Snežna ferajnova ekspedicija

Avtor: Mateja Jazbec	Ogledov: 3077
Abzajlanje v trdem snegu, spretno rokovanje z vozli, ne le s tistimi iz kavbojskih filmov, temveč tudi s takšnimi, katerih nič hudega sluteče ime vzbudi erotično fantazijo, kaskaderski kadri drvenja po zaledeneli strmini z nevarnim oklom v rokah in zavzeto iskanje zasutih v plazu so veščine, brez katerih celjski tečajniki tudi tokrat nismo zaobšli osnov za varno in uspešno zimsko plezanje.

Še preden je v dolini zadišalo po snegu, smo drug za drugim z nekaj mukotrpnega sopihanja prispeli na Okrešelj. Postojanka celjskega »ferajna« je dala slutiti, da bo Frischaufov dom ne le vsakokratno pribežališče pred mrazom, ki je vztrajno pritiskal, temveč predvsem prijeten kotiček dvodnevnega druženja ter prostor za bolj ali manj zavzete debate okoli tega, kako se spretno upirati gravitaciji in vihteti višje k cilju. No ja, bodimo pošteni, beseda je tekla tudi o čem drugem ... A pustimo »tekoče« stvari za konec.

Na Mrzlo goro dvignjeno nad Logarsko dolino, Matkovim kotom in Belsko Kočno so posijali prvi sončni žarki, ko smo oprtani z nahrbtniki in škripaje pod nogami vkorakali pod vznožje te težko dostopne gore. Ni bilo treba dolgo ugibati, da z martinčkanjem tokrat ne bo nič! Dugi, Mišo, Juš, Matjaž, Darja in Matic so dajali vtis neizprosnih inštruktorjev vsakič, ko smo se obotavljajoče lotevali izdelovanja sidrišč, namesto šestice vpletali osmico, brezglavo iskali vponke, majhne in velike vrvice, nerodno zabijali cepine ... Avtorica tega zapisa se zato že vnaprej priporoča in zahvaljuje za veliko mero strpnosti! Še najbolje je kazalo hoditi sem ter tja, ter gor in dol z derezami na nogah in cepinom v rokah, da adrenalinskega zaustavljanja po zaledenelem kanalu niti ne omenjamo.

Iskanje pogrešanih pod plazom se je izkazalo kot nadvse koristna lekcija, četudi so se mariborski hribolazci v šali rogali Savinjčanom češ, le kaj hudiča tako dolgo in predano iščejo pod snegom, ko pa je poleti neki planinec tam izgubil zgolj kovanec za dva evra.

Enolončnica - s klobaso ali brez nje - se je po napornem dnevu nadvse lepo uležala in naenkrat je bil pred nami predvečer napovedi plesa snežink, o katerem smo vsi na veliko ugibali. Obilno sneženje bi nas bilo kaj hitro lahko odvrnilo od težko pričakovane ture naslednjega dne. A do tja je bilo še daleč ... Ker se nobena od »ferajnovih ekspedicij« ne konča še preden zadnja kura zatisne oči, se je večerno druženje razvilo v prijetno pomenkovanje, podkrepljeno z izdatnimi količinami hmeljevega soka iz zeleno-rdečih pločevink, debata okoli alpinističnih odprav, z našimi vrhunskimi in prepoznavnimi imeni vred, pa je ob zdravem razumu in rahlem cinizmu alpinista Matica Jošta, odstirala mnoge hvalevredne, pa tudi povsem bedne, komercialno naravnane, dimenzije osvajanja najvišjih vrhov.

Ko je debata nekaj ur zatem prešla na področje iskanja tako imenovanega Popolnega razsvetljenja in so na drugem koncu sobe fantje veselo »kopitljali« v ritmu Gangnam stylea, sem se prostovoljno odločila, da je čas za spanje ... V ušesih je odzvanjala mešanica Sex Pistolsov in »kopitljavega plesa«, slednji je kakopak združil Primorce in Štajerce, ko sem se premražena dolgo v jutro zavijala v bog-si-ga-vedi-kdaj-nazadnje-oprano odejo. Ja, ja, že slišim, da v hribih ni prostora za »finoče« ...

Glasno kikirikanje mobitela nas je vse po vrsti vrglo pokonci, rahlo padanje z neba pa ne premamilo do te mere, da se ne bi podali na jutranjo nedeljsko turo skozi Turski žleb, od tam naprej pa eni na Tursko goro in drugi za Maticem v ravni vrsti in s stisnjenimi zobmi, skozi mraz in meglo na vrh Male Rinke.

Priti na vrh še preden se dan dobro začne in to celo pred dnevi, katerim je kasneje sledilo poslabšanje vremena in nevarno sprožanje plazov, je tako ali tako nekaj najlepšega. In tečajniki pri tem še nismo rekli zadnje besede!