DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > En vikend tam, en vikend tu

En vikend tam, en vikend tu

Avtor: Sašo Sotlar, Ogledov: 449

Prvotni plan je vreme odneslo – iz podaljšanega vikenda v Slovenskih hribih, kakorkoli ga že kombinirava, ne bo nič. Vremenska napoved je preslaba. A vendar, malo bolj zahodneje pri sosedih, pa je kazalo bolje. Še v petek dopoldne ni bilo sluha o novem načrtu, ob 17h pa sva že bila na poti proti Dolomitom.

 

Prvo noč sva prespala v Rifugio Dibona pod Tofano di Rozes, saj je bil najin prvi cilj nato kot na dlani: smer Alvera – Pompain v tretjem stebru. Začetek sva malce iskala, potem je pa vse steklo kot po maslu in iz raztežaja v raztežaj se nama je bolj in bolj smejalo – res neverjetno kako kompaktna je lahko skala. J Smer lepa, prava Dolomitska klasika. Popoldne je sledil premik čez Passo di Valparola v kamp Sass Dlacia, kjer sva prenočila naslednje dve noči. Naslednji dan sva se odpravila nazaj nad prelaz Falzarego in se podala proti Col dei Bos, kjer sva upala na ponovno super klasiko Via Ada, a bila nato kar malce razočarana, saj je smer prevrtana, pa ni prav nobene potrebe po tem – sama smer omogoča nešteto možnosti za varovanje. Vseeno lepa plezarija – vstopni kamin (nikakor se ga ne ogniti in začeti po obvozu) je res super. Ker je bilo za povratek v kamp še prehitro in napovedanih padavin oz. ploh ni bilo na vidiku, sva se odločila še za eno smer v bližini – v Picolo Lagazuoi sva se podala splezati še Orizzonti di Gloria. Je prav frikovska smer, katera na trenutke prav išče težave, a kljub temu ponuja res lepo plezarijo. Po prvem 6a/6a+ raztežaju sledita dve petici po “griffige platten” ki sta res odlična, pa tudi izstopni raztežaj ne razočara – ko proti koncu preideš iz plate na raz, boš res na “luftig” placu. J

 

Zadnji dan pa sva se odpravila na Passo Giau, od tam pa naproti naslednjemu cilju: smeri Re Artu v steni vrha Lastoni di Formin. Pričakovala sva, da bova v smeri oz. celotni steni sama, pa sva se zmotila – pred nama so že bile 2 navezi v isti smeri, pa tudi v sosednji, težji, sta plezalca že ogrevala prste. Pa naju ni veliko zmotilo – malce posedanja pod steno, nato pa sva tudi midva zagrizla. Tudi ta smer plezalno ni prav nič razočarala – v detajlu oz. plati je potrebno nekaj malo bolj previdnega stopanja, nato pa steče, a raztežaj ne popušča preveč celih 40 metrov. Res super in konstantna plezarija čez celotno smer. Sestopila sva okoli vrha – razgledi fenomalni, svizcev vidiš na pretek, prečiš tudi osvežilni potoček in nato znova čez lepe planote mimo krav in konjev, vse medtem pa opazuješ Dolomitske vršace, vse do velike Cime.

 

Naslednji četrtek na ferajnu pa ponovno ista pesem – vremenska napoved slaba – kaj početi? Pa se znova spomniva Poldetovega nasveta od lanskega leta – “Pejte probat!” In sva v soboto zjutraj ob šele 8 uri zjutraj krenila iz Celja proti Vršiču – tam sva bila optimistična da pa bova nekaj našla. Nad Šitom glava je bila na južni strani popolnoma suha, zato sva se podala v severno, kjer sva imela nagledano Spominsko smer Srečka Rihterja. Zagrizla sva vanjo, prvi trije raztežaji so vsebovali nekaj mokrote, a nikjer ni bilo tako kritično, da se ne bi dalo varno splezati oz. zaobiti le-te. Smer je res lepa, po preteklem vikendu res super skale v Dolomitih pa tudi tu nisva bila ravnodušna – tudi tu je bila skala super, spodnji del pač malce naložen. Kar se varovanja tiče, je smer lepo opremljena, kljub temu pa pridejo prav metulji, pa tudi zatiči – v zadnjem tednu sva se res zverzirala v uporabi le-teh. J

 

Ker pa sva za nedeljo načrtovala plezanje vSteni, pa sva se premaknila v Vrata. Seveda najprej na pivo, nato pa sprehod do spominske vponke na ogled Stene oz. Jugovega stebra – ta smer je najina izbranka za jutri. Sicer je smer res logična in vijuga po res lepih naravnih prehodih, a uporabljena skica najdena na strani AO Jesenice je vseeno lahko v pomoč, in lahko poveva, da je res točna. Začela nisva prezgodaj, malo pred šesto sva krenila izpred Aljaževega doma in bila pri spodnjem podstavku stebra ob sedmih, sledilo je lažje poplezavanje po podstavku proti levi do kota, kjer te pričakata dva zabita klina, ki naznanjata začetek bolj resne plezarije. Smer je tudi bolj opremljena, kakor sva sicer pričakovala, nikakor pa ne vanjo brez metuljev, zatičev, pa tudi klinov – kladivo kar poje, vsaj na dveh mestih sva nabila povsem svoje štante, smer pa je tudi bogatejša za enega novega jeseničana. Ko se na vrhu stebra smeri priključi še Zahodna zajeda in tudi preostale smeri v Stebru, sva se po občutku (in vrisu smeri iz vodnička Stena; skica na AO Jesenice se namreč na vrhu Stebra zaključi) držala desno navzgor in še vedno navezana preplezala 4 polne raztežaje, dokler nisva prišla do dela Zlatorogovih polic, kjer sva se lahko razvezala (možici), sledilo pa je še približno 20 do 30 minut lažjega plezanja in iskanja prehodov do roba stene, kamor sva prispela nekaj po 14-ti uri.

 

Sestop se nama je malo zavlekel, saj sva na Luknji naletela na poškodovanega planinca, kateremu sva pomagala nazaj do doline, pri Aljažu pa so naju pričakali še ferajnovci, kjer smo skupaj nazdravili na nove smeri in nove lepe izkušnje.





 




 




 




 

Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah