DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Izkušnje

Izkušnje

Avtor: Sašo Sotlar, Ogledov: 353

 

V soboto zjutraj stopamo po dolini Vrat proti severni steni Triglava. Danilo se je že, megle ki je v tem času tu velikokrat prisotna, ni bilo, tako da se je Stena že od daleč videla in smo sproti med koraki pogledovali proti njej in iskali vstop v našo smer. Cilj smo prejšnji večer spremenili, saj je Dani Skalaško že dvakrat preplezal, Mihelič pa je o "Prusiku" zapisal da je to vseeno smer katere se ne sme izpustiti – pa dobro no, potem je pa tudi mi ne bomo... To pa je tudi edini zapis, katerega sem uspel prebrati za smer, druge literature (beri: poročil drugih na internetu) nisem iskal. Narobe? Morda. Odvisno koga vprašaš. Verjetno če bi jih, bi bil prikrajšan za kar nekaj (novih) izkušenj, ki sem jih pridobil v dveh dneh.

 

Smer nam je hitro začela sporočati, da se z njo ne bomo mogli ravno spoprijateljiti, temveč da bo potrebnega veliko truda, da jo bomo premagali. Prvi raztežaji so vsi brez izjeme krušljivi in v bistvu do druge tretjine smeri ni bilo nikjer nekega plezalnega užitka. Sledila sta dva raztežaja po položnih platah pod strehami, nato prečnica v levo in vzpon čez bariero, nato pa znova zgolj krušljivost vse do zadnje tretjine smeri, že nad Amfiteatrom. Napredovali smo zelo počasi. Prvič, orientacija je res težavna – skice  in opisi za spodnji del se nam niso zdeli povsod uporabni oz. pravilni, tako da je iskanje poteka smeri zahtevalo svoj čas. Drugič, opremljenost. V smeri smo našli zgolj en narejen štant, pa še ta je bil dejansko na izstopu iz smeri. Preostalo pa zelo skromno, razen v nekaj težjih raztežajih – tam jih je več. Torej če si po polovici vrvi naletel na klin, običajno nisi okleval in zabil zraven še enega ter naredil varovališče. A velikokrat to ni bilo tako in je kladivo tisti dan veliko pelo. Tretjič, krušljivost velikega dela smeri te prisili v skrajno previdnost, še posebej če sta notri dve navezi. Plezanje 'kot po jajcih', pa tudi to velikokrat ni dovolj, saj vrv tudi doda svoje in projektili so hočeš-nočeš, leteli na vse strani. Nihče ni ušel svoji "porciji". :) V srednjem delu smo se "izognili" originalu in jo po koncu globoke grape ubrali desno v varianto po zelo krušljivi in naloženi polici (v bistvu kamnolomu) proti Amfiteatru, saj je original, ki zavije levo in navzgor zgledal skrajno ne-plezljiv in še slabši od te police – ta je bila, vsemu šodru navkljub, vsaj položna in zadosti široka. Sam sem se potem spraševal kako je možno da ta varianta ni original, saj v bistvu izgleda kot logičen in naravni prehod oz. nadaljevanje. Ko smo le prišli nazaj do stika z originalom in kjer naj bi se začel lepši del smeri, sem si mislil – ah, zdaj bo pa steklo. Pa vseeno ni bilo čisto tako. Sonce je že začelo osvetljevati vrhove z zlato-rumeno barvo, mrak se je spuščal in raztežaj, ki ga zaključiš s prehodom skozi ozko okence, sem že splezal z lučko na glavi – nekaj kar nisem še nikdar počel, tudi ne v plezališču. Nadaljevanje se ni zdelo najbolj privlačno, zato smo se odločili za bivakiranje, slabe tri metre višje od tega okenca. Velika polica, varovana iz vzhodne strani s približno dva metra visoko bariero nam je nudila odlično mesto za naše prvo bivakiranje v steni. Slabe volje ni bilo – ravno nasprotno. Nekaj okrepčanja, pogovora, smeha in že smo iz nahbrtnikov vzeli vse kar smo imeli s seboj in se oblekli, nato pa se "po navezah" stisnili pod dve astro foliji in počakali jutro. Vreme je dobro "sodelovalo" – mirna, suha noč, brez veliko vetra, dokaj topla do nekje 4-5 ure zjutraj, nato pa je malce pritisnil mraz. Noč je spremljala polna luna, ki je močno osvetljevala Steno in tudi preostale vrhove nad Vrati, pa tudi vztrajala je še pozno v naslednji dan. Spanca ni bilo veliko, kljub vsemu pa se mi zdi, da je vsak izmed nas za 3 do 4 urice zajadral v sanje, visoko nad zamegljeno dolino. Jutro je bilo tu – malce jutranje telovadbe da smo si pretegnili ude, ki so večino noči preživeli tako ali drugače pokrčeni, nekaj bentenja nad soncem, ki nas tako visoko v steni ni želelo pobožati in nam pomagati pri ogrevanju, nekaj popite tekočine in gremo ... znova v iskanje prehoda do roba smeri. Če je bilo ponoči tudi z dobro svetliko tega težko najti, pa zjutraj s tem nismo imeli večjih težav – po dobri uri plezanja smo bili pri pod zadnjim raztežajem, ki je postregel z zanimivim detajlom.

 

No, pa smo le na vrhu ... močno visokogorsko sonce je sijalo v štiri nasmejane, srečne obraze, napolnjene z zadovoljstvom, četudi plezalne romantike skorajda v celotni smeri sami nismo doživeli (svetla izjema sta bila dva težja raztežaja). Alpske romantike pač ni manjkalo, pogled iz Stene ... kamorkoli, je impresiven, imeniten, še posebej na tako lep dan, večer, noč, jutro... Opraviti moramo le še sestop čez Plemenice, za katerega smo že vedeli, da se bo vlekel kot kača, nato pa v Aljažev dom na zasluženo okrepčilo v obliki hladnega piva in zdravice preteklemu vikendu, ki nas je vse napolnil z veliko novimi izkušnjami.

 





 



Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah