DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Delovna akcija na Korošici

Delovna akcija na Korošici

Avtor: Sašo Sotlar, Ogledov: 103

 

Vremenska napoved za vikend je bila...mešana. Napovedano ni bilo tako slabo, hkrati pa tudi ne tako dobro. Torej bomo delali – dela na Korošici je zadosti. Pa vendar nam mladim in zagnanim nekaj ni dalo miru in smo se vseeno dogovorili, da v soboto zjutraj pohitimo in pred pričetkom dela splezamo kakšno smer v bližini bivalnih kontejnerjev, ki so čakali na postavitev na svoja mesta. Kljub deževju prejšnjega dne nas je suh Lučki Dedec dobesedno vabil, da potipamo njegovo skalo. Z Markom sva se tako podala v Desno smer, Dani, Aljaž in Luigi pa v sosednjo, Pintarjevo. Desna. Nekako me je v najtežjem raztežaju zajeda premamila in nadaljeval sem po njej – prišel sem previsoko in brez izhoda nato moral zagrabiti komplet pred čudaškim nadaljevanjem oz. prestopom v pravilen potek smeri. Sama smer? Lepa, ni kaj. A vseeno zahtevna. Težji raztežaj je lepo nabit, v bistvu to velja za celotno smer.

 

Hiter sestop nazaj proti pogoreli koči, kjer je delo že potekalo. Garda naših prostovoljcev je že pripravljala prvi kontejner za premikanje, ko smo tudi plezalci priskočili na pomoč. Ob usklajenem vodstvu izkušenih, popolni uigranosti in ekipnemu duhu so vsi trije kontejnerji bili na svojih mestih kot bi mignil. Zadovoljni, smo se pred višinskim soncem in njegovo vročino poskrili v senco, si odprli zasluženo pivo za ohladitev in pospravili še malico, potrebno za nadaljevanje dneva. Sledilo je urejanje kontejnerjev še v notranjosti, nekateri pa smo se odpravili "olupit" staro kočo njenega plehnatega oklepa. Vse prej kot lahko delo, vsekakor pa je bilo zanimivo odkrivat meter za metrom pločevine, ki je skrivala vsaj tri letnice, vklesane v steno: 1979, 1932 in pa 1912 (če se sedaj nisem pri kateri zmotil). Ko je zvečer padel mrak, so nas pri večerji za kratek čas zmotile dežne kaplje in tako smo prvič preizkusili domačnost kontejnerev. Z Danijem sva se takrat tudi dogovorila za naslednji dan – podala se bova v Vežico v smer Geršak-Gerčar.

 

Nekaj minutk čez šesto zjutraj sva že stopala po poti mimo Dedca in Vršičev, zmotila nekaj družin gamsov, ki so skakali pred nama in hitro bila pri Vežici, ter se spuščala do vstopa v smer. Ta je bila na mojem seznamu že prejšnje leto in vesel sem, da je bila. Smer je res izjemna, predvsem pa sem bil navdušen nad kvaliteto skale do zgornjega dela (do tam, kjer Mihelič konča s svojo skico v Slovenskih stenah). Plezarija v težjih raztežajih (predvsem v drugem) je pa čista uživancija. Zgornji del...Polona je omenila, da tam vsak spleza po svoje. In očitno je res tako, saj sva tudi midva ubrala neko svojo pot pri iskanju izstopa iz stene. A sva tudi to brez večjih težav storila, hiter in zadovoljen stisk rok na vrhu in že sva hitela nazaj proti Korošici, saj se je okoli naju že nekaj časa vreme po malem kuhalo.

 

Nazaj pri kontejnerjih pa presenečenje: Matej, ki je prejšnji večer odšel v dolino, je bil znova nazaj z okrepitvijo – s svojo ženo in pripravila sta nam nič drugega kot – žar malico. Ta je tako teknila, da smo za nekaj časa kar pozabili na vreme, ki pa je pripravljalo še svoj piskrček. Zganili smo se, a prepozno. Po pol ure hoje nas je iz zahoda dohitela nevihta – dež, veter, strele, grmenje, tudi sodra. Hiteli smo proti avtomobilom, a to kakopak vode ni zanimalo – premočila nas je do kosti. To nas seveda ni toliko ustavilo, da ne bi Pri Lampi v Lučah naredili analize preteklih dni.

 

Vikend v katerem smo združili prijetno s koristnim. Ni slabo.

 

Fotografije: Sašo Sotlar, Brane Povše, Polona Povše

 





 




 




 




 

Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah