PAKLENICA AO CELJE (junij 2013)

Avtor: Špela Povše

Ogledov: 3046

Bilo je zdolgočaseno in deževno ponedeljkovo jutro, ko sem počasi vstala iz postelje in leno začela pakirati poletna oblačila. Hvala atu, mami in Alenki, da so mi šotor, blazino, spalko, plezalno opremo in podobno odpeljali že v petek, tako da nisem imela veliko dela. Ob treh popoldne, ko je najbolj lilo, so prišli Rok, Valerija in Zlata, stlačili mojo pototovalko in nahrbtnik med ostalo prtljago in smo se odpeljali. Po dokaj kratki vožnji (ali pa je samo tako hitro minila), smo prispeli v ne tako kot ponavadi vročo Paklenico.

Niti še nisem začela postavljati šotora, ko je do mojih ušes prišlo povelje, da je ob osmih zvečer zbor pri Dinkotu. Seveda, spet je bilo potrebno proslaviti cel kup rojstnih dnevov. Med basanjem s torto sem izvedela, da sem pravzaprav veliko že zamudila, da je bilo največ udeležencev in vzponov prav med vikendom, da so nekateri bili primorani vedriti, ker jih je nevihta ujela sredi smeri, kako je bilo do sedaj lepo vreme in toplo morje in podobne stvari.

V naslednjih dneh je bilo vreme precej naklonjeno plezariji in malo manj kopanju v morju ter še manj sončenju - oblačno, temperature nekaj čez 20°C, občasno vetrovno. Kar je pomenilo, da smo vstajali nekoliko kasneje kot prejšnja leta, ker se nam ni bilo potrebno bati vročine v skali in ker je zjutraj še toliko pihalo, da ni imelo smisla iti plezat. Morje se je shladilo, sonca pa, ko smo ležali na obali, ni bilo zaslediti nikjer. Smo pa po zaslugi hladnejšega vremena po nekaj letih spet videli pakleniški potok, ki je tekel celo do samega vhoda v park. Nekateri so se po preplezani smeri z veseljem ohladili v njegovih turkiznih ter zelenih tolmunih.

Z vsakim dnem se je manjšalo število udeležencev. Večina tistih, ki smo še ostali, smo se v petek odpravili malce veslat na Zrmanjo in skakat z njenih slapov. Voda je bila lepa, čista in precej hladna, vožnja s čolni pa zabavna -malo nerodnega vijuganja čez celotno širino struge, nekaj špricanja in nagajanja med posadkami čolnov ter ogromno smeha. Vsi smo občudovali kačje pastirje in metulje.Marsikomu se je kateri od metuljčkov ali pastirjev usedel na roko oziroma na glavo. Po končani vožnji smo se sestradani usedli v lokal, kjer smo najeli čolne in pridno pojedli s krožnikov vse, kar so postavili pred nas.

V soboto nas je ostalo samo še nekaj. Jaz, ki nisem tisti teden še veliko plezala, sem si želela še malo vertikale, vendar nikakor nisem našla soplezalca. Tako sem pristala, da grem s starši in sestro na sprehod po kanjonu. Toda imela sem srečo - pri vhodu v park smo naleteli na Acota, ki je šele prispel v Paklenico in me je z veseljem odpeljal še v eno smer.

Zanimivo je bilo videti, kako je bil kamp ob prihodu čisto poln (samih Slovencev), v nedeljo - naš zadnji dan pa se je popolnoma spraznil. Ko smo še mi spakirali, smo se še zadnjič vrgli v morje in se odpeljali nazaj proti domu. Prehitro je minilo.

Evo, za konec nekaj statistike: Od 22. do 30. junija smo opravili 231 vzponov, vseh prisotnih v kampih Vesna in Marko nas je bilo 60. Od tega 19 alpinistov (dva iz PK Rifnik Šentjur), 7 starejših pripravnikov, 8 mlajših pripravnikov, 6 tečajnikov in eden iz ŠPO Celje, ostalo so bili zraven otroci, sorodniki ter partnerji.Preplezane so bile smeri z ocenami od 3 do 7c (bravo Sašotu in Janu... in seveda tudi vsem ostalim).

Omeniti velja še nekaj stvari in dogodkov, ki so mi ostali v spominu. Na prvem mestu je to skupna kuhinja, ki je bila kot vedno odlična - velika pohvala vsem kuharjem in pekom. Ne bom pozabila, ko se je Mišo zadrl: »AO Celje, jest!« in smo se vsuli za mizo in kar naenkrat je zavladala tišina, vsi smo zadovoljno pospravljali okusno hrano. Zanimiv prizor, ki si ga je vredno zapomniti.

Eden od naših sosedov v kampu je takrat rekel, da se bo prestavil na AO Celje, ker se očitno splača, če ne drugega zaradi hrane. Potem ne smem spustiti naših druženj pri Dinkotu in večernih druženj v kampu, dobrega vina, ki nam ga je Niko tudi letos vestno priskrbel. Pa Majinih zapestnic s školjkami , ki nam jih je spletla in podarila in Dugega, ki je tem školjkam vztrajno in pridno vrtal luknje, da jih je Maja lahko vpletla na zapestnice, aktualno je bilo tudi nabiranje rož in zelišč ter delanje šopkov...

V celem tednu se je toliko dogajalo, da sem sigurno kaj pozabila napisati. Veliko lepih trenutkov povejo tudi slike, kar pa ne, si bomo zagotovo vseeno zapomnil in še dolgo ohranili v spominu. Vsekakor se naslednje leto spet vrnemo.