3-Tage Powder Spaß für die Familie Petrovec

Pretekli podaljšani vikend (25. do 27. januar) smo se odpravili tja, kjer je snega ogromno, na avstrijsko Štajersko. Natančneje v Nizke Ture, še natančneje v Wölzer Tauern, končni cilj pa Planneralm (1590 m), kjer smo pristali malce po naključju, a se je na koncu izkazalo to naključje kot zadetek v polno. Že v sami vasi je bilo snega prek dva metra, tako da smo se lahko s smučmi pripeljali prav do vhodnih vrat naše hiške.

Raziskovalni turnosmučarski vikend se je za četverico, Dejzi, Mateja - Matota, Špelo in mojo malenkost Katjo, začel že v petek zjutraj. Prav hiteli nismo, na turo smo se odpravili šele popoldne in si prvi dan bolj kot ne ogledali terene nad vasico, saj je bilo za soboto napovedano slabo vreme s sneženjem. Precej nizke temperature so poskrbele za vrhunski pršič, o katerem sanjamo še danes. Tisti dan smo dosegli sedlo Goldbachscharte (1990 m) in naredili še nekaj metrov proti Goldbachseespitz, a zaradi močnega mrzlega vetra odmislili vrh in raje čim prej odmučali nazaj. Toda časa in volje je bilo še dovolj, pa smo se povzpeli še na Gläserkoppe (1980 m). Greben je bil pomrznjen, veter je bril, zeblo je marsikam in smo se hitro pobrali v našo hiško ter počakali preostali del ekipe. Zvečer so prišli še Brane, Polona, Ciril in Urša, začeli so se Matovi glasbeni vložki in praznovanje Cirilovega rojstnega dne. Naj se s tem petkov opis tudi konča.

V soboto smo bolj in manj stežka vstali že ob šestih, za zjutraj vremenska napoved še ni bila tako slaba, a je sneženje malce prehitelo. Tako smo se odpravili le na Goldbachscharte in se hitro vrnili nazaj v vas. Pršič zopet ni razočaral, vidljivost pa. S Cirilom sva se po turi še enkrat zakadila v gozd, da izkoristiva nekaj decimetrov pršiča, Polona, Brane in Ciril pa tudi popoldne, ko se je sneženje že malce umirilo. V hiški se je medtem in potem dogajalo ... Za kakšno novo zgodbico na zaključku.

Nedelja je postregla s 15 do 20 centimetri novega snega in končno tudi razlgedi, prijetnimi temperaturami in tako rekoč brezvetrjem. Toda sobotni vetrovni dan je poskrbel za precej klož, zato smo se ponovno odpravili na sedlo, od tam na Goldbachseespitz (2100 m), pa na Jochspitze (2037 m) in na Gläsekoppe. Mato, Ciril in Špela so odsmučali z Jochspitze po severni flanki, ostali naokoli, z Gläsekoppe pa smo bili za konec deležni res super smučarije po severnem pobočju in skozi redek gozd, kjer se sneg kar ni hotel spremeniti v kaj drugega kot pršič.