Kot po navadi, so
načrti po četrtkovem večeru še vedno viseli v zraku. Več možnih scenarijev je
sicer bilo v moji glavi, a bolj je bilo vprašanje katerega izbrati. Še vedno
neodločen, Danijev klic v petek zvečer hitro spremeni vse – gremo razbijat led
v Tamar.
Ker nam ni bilo
ravno preveč do zgodnjega vstajanja, smo se na pot odpravili nekaj po šesti uri
zjutraj, čas in pot pa sta nato hitro minevala. Levo in desno, že smo bili na
parkirišču v Planici. Lahek sprehod do koče v Tamarju v hladnem jutru nas je
dodatno prebudil, po kratkem postanku pri koči pa smo znova nadaljevali do
slapov, ki so se hitro prikazali – le tisti Skriti slap se je nekaj časa –
skrival. Kakopak, naveze skorajda povsod, zato odločitev da se ogrejemo v
Zadnjem slapu, ni bila težka – poleg tega bo tudi ravno prav za dobiti tisto
nekaj malega občutka, kako po dobrem letu znova zabiti cepin v led. Po povratku
na izhodišče se je gužva zmanjšala, Skriti slap je sameval. Z Danijem sva se
hitro podala vanj – predvsem drugi raztežaj je ponudil izredno lepo plezarijo,
led pa mehak in putrast. Ker z Danijem nisva pristaša abzajla, sva se odločila,
da slap splezava do konca, saj naj bi, po pripovedovanju nekaterih drugih
plezalcev, do zgornje poti bil le slab raztežaj. No, temu ni bilo tako, saj sva
morala potegniti dva cela 60 meterska raztežaja, od tega dve tretjini po skalah
in mahu, da sva prišla do gozda, nato pa še slabih 5 minut do poti. Časa za "Centralca"
je bilo tako premalo in sva jo mahnila nazaj do koče, kjer naju je pričakala
Alja in skupaj smo se podali proti našemu prenočišču – Mihov dom pod Vršičem.
Ob gostoljubju obeh oskrbnikov koče in pogovorih je čas hitro tekel in potrebno
si je bilo nabrati nove energije za še en dan pikanja.
V nedeljo sta se
nam pridužila še Marko in Urša. Skupaj smo se odpravili nedaleč stran od koče –
zgolj čez cesto, navzdol po potki, čez potok in nato še nekaj metrov v klanec –
znašli smo se pred vstopom v Drugi slap v Krnici. Naveza treh, ki so že bili v
prvem raztežaju in drugih dveh, ki sta na vstop še čakala, je nakazovala na to,
da bomo imeli pa danes tu gužvo. Nič ne de – gremo pikat. V prvih dveh
raztežajih tak puter, da je za vriskat. Nato ena strma zavesa, po kateri je
zelo teklo, nato pa se je led znova spremenil in postal na trenutke celo malce
suh in trd. Pa vendarle je šlo vse super, le pri "obračališču" oz.
zadnjem stojišču so se zadeve ustavile – pripravljanje abzajlov, naveze so se
nabirale, medtem ko smo še plezali zadnji raztežaj so se že delali pravcati "špageti"
od križanja vseh vrvi, zato je od tu naprej šlo zelo počasi. Vendar pa nam to
ni pokvarilo dneva – še več – smeha, dobre volje in zadovoljstva na vseh
abzajlih je bilo za izvoz!
Znova v koči nam
je oskrbnik, navdušen nad nami in našim pripovedovanjem, čestital – in to z dobrim
šnopčkom! Malce počitka, nato pa proti domu, z vmesnim postankom, kakopak, pri
Privošniku. Novi načrti za led se tako že delajo...
Fotografije: Sašo Sotlar, Alja Čuvan |
