DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Zapisi iz izolacije, 3. del

Zapisi iz izolacije, 3. del

Avtor: Marko Mavri, Ogledov: 121

Sem tudi planinski vodnik pri Planinskem društvu Laško. Tako sem po Paklenici kar podaljšal dopust in se preselil v Dolomite. Tja sem šel na ogledno turo v predel Rosengarten (Catinaccio). Skupaj z našo vodnico Uršo sva pregledala poti v okolici najvišjega vrha Kesselkogla (Catinaccio d'Antermoia). Pri sestopu z vrha naju je ujela nevihta, tako da sva bežala proti koči Antermoia. Planinci v koči so se malo čudili moji modi – gate in puhovka, saj sem imel vse ostalo premočeno. Ostala sva še en dan, da bi še kaj splezala, vendar je imelo vreme drugačne namene.

 

Romantika v Dolomitih

 

 

Kovinarska smer (V/IV(A0), 400m; V. Mojstrovka; 12.7.; prvi; Sojč) 

 

Sašo je bil že zmenjen za Direktno v Turski gori, sam sem si pa želel malo daljše smeri. Tako sem poklical Uršo in se zmenil, da greva nekaj plezat, če že v Dolomitih nisva nič. Pa sva šla Kovinarsko v Mojstrovki.

 

Na vstopu naju je pričakalo še nekaj snega, tako da je Uršo pri varovanju v prvem raztežaju pošteno nazeblo. Prvi raztežaj je bil čisto moker. Ko sem prišel do kamina, katerega se v spodnjem delu ogneš po levi, je po njem prav na rahlo tekla voda. Poskušam napasti previs na začetku, pa mi tista voda ni bila nič všeč. Tako da nisem preveč razmišljal in se potegnil za vpet komplet in splezal ob kaminu do njegovega suhega dela. Malce višje v kaminu je obtičal tudi vijolični frend, kateri je Urši pri izpenjanju po nesreči zdrsnil pregloboko v poko. Ker se prjatlov ne pušča za sabo, sem se spustil do njega, vendar mi ga v pol ure ni uspelo zbezljati ven. Tako srečneža z majhnimi rokami čaka nagrada v Kovinarski. ;)

 

Naprej v sami smeri ni bilo težav, le ponekod sem si naredil malce preveč trenja, ker sem vlekel polne raztežaje. 

 

 

Dolomiti

 

V planu je Skalaški vikend. A bolj kot gledava s Sašotom napoved, manj verjetnosti je, da bova ta vikend sploh kaj plezala. Tako že skoraj vse pade v vodo, ko pogledava čez mejo. V Dolomitih bo dokaj lepo vreme, možne so popoldanske plohe, kar pa je tako ali tako poletna stalnica. Če sva še v petek zjutraj oba poklapana, se popoldne že peljeva proti Italiji. Po dobrih 14-ih dneh bom zopet v Dolomitih.

 

V petek okoli petih popoldne štartava iz Celja in v poznih večernih urah prispeva do koče Dibona pod Tofano di Rozes. Naslednji dan je v planu plezanje v Tofani, čeprav nisva najbolj prepričana v to, saj naju dež spremlja celotno vožnjo do Cortine d'Ampezzo.

 

Po navadi ima Sašo svoj 'bucekt list' in takrat ni težko izbrati, kaj greva plezat. Tokrat je bilo vse bolj na hitro. Sam predlagam 3. raz v Tofani, potem uživanje, potem pa …. Malce drame tudi more biti, vsaj zame.

 

V soboto zjutraj naju pričaka nebo brez oblačka. Sam sem že plezal prvi in drugi raz Tofane, kar mi je ostalo v spominu kot ena izmed najlepših plezarij v življenju. No, tudi tokrat se je to le potrdilo. Na vstopu naju dohitita starejša Italijana, katera po dveh raztežajih odbrzita naprej. Kaj o sami smeri reči? Z metri se je jakost najinega vriskanja samo stopnjevala. Mislim, da sta navezi pred nama zagotovo malce čudno gledali. Prišla sva do ogromne luknje/jame, po kateri prečiš za celo dolžina vrvi v levo. Ko se ta konča, izstopiš iz nje in po zajedi do vrha stene. Tu pa je najino vriskanje doživelo vrhunec, izpostavljenost za posrat, ob enem pa čvrsta in razčlenjena skala. Kar želel bi si, da se smer ne konča.

 

Po sestopu se odpeljeva čez sedlo Valparola do kampa Sass Dlacia. Postaviva si šotor in ker je nekaj dneva še ostalo, se odpeljeva v Corvaro na pico. Za naslednji dan se dogovoriva za plezanje v okolici prelaza Falzarego, saj je za ta dan napovedano malce slabše vreme.

 

V planu imava dve smeri, ampak se bova prilagajala vremenu. Prva smer je Ada v Col dei Bos-u. Zavedala sva se, da bo tu gneča, saj imajo smeri kratek dostop. Levo od vstopa nekaj navez, desno spet nekaj. Gledava skico, saj sva prav? Ogromna zajeda. Potem vidiva, da ima smer vstopno varianto, s katero se izogneš zajede po desni. Naj povem, da je vstopna zajeda meni osebno najlepši del smeri. Sama smer pa razočara. Pa ne kot smer, ampak to da je čisto 'skomercializirana'. Navrtana s 'haklni' ter označena s trikotniki in puščicami, pa še nepotreben klin, da premagaš previs.

 

Pred sabo sva imel eno navezo, deklino in starejšega gospoda. Kar hitro sva jima za petami. Čeprav je do takrat plezal naprej gospod, se je, vsaj tako mislim, ustrašil za svojo soplezalko. Tako ji je prepustil plezanje naprej, čeprav nama ni delovala pretirano izkušena. Ker sva zdaj na štantu gledala moškega, se odločiva, da greva raje mimo. Izbereva neko staro varianto po krušljivi grapi, ki se zaključi s kaminom. Na vrhu ju prehitiva in gospoda kar malo podžgeva, tako da začne divjati z nama. Tako smo kar hitro čez steno. 

 

Naslednja smer je Orizzonti di Gloria v Piccolo Lagazuoi. Za njo sva vedla, da je navrtana, vendar sva jo iskala v napačni steni. Ko sem iskal smeri za čez vikend, sem gledal del ob smeri M Special nad prelazom Valparola, katero sem že plezal. In v glavi sem imel, da je to sosednja smer. No, ni bila. Tako kaj kmalu ugotoviva, da sva pod napačnim delom stene.

 

Prestopiva na južno stran, pa nama oblaki vzhodno od Cortine niso bili prav nič všeč. Vseeno se odločiva, da vstopiva, abzajlava lahko še vedno. Sama smer ponuja lepo plezanje, le določeni deli so posiljeni. To sem opazil, ko sem se basal čez previs z obilico trenja, desno od mene bi pa lahko hodil po poličkah. Postreže pa smer s super zadnjim raztežajem, katerega plezaš po zelo izpostavljenem razu. Na koncu se je še vreme izboljšalo. Tako da narediva še nekaj fotografij in že odhitiva do avta. Danes je na vrsti pica v San Cassianu.

 

Ko prispeva v kamp, pripravljava načrt za drugi dan. Kaj izbrati? Stina mi je svetovala smer Re Artu v Lastoni di Formini pri prelazu Giau. Pohvalila je tako ambient kot smer. Gledava skice, ena kaže 6b, spet druga 6c. Oba se malo ustrašiva. Ker vem, da ima Sašo rad izzive, mu predlagam, da vseeno poskusiva, ampak detajl spleza naprej on. Tudi Stina je rekla, da se lahko detajl spleza na A0. No, pa greva, kot kaže bo to ta drama.

 

Naslednje jutro štartava, ko se odprejo vrata kampa. Vreme čudovito, brez oblačka. Počasi se zapeljeva čez prelaz Falzarego porti Cortini, nekje na polovici pa zavijeva desno proti prelazu Giau. Tu sem prvič in moram priznati, da je to meni eden najlepših prelazov v Dolomitih. Čudoviti pogledi na Marmolado, Piz Boe, Tofane in Cristalo, kot kaže, se Stina res ni zmotila, ambient je prečudovit. Pot naju pelje prek travnikov čez sedlo Giau. Od tu pa novi pogledi na Civetto in Antelaua. Od sedla je le še kakšnih 10 minut in že si pod vstopom v smer. Tu pa sva kar malo presenečena, pred nama naveza v smeri in ena se pripravlja. Pa danes je ponedeljek! Ja nič, vzameva vsak svojo 'japko' in se usedeva ter uživava v prečudovitih razgledih.

 

Prvi raztežaj pripada meni. Nič posebnega, kompaktna skala, lepa plezarija in dobro varovanje. Ko pleza Sašo do mene, reče: »A tu si dal pa rajš frenda, kot da bi vpel sveder zraven?« Joj, ko bi vsaj kdo označil svedre, vedno kakšnega spregledam, tako kot kline. Sledijo si lepi raztežaji čez manjše previse. Prideva do zajede in ker veva, da po zajedi sledi detajl, počakava, da naslednja naveza spleza čez.

 

Priplezam čez zajedo do štanta in med varovanjem Sašota že opazujem v nadaljevanju smeri. Joj, sama plata. To bo zabavno, si mislim. Sašo pripleza do mene in brez obotavljanja spleza naprej. Enkrat se je, mislim, da malo ustavil, ko je bilo treba visoko postaviti noge, drugače je šlo brez problema. Čeprav sem imel v glavi naštudirane vse gibe, sem jih pri prvem svedru pozabil. Zvabil me je štrik in že sem plezal malo drugje kot Sašo. Tako mi je pri tretjem svedru zmanjkalo stopov in preden bi odletel, sem prijel za komplet. No, naprej je šlo bolje, le tam, kjer je Sašo visoko postavil, sem spet zamočil in se zopet pred padcem potegnil za komplet. Kot kaže, ne znam plezati kot drugi, kar preveč hitim.

 

Naprej ni bilo posebnosti, en 6a za mene in en 6a+ za Sašota, čeprav bi rekel, da je bil ta 6a+ kar primerljiv z detajlom. Potem pa še dva raztežaja petic in že sva na vrhu. Sedaj pa sestop, imava dve možnosti. Ostali dve navezi izbereta abzajl, midva pa brezpotje okoli hriba. To varianto je priporočala Stina. Pot je res lepa, čez travnike med svizci, s čudovitimi pogledi na Civetto. Stina je to pot prehodila s partnerjem, midva pa sva bila dva fanta in neke romantike nisva zganjala, pa če sva se še tako trudila.

 

Ob potoku si še dotočiva pijačo in hitro nazaj na prelaz Giau in nato domov. Dolomitska romantika je bila s tem končana.

 

Via Alvera/Pompanin (V/IV+; 590m; Tofana di Rozes (Terzo Spigolo); 18.7.; izmenično; Sotlar)

Via Ada( V+; 300m; Col dei Bos; 19.7.; izmenično; Sotlar)

Orizzonti di Gloria (VI+; 280m; Lagazuoi Piccolo; 19.7.; izmenično; Sotlar)

Re Artu (6b(A0); 320m; Lastoni di Formin; 20.7.; izmenično; Sotlar)

 

 

Spominska Srečku Rihterju (VI-/V+; 300m; Nad Šitom glava; 25. 7. ; izmenično; Sotlar)

 

Kam greva pa ta vikend, se sprašujeva čez teden. Napoved je znova zelo slaba. Dež v petek se bo zavlekel v sobotno jutro, v soboto in nedeljo popoldan pa so možne plohe in nevihte v gorskem svetu. Za nedeljo predlagam, da greva pogledat v Steno, v soboto proti Vršiču, tam je kratek dostop. Če bo pa vse mokro, greva na kondicijsko turo do Zavetišča pod Špičko, kjer dela naša Urša.

 

Zjutraj se nama nikamor ne mudi, štartava ob osmih iz Celja, kjer še narahlo dežuje. Ko se voziva proti Gorenjski, se počasi začne jasniti. Na Vršiču naju pričaka sonce. Pogleda na južno steno Nad Šitom glave je zelo obetaven. Stena je suha. Vendar nama ne diši južna nasvedrana stran in se odločiva poskusiti severno. V mislih imava Spominsko smer Srečku Rihterju. Ko prideva pod steno, v vstopni zajedi kar lepo teče. Nekaj takega sva tudi pričakovala, vendar se vseeno odločiva za poskus.

 

Žreb določi, da začnem jaz. Prvega raztežaja se lotim malce bolj levo ob zajedi, kjer je suho. Naslednji, Sašotov, je tudi še moker, vendar se on ne more izogniti mokroti in nadaljuje direktno po mokri zajedi. Ta dva raztežaja sem že poznal izpred let, ko sem plezal Madono. Sedaj me je zanimalo, kako je naprej, kjer se začenjajo malce težji raztežaji. Pridem do Sašota in pogled v kamnim je kar zadovoljiv. Nekaj metrov še mokro, potem pa se začenja suha skala. Greva!

 

Ko sva bila v Dolomitih, sva bila čisto navdušena nad možnostjo varovanja v skali. Začela sva se spraševati kako, da nihče od naju ne uporablja jebic. Večinoma uporabljava kline in frende. No, pa se je začelo. V kaminu sem uporabil poleg frendov še dve jebici za varovanje. Sašotu pa rečem, da se bodo morda kar pripeljale dol, ker ne vem, ali držijo. Pa sta zdržali, tudi Sašo se je strinjal, da sta bili dobro 'zakajlani'. Naprej je sledilo lepo plezanje še čez en kamin, potem zajeda in kaj kmalu sva bila na vrhu stene. Med plezanjem sva se čudila rahitičnim svedrovcem, ki sva jih našla v smeri. Meni so izgledali kot kakšne kovice z obročki. In sem s strahom vpel komplet, kaj, da bi si upal pasti!

 

Sestopiva na Vršič in na zasluženo kosilo v Kranjsko Goro. Sledi vožnja v Vrata in koriščenje vavčerja. Preden se znoči, skočiva še do spomenika (klina z vponko), od koder se vidi celotni Jugov steber. Na hitro preletiva potek smeri. Tam Sašo ugotovi, da je pozabil stojalo za fotoaparat doma. Nič ne bo z nočnim fotografijam Stene. Sledi pivo, pivo in spanje.

 

 

Jugov steber (V-/IV; 900m; Stena; 26.7.; izmenično; Sotlar) 

 

S Sašotom imava v Steni že preplezano Wisiakovo, Skalaško sva si pustila za Tris, tako sem prišel na idejo Jugov steber ali Zahodno zajedo. Ker je Zajeda v Slovenskih stenah in zato tudi bolj plezana, izberem Jugov steber. Ta bi lahko bil manj opremljen, zato pa bi se morala tudi bolj truditi iskati smer v veliki steni.

 

Ob jutranjem svitu štartava od doma v Vratih. Čeprav so za popoldne napovedane plohe in nevihte, prav nič ne hitiva. Pešačiva proti Luknji in preden pot zavije v gozd, zavijeva na melišče. Počasi prispeva do skalnega podstavka, kjer se prične Jugov steber. Prvih nekaj metrov je lažjih, tako nenavezana poplezava do vstopne zajede.

 

Žreb določi, da zopet začnem jaz. Smeri slediš skoraj tri polne raztežaje po zajedi, ki jo zapre manjši previs. Tu naj bi se končalo življenje mladega Juga. V sami zajedi nisva našla veliko klinov, tako da je kladivo nekajkrat lepo zapelo. Čeprav je pod previsom dovolj klinov za pripravo udobnega štanta, sem potegnil še tistih par metrov ter štantal v luknjah. Pač, malo se pa le dajmo matrat. Naprej pot zavije levo po ploščah in že si na vrhu Rušnate glave. Tu smer zavije rahlo desno mimo borovca, kjer sem tudi štantal. Potem še malo desno po poličkah in že zaviješ levo v novo zajedo. Moram priznati, da je ta zajeda najlepši del smeri.

 

Na začetku se skobacaš čez manjši previs, nad katerim je zabita še lesena kajla. Potem pa ena sama poezija. Sledi ena najlepših zajed, ki sem jih plezal v naših gorah. Tu pa tam najdeš kakšen klin, razpoke v zajedi pa omogočajo ogromno možnosti za varovanje na jebice in frende.

 

Naprej še en lažji raztežaj po ne najboljši skali, potem pa za zaključek skozi kaminček. No, da ne bi potekalo vse tako gladko, sem ignoriral tisti kamin na levi in napadel steno direktno. Tam pa se je malo ustavilo. Skala je delovala kompaktna in tudi je bila, vendar so se možnosti za varovanje z višino zmanjševale. Nekaj metrov nad klinom še najdem špranjo za frenda, a mi ni bilo všeč. Malo višje ga ojačam še z jebico, ki malce bolje drži. Ko še malo napredujem, opazim, da je zmanjkalo razčlemb. Le kompaktna skala. Kaj pa sedaj? Pred sabo imam še en previs, vendar brez možnosti varovanja. Vedel sem, da je nad previsom lažji svet, torej šoder. Kako iz previsa v šoder? Ne, ne, tega se ne grem. Potem pa že znane besed.

 

»Poglej tam levo, lej ga klin,« mi reče Sašo.

 

Ozrem se levo dol in res pod sabo na levi, v smeri kamina, zagledam klin. Splezam počasi nazaj mimo jebice in frenda, katerega sem pusti za varovanje in prečim v levo v kamin. No, s tem manevrom sem si naredil takšno trenje, da sem v kaminu kar štantal. Če sva prej vlekla raztežaje po 60 metrov, je bil ta dolg dobrih deset. Še malo plezanja in sva zunaj. Tu se smer združi z Zahodno zajedo.

 

Naprej naj bi nadaljevala po Zlatorogovih policah. Vendar tu jih še ni, zato se še ne razveževa. Po občutkih iščeva prehode in po treh polnih raztežajih sva na policah. En raztežaj še za vsak slučaj navezana, saj je izpostavljeno, in že sva v lažjem svetu.

 

Sestopiva čez Plemenice proti v Luknji. Tam pa srečava par. Sašo ju sprašuje, če je vse v redu. Pa povesta, da je okej, da sta samo malo poškodovana. Ko pridem še sam do njiju, nama povesta, da se je fant spotaknil ter kobacal po travah pod Bovškim Gamsovcem. Svetujem jima, da pokličeta helikopter. Vendar fant zavrne. No, kako je poteklo naprej? Če sem ob prihodu v Luknjo razmišljal, 'še dobre pol ure, pa sva na pivu', se je stvar malce zakomplicirala. Pomagala sva mu v dolino, tako da se je fant opiral name. Po treh urah sva končno na pivu.

 

V vratih se srečamo s Patricijo, Valerijo, Niko, Danijem in Blažem, ki so plezali Nemško smer. Malo predebatiramo in ugotovimo, da je ta dan Stena, razen še ene naveze nekje v Gorenjski/Čopu, samevala.

 

 

Ko tako razmišljam za nazaj, opažam, da s Sašotom izbirava podobne smeri. V izbor pride smer z neko zgodovino, neko zgodbo. Pa ne mislim s tem, da so ostale smeri nepomembne za razvoj slovenskega alpinizma. Lani sva plezala v zloglasnem Hudičevem stebru, letošnje leto sva začela s Stebrom v Lučkem dedcu – prva VI+ pri nas. Sedaj je bil na vrsti Jugov steber, smer v kateri se je ponesrečil mladi perspektivni Klement Jug. V načrtu so še Skalaške, Čop in Aschenbrener … Zgodbe. 

 

Morda pa le preveč prebirava stare zapise iz Planinskih vestnikov …

 

Le kaj še lahko ponudi Pavla?

 

Fotografije: Marko Mavri, Sašo Sotlar, Urša Sojč


Urša v Kovinarski smeri.

Pa še v eni izmed Kovinarskih prečk.

Dostop pod Tofano di Rozes.

Alvera-Pompein. Drugi raztežaj.
 

Marko po detajlu Alvere.

Sestop iz Col dei Bos. (po zaključeni smeri Via Ada)

Drugi raztežaj v smeri Orizzonti di Gloria. Sledita dva izjemna "griffige platten" raztežaja.

Zadnji raztežaj "Glorie". Raz od spodaj...
 

...in raz od zgoraj.

Vrh smeri.

Passo Sella. V ozadju Sassolungo.

Passo Giau, v ozadju Tofana di Rozes.
 

Re-artu, tretji raztežaj.

Čakanje na naveze pred nama.

Osmi raztežaj.

Dolg, a lep sestop. Svizci, potočki, ... v ozadju pa Civetta.
 

Spominska smer Srečku Rihterju, tretji raztežaj.

Stena.

Dostop pod Jugov steber.

Pa že proti vrhu Jugovega stebra. V ozadju Sfinga.
 
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah