DOMOV > ČLANKI IN ZANIMIVOSTI > Dogodkom naproti

Dogodkom naproti

Avtor: Darja PrimcOgledov: 2453

(Maroko 23. april - 5. maj 2012)

 

Lansko leto je Brane obiskal Maroko. Tako je bil navdušen, da je na odseku predlagal, zakaj ne bi tudi mi organizirali odpravo v to deželo. Ideja je padla na plodna tla in skupina osmih se nas je podala na pot. Naš cilj Taghia, Visoki Atlas.

 



 

Poleteli smo iz Milana v Marakeš (Marrakech). Tam nas je pričakal naš lokalni vodič Mohamed. S kombijem smo se odpravili dalje do Azilala.

 



Po polnjenju naših želodcev z maroškimi jedmi (maroška juha, tajin, kuskus)

 

 

in pitju wiskey berber (metin čaj - simbol Maroka)

 


smo našo prtljago preložili na manjši kombi, primeren cestnim razmeram, ki so nas čakale in krenili dalje do Zauie-Ahansal. Tukaj smo tudi prespali.

Glede logistike celotnega potovanja po Maroku je potekalo vse, kot smo se dogovorili, od začetka pa vse do konca poti. Mohamed in njegov pomočnik Ahmed sta nas spravljala v dobro voljo s svojimi šalami in optimizmom. Mi smo ju vedoželjno spraševali vse o maroških navadah in načinu življenja.

Naslednje jutro se je pričela naša pešpot v Taghio. Po maroško Taghia pomeni kotlina in do tja zaenkrat še ni speljane ceste. Na potrpežljive živali osličke smo naložili prtljago. Mi pa vsak svoj nahrbtnik in pot pod noge v slabe tri ure oddaljen cilj odprave.

 

 



Taghia je vasica s preko 100 hišami, v glavnem so postavljene na pobočja. V sredini se vije potok, kateri napaja polja z vodo. Obe strani potoka sta naseljeni, preko njega večinoma domačini skačejo kar prek večjih kamnov, kar je bilo tudi nam adrenalinsko in zanimivo. Dolino obdajajo tudi do 3000 m visoke plezalsko zanimive stene.

V vasi imajo šolo in »tri trgovine«. Prebivalci so Berberi. Staroselci Maroka so torej Berberi, prvotni severozahodni Afričani, ki pa - v nasprotju z zmotnim prepričanjem večine - niso Arabci. Večina današnjih Maročanov, okoli 40 odstotkov, je še danes čistokrvnih Berberov, nadaljnjih 35 odstotkov pa jih je mešanih. Berberi so muslimanska etnična skupina. V Maroku živijo Arabci v glavnem v mestih, Berberi na podeželju. Še vedno je 50 % nepismenih Maročanov. Elektriko v vasi imajo zaenkrat 12 V, potekajo pa že dela za novo elektrifikacijo. Ljudje se ukvarjajo z živinorejo in poljedelstvom. Nekateri oddajajo sobe turistom, kateri so v glavnem Francozi.

 

 

V Taghii smo stanovali pri Mohamedovi mami Ajši. Ona nas je razvajala s kuhanjem ves čas bivanja.

 

 


Prve tri dni so bili pri njej nastanjeni še francoski plezalci. Naše sporazumevanje je bilo dosti lažje, saj smo imeli prevajalca Muluda, kateri je obvladal angleščino. Eden redkih, saj poleg arabščine in berberščine govorijo le še francosko. Ajšina hiša se je ves čas bivanja obnavljala, zato so bili tu nastanjeni še delavci. Tudi Mulud je bil eden izmed njih. Prvi dan smo odšli raziskovat okolico, odkrili smo plezališče in vstop v smer plezanja naslednji dan.

Naš odklop se je pričel. Vsak dan smo imeli zajtrk na terasi okoli 8. ure in željno pričakovali sonce, saj so bila jutra in večeri dokaj hladni. Sonce se je pojavilo vsak dan tri minute prej in ko je zasijalo, je bil dogodek. Takšni dogodki , ki so nam popestrili dneve, so se kar vrstili: srečna vrnitev s plezanja, obred rezanja salame (kruh-agrum smo naprosili pri Ajši), večerja (le kaj bo danes na meniju?), pitje piva, ki je pošlo in so nam ga dostavili, sicer z dvodnevno zamudo, ampak so ga. Dogodki so bila vsa naša druženja z domačini in poslušanje njihovih pesmi, ob udarjanju na bobne (krožniki, sodi,..).

 


Domačini so bili izredno prijazni in ustrežljivi, za kar smo se jim oddolžili ob odhodu s skromnimi darili. Ravno tako smo številnim otrokom v vasi delili sladkarije, za katere so nas prosili z iztegnjeno ročico in govorili:«Bon-bon.« Tudi to je bil dogodek, ki ti je ogrel srce.

 


Prvi dan plezanja smo plezali smeri v Paroi des sources. Vendar nas kvaliteta skale ni navdušila. Naslednji dan smo se zagledali v hrib nad vasjo, imenovan Agrd Nykiss in temu našemu »poljubu« smo ostali zvesti vse nadaljnje dni. Razlog je čisto preprost, naša skupina je bila predvsem skupina uživačev v letih in po visokih strmih stenah smo potovali le s pogledi. V Agrd Nykiss smo odkrivali nove linije, saj smo splezali 8 prvenstvenih smeri. Dostop do sten je trajal eno uro, sestopi po berberski ferati, rdeča skala je držala odlično. Vreme nam je ves čas služilo, le en dan je rosilo in ta dan smo namenili potepanju po okolici.



 

 

 

Čas našega odhoda iz Taghie se je nezadržno približal. Od domačinov smo se prijazno poslovili in že smo zapuščali ta neokrnjen, prvinski svet. Z manjšim kombijem smo se tudi nazaj grede ustavili v Azilalu. Zelo lepo so nas pogostili, da ne omenjam daril, katerih smo bili deležni od Mohameda.

 

 

 

 

V tem času je prispela iz Marakeša skupina hrvaških plezalcev, namenjenih v Taghio. Zato smo zamenjali naša prevozna sredstva in čakala nas je pot do Marakeša, kjer smo preživeli še dva dneva. Ogledali smo si znamenitosti mesta in seveda smo se odpravili po nakupih na marakeško medino (tržnico), katera se uvršča med največje pokrite medine na svetu.

 



Le ta je povsem zaživela šele zvečer. Ta pa je resnično časovna vrata v srednji vek. Na trgu se namreč najdejo krotilci kač, prodajalci vode, prerokovalke iz dlani in poslikovalke kože (berberska tradicija), pripovedovalci zgodb, .. Preizkusili smo se v barantanju z odličnimi arabskimi trgovci.

 

Očarani nad deželo, preprostostjo in ustrežljivostjo domačinov, njihovo vedrino, veseljem do življenja in marakeškim vrvežem smo se vrnili v Milano in trdo pristali zopet v tako imenovani civilizaciji.

 

V Maroku smo uživali: Brane in Polona Povše, Matjaž Slapnik, Meta Meh, Andrej in Tatjana Palir, Mišo in Darja Primc.

 

 

Komentarji (2) - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah