DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Produktiven teden

Produktiven teden

Avtor: Sašo Sotlar, Ogledov: 673

A ta produktivnost se je začela šele s četrtkom. Po klicu Katy, ko sva sprva že odpovedala iskanje razmer, je padla odločitev da vse vremenske napovedi in inverzije nekam pošljeva in greva na svež zrak. Našla sva ga na Jezerskem. Že iz parkirišča se je od daleč ponujal “Spodnji Ledinc”. Hitro sva na prvem skoku, ki ga posolirava, nato še malce po grapi navzgor levo in desno, pa sva pod glavnim delom slapu. Na pogled zgleda v redu. Naveževa se, danes sem v vlogi varovalca in nabiralca izkušenj v WI5. Prva dva raztežaja sta šla hitro mimo, brez večjih težav. Glavni del slapu pa je sedaj direktno nad nama – gledam ga z veliko mero strahospoštovanja. Katy zagrize. Led je čuden. Nekako votel. Goba svečkasta. Pa vseeno spretno navigira pri iskanju optimalne poti čez prvi del te pravcate ledene stene. Nekje na polovici in na desnem delu uredi varovališče, nato začnem še jaz. Kljub temu da sva bila sama in pod menoj ni bilo nikogar – skrajno previdno. Predstavljal sem si da vseeno lezem naprej. Pa je kar šlo. Previden moraš biti. Ko se ji pridružim na štantu in izmenjava opremo, pravi, da sva verjetno že čez glavni del težav. A zgolj meter in pol bolj v levo, ko je stopila na široko in “prijetno” gobo direktno zraven glavne sveče, je hitro spremenila mnenje – a pa še ne bo tako! Najprej en meter in pol višje po navpični oz. rahlo previsni sveči, nato pa v razkorak daleč v levo – sva morala narest pravo “špago”, saj drugače pod nogami ni ničesar, zgolj “luft”. Za konec pa še navpičnih osem metrov “navijanja”. Šlo je. Naprej pa žal ne, saj se nama je čas iztekal, poleg tega pa bi si za zadnji raztežaj morala vzeti malce več časa, saj je bil zelo slabo narejen in bi ga bilo treba “mixati”. 2 polna spusta po vrvi in slabo uro kasneje sva že bila nazaj na poti v Celje.

 

 

V petek je bil dan počitka in izdelava načrta za prihajajoči vikend. Marko je prost v nedeljo – greva Debelakovo v Ojstrico. V soboto pa z Balijem Nemško in Vzhodno, prav tako v Ojstrico. Zjutraj se nama ni preveč mudilo – šele ob pol devetih sva odrinila iz parkirišča. Sicer nisva bila sama obiskovalca tistega konca ta dan, a so se druge naveze mudile v Slapu na Jami. Zgoraj pa nikjer nikogar. Do vstopa sva morala po globljem snegu, nato pa je šlo hitreje. Sneg lepo kompakten, trd, pravi škripavček. Hitro sva bila v amfiteatru, kjer sem si prvič ogledal linijo za nedeljo. Izgleda super, midva pa nadaljujeva po Nemški. Napredujeva dobro, po dveh krajših, strmih, a z dobrim snegom prekritih odstavkih, sva hitro pri zadnjem delu desnega izstopa. Izpostavljena, sicer kratka prečka se hitro izteče na vrh, midva prav tako. Nekaj iskanja poti navzdol in medtem ko hodiš proti Škarjam, se ti Vzhodna ponuja sama od sebe. Navzdol je šlo hitro in prav prijetno, saj je bila Vzhodna vse od zgoraj in do amfiteatra napolnjena z mehkim snegom, ki ga je očitno spihalo iz strmejših sten.

 

 

Sledil je sestop nazaj do parkirišča in premik do Doma planincev, kjer sem nato počakal do naslednjega jutra, da se mi pridruži Mavri. Malce me je vseeno zamikalo, da bi skočil še do Okrešlja in GRS koče, kjer so naši člani imeli zimski tečaj, a se mi je zdelo tu dol spodaj bolj “varno” in “brez pasti”. No, temu tudi ni bilo čisto tako, saj se je “grem-spat-ob-8h” večer spremenil v “saj-mam-še-5-ur-spanja” noč, predvsem na račun dobre družbe iz AO Grmada. :)

 

 

Kljub malce zmedenemu jutru in mojim ležernim pripravljanjem nahrbtnika, sva bila z Markom kot bi mignil pod vstopom. Stopničke narejene včeraj so zelo pripomogle – ojužene jih je mraz ponoči lepo stisnil in po njih je šlo hitro in že sva stala v amfiteatru. Kakšnih prvih 60 metrov sva nadaljevala nenavzana, nato pa v manjši lopi naredila štant, saj je sledila krajša prečka v desno in nekaj mixa naravnost nazvgor. Marko je hitro opravil z bolj suhim, a zelo krušljivim odstavkom, nad njim je bil pa sneg dokaj suh in slab, a je vse te težave lepo premagal. Nadaljevanje je bilo lažje – 150 metrov široke in lepe grape, ki pa se je proti koncu že “vlekla”. Ko končno prideva do kota in se odžejava, nadaljujem jaz – celih 60 metrov navpične in lepe plezarije – mešanice ledu in škripavca, možnosti nameščanja varovanja zadosti, uporabni tudi metulji (sam sem uporabil rdečega in zelenega). Raztežaj se izteče na lepo in udobno poličko na levi strani, kjer te pričaka zabit klin. Tudi preostalih 50 metrov pokončne plezarije je bilo lepih, po prihodu na zgornjo gredo pa se strmina položi. Zadnji del sva tako splezala kot prava “štajerca”, tudi vmesno varovanje na skalah se da lepo nameščati (znova so prav prišli prijatelji pa tudi kakšno skalno uho se najde). Po štirih urah in pol sva le stala na vrhu Ojstrice in na sončni strani le-te. Oba sva veselo zajuckala, sledil je zadovoljen stisk rok in v duhu današnjega časa, še selfie na vrhu, nato pa sestop do Škarij in znova v Vzhodno, ter dalje po njej v dolino. Na vrhu Vzhodne sva si še razdelila v Markovem nahrbtniku najdeno čokolado (v vsej najini “modrosti” je bila to edina stvar za pod zob, ki sva jo imela s seboj; čemu sem sam prejšnji večer iz nahrbtnika vzel dve čokoladici, ostaja enigma) in spila še preostanek čaja in uživala v direktnem pogledu na preplezano linijo, ki je res izjemna in lepa.

 

 

Dober in produktiven “teden” pa se je zaključil kakor se spodobi: z regeneracijskima pivoma (brez veze je govorit da gremo “na enga” :) ) in izmenjavanjem zgodb s preostalimi prijatelji – pri Privošniku.





 




 




 




 
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah