DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Znova v skalah gora

Znova v skalah gora

Avtor: Sašo Sotlar, Ogledov: 249

Vremenska napoved je obetala, a že v soboto dopoldan sva imela kar kisel izraz na obrazih. Čez noč je celotno Slovenijo, posebej pa Kamniške Alpe kar dobro namočilo – vsaj glede na radarsko sliko. Pa sva vseeno šla – če ne drugega, bo dobra kondicijska tura s polnim nahrbtnikom.

 

A ko sva prispela do Korošice – se nama je nasmeh narisal na obraz. Stena v Lučkem dedcu – kjer sva imela današnja plezalna cilja – je bila popolnoma suha, sonce je steno že božalo. Malo počitka in priprav, pa že sva bila na vstopu. Do raza oz. prvega težjega raztežaja sva šla nenavezana, nato uredila sidrišče in se podala v strmo steno. Prvi raztežaj je pripadel meni – skozi celotno smer se nama je obema ta zdel najtežji – v zadnjem delu ko je potrebno raz prestopiti imaš na voljo le en oprimek in še ta je polovično zaseden s klinom. Nadaljevanje lažje, a nikakor lahko. Je vseeno kar potrebno venomer dobro plezati, saj strmina ne popušča. Ko sva nadaljevala s police, na kateri je prvi udoben štant, sva naredila nekakšno kombinacijo desne in leve variante glede na skico iz plezalnega vodnika Repov kot. Pa se je izkazala za dobro in ne preveč naporno. Na vrhu ni bilo veliko dvoma, da greva še v drugi današnji cilj – Levo smer. Sicer sva si vstop oz. prvi del malo skrajšala, saj sva vstopila po Arnškovi smeri, pa je ne bi priporočal. Četudi je prvi raztežaj le te lahkotno in lepo poplezavanje, pa je drugi, da prideš na stičišče smeri Leve, Arnškove in Šarove poči kar zoprn – potrebno je iti za veliko lusko, ki po fizični težavnosti ne predstavlja neke resne plezarije, pač pa predstavlja zaradi “naloženosti” veliko nevarnost za varovalca in moraš biti maksimalno zbran, da se tam skozi prebiješ. Nadaljevanje naju (me) je malce zmedlo saj sva naletela na navrtana stojišča – brskanje po spletu je pokazalo, da če bi si zadeve prej pogledala, tiste “zmede” ne bi bilo. :) Je pa smer v bistvu zelo lepa v zgornji polovici (in tudi ne dvomiva da enako velja za spodnjo). 

 

Spustila sva se nazaj do začasnega prebivališča na Korošici, v katerem sva prenočila. Še prej sva zakurila, uredila večerjo, pospravila okolico, saj je veter od lanskega leta dodobra raznesel na kup spravljene pločevinaste plošče, ki smo jih v delovni akciji lansko leto spravili na kup. Noč pa ni prinesla mirnega spanca – močan veter in nalivi mi niso dali spati do pol treh zjutraj. A ko se je zjasnilo – znova sonce, sicer pa zunaj bolj mrzlo kot prejšnji dan. Pridužil se nama je Peter in skupaj smo jo hitro mahnili iz Korošice proti Planjavi. Pot čez Srebrno sedlo je bila večinoma kopna, le dva dela sta bila še prekrita z mehkim snegom. Tudi danes je bila smer suha, z izjemo prvega previsnega detajlčka. Med plezanjem nas je za nekaj časa presenetilo tudi sonce, kateremu se je uspelo prebiti skozi oblake, proti vrhu pa se je skrilo in znova je zavel hladen veter. Smer je služila kot lep zaključek, a vseeno sta se mi obe smeri prejšnji dan zdeli lepši (tako kot po plezariji, tako kot po kvaliteti skale). Na Srebrnem sedlu nekaj počitka, okrepčanja nato pa sestop nazaj proti Korošici, od tam pa hiter Markov tempo še do Podvežaka.

 

Končno pa smo lahko vikend zaključili v stilu in tako kot se spodobi – pri “našem” Privošniku na enem temnem. (tokrat je bil za spremembo resnično le eden :))


Centralni steber - Marko pred detajlom prvega raztežaja.

Tretji raztežaj.


 


Peter proti koncu zajede v Humar - Škarja.
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah