Štirje navdušeni plezalci smo se zadnji septembrski vikend udeležili plezalnega tabora v Karnijskih Alpah. V soboto zjutraj smo se odpravili proti avstrijski vasi Tröpolach in nadaljevali do parkirišča pri Rudnig Alm, kjer smo pustili vozila. Sledil je krajši vzpon do sedla Rudnigsattel (Sella di Aip), nato pa spust na italijansko stran, kjer nas je pričakal bivak Lomasti.
Bivak Ernesto Lomasti stoji na nadmorski višini 1900 metrov tik pod sedlom Sella di Aip na italijanski strani meje. Gre za soliden bivak, primeren za prenočevanje približno šestih oseb, pri čemer je priporočljivo imeti s seboj podlogo in spalno vrečo. Čeprav smo bili prvi obiskovalci tistega dne, smo morali ležišča kasneje deliti z italijanskimi plezalci, del naše ekipe pa je noč preživel zunaj v šotoru. Prav zato se je kot dobra ideja izkazala uporaba manjšega, hitro postavljivega šotora, saj nikoli ne veš, koliko prostora bo v bivaku dejansko na voljo.
Prvi dan
Po namestitvi smo se odpravili v južno steno Creta d'Aip, kjer smo splezali tri smeri:
- Emozioni (5c, 140 m)
- Crete Rosse di Sinistra oziroma Clàse (6a, 100 m)
- Crete Rosse di Destra (6b, 110 m)
Vse smeri so ponudile kakovostno in kompaktno skalo. Posamezni raztežaji so znali s svojo težavnostjo tudi nekoliko presenetiti, vendar je bilo plezanje pravi užitek. Vreme nam je bilo ves dan naklonjeno. Ob obilici sonca in prijetnih temperaturah smo lahko plezali kar v kratkih rokavih.
Po zaključku vzponov sta bila za sestop na voljo dve možnosti: spust po vrvi ali peš po ferati. Izkazalo se je, da je peš sestop celo nekoliko hitrejša izbira.
Po vrnitvi v bivak smo si pripravili večerjo, ob prijetnem druženju reševali svetovne probleme in ugotavljali, da bi nam pivo še kako pasalo. Ko je večerni hlad dokončno prevladal, smo se odpravili na zaslužen počitek.
Drugi dan
Prebudili smo se v mrzlo, a povsem jasno jutro. Sonce je kmalu pokukalo čez sedlo in prijetno ogrelo okolico bivaka.
Nedeljsko plezanje je potekalo na dveh različnih ciljih. Dani in Katja sva se odpravila v Pilastro di Babele, kjer sva preplezala smer Il Bello e la Bestia (6a, 220 m). Eva in Blaž pa sta obiskala Creta di Pricotic, kjer sta plezala smer Nicola & Bart (5c, 130 m).
Tokrat je bilo vreme nekoliko manj prijazno. Pihal je hladen veter, najina smer pa je bila v zahtevnejših raztežajih večinoma v senci. Kljub temu smer ni razočarala. Lepi prehodi, dobra skala in zanimivo plezanje so poskrbeli za odličen zaključek tabora.
Za konec so nas nagradili še čudoviti razgledi na slovenske, avstrijske in italijanske gore ter spokojnost visokogorskega sveta.
Sklep
Vikend je ponudil vse, kar si lahko alpinist želi: dobro družbo, kakovostne smeri, odlično skalo, lepo vreme in številne nove vtise. Sklepna misel je preprosta: Tabor, ki ga je vsekakor vredno ponoviti.
Več fotografij lahko najdete na naši Facebook strani.
|
