DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Zimsko bivakiranje

Zimsko bivakiranje

Ogledov: 268

Vsake toliko si je potrebno postaviti izziv, ki te prisili, da greš preko svoje cone udobja. Zimsko bivakiranje po moji definiciji vsekakor spada pod to izkušnjo. Če drži rek »nema zime za Eskime«, bomo pa tudi mi izpeljali ta preizkus, smo si mislili tisti ta pogumni, ki smo se bivakiranja udeležili. Takih nas je bilo kar 10 članov alpinističnega odseka ter inštruktor.

 

Akcija se je začela že nekaj dni prej z zbiranjem vse potrebne opreme (kuhalnika, tople spalke, podloge za spanje, posode, termovke, vrvi … ), pri čemer pa se je 50l nahrbtnik izkazal za skoraj premajhnega - potrebne je bilo kar nekaj spretnosti, da smo vse spravili vanj, pa še kakšno stvar smo navesili, kjer smo pač našli prostor. Bolj kot se je bližal vikend, slabša je bila vremenska napoved. Kot zakleto se je na petek zvečer ohladilo, okrepil se je tudi veter. Nekako nam je uspelo, da smo bivakiranje splanirali na najhladnejši februarski dan in tako občutili prave zimske razmere. Pripravljeni na vse, smo se v soboto zjutraj podali proti Dleskovški planoti, ciljni lokaciji našega bivakiranja. Seveda je vmes sledil še jutranji zbor v pekarni MišMaš v Mozirju in nato pot do našega izhodišča - planino Ravne. Kljub nizkim jutranjim temperaturam smo se kar kmalu segreli. Pot nas je vodila skozi gozd, po snegu, čez jase in po približno 400 m prehojenih višincev smo prišli do lokacije, kjer naj bi preživeli noč. Ker smo imeli pred sabo še cel dan, smo v bližnji kotanji ponovili znanje z zimskega tečaja – iskanje ponesrečenih z žolno, ustavljanje s cepini ter postavitev sidrišča in gibanje naveze.

 

Za slednje smo se soglasno odločili, da se podamo na bližnji Veliki Vrh (Veža) (2110m).

 

Po vrnitvi z vrha pa je sledila izgradnja bivaka. Tam, kjer smo se odločili, da bomo bivakirali, se je zdelo, da na videz ni pretirano veliko snega. Nekoliko nas je zaskrbelo ali ga bo sploh dovolj, verjetno bi kdo komentiral, da so to le bojazni neizkušenih. Razdeljeni po dva ali več smo zavihali rokave in začeli s kopanjem. Po približno štirih urah (nekateri smo rabili več, drugi manj) nam je le uspelo skopati dovolj veliko jamo za štiri. Rahlo olajšani, da nam je le uspelo pred jutrom in da se nismo držali načela, da je najboljši bivak tisti, ki ga koplješ do jutra, smo si skuhali topel čaj in nekaj za pod zob. V takih pogojih kot smo bili – utrujeni od celega dneva, premraženi od vetra, premočeni in na nizkih temperaturah - se nam je zdel tisti topel čaj in instant juha iz vrečke pravo gurmansko doživetje, vredno najmanj dveh michelinovih zvezdic. Pa še ceniti smo začeli vrednost dobrega gorilnika - kar kmalu ti v takih pogojih postane jasno zakaj je v veljavi rek »malo denarja, malo muzike«. S tistimi cenejšimi je trajalo najmanj 20 min, da smo sploh uspeli staliti sneg, kaj šele, da bi uspeli kaj dejansko skuhati. Po večerji smo se preoblekli v suha oblačila in se spravili v spalke. Nekateri so uspeli celo nekaj časa spati, kar je bil velik dosežek, glede na to, da ležiš sredi snega samo z blazino pod ritjo in spalko, ampak se da. Zjutraj smo šele dobro videli kaj smo sploh uspeli zgraditi. Ponosni na naš apartma smo spakirali in pospravili stvari za sabo ter se počasi odpravili nazaj proti avtu.

 

Ker na AO Matica pač ne gre brez zaključka ture ob pivu na eni izmed standardnih lokacij, smo se tudi tokrat držali te tradicije. Smo si pa lepo na toplem in s pivom v roki vsaj nekateri mislili, da nas prostovoljno na zimsko bivakiranje vsaj še nekaj časa ne spravi nihče. Smile

 

Besedilo: Doroteja Špec

Fotografije: Sašo Sotlar, Doroteja Špec, Patricija Verdev, Gregor Knez, Rok Volovlek





 




 




 




 
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah