. Po dobri uri dostopa do začetka stene sva pričela z iskanjem vstopa v smer, ki naj bi bil označen z modrim napisom. Žal, najine smeri po slabih 2h urah iskanja v vročem dopoldanskem soncu nisva našla (sva sicer našla vse preostale J ), za kakšno 'prvenstveno' se pa tudi nisva odločila, tako da sva sestopila nazaj proti vasici Topići, kjer sva se v konobi 'Panorama' odžejala s hladnim pivom, ter okrepčala z zelo dobrim narezkom: pršut, ovčji sir in domače olive – za prste obliznit! Zvečer smo se vsi skupaj dobili na vepiju (večerno pivo), po druženju smo drugi skupini zaželeli srečno pot domov, sami pa smo nato skovali načrt še za preostala dva dneva.

 

Urša, Romana, Simon in Katja so se naslednji dan lotili smeri 'Forma piva' (200m, 6a+) v Omišu, mi smo pa zagrizli v naslednji hrib na spisku: Križ nad vasico Bast. Tam smo preplezali dve smeri: Klondike (170m, 6a), nato pa nadaljevali še po smeri 'Zimsko sunce' (200m, 6a) na sam vrh Križa, od koder je nato sledil dolgotrajni sestop – vročina, seveda, ni pri tem prav nič pomagala. Seveda, bolj ali manj utrujeni od preteklih dni, si ta večer nismo preveč 'začinili', poleg tega nas pa je naslednji dan čakala še dolga pot domov.

 

A predno smo malo pred 13. uro zavili na avtocesto in nazaj proti Sloveniji, smo se tudi mi zjutraj zapeljali do Omiša. Tam smo se jaz, Alja in Dani lotili smeri Rambo (230m, 6a), ki mi je bila res zelo všeč, posebej tretji raztežaj. Sicer sem se v predzadnjem raztežaju pri izpenjanju kompleta le za tega tudi prijel, tako da me prosta ponovitev še čaka, a bom to smer z veseljem še šel plezat.

 

Tako smo sklenili podaljšani plezalni vikend v Dalmaciji. Lepi kraji, lepe stene in lepe smeri, katere se resnično splača obiskati – morda znova že v Novembru. J

 

Fotografije: Sašo Sotlar, Katja Jurjovec





 




 




 




 
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah